VSL Sodba in sklep I Cpg 89/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja glavnice terjatve v višini 24.327,23 EUR, kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 2.199,84 EUR in izvršilnih stroškov v višini 216,20 EUR, razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu I. točke izreka ter v II. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja zavarovane terjatve v višini 24.801,94 EUR s pripadki in ločitvene pravice v zavarovanje te terjatve na toženkinih denarnih sredstvih pri organizacijah za plačilni promet ter na toženkinih premičninah, navedenih v rubežnem zapisniku izvršitelja M. T. z dne 6.2.2013, nadalje da se toženi stranki naloži prednostno poplačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.551,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višjemu sodišču še predlaga, da prekine predmetni postopek in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP), skupaj s predlogom za zadržanje izvrševanja omenjene določbe zakona.

3Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 01/2019 z dne ... 2019, začel stečajni postopek nad tožečo stranko. Ker pa so bila do tega dne opravljena že vsa pritožbena procesna dejanja², glede na smiselno uporabo 2. odstavka 207. člena ZPP ni bilo ovir za izdajo odločbe v pritožbenem postopku.³

6V predmetnem postopku je tožeča stranka poleg ugotovitve obstoja ločitvene pravice (ter da se toženi stranki naloži prednostno poplačilo zavarovane terjatve iz premičnin in sredstev pri organizacijah za plačilni promet, ki naj bi bile predmet ločitvene pravice) zahtevala tudi ugotovitev obstoja terjatve do tožene stranke, in sicer glavnice v višini 24.801,94 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.532,50 EUR od 1.11.2012 dalje do plačila, od zneska 7.998,00 EUR od 19.12.2012 dalje do plačila in od zneska 271,44 EUR od 19.12.2012 dalje do plačila, ki po kapitalizaciji na dan X.1.2014 (dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko) znašajo 2.457,62 EUR ter izvršilnih stroškov v višini 216,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od X.1.2014 dalje do plačila. Navedeno terjatev je tožeča stranka uveljavljala že v postopku opr. št. I Pg 191/2013, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju. V stečajnem postopku nad toženo stranko opr. št. St 02/2014⁴, ki se je začel dne X.1.2014, je tožeča stranka omenjeno terjatev pravočasno prijavila, in sicer glavnico 24.801,94 EUR, kapitalizirane zakonske zamudne obresti od glavnice do začetka stečajnega postopka v višini 2.457,62 EUR ter izvršilne stroške v višini 216,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od X.1.2014 dalje do plačila (vse skupaj: 27.475,76 EUR). Hkrati je pravočasno prijavila tudi ločitveno pravico na zgoraj omenjenih toženkinih premičninah in na toženkinih denarnih sredstvih pri organizacijah za plačilni promet (prijava terjatve in ločitvene pravice z dne 9.4.2014 v prilogi C3 spisa). S sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne Y.1.2015, ki je postal pravnomočen dne Z.5.2015, je bila priznana tožničina terjatev v skupni višini 26.743,27 EUR, in sicer glavnica v višini 24.327,23 EUR, kapitalizirane zakonske zamudne obresti v višini 2.199,84 EUR ter izvršilni stroški 216,20 EUR, glede prerekanega preostanka terjatve v znesku 732,49 EUR (na račun glavnice v višini 474,71 EUR ter kapitaliziranih obresti v višini 257,78 EUR) pa je bila napotena na nadaljevanje (prekinjenega) pravdnega postopka opr. št. I Pg 191/2013 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, glede prerekane ločitvene pravice pa na vložitev tožbe, s katero bo zahtevala, da sodišče stečajnemu dolžniku (toženi stranki) naloži prednostno poplačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (sklep Okrožnega sodišča v Kranju o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, opr. št. St 02/2014 z dne Y.1.2015 ter končni seznam preizkušenih terjatev z dne V.1.2015 v prilogah C6, C5 in C4 spisa). V konkretnem primeru je bila torej terjatev tožeče stranke v večjem delu priznana. Vodenje pravdnega postopka na ugotovitev obstoja terjatve v delu, v katerem je ta bila priznana, pa ni dopustno, ker ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja (res iudicata).⁵ Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano sodbo odločalo o delu zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. S tem je storilo kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, v katerem je to zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja glavnice terjatve v višini 24.327,23 EUR, kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 2.199,84 EUR in izvršilnih stroškov v višini 216,20 EUR, razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

7Glede prerekanega dela omenjene terjatve v skupni višini 732,49 EUR je bila tožeča stranka, kot je bilo že pojasnjeno, s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic napotena na nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka opr. št. I Pg 191/2013 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, kjer pa je nato tožbo v celoti umaknila, tako da je prerekani del njene terjatve skladno s 7. odstavkom 301. člena ZFPPIPP v razmerju do tožene stranke prenehal. Tudi sicer tožeča stranka v predmetnem postopku pred sodiščem prve stopnje ni obrazloženo prerekala razlogov za prerekanje tega dela njene terjatve iz končnega seznam preizkušenih terjatev z dne V.1.2015⁶, na katere se je v svojih vlogah sklicevala tožena stranka (2. odstavek 214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja njene terjatve v tem (preostalem) delu utemeljeno zavrnilo.

8Kot izhaja iz doslej pojasnjenega, je stečajni upravitelj tožene stranke v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne V.1.2015 povsem pregledno in določno navedel, v katerem delu tožničino terjatev priznava oziroma prereka ter tudi pojasnil zakaj. Tožničine pritožbene navedbe v smeri, da naj bi priznanje terjatve hkrati (avtomatično) pomenilo tudi priznanje ločitvene pravice, nimajo opore v določbah ZFPPIPP, pri čemer je stečajni upravitelj skladno z določbami 303. člena v zvezi 61., 69. in 70. členom ZFPPIPP v končnem seznamu preizkušenih terjatev izrecno in v celoti prerekal obravnavano tožničino ločitveno pravico, ki naj bi jo ta pridobila na podlagi sklepa o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. Z 17/2012 z dne 21.1.2013. Pri tem se je stečajni upravitelj skliceval na določbo 4. točke 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP, po kateri se z začetkom stečajnega postopka postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavi in razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku (končni seznam preizkušenih terjatev z dne V.1.2015 v prilogah C4 in C5 spisa).

9Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožeča stranka zaradi izterjave omenjene terjatve v višini 24.801,94 EUR s pripadki vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi, opr. št. VL 202603/2012 z dne 20.12.2012. Ker je tožena stranka vložila ugovor zoper navedeni sklep o izvršbi, se je o zahtevku tožeče stranke odločalo v pravdnem postopku opr. št. I Pg 191/2013, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Dne 28.12.2012 pa je tožeča stranka zoper toženo pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki vložila tudi predlog za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja omenjene terjatve. Predlogu je Okrajno sodišče v Škofji Loki ugodilo in izdalo sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, opr. št. Z 17/2012 z dne 21.1.2013⁷, s katerim sta bila odrejena prepoved organizacijam za plačilni promet izplačati toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu z njenih računov denarne zneske do višine zavarovane terjatve ter rubež toženkinih premičnin.⁸ Tožena stranka je zoper izdano predhodno odredbo dne 30.1.2013 vložila ugovor. Ker je pri Okrožnem sodišču v Kranju že tekel pravdni postopek opr. št. I Pg 191/2013 zaradi plačila omenjene tožničine terjatve v višini 24.801,94 EUR s pripadki (po razveljavljenem sklepu o izvršbi opr. št. VL 202603/2012 z dne 20.12.2012), je Okrajno sodišče v Škofji Loki postopek v zvezi z ugovorom zoper izdano predhodno odredbo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kranju s sklepom z dne 18.9.2013.⁹ Spis Okrajnega sodišča v Škofji Loki Z 17/2012 je bil tako pridružen spisu Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 191/2013. Okrožno sodišče v Kranju je nato s sklepom opr. št. I Pg 191/2013 z dne 4.11.2013 ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 21.1.2013 v celoti razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrnilo.¹⁰ Tožeča stranka je zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 191/2013 o razveljavitvi predhodne odredbe dne 28.11.2013 vložila pritožbo. Dne 9.1.2014 je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, o zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 24.801,94 EUR s pripadki pa v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 191/2013 še ni bilo odločeno. Okrožno sodišče v Kranju je tako s sklepom I Pg 191/2013 z dne 6.2.2014 pritožbo tožeče stranke zavrglo, ker so skladno z določbo 4. točke 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko nastopili pogoji za ustavitev postopka zavarovanja in za razveljavitev vseh opravljenih dejanj v tem postopku, zaradi česar tožeča stranka v postopku zavarovanja ni mogla več doseči koristi, tako da je bila njena pritožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena. Zoper navedeni sklep se tožeča stranka ni pritožila.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni dejanski okvir v celoti potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje, da ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko predmetna ločitvena pravica ni obstajala. Pravno zmotno je pritožbeno naziranje, da naj bi tožeča stranka že pred začetkom stečajnega postopka, to je pred X.1.2014, pridobila ločitveno pravico na zarubljenih sredstvih na transakcijskih računih tožene stranke ter na toženkinih zarubljenih premičninah, navedenih v rubežnem zapisniku izvršitelja M. T. z dne 6.2.2013. Tožeča stranka namreč v pritožbi pravno zmotno pripisuje nepogojne učinke pridobitve ločitvene pravice že izdaji samega sklepa o predhodni odredbi oziroma na njegovi podlagi izvršenemu rubežu denarnih sredstev in premičnin tožene stranke. V sodni praksi je že dalj časa prevladujoče stališče, da pridobi upnik s predhodno odredbo zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (2. odstavek 264. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)).¹¹ Ker torej v trenutku začetka stečajnega postopka nad toženo stranko zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 24.801,94 EUR s pripadki ni bilo pravnomočno ugodeno oziroma v tistem trenutku navedena terjatev ni bila pravnomočno priznana, po začetku stečajnega postopka pa zoper stečajnega dolžnika (toženo stranko) ni več dovoljeno izdati sklepa o izvršbi (1. odstavek 131. člena ZFPPIPP), je tako z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba¹², ne bo izpolnila, s čimer je uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala (4. točka 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP). To pomeni, da ob začetku stečajnega postopka obravnavana ločitvena pravica ni obstajala. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo namreč ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika (tožeče stranke), če je pred upravičenjem predhodne odredbe nad dolžnikom (toženo stranko) začet stečajni postopek.¹³

11Pritožbeno sodišče predlogu tožeče stranke, da naj prekine postopek in začne postopek za presojo ustavnosti, ni sledilo. Z razlogovanjem pritožnice se namreč ne strinja. Enako kot sodišče prve stopnje pa je tudi prepričano, da je Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8 z dne 12.11.2015 (v nadaljevanju odločba U-I-220/14-11) vse pritožbeno izpostavljene vidike zakonske ureditve že pretehtalo. Ustavno sodišče je v izreku odločbe U-I-220/2014 odločilo, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo in 10/15 - popr.), ni v neskladju z Ustavo. Ker pa je v svoji obrazložitvi upoštevalo celotno zakonsko ureditev predhodnih odredb in vpliv začetka stečajnega postopka na predhodne odredbe ter oboje presodilo z vidika različnih ustavnih pravic, pri čemer je zaključilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami, v nadaljevanju Ustava), po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka torej neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo prvostopenjsko oziroma drugostopenjsko sodišče (ponovno) pretehtati utemeljenost vseh v tožbi oziroma pritožbi predstavljenih pomislekov. Kljub temu pritožbeno sodišče odgovarja, kot sledi:

12Na vprašanje, kakšne so značilnosti pravice upnika, ki izhajajo iz predhodne odredbe, je Ustavno sodišče odgovorilo v odločbi U-I-220/14-11 z dne 12.11.2015, in sicer je zavzelo stališče, da je njihova značilnost pogojnost. Pojasnilo je tudi, da je to značilnost mogoče pripisati vsem predhodnim odredbam iz 260. člena ZIZ - upnik pridobi ne glede na obliko zavarovanja samo pogojno zastavno pravico. Pogojnost se kaže v tem, da je obstoj predhodne odredbe odvisen od rešitve spora o terjatvi, za zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana. Terjatev, ki naj se s predhodno odredbo zavaruje, (še) ni pravnomočno ugotovljena. Če je, upnik lahko izdajo predhodne odredbe upraviči, če ni, ima to za posledico, da sodišče postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavi in razveljavi opravljena dejanja (3. točka 1. odstavka 264. člena ZIZ).¹⁴ S stališčem o pogojnosti kot temeljni značilnosti pravice upnika, ki izhaja iz izdane predhodne odredbe, je zagotovljeno tudi enako obravnavanje upnikov, ki so uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe, saj so upniki obravnavani enako ne glede na vrsto predhodne odredbe (1. odstavek 260. člena ZIZ). Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi bili upniki, ki so predlagali predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini (6. točka 1. odstavka 260. člena ZIZ), v slabšem položaju kot upniki, ki so predlagali katero od drugih vrst predhodnih odredb (1. do 5. točka 1. odstavka 260. člena ZIZ).

13Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (1. odstavek 19. člena ZFPPIPP). Za veljavno pridobitev ločitvene pravice morajo zahteve za posamezni pravni položaj obstajati (biti uresničene) ob začetku insolvenčnega postopka. Šele z začetkom stečajnega postopka nastane ločitvena pravica, ki daje prednostno poplačilno pravico iz določenega premoženja stečajnega dolžnika.¹⁵

14Začetek stečajnega postopka ima med drugim pravne posledice tudi za izvršilne postopke in postopke zavarovanja (ZFPPIPP je v odnosu do ZIZ torej lex specialis¹⁶). Za postopke zavarovanja s predhodno odredbo je odločilen 1. odstavek 131. člena ZFPPIPP (in ne 2. točka 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP v zvezi z 280. členom ZFPPIPP) - predhodno odredbo je namreč treba upravičiti s sklepom o izvršbi, 1. odstavek 131. člena ZFPPIPP pa določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. To pomeni, da kot pravna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe ali zavarovanja.¹⁷ Jezikovno gledano, je pomen zakonske določbe 1. odstavka 131. člena ZFPPIPP pomensko zaprt, določba pa jasna in ne dopušča več mogočih besednih pomenov. Iz 1. odstavka 131. člena ZFPPIPP izhaja jasna prepoved izvršbe in zavarovanja, ki preprečuje, da bi po začetku stečajnega postopka še bilo mogoče izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju. V stečajnem postopku je prepoved izvršbe in zavarovanja iz 1. odstavka 131. člena ZFPPIPP izraz načela koncentracije, ki pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (1. odstavek 227. člena ZFPPIPP). Gre za dopolnilno načelo, s katerim se pravzaprav uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov, ki je temeljno načelo insolvenčnih postopkov in pomeni uresničitev splošnega načela enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave. Prav tako namenska in logična razlaga ne puščata dvomov, da je pravi pomen te zakonske določbe, da po začetku stečajnega postopka ni več dopustno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Zgodovinska metoda pa pokaže, da gre za določbo, ki se ni spreminjala že vse od avstrijskega stečajnega zakona, ki se je uporabljal na ozemlju Republike Slovenije in vsebuje vsebinsko enako določbo, ki prepoveduje prisilno zastavno ali poplačilno pravico po začetku stečajnega postopka.¹⁸ S trenutkom začetka stečajnega postopka postane (upoštevaje obrazloženo) gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo mogel več izpolniti, saj ne more več doseči izdaje sklepa o izvršbi. Z vidika izvršilnega postopka nastopijo okoliščine, ki jih ureja že 2. odstavek 264. člena ZIZ in ki zahtevajo, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja. Nastali položaj je primerljiv s položajem, ko je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala (3. točka 1. odstavka 264. člena ZIZ), saj je tudi v tem položaju gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe ne bodo nikoli izpolnjeni.¹⁹ Predhodna odredba se torej lahko upraviči samo na podlagi sklepa o izvršbi in ne na način, da upnik tekom stečajnega postopka nad dolžnikom izkaže, da so se izpolnili pogoji, na podlagi katerih bi lahko v „rednih“ razmerah izposloval sklep o izvršbi in s tem upravičil predhodno odredbo.²⁰

15Na vprašanje, kakšna je usoda (pogojne) ločitvene oziroma zastavne pravice, ko se začne stečajni postopek, je sodna praksa res odgovarjala neenotno. Večinsko stališče, zastopano v sodni praksi je bilo, da z začetkom stečajnega postopka pogojna ločitvena pravica preneha oziroma ne obstaja več, zato mora izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti opravljena dejanja (npr. sklepi Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 109/2014 z dne 17.4.2014, opr. št. II Ip 388/2013 z dne 19.9.2013, opr. št. Cpg 71/2013 z dne 30.5.2013, Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 938/2013 z dne 3.9.2013, opr. št. I Cpg 1387/2012 z dne 5.3.2013, opr. št. I Cpg 450/2014 z dne 8.4.2014 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1736/2013 z dne 4.3.2014). Drugi del sodne prakse je (bil) nekoliko drugačen. Menil je namreč, da je upnik z zavarovanji s predhodno odredbo pridobil (pogojno) ločitveno pravico, da ta ne ugasne (z začetkom stečaja) in da je njena pravna usoda odvisna od odločitve stečajnega (oziroma po prerekanju in napotitvi na pravdo, pravdnega) sodišča (sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Ip 129/2013 z dne 17.4.2013 in sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cpg 343/2012 z dne 6.2.2013). To neenotnost v sodni praksi je zaznal tudi zakonodajalec in je zaradi jasnosti ureditve pravnih posledic začetka stečajnega postopka dopolnil 3. odstavek 132. člena ZFPPIPP. Tako se je pri sprejemanju novele ZFPPIPP-F postavil na stališče, da pri zavarovanju na podlagi predhodne odredbe ločitvena pravica z začetkom stečajnega postopka ne nastane, ker predhodne odredbe v stečajnem postopku (s sklepom o izvršbi) ni več mogoče upravičiti. Z novelo ZFPPIPP-F je torej le uzakonil stališče, ki je že bilo večinsko zastopano v sodni praksi.²¹ V zakonu, ki velja od 7.12.2013, je tako zgolj konkretizirano, kakšne posledice ima začetek stečajnega postopka za postopek zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom stečajnega postopka - t. j., da se postopek zavarovanja z začasno ali predhodno odredbo z začetkom stečajnega postopka ustavi, vsa dejanja, opravljena v tem postopku, pa razveljavijo. Ne gre torej za to, da bi zakonodajalec uredil položaje upnikov na novo in drugače, temveč je le jasneje povedal nekaj, kar je glede na naravo stečajnega postopka in večinsko sodno prakso že izhajalo iz ZFPPIPP. Tako 4. točka 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP ni v neskladju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave.²² Izkaže se torej, da s sklicevanjem na del sodne prakse, iz katere je mogoče razbrati zaključke, za katere se zavzema tudi pritožnica, a je bila (kot že pojasnjeno) očitno presežena, pritožnica ne more uspeti.

16Po presoji pritožbenega sodišča prav tako ne gre za neskladje med 4. točko 3. odstavka 132. člena in 279. oziroma 280. členom ZFPPIPP. Pravila 280. člena ZFPPIPP se v skladu s 1. odstavkom tega člena uporabljajo le za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka po 2. točki 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP. ZFPPIPP v 280. členu uporablja splošni pojem postopek zavarovanja, ki sicer jezikovno gledano, zajema vse postopke zavarovanja, ki jih ureja ZIZ, torej zastavno pravico na nepremičnini, zastavno pravico na premičnini, predhodne in začasne odredbe (1. odstavek 240. člena ZIZ). Argument teleološke redukcije pa pokaže, da so lahko prekinjeni le tisti postopki zavarovanja, ki imajo za posledico ustanovitev ločitvene pravice s trenutkom začetka stečajnega postopka, saj gre pravzaprav za to, da se zastavna pravica z začetkom stečajnega postopka transformira v ločitveno pravico. Kot je že bilo pojasnjeno, postopek zavarovanja s predhodno odredbo ne omogoča ustanovitve ločitvene pravice v korist upnika, če je pred upravičenjem predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek. Zato postopek zavarovanja s predhodno odredbo ne more biti prekinjen, ker ločitvena pravica ni bila ustanovljena z začetkom stečajnega postopka, temveč mora biti ustavljen. V tem primeru torej ne pridejo v poštev določbe 279. in 280. člena ZFPPIPP.²³

17Tožeča stranka v pritožbi prav tako izpostavlja, da ni utemeljeno ločevanje med upniki, ki so pred začetkom stečajnega postopka uspeli izposlovati predhodno odredbo in jo tudi upravičiti, in tistimi, ki so jo sicer uspeli izposlovati, ne pa tudi upravičiti (npr. zaradi dolgih sodnih postopkov v zvezi s samo terjatvijo). Meni, da je upnik, ki si je dlje časa prizadeval zoper dolžnika izposlovati izvršilni naslov (in pri tem uporabil zavarovanje v obliki predhodne odredbe), pa mu to zaradi počasnosti odločanja državnih organov ni uspelo vse do začetka stečajnega postopka, izenačen s tistimi upniki, ki niso storili ničesar. Po njenem mnenju bi morali predpisi skrbnost nagrajevati, ne pa kaznovati. Tožeča stranka ZFPPIPP očita, da enako obravnava položaje upnikov, ki naj bi se med seboj razlikovali. Razliko vidi v okoliščini, da ni bila pasivna in je s svojim delovanjem izposlovala izdajo predhodne odredbe, s katero je poskušala zavarovati svojo terjatev, med tem ko drugi upniki niso bili aktivni in si terjatve niso zavarovali s predhodno odredbo.

18Tudi na vprašanje, ali je takšno razlikovanje utemeljeno oziroma ali sme ZFPPIPP (kot trdi pritožnica) kaznovati tiste, ki so si prizadevali doseči zavarovanje, je Ustavno sodišče že odgovorilo v odločbi U-I-220/14-11 in zaključilo, da v pritožbi izpostavljena ureditev iz ZFPPIPP ni v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave.

19Splošno načelo enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec take položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Splošno načelo enakosti zakonodajalca zavezuje tudi, da v bistvenem različne položaje ureja različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpisi nikoli ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov ali enako urejati njihovih različnih položajev, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari. V trenutku, ko je nad dolžnikom začet stečajni postopek, se položaji upnikov, ki so pridobili predhodno odredbo za zavarovanje svoje nepravnomočno ugotovljene terjatve, in upniki, ki predhodne odredbe niso pridobili, med seboj ne razlikujejo več oziroma se položaji obeh skupin upnikov prav zaradi začetka stečajnega postopka izenačijo. Z začetkom stečajnega postopka ločitvena pravica sploh ni nastala, saj sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je temu pred začetkom stečaja ni uspelo upravičiti. Prednost, ki naj bi jo imel upnik na podlagi predhodne odredbe glede na druge upnike v stečajnem postopku, nastopi le v primeru, če mu uspe predhodno odredbo upravičiti do začetka stečajnega postopka. Zato nosi upnik z vidika morebitnega stečajnega postopka tveganje odločitve, ali bo vložil predlog za izdajo predhodne odredbe ali ne. Zavedati se namreč mora, da zavarovanje s predhodno odredbo v kontekstu stečajnega postopka ne pripelje nujno do ločitvene pravice. Poleg tega ločitvena pravica sama po sebi ne nudi absolutnega varstva, saj obstaja možnost, da stečajni upravitelj ali drugi upniki ločitveno pravico prerekajo ali da jo izpodbijajo z institutom izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Gre torej za stvar ekonomske presoje, kakšnim rizikom se subjekt v civilnopravnem razmerju izpostavi. Zato upniki ne morejo utemeljeno pričakovati, da bi pravni red posebej varoval položaje, ki dajejo le pogojno varstvo, odvisno od okoliščin, ki niso predvidljive.²⁴ Vsak upnik torej sam presodi, ali bo vložil predlog za zavarovanje s predhodno odredbo in slednjo nato poskušal še pred začetkom stečajnega postopka upravičiti, pri tem pa se mora zavedati tudi negotovosti svojega položaja.

20Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da trenutna zakonska ureditev institutu predhodne odredbe, ki naj bi zagotavljala možnost bodoče izvršbe, jemlje vsak smisel oziroma ga negira. Pravica do sodnega varstva sicer zagotavlja tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti tistim, ki jim je bila pravnomočno priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavijo. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja ne izhaja neposredno iz pravice do sodnega varstva (npr. sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-106/02 z dne 25.4.2002). Le ob dodatnem pogoju, namreč, da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po 1. odstavku 23. člena Ustave (npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-814/04 z dne 22.3.2005). Mutatis mutandis velja povedano tudi za predhodno odredbo, saj gre prav tako za sredstvo zavarovanja, ki ima tako kot začasna odredba (vsaj t. i. zavarovalna začasna odredba, ne pa tudi ureditvena) namen zagotoviti uspeh bodoče izvršbe. Sredstva pri predhodni odredbi imajo neposreden cilj pripraviti tisto stanje, ki naj zavaruje bodočo dajatev kot tako, kakršna se sploh zahteva. Okoliščina, da se obe sredstvi zavarovanja razlikujeta v učinkih, ki jih lahko doseže upnik, t. j. dejansko zavarovanje pri začasni odredbi in pogojno stvarnopravno zavarovanje pri predhodnih odredbah, razen pri predznambi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, na navedeno ne more vplivati. Kot rečeno, gre v obeh primerih le za časovno omejena sredstva zavarovanja, ki naj bi zagotavljala uspešnost bodoče izvršbe. Ko je tako, ni mogoče govoriti o pravici do predhodne odredbe, ki bi izhajala neposredno iz pravice do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave.²⁵ Navedeno potrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), po kateri obveznost zagotovitve izvršitve obstaja le za pravnomočne, ne pa tudi za nepravnomočne sodne odločbe.²⁶

21Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi bilo z določbo 4. točke 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP poseženo v tožničino pričakovalno pravico. Pravica do zasebne lastnine, varovana v 33. členu Ustave, zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, bistveni element te svobode pa pomeni tudi razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, temveč tudi zahtevke v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami.²⁷ Posameznik se torej lahko uspešno sklicuje na pravico do zasebne lastnine tudi v primeru, ko izkaže, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali na ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev.²⁸ V obravnavanem primeru je najprej potrebno presoditi, ali gre pri položaju, ki ga zagotavlja predhodna odredba, sploh za lastnino v smislu 33. člena Ustave. Kot že pojasnjeno, pri zavarovanju na podlagi predhodne odredbe ločitvena pravica z začetkom stečajnega postopka ne nastane, ker predhodne odredbe v stečaju ni več mogoče upravičiti. Potrebno je strogo razlikovati med terjatvijo in zavarovanjem poplačila terjatve. Pritožbeno izpostavljena ureditev se nanaša le na prednostno poplačilno pravico iz posebne razdelitvene mase in ne na terjatev. Ustavno sodišče je v zadevi opr. št. Up-179/12 sicer že sprejelo stališče, da gre pri ločitvenih pravicah za praičakovalne pravice, vendar je v navedenem primeru šlo za ločitveno pravico, ki je imela svojo podlago v sporazumih o zavarovanju denarnih terjatev iz kreditnih pogodb, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov, na podlagi katerih je bila po vpisu v zemljiško knjigo pridobljena zastavna pravica (hipoteka). V obravnavanem primeru zastavna pravica (ki bi se lahko pretvorila v ločitveno pravico), temelji na predhodni odredbi. Ta pa je že od izdaje dalje pogojna in odvisna od spora o obstoju terjatve. Ker pogoj zaradi začetka stečajnega postopka ne more biti več izpolnjen, ločitvena pravica s trenutkom začetka stečajnega postopka sploh ni nastala. To pomeni, da v obravnavanem primeru pojmovno ni mogoče govoriti o pričakovalni pravici.²⁹ Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa ESČP, po kateri ne gre za poseg v premoženje in s tem za kršitev 1. člena Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), če pogojni zahtevek ugasne, ker se pogoj ni izpolnil.³⁰

22S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve³¹, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.³²

23Ker torej po vsem obrazloženem pritožbeni očitki v preostalem delu (t. j. glede odločitve sodišča prve stopnje o obstoju prerekane terjatve v skupni višini 732,49 EUR ter o obstoju prerekane ločitvene pravice) niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v tem (preostalem) delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu I. točke izreka ter v II. točki izreka³³ potrdilo.

24Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 163. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US. Zadevni postopek se je na prvi stopnji končal s sodbo z dne 26.4.2017, zato se določbe novele ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17) tudi pred sodiščem druge stopnje ne uporabljajo (1. in 3. odstavek 125. člena novele ZPP-E).
² Pritožba tožeče stranke je bila vložena 20.6.2017, odgovor tožene stranke na pritožbo tožeče stranke pa dne 12.12.2017, kar je veliko pred tem, ko so nastopile posledice začetka stečajnega postopka.
³ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 344/2017 z dne 21.6.2017 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1279/2015 z dne 5.11.2015 in opr. št. I Cpg 161/2014 z dne 11.3.2015.
⁴ Stečajni postopek se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju.
⁵ Npr. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 457/2017 z dne 20.7.2017 in opr. št. I Cpg 684/2016 z dne 15.2.2017 ter npr. N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) – Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 233.
⁶ Obrazložitev v tekstovnem delu končnega seznama preizkušenih terjatev z dne V.1.2015, str. 24, zap. št. 580, na katero se je tožena stranka sklicevala npr. v svoji vlogi z dne 27.6.2016 (list. št.. 58 spisa).
⁷ List. št. 10 do 17 priloženega spisa Okrajnega sodišča v Škofji Loki Z 17/2012.
⁸ Na podlagi navedenega sklepa o zavarovanju je nato izvršitelj M. T. dne 6.2.2013 zarubil tožničine premičnine, ki so navedene v rubežnem in cenilnem zapisniku z dne 12.2.2013, prav tako pa je banka A. d. d. na podlagi omenjenega sklepa na toženkinem računu rezervirala denarna sredstva v višini 27.289,13 EUR (list. št. 34 priloženega spisa Okrajnega sodišča v Škofji Loki Z 17/2012 in list. št. 77 priloženega spisa Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 191/2013).
⁹ List. št. 40 do 42 priloženega spisa Okrajnega sodišča v Škofji Loki Z 17/2012.
¹⁰ Učinki predhodne odredbe skladno z 9. členom ZIZ prenehajo šele s pravnomočnostjo odločitve sodišča o njeni razveljavitvi (smiselno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 369/2016 z dne 5.7.2017), če ne pride pred tem do nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka, ki vplivajo na postopke izvršbe in zavarovanja in jih ureja ZFPPIPP, ki je v razmerju do ZIZ lex specialis (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ip 4564/2014 z dne 5.3.2015 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1105/2017 z dne 9.5.2018), ter pomenijo izpolnitev razveznega pogoja, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena (pogojna) zastavna pravica.
¹¹ Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 71/2014 z dne 20.1.2015 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 789/2014 z dne 8.5.2014 in opr. št. I Cpg 450/2014 z dne 8.4.2014.
¹² Kot že pojasnjeno je bila predhodna odredba ob začetku stečajnega postopka sicer razveljavljena, vendar sklep o njeni razveljavitvi še ni bil pravnomočen (glej opombo 10).
¹³ Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 71/2014 z dne 20.1.2015.
¹⁴ Pogojnost predhodnih odredb torej v nasprotju z zatrjevanji tožeče stranke določa sam ZIZ. Sicer ne v 260. členu, nedvomno pa v 263. in 264. členu (enako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1105/2017 z dne 9.5.2018).
¹⁵ Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-220/14-11 z dne 12.11.2015.
¹⁶ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1105/2017 z dne 9.5.2018.
¹⁷ Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-220/14-11 z dne 12.11.2015.
¹⁸ Prav tam.
¹⁹ Prav tam.
²⁰ Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1105/2017 z dne 9.5.2018.
²¹ Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-220/14-11 z dne 12.11.2015.
²² Prav tam.
²³ Prav tam.
²⁴ Prav tam.
²⁵ Prav tam.
²⁶ Npr. sodba ESČP z dne 18.4.2002 v zadevi Ouzounis in drugi proti Grčiji.
²⁷ Npr. odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up-77/04-43 z dne 11.10.2006.
²⁸ Prav tam.
²⁹ Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-220/14-11 z dne 12.11.2015.
³⁰ Npr. odločitve ESČP v zadevah De Napoles Pacheco proti Belgiji z dne 5.10.1978, Agneessens proti Belgiji z dne 12.10.1988, Bugarski in von Vuchetich proti Sloveniji z dne 3.7.2001.
³¹ Npr. sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve).
³² Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018.
³³ Pritožbeno sodišče je sicer pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo, tožbo pa v tem delu zavrglo. Delni uspeh tožeče stranke s pritožbo je tako le navidezen. Ker v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP šteje le končni uspeh, na stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi odločitev pritožbenega sodišča ni vplivala (enako npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 684/2016 z dne 15.2.2017).