397. člen ZKP

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala. Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno

Na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotoviti, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpraviti. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo, vendar to ne pomeni, da utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje ni več podan. Pri tem je treba izhajati iz pravnomočne obtožnice, ki to stopnjo suma potrjuje in bo podlaga za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 397. člena ZKP). Izvedeni dokazi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje niso ovrgli osnovne predpostavke za pripor.

Obdolženec je bil v prvem sojenju spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ, v novem sojenju pa je okrožna državna tožilka znotraj istega historičnega dogodka obtožbo spremenila tako, da sta se obdolžencu očitali dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za kateri je predpisana nižja kazen zapora. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da so s spremembo obtožbe ugotovljena dejstva razlagana v obdolženčevo škodo in izdalo zavrnilno sodbo, kršilo četrti odstavek 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP.

V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.

V primeru očitka enega kaznivega dejanja z več izvršitvenimi oblikami oziroma ravnanji (ali očitkom izrečenih besed, kot v obravnavanem primeru), lahko sodišče posamezne očitke oziroma ravnanja zgolj izpusti iz izreka, vendar mora pri tem v obrazložitvi sodbe pojasniti razloge za takšno ravnanje, na primer, da ti očitki obdolžencu niso dokazani. V obravnavanem primeru je pojasnilo sodišča o tem izostalo. S tem pa sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa odsotnost razlogov v obrazložitvi sodbe glede pomanjkljivega izreka po modificirani obtožbi pomeni tudi pritožbeno utemeljeno zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Veljavna kazenska zakonodaja ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo po prejšnji sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena.

Stvarne pristojnosti sodišč v kazenskem postopku ne določata pravilno poimenovanje obtožnega akta in pravilna navedba kaznivega dejanja, temveč dejstva in okoliščine iz 25. člena ZKP. Po prvem odstavku 397. člena ZKP je podlaga za novo sojenje obtožnica, o kateri je bilo odločeno z razveljavljeno sodbo in ne prvotna obtožnica, če je bila ta kasneje spremenjena.

Imata pa pritožbi prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju s sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z obsodilnim izrekom po spremenjeni obtožnici je kršen institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), uzakonjen v 385. členu ZKP, ki je v korist obdolženca. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če oceni, da je sprememba potrebna, le da v primeru ponovnega sojenja, ki poteka po pritožbi obrambe, ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (člen 385 ZKP). Ima pa zagovornica prav, ko v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje po spremembi obtožbe in njeni predstavitvi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2019 ni opravilo njene kontrole ter je dopustilo, da je obdolženi priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, kar je bilo v nasprotju z institutom reformatio in peius. Priznanje krivde obdolženca pa ne dopušča, da bi sodišče po podanem priznanju posegalo v opis dejanja, za katerega je obdolženec krivdo priznal. V takem primeru, če to stori, in sicer na način, da v opisu kaj spremeni, iz njega kaj izpusti ali opis s

Prepoved reformatio in peius se ne nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, zato kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku v novem sojenju, ni podana, čeprav je do razveljavitve prvotne sodbe prišlo na podlagi pritožbe, vložene v obdolženčevo korist.

Po četrtem odstavku 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Ta pomeni, da se sodba ne more spremeniti v materialnopravnem pogledu v škodo obdolženca, to je v pogledu pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Po sprejeti sodni praksi se prepoved spremembe na slabše nanaša tudi na dejansko stanje, kar pomeni, da sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v škodo obdolženca. Pri odločitvi mora sodišče v novem sojenje izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v ponovljenem sojenju obdolžena spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom, usklajenim s strožjim stališčem Vrhovnega sodišča glede zahteve po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve. Ker so bili po ugotovljenem prvotni okvirji izvršitvenih ravnanj obdolžene preseženi, je po razveljavitvi sodbe z novo sodbo pri takšnih dodanih okvirjih prišlo do kršitev določbe 358. člena ZKP, v katerem je uzakonjena prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius).

Pravilna je razlaga sodišča, da je potrebno zakonsko določbo drugega odstavka 36. člena ZKP, da okrožno sodišče izvede postopek samo in izda odločbo le v primeru, če med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, tolmačiti tako, da velja to le za isto oziroma nadaljevano glavno obravnavo.

Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, ker ni primeren za dokazovanje zatrjevanih dejstev. Ravnanje policije z videoposnetki je bilo neprofesionalno, vendar to ne pomeni, da bi bilo treba zaradi tega obsojenca samodejno oprostiti. Celovito gledano je bil postopek zoper obsojenca pošten in navedena opustitev policije ni vplivala na zakonitost sodbe. Navedbe glede oprave poizvedb pri bosanskih varnostnih organih so v tolikšni meri posplošene, da ne zadostijo kriterijem, ki jih mora vsebovati dokazni predlog, pač pa pomenijo le pobudo obrambe sodišču, naj po lastni presoji pridobi dokaze. Nasprotij v razlogih prvostopenjske sodbe ni, saj je sodišče zapisalo, da obsojenec torbe ni podrobno pregledal, ker je vedel, kaj se v njej nahaja, v naslednji točki pa, da je glede na vidno vsebino dobro vedel, da zelenjava in deke nimajo take teže. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo tretjega odstavka 397. člena ZKP, ker ni zaslišalo priče, glede katere je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu dalo napotek, naj jo zasliši po potrebi. Goli sum ni zadostna podlaga, na katero je mogoče opreti odločbo o kazenski sankciji.

Po četrtem odstavku 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanj in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 12. 2005, opr. št. I Ips 347/2005, in z dne 15. 7. 2010, opr. št. I Ips 268/2009). Sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v obtoženčevo škodo. Pri odločitvi mora sodišče v novem sojenju izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi. V situaciji, ko sta obtoženec in zagovornica prisostvovala procesnim dejanjem na glavni obravnavi, pozneje pa nista zahtevala kopije zapisnika o glavni obravnavi niti kopije prepisa zvočnega posnetka, ni mogoče govoriti o tem, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe oziroma do pritožbe.

Pritožnika v pritožbenih obrazložitvah utemeljeno opozarjata na bistvo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki je v razmerju med tistim, ki zaupa in tistim, ki mu je zaupano.

Po določbi tretjega odstavka 397. člena ZKP mora sodišče prve stopnje v primeru novega sojenja, potem ko je bila sodba sodišča prve stopnje s sklepom višjega sodišča razveljavljena, opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je ravnalo v nasprotju z navedenim, zlasti pa ne, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Taka kršitev je podana, če sodišče s svojo sodbo ne reši popolnoma predmeta obtožbe. - Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno navaja, da sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa samo v primeru, če razlog izločitve stranki ni bil znan in tudi ni mogel biti znan. Nič od navedenega iz zahteve za izločitev, ki jo je vložil zagovornik po začetku glavne obravnave, ni bilo izkazano, pa je zato odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevo za izločitev po določbi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo kot prepozno, pra

Utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, kot razlog za pripor, kljub razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice, po kateri bo tekel postopek pred sodiščem prve stopnje.

Državni tožilec lahko v ponovnem postopku z obtožbo razpolaga kot v prvem sojenju, ne glede na to, da se zoper kasneje razveljavljeno sodbo ni pritožil. Aktivna legitimacija za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka se presoja po pravilih civilnega prava in ne po določbi 144. člena ZKP (v konkretnem primeru zavarovalnica ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec, saj njena premoženjska pravica s kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena, lahko pa priglasi zahtevek kot pravni naslednik oškodovancev, saj nanjo z izplačilom odškodnine preide pravica do povračila škode).

Presoja, ali so po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje obstajali razlogi za pripor.

Pravilo iz tretjega odstavka 397. člena ZKP (da mora sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje) je treba razlagati vsebinsko - če je sodišče že pretreslo vsa sporna vprašanja, oziroma ugotovilo pravno relevantna dejstva z izvedbo nekaj od predlaganih dokazov, ne bo izvajalo dokazov še v naprej, če ugotovi, da je izvedba vseh dokazov očitno nepotrebna.