VSRS Sodba I Ips 51971/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 €.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je obsojenega B. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke. Oškodovanko Z. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Oba sta navedla, da uveljavljata kršitev kazenskega zakona, kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih pravic. Predlagala sta, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni v oprostilno; podrejeno pa, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje.

3Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar in predlagala zavrnitev zahtev. Navedla je, da obsojenčev zagovornik drugače kot nižji sodišči ocenjuje ugotovljena dejstva in uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da imata sodbi nižjih sodišč vse potrebne razloge in se ne opirata na noben nedovoljen dokaz, zato procesne kršitve niso podane.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njem sta se izjavila obsojenec in zagovornik. Oba sta vztrajala pri svojih stališčih, navedenih v zahtevah.

B.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6Zagovornik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekršilo prvi odstavek 311. člena v zvezi s 340. členom ZKP, ker je kljub temu, da je obramba na glavni obravnavi dne 8. 9. 2017 izjavila, da ne soglaša z branjem zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja in rekonstrukciji z dne 11. 5. 2015 in vpogledom v fotografije, prav tako ni dala soglasja za branje zapisnika o ogledu in rekonstrukciji z dne 27. 1. 2017 in vpogled v fotografije, vse te listine prebralo in pogledalo.

7Očitana procesna kršitev ni podana. Pritrditi je višjemu sodišču, da sodišče prve stopnje za branje zapisnikov o ogledu kraja kaznivega dejanja in rekonstrukciji na glavni obravnavi, v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZKP, ne potrebuje soglasja strank. Vložnik se zmotno sklicuje na prvi odstavek 311. člena in na 340. člen ZKP, saj prvi določa postopanje v primeru, ko je glavna obravnava preložena in se spremeni sestava senata, drugi pa se nanaša na zapisnike o izpovedbah, izvidih in mnenjih, to pa nista (procesni) situaciji v obravnavani zadevi.

8Vložnik dalje navaja, da je bilo dogajanje ob ogledu kraja dejanja in izvedbi rekonstrukcije dne 11. 5. 2015 razlog za izločitev razpravljajoče sodnice in razveljavitev prvostopenjske sodbe z dne 24. 8. 2015. Zatrjuje, da se pravnomočna sodba zato opira na listine, ki so bile pridobljene v okoliščinah, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča, zato je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zatrjuje pa tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podrobneje ne opredeli.

9Tem očitkom ni mogoče pritrditi, ker navedbe zagovornika ne držijo. Višje sodišče je s sklepom z dne 4. 2. 2016 razveljavilo prvostopenjsko sodbo z dne 24. 8. 2015 (zgolj) zato, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice posameznice, ki ga je obsojenec podal v zaključni besedi, niti v sodbi ni obrazložilo zakaj o tem ni odločilo, s čimer je storilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (7. točka obrazložitve sklepa). Obsojenčev predlog za izločitev sodnice je bil v nadaljevanju zavrnjen, je pa predlog za svojo izločitev podala tudi sodnica sama. Njenemu predlogu je predsednica sodišča ugodila in sodnico izločila zato, ker je ocenila, da občutenje žaljivega odnosa obsojenca do opravljenega dela v preteklosti pri razpravljajoči sodnici, lahko povzroči videz nepristranskosti sodnice pri udeležencih postopka. Na podlagi navedenega stališču vložnika, da sta ogled kraja dejanja in rekonstrukcija oziroma zapisnik o teh dejanjih in fotografije dokaza, na katera se sodba ne bi smela opirati, ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10Vložnik trdi, da je obramba na glavni obravnavi dne 8. 9. 2017 predlagala, da sodišče ponovno opravi ogled kraja dejanja in rekonstrukcijo, pri čemer je s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila pravno relevantnost tega dokaza, in sicer naj bi sodišče z izvedbo tega dokaza preverilo verodostojnost izpovedbe priče A. A., obsojenčev zagovor v smeri silobrana in možnost izvršitve kaznivega dejanja na način, opisan v obtožnem aktu. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog zavrnilo in zato po mnenju zagovornika obsojencu kršilo pravico do obrambe in do izvajanja dokazov v svojo korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Zagovornik sodišču očita, da je vnaprej ocenilo, da predlagani dokaz v nobenem primeru ne more biti uspešen, pri čemer trdi, da rekonstrukcija na način, kot je to predlagala obramba, še ni bila izvedena. Po stališču vložnika je zato podana tudi kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

11V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dvakrat opravilo ogled kraja kaznivega dejanja in rekonstrukcijo, in sicer dne 11. 5. 2015 in 27. 1. 2017. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil ta dokaz obakrat predlagan in izveden iz razloga preveritve, ali je obsojenec oškodovanko lahko udaril na način, kot se mu je očitalo in, ali je priča A. A. lahko videla, kako je obsojenec oškodovanko udaril. Silobrana obsojenec v svojem zagovoru nikoli ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je ponoven predlog obrambe, torej za tretjo izvedbo tega dokaza zavrnilo z obrazložitvijo (v sodbi na dveh mestih – točka 3 in str. 4), da je to bilo že dvakrat izvedeno in so objektivni podatki o kraju dejanja že vsi v spisu, verodostojnosti izpovedb pa z ogledom in rekonstrukcijo ne bi bilo mogoče ugotavljati. Navedlo je, da trditev obrambe, da priča A. A. obsojenčevih udarcev, zaradi položaja udeležencev, ni mogla videti, niti s tretjim ogledom in rekonstrukcijo ne bi bilo mogoče presoditi bolj zanesljivo, ampak je za zaključek o tem odločilna presoja vseh dokazov samih zase in skupaj, ki jo je sodišče opravilo in ugotovilo, da je ta priča obravnavani dogodek videla. Tem razlogom prvostopenjskega sodišča za zavrnitev dokaznega predloga je pritrdilo tudi višje sodišče, pritrjuje pa jim tudi Vrhovno sodišče. Obsojencu pravica do obrambe in do izvajanja dokazov v svojo korist zato ni bila kršena, niti ne držijo navedbe vložnika, da rekonstrukcija na način oziroma iz razlogov, ki jih je predlagala obramba še ni bila izvedena. Glede na navedeno tudi zatrjevana relativna bistvena procesna kršitev ni podana.

12Iz istega razloga, torej zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za ponovni ogled kraja dejanja in rekonstrukcijo, vložnik trdi, da ni v skladu z navodilom višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu dopolnilo dokaznega postopka, s čimer uveljavlja kršitev tretjega odstavka 397. člena ZKP. Slednji določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Višje sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 11. 5. 2017 dalo navodila, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpraviti procesne kršitve in slediti napotkom pritožbenega sodišča iz prejšnjega sklepa, torej razčistiti, kako so pri obsojencu nastale poškodbe na podlahti roke. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sledilo tem navodilom, pogledalo in prebralo je vse dokaze v spisu in oba zapisnika o opravljenem ogledu kraja dejanja in rekonstrukciji ter se na podlagi tega v sodbi opredelilo tudi do poškodbe na obsojenčevi roki, višje sodišče pa je dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek o tem sprejelo. Tretji odstavek 397. člena ZKP zato ni bil kršen.

13Zagovornik uveljavlja še kršitev prvega odstavka 246. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje predlagano rekonstrukcijo zavrnilo z obrazložitvijo, da se navedeni dokazni predlog nanaša na subjektivne izpovedbe o obravnavanem dogodku, torej o položaju vsakega izmed udeležencev dogodka na kraju, o čemer udeleženci izpovedujejo različno in takih navedb v okviru predlaganega ogleda in rekonstrukcije ne bo mogoče nič bolje presoditi, navedena določba ZKP pa ureja prav takšno situacijo, zato ti razlogi sodišča po mnenju zagovornika ne vzdržijo. S temi navedbami zagovornik po vsebini dejansko izraža le nestrinjanje z razlogi sodišča za zavrnitev dokaznega predloga, pri čemer drugačnega načina izvedbe rekonstrukcije, kot je bila že opravljena niti ne predlaga. Kršitev navedene določbe ZKP zato ni podana.

14Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitev 349. člena ZKP s trditvijo, da na glavni obravnavni dne 8. 9. 2017 ni imel pravice do zadnje besede, ampak je to pravico sodnik dodelil oškodovanki. Zatrjuje, da mu je bila zaradi tega kršena pravica do obrambe in pravica do nepristranskega in poštenega sojenja iz 22., 23. in 29. člena URS in iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišču prve stopnje očita tudi, da mu ni pravočasno posredovalo fotografij, ki jih je naredilo ob ogledu kraja kaznivega dejanja in izvedbi rekonstrukcije dne 27. 1. 2017, saj jih je prejel šele 15. 2. 2017, sodbo pa mu je sodišče izreklo 27. 1. 2017. Navaja, da gre za dokaze, o katerih se ima pravico izjaviti, vendar mu sodišče tega ni omogočilo.

15Po pregledu vsebine pritožb in razlogov sodbe sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec in njegov zagovornik v pritožbah teh kršitev sodišču prve stopnje nista očitala, za kar ni bilo nobenih ovir, zato se zaradi materialnopravne neizčrpanosti le teh, obsojenec nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne sme sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

16Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenec sodišču prve stopnje očita zato, ker so bila po njegovem prepričanju ob izvedbi rekonstrukcije dne 11. 5. 2015 in 27. 1. 2017 vsa prizadevanja obrambe in njeni predlogi ignorirani, prav tako so bile ignorirane takrat prisotne priče s strani obrambe in niso bile obravnavane enako, kot prisotne priče s strani tožilstva. Obsojenec zatrjuje, da je nezakonit dokaz tudi izpovedba priče A. A., ker je nanjo nezakonito vplivala oškodovanka in, ker je bilo tej priči, preden je bila zaslišana, omogočeno branje zapisnikov o zaslišanju drugih udeležencev postopka. Navaja, da A. A. s tem ne bi smela biti seznanjena, saj priča, dokler ni zaslišana, ne sme biti prisotna v razpravni dvorani, če pa bi bila pa v postopku ne more več nastopiti kot priča. Zaradi navedenega bi moralo sodišče izpovedbo te priče po mnenju obsojenca izločiti iz spisa, saj je priča ves čas spreminjala svoje izjave in jih prilagajala izpovedbi oškodovanke. Vse navedeno po stališču obsojenca predstavlja tudi kršitev pravice do obrambe in pravice do poštenega in nepristranskega sojenja iz 22. in 29. člena URS in 6. člena EKČP. Obsojenec navaja, da sta bili zaradi teh kršitev dve sodnici izločeni iz sojenja, ugotovilo pa jih je tudi višje sodišče v sklepu z dne 11. 5. 2017. Kršitev teh pravic vložnik sodišču prve stopnje očita tudi s trditvijo, da določenega dela rekonstrukcije nikoli ni želelo izvesti in jo je vedno neutemeljeno zavračalo, s čimer mu je te pravice odvzelo.

17Obsojenec očitkov v zvezi z opravljeno rekonstrukcijo ni konkretiziral in ni obrazložil, niti ni obrazložil, zakaj naj bi bil ta dokaz v nasprotju z določbami postopkovnega zakona ali s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, zato jih ni mogoče preizkusiti. V zvezi z zasliševanjem in izpovedbami prič ZKP v prvem odstavku 240. člena določa, da se priče zaslišujejo vsaka zase in brez navzočnosti drugih prič, ne drži pa navedba vložnika, da ne sme biti zaslišan kot priča, kdor je bil seznanjen z izpovedbami že zaslišanih prič (235. člen ZKP). Priča A. A. je ob prvem zaslišanju izpovedala, da je seznanjena z vsebino zapisnika o glavni obravnavni na kateri je obsojenec podal svoj zagovor in je bila zaslišana tudi že oškodovanka, ki je njena mama Vendar zgolj iz tega razloga izpovedba te priče ni nezakonit dokaz, temveč je to stvar presoje njene verodostojnosti (237. člen ZKP), kakšnih drugih razlogov pa vložnik zahteve ne navaja, niti sodišču ne očita kakšne druge procesne kršitve. Z navedbami, da je oškodovanka vplivala na izjave priče A. A., ki jih je ta ves čas spreminjala in jih prilagajala izpovedbi oškodovanke, pri tem pa lagala in se izmišljevala, saj obravnavanega dogodka ni videla pa vložnik ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija dokazno oceno sodišča in presojo verodostojnosti omenjene priče.

18Obsojenec višjemu sodišču očita, da mu ni omogočilo obrambe kljub temu, da je zahteval prisotnost na seji senata, prav tako mu ni omogočilo, da bi se seznanil z odgovorom državnega tožilstva na vloženo pritožbo zoper sodbo ter se o njem izjavil. Trdi, da je zaradi navedenega sodišče kršilo načelo enakosti iz 16. člena ZKP, prav tako mu je kršilo pravico do obrambe in pravico do poštenega in nepristranskega sojenja iz 22. in 29. člena URS.

19Tem navedbam ni mogoče pritrditi. Po pregledu spisovnega gradiva je Vrhovno sodišče ugotovilo, da državno tožilstvo ni podalo odgovora na vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z dne 8. 9. 2017. Višje sodišče je v točki 3 obrazložitve sodbe navedlo iz katerih razlogov predlogu za udeležbo strank na pritožbeni seji ni ugodilo (ker senat ni spoznal, da bi navzočnost strank bila koristna za razjasnitev stvari, saj sta obdolženec in zagovornik vložila obširni pritožbi, v njih navedla vse pritožbene razloge in jih obširno obrazložila), obsojenec pa teh razlogov ne izpodbija. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da v skladu z določbo 445. člena ZKP, ki pomeni izjemo od pravil rednega postopka glede obveščanja strank in zagovornika o seji pritožbenega senata (378. člen ZKP), pritožbeno sodišče v skrajšanem postopku obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Stranke oziroma zagovornik lahko tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, predlagajo oziroma izrazijo željo, da se jih obvesti o pritožbeni seji. Vendar pa predsednik senata oziroma senat takšnemu predlogu ni dolžan slediti, če glede na stanje stvari oceni, da njihova navzočnost ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve.¹ Kršitev določb ZKP zato ni podana, prav tako ne kršitev ustavnih pravic.

C.

20Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa sta bili zahtevi vloženi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nestrinjanja z dokazno oceno sodišča, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21Obsojenec in njegov zagovornik z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7152 v zvezi s tarifnima številkama 7111 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri odmeri višine sodne takse je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in zahtevnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

¹ I Ips 34715/2010 z dne 28. 8. 2014, I Ips 60613/2012 z dne 5. 11. 2015, I Ips 52800/2011-143 z dne 7. 7. 2016, I Ips 20016/2011-39 z dne 26. 5. 2016, I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018, I Ips 3324/2015 z dne 7. 6. 2018.