264. člen ZIZ

Zgolj iztek časa veljavnosti predhodne odredbe sam po sebi ne daje podlage za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj.

Tožnik je z delom zahtevka pravnomočno uspel in so v tem delu podani pogoji za izvršbo, zato izdaja začasne odredbe za zavarovanje (pravnomočno prisojene) denarne terjatve ni več mogoča (267. člen ZIZ). Prav tako ni mogoča za zavarovanje terjatve, za katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ni nastala (tretji odstavek 278. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 264. člena ZIZ).

PZ v 939. členu izrecno ureja tudi vprašanje prenehanja predhodne odredbe, vendar le za primere, ko dolžnik izkaže, da terjatev ne obstaja (več) in za primere, ko predlagatelj po izvršljivosti odločbe, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, ne predlaga izvršbe. Ne ureja pa položaja, ko je bila ta odločba razveljavljena, ko torej ni več domače nepravnomočne in neizvršljive sodne odločbe. Drugi odstavek 838. člena PZ v takih primerih smiselno napotuje na ZIZ. Po 76. členu ZIZ sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Ker je bil naslov, na podlagi katerega je bilo dovoljeno zavarovanje s predhodno odredbo, razveljavljen, je torej sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 70.577,46 EUR s pripadki. V preostalem delu (ki se nanaša na terjatev, glede katere je sodba postala pravnomočna)pritožba pravilno opozarja, da pogoji iz 939. člena PZ, oziroma 264. člena ZIZ za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj niso podani. Pogoji za izvr

Veljavnost začasne odredbe je vezana na odločitev o tožbenem zahtevku, zato je treba začasno odredbo (z vsemi opravljenimi dejanji) razveljaviti, če je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Ker je predlagateljica svoj predlog za začetek stečajnega postopka umaknila, je sodišče ob smiselni uporabi načela koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP o vlogah pritožnikov pravilno odločalo kot o predlogih za začetek stečajnega postopka. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da pomeni položitev zavarovane terjatve v okviru postopka s predhodno odredbo plačilo oziroma izpolnitev obveznosti v kakršnikoli obliki. Zavarovanje s predhodno odredbo je le ena od oblik zavarovanja, kakor je tudi le oblika zavarovanja položitev zavarovane terjatve z obrestmi in stroški. Taka položitev denarnih sredstev v nobenem primeru (še) ne more predstavljati plačila obveznosti. Predmet meritornega odločanja v predhodnem stečajnem postopku je presoja, ali je dolžnik insolventen.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je tožnici prisodilo odškodnino v višini 70.524,83 EUR s pp, sledeč ob tem strokovno prepričljivi in razumno obrazloženi oceni sodne izvedenke ekonomske stroke mag. D. D. Nikakor namreč ne drži pritožbeni očitek, da je sodna izvedenka pri izdelavi izvedeniškega mnenja prekoračila trditveno gradivo tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč pri izračunu škode iz naslova izgubljenega dobička zaradi preklica naročila s strani družbe K. a.d. izhajala iz računovodskih podatkov za poslovno leto 2014.

Tretje toženi stranki vtoževani stroški niso nastali po krivdi tožeče stranke le zato, ker je sodišče po njenem predlogu izdalo sklep o zavarovanju terjatve s predhodno odredbo. Dejstvo, da upnik v tem primeru v 15 dneh od izpolnitve pogojev ni predlagal izvršbe (čeprav bi jo lahko), na dolžnost plačila stroškov povezanih s predlogom za ustavitev postopka s predhodno odredbo in razveljavitvijo opravljenih dejanja samo po sebi ne vpliva. Tožeči stranki skladno z določilom 265. člena ZIZ ni mogoče očitati, da je opustila kakšno svojo dolžnost, ki bi imela za posledico nastanek vtoževanih stroškov.

Sklep o začasni odredbi je bil izdan za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Pogojev po 270. členu ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve sodišče ni presojalo, saj je bil tudi predlog za izdajo začasne terjatve podan le glede nedenarne terjatve, tj. primarnega zahtevka. Ker je bilo o primarnem zahtevku že pravnomočno odločeno, je skladno s s tretjim odstavkom 278. člena ZIZ v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 264. člena ZIZ podan razlog za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj.

Po uradni dolžnosti je ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj predvidena, če v 15 dneh od dne, ko izteče čas za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo, pa na predlog upnika ni prišlo do podaljšanja njene veljavnosti (drugi odstavek 264. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 263. člena ZIZ).

Vodenje pravdnega postopka na ugotovitev obstoja terjatve v delu, v katerem je ta bila priznana, ni dopustno, ker ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja (res iudicata). Upnik pridobi s predhodno odredbo zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko je ostalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnila, s čimer je uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred upravičenjem predhodne odredbe na

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pravno naravo pogodbe. Ne glede na njen naslov in dejstvo, da sta stranki v njej poimenovani kot darovalec in obdarjenec, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, ki je odplačna in aleatorna. Sodišče prve stopnje je naravo pogodbe presojalo po njeni vsebini oziroma pogodbeni volji strank (15. in 18. člen OZ) in ne po tem, kako je imenovana. Kavza (namen) darilne pogodbe je nekaj dati brezplačno (prvi odstavek 533. člena OZ). Kakor hitro obstoji kakšna obveznost nasprotne stranke v zvezi z naklonitvijo (ki jo lahko stranka iztoži), takšno naklonilo ni darilo. V konkretnem primeru se je toženec, med drugim, (izrecno) zavezal, da bo v primeru bolezni in starosti darovalca zanj skrbel in mu finančno pomagal (IV. točka pogodbe). Sprejel je torej obvezo v zvezi z naklonitvijo, ki je nedvomno tudi iztožljiva. Zavezal se je, da bo očetu do njegove smrti nudil določene storitve, ta pa se je zavezal, da bo nanj prenesel lastninsko pravico na svojih nepremičninah. Pogodba torej ustvarja dvostransko in odplačno obveznostno razmerje in izpolnjuje vse znake pogodbe o preužitku (prvi odstavek 564. člena OZ).

V obravnavani zadevi je bil po izdani predhodni odredbi za zavarovanje terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 47.077,90 EUR, in pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, začet postopek prisilne poravnave, ki se je končal s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi, s katerim je tožeča stranka pod pogoji prisilne poravnave pridobila izvršilni naslov za izterjavo novo zavarovane terjatve. Prisilna poravnava je namreč zajela tudi zavarovane terjatve, ki so se prestrukturirale v novo zavarovane terjatve. Upoštevaje določilo tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP, ki se uporablja v zvezi z 2. točko enajstega odstavka 221.t člena ZFPPIPP, je tožeča stranka s pravnomočnim sklepom o prisilni poravnavi pridobila ne le izvršilni naslov za novo zavarovano terjatev, pač pa tudi ločitveno pravico na zarubljenih denarnih sredstvih v višini 47.077,90 EUR. Ker je torej tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko pridobila ločitveno pravico na premoženju tožene stranke (denarnih sredstvih na depozitnem računu), je tožbeni zahtevek za prednostno poplačilo terjatve iz ločitvenega premoženja v stečajnem postopku utemeljen.

Zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo, izdano na podlagi kondemnatornega dela - na osnovi verodostojne listine izdanega - sklepa o izvršbi, je utemeljeno tudi po razveljavitvi sodbe, s katero je bilo odločeno o utemeljenosti terjatve oziroma o usodi kondemnatornega dela sklepa o izvršbi. Še vedno obstaja sodna odločba, na osnovi katere je bila izdana predhodna odredba.

Predznamba hipoteke, dovoljena na podlagi predhodne odredbe, se lahko opraviči samo na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa na način, da upnik (po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom; op. pritožbenega sodišča) izkaže, da so se stekli pogoji, na podlagi katerih bi lahko v 'rednih' razmerah izposloval sklep o izvršbi in s tem opravičil predznambo hipoteke po ZZK-1 (npr. s predložitvijo izposlovanega izvršilnega naslova, ki je v svoji imperfektni obliki služil kot podlaga za izdajo predhodne odredbe v obliki predznambe hipoteke). Vsak upnik sam presodi, ali bo vložil predlog za izdajo predhodne odredbe in poskušal še pred začetkom stečajnega to odredbo tudi upravičiti. Pri tem se mora zavedati negotovosti svojega položaja. Ne more pa se sklicevati na dolgotrajnost postopkov (ki jo - kot navaja tožnica - povzroča vlaganje pravnih sredstev) in preferiranju določenih upnikov s strani bodočega stečajnega dolžnika.

Za sojenje je odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje je postala pravnomočna odločitev, da terjatev (več) ne obstaja (je prenehala), pri čemer tudi začasna odredba, izdana z namenom njenega varovanja, deli njeno usodo - preneha (3. točka 264. člena v zvezi s tretjim odstavkom 278. člena ZIZ).

Upnik je s sklepom o predhodni odredbi predčasno začel izvršbo s prvim izvršilnim dejanjem, katerega posledica je bila zastavna pravica na premičninah. Slednjo je opravičil z vložitvijo pravočasnega predloga za izvršbo. Od tega trenutka dalje deli postopek zavarovanja in v njem opravljena dejanja usodo izvršilnega postopka. Sodišče v izvršilnem postopku tudi ni moglo po uradni dolžnosti razveljaviti dejanja zavarovanja, ker ga ni dovolilo. Dovolilo ga je sodišče v postopku zavarovanja in to ga lahko razveljavi v svojem postopku. Da se postopka zavarovanja in izvršbe vodita ločeno v dveh spisih, je stvar administrativne ureditve s Sodnim redom. Upnik se je zanesel na domnevo lastništva iz drugega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika. Zato ni tretjemu neutemeljeno povzročil stroškov prvega ugovora.

Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, da obstojijo take okoliščine, iz katerih utegne izhajati otežena uveljavitev njegove terjatve. Tako stanje je lahko povzročeno bodisi s strani dolžnika (to je v tem primeru) bodisi je posledica zunanjih (objektivnih) okoliščin. Četudi drži, da naj bi za dolžnikom stal en izmed največjih upravljavskih skladov, ki mu naj bi zagotovil sodelovanje v zgoraj navedenem obsegu in obliki, to do stopnje verjetnosti še ne zagotavlja, da se bo upnik, v primeru, če do plačila obveznosti pravočasno ne bo prišlo, lahko poplačal v izvršilnem postopku. Bistvo zavarovanja s predhodno odredbo je prav v tem, da se upniku zavaruje poplačilo v bodočem izvršilnem postopku. Morebitni obstoj Commitment letter in moč omenjenega sklada sama po sebi še ne zagotavljata, da se bo upnik v bodoči izvršbi lahko poplačal brez zavarovanja s predhodno odredbo, pri čemer ni sporno, da oba že oblikovana alternativna investicijska sklada še nista začela poslovati. Že obstoječe zavarovanje upnikove terjatve ne kaže, da bo poplačilo upnikove terjatve v bodoče verjetno prav iz že danega zavarovanja. Gre

Pri določitvi preživnine je treba upoštevati otrokove potrebe in aktivnosti, ki jih ima v času sojenja na prvi stopnji. Začasna preživnina po začasni odredbi za čas od vložitve tožbe 18. 5. 2015 do 31. 10. 2015 presega dosojeno preživnino po sodbi. To pomeni, da je nastali položaj podoben situaciji, ki jo ureja tretji odstavek 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko prvega odstavka 264. člena tega zakona. Ker je toženec za čas od vložitve tožbe do 31. 10. 2015 v celoti plačal mesečne zneske preživnine, je terjatev prenehala v delu, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice za določitev preživnine (v tem obsegu je bila začasna odredba realizirana), v delu, v katerem je začasna preživnina presegala s sodbo določeno preživnino, pa višja preživninska terjatev ni nastala. Prvo sodišče bo zato moralo izdati ustrezen sklep na podlagi navedenih določb ZIZ, saj tožnica ne more imeti začasne odredbe kot izvršilni naslov za višje zneske preživnine (za razliko) v obdobju od vložitve tožbe do 31. 10. 2015, kot so določeni s pravnomočno sodbo.

Pritožba prvega dolžnika, ki ni stranka tega postopka zavarovanja, ki je bil ustavljen, je nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Tega niti nikakršna pravna korist, ki jo zatrjuje prvi dolžnik, ne more spremeniti. Umika predloga dolžnik ne more preprečiti s sklicevanjem na zlorabo pravice. Glede umika v izvršilnem postopku ni mogoče presojati zlorabe pravice do zavarovanja, vsaj ne v tem postopku; vprašanje zlorabe bi se lahko, kot to pravilno ugotavlja upnik v odgovoru na pritožbo, upoštevalo le v morebitnem novem postopku zavarovanja.

V času, ko je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, je že veljal novi drugi odstavek 216. člena ZFPPIPP; novela ZFPPIPP-F, je tudi le eksplicitno uredila namero zakonodajalca, ki je ostala nespremenjena. Vlagatelj izpodbija pravnomočni sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitvi v tem postopku opravljenih dejanj. Pri tem ne zatrjuje, da bi bila zaradi izpodbijane odločitve izbrisana upnikova že vknjižena hipoteka oziroma da bi njegova že priznana terjatev postala ponovno sporna. Posledica ustavitve postopka zavarovanja je bila torej zgolj v tem, da ne obstaja več predhodna odredba in da tudi ne bo odločeno o ugovorih zoper to odredbo. Ker za samo hipoteko in terjatev izpodbijana odločitev ni imela neposrednih posledic, odgovor Vrhovnega sodišča na pravno vprašanje iz zahteve ni odločilen.