9. člen ZIZ

V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.

Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.

Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.

Izvršilni postopek mora biti hiter in učinkovit, prav zato in zaradi dejstva, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, pa je razumljivo, da sta ugovorni in pritožbeni rok krajša kot v pravdnem postopku, to je 8 in ne 15 dni. V zvezi z določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ višje sodišče opozarja na že zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-339/98), da popolna nesupenzivnost ugovora oziroma pritožbe v izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni neustavna oziroma ni v nasprotju z zahtevo po učinkovitosti pravice pravnega sredstva. Če se naknadno izkaže, da je bilo vloženo pravno sredstvo utemeljeno, se namreč dolžnik lahko posluži instituta nasprotne izvršbe. Zakonska možnost fiktivne vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP je odraz zahteve po učinkoviti pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je korektiv taki ureditvi institut vrnitve v prejšnje stanje, če fikcija vročitve dejansko ni bila pravilno opravljena.

Rok 8 dni za ugovor je določen v tretjem odstavku 9. člena ZIZ, zato je nepodaljšljiv prekluziven rok.

ZOKIPOSR torej določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzela dolg odgovornega družbenika do upnika na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter so prenehala vsa zavarovanja dolga. Zakoniti prevzem dolga s strani Republike Slovenije z dnem uveljavitve ZOKIPOSR velja pod predpostavko, da upnik tedaj že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenika (ali zoper družbo, v povezavi z listino iz 24. člena ZIZ). Iz zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora izhaja, da mora dolžnik pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, navesti in zanje predložiti dokaze že v samem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki mora biti vložen v (prekluzivnem) roku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi. Vendar pa se lahko upoštevajo tudi pozneje podane trditve in dokazi, če jih dolžnik znotraj ugovornega roka brez svoje krivde ni mogel ponuditi. Nad družbenico B. B. se je dne 20. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek osebnega stečaja, v katerem so bile stečajni dolžnici s sklepom St 000/2

Dvakratna vročitev iste sodne odločbe stranki na potek zakonskega roka za vložitev ugovora nima vpliva, saj je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilno opravljena že prvič (dne 12. 12. 2024), zato je rok za vložitev ugovora že začel teči, ta rok pa je nepodaljšljiv. V primeru torej, ko je bila odločba dvakrat pravilno vročena stranki, je potrebno glede ugovornega roka upoštevati le prvo vročitev, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje. Datum prve vročitve (12. 12. 2024) je zato odločilen za izračun poteka ugovornega roka, dejstvo, da je bil kasneje sklep o izvršbi ponovno vročen dolžniku pa na pravočasnost ugovora ne more imeti vpliva. Ključno dejstvo je, da je bil sklep o izvršbi dolžniku že pravilno prvič vročen dne 12. 12. 2024, zaradi česar njegova ponovna vročitev ne more imeti pravnega učinka, da bi dolžnik pridobil nov rok za ugovor zoper isto odločbo, ki je bila pomotoma vročena drugič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral dolžnik pravilno ravnati že po pravnemu pouku prvotno pravilno vročenega sklepa o izvršbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo dolžnikov ugovor z dne 22. 4. 2025 kot prepozen.

Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen. Vročitve po fikciji ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP.

Institut vrnitve v prejšnje stanje ima ustavnopravno razsežnost, saj se z njim uresničuje ustavna pravica do izjave v postopku. Stranki mora biti tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker pa ima nasprotna stranka v sodnem postopku pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Sodišče mora zato v vsaki posamezni zadevi, glede na njene konkretne okoliščine presoditi, kateri od obeh ustavnih procesnih pravic dati prednost. Pravna oseba si mora delo organizirati tako, da sprejemanje sodnih pošiljk in tudi odgovarjanje nanje, ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih, poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo. Vendar pa po drugi strani, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče prezreti stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-552/09 z dne 23. 9.

Nasprotni udeleženec je brez soglasja predlagateljice A. A., ki je bila v relevantnem obdobju še zaupana v varstvo in vzgojo obema udeležencema, odpeljal v drugo državo in ji ne omogoča stikov z materjo, ki so bili deklici v korist. Okoliščine, ki otežujejo izvajanje stikov, je povzročil sam s svojim samovoljnim ravnanjem, s katerim je sledil le svojim interesom. Z nenadno selitvijo je nasprotni udeleženec sam otežil oziroma praktično onemogočil izvajanje stikov, določenih s pravnomočno začasno odredbo, tudi situacijo dolgih voženj na stike, ki deklici niso v korist, je povzročil sam iz lastnih interesov. Nevzdržnost situacije, ki jo je sam povzročil, zato ne more uporabiti kot argument za prenos pristojnosti za izvajanje stikov in za nadomestitev soglasja za vpis A. A. v OŠ v Srbiji. Nasprotni udeleženec s samovoljnim zadrževanjem A. A. v Srbiji, pri čemer je predlagateljica selitvi A. A. v Srbijo nasprotovala, onemogoča njene osebne stike z materjo in omejuje telefonske stike, kar vodi v odtujevanje A. A. od matere in A. A. povzroča dolgoročno škodo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala ustreznih pogojev za izdajo začasne odredbe, preuranjena. Sodišče se je opredelilo le do tožničine navedbe, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa se opredelilo do drugih navedb tožnice o nastajanju škode, npr. dolgotrajni vožnji na in z dela - 2,5 ure v eno smer, njeni neprespanosti, utrujenosti, stresu in bolniški odsotnosti zaradi tega. O izdaji začasne odredbe pritožbeno sodišče ne more prvič odločati, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (239. člen ZIZ v zvezi z 9. in 54. členom ZIZ).

Trditveno in dokazno breme glede prenehanja terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik, ki mora že v ugovoru navesti konkretna dejstva glede plačil, ki naj bi bila opravljena na račun terjatve, ki je predmet izvršbe, in zanje predložiti dokaze (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da bi bil ugovor v tej zvezi obrazložen, ne zadošča, da dolžnik, kot v obravnavanem ugovoru, zgolj pavšalno zatrjuje, da je terjatev plačana, ampak mora podati konkretne navedbe o višini in datumu opravljenih plačil, o načinu plačila oziroma o drugih relevantnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala. Dolžnik mora že v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva, na podlagi katerih nasprotuje izdanemu sklepu o izvršbi (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ), in poznejše navedbe o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v ugovoru, niso dopustne, prav tako pa tudi ne pozneje podani dokazni predlogi (prim. 56. člen ZIZ). Upnikov odgovor na ugovor predstavlja pravočasno in pravno dopustno vlogo, v kateri je upnik podal nove navedbe in p

Dolžnica v pritožbi v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi niti ne zatrjuje, da obvestila o pismu ne bi prejela, ampak navaja le, da je bil ta vložen v hišni nabiralnik 29. 1. 2025. S temi pritožbenimi navedbami pa domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni uspela izpodbiti. Zato je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

Napačno je pritožnikovo tolmačenje, da nesuspenzivnost učinkovanja pravnega sredstva (ugovora zoper začasno odredbo), ker je bila izdana začasna odredba na njegov ugovor kasneje razveljavljena, pomeni, da začasna odredba ni veljala oz. da je ni bilo, kot zatrjuje pritožnik. Kadar pravno sredstvo ne zadrži izvršitve, kot to načeloma za vloženi ugovor predvideva šesti odstavek devetega člena ZIZ, to pomeni, da je začasna odredba, konkretno izdana dne 4. 4. 2023 v postopku II Z 7/2023, stopila v veljavo takoj, ker je ugovor zoper njo odložil nastop njene pravnomočnosti, ne pa tudi izvršljivosti, kar pomeni, da se začne izvrševati takoj in ne šele s pravnomočnostjo.

Sodišče prve stopnje v pravice dolžnika tudi ni poseglo s tem, ko je, ne da bi izvršbo predhodno nadaljevalo zoper družbo D. d.o.o., 12. 12. 2023 opravilo dražbo nepremičnin z ID znakoma parcela 664/10 in parcela 664/12, obe k. o. ..., katerih polovični delež je bil pred dražbo odsvojen družbi D. d.o.o. in pred dražbo (8. 12. 2023) v tej zvezi vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice družbe D. d.o.o., pri čemer je bila lastninska pravica družbe D. d.o.o. na 1/2 deležu teh nepremičnin v zemljiški knjigi (sicer z učinkom od 8. 12. 2023) vpisana šele 18. 1. 2024. V tej zvezi bi eventualno lahko bile prizadete pravice družbe D. d.o.o., ne pa dolžnika, ki so mu bile skozi celotni postopek prodaje zagotovljene vse pravice do sodelovanja v postopku. Dolžnik tudi s sklicevanjem na zatrjevano kršitev pravic družbi D. d.o.o. z obravnavano pritožbo zato ne more uspeti. Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastn

Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe povzel tretji odstavek 270. člena ZIZ, da nevarnosti ni dolžan izkazovati, saj naj bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo in zatrjeval določene razloge. Vendar sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi ni presojalo tega alternativnega drugega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Začasno odredbo je izdalo takoj, ko je ugotovilo obstoj prvega in drugega pogoja za izdajo začasne odredbe - verjeten izkaz nevarnosti uveljavitve terjatve zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem po drugem odstavku 270. člena ZIZ . Dolžniki so prejeli s sklepom o zavarovanju tudi drugopis predloga za izdajo začasne odredbe s prilogami. Ampak to ni pomenilo, da bi morali "na zalogo ali za vsak slučaj" prerekati upnikove trditve v predlogu, ki niso bile presojane v sklepu, saj je ugovor pravno sredstvo dolžnika zoper sklep (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Sodišče ni izdalo sklepa o začasni odredbi v formaliziranem postopku s tipskim sklepom, da se "dovoli predlagano zavarovanje" in da bi se morali dolžniki opredeljevati do vseh trditev v predlogu. Izdalo ga je po presoji trditev in dokazov. Ker se dolžnik

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Izvršbo predstavljajo izvršilna dejanja, med katera pa sodijo tudi dejanja izvršitelja. To pomeni, da je izvršitelj pravilno že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi začel z opravljanjem izvršilnih dejanj. Tega ne prepreči niti vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj pritožba in ugovor ne zadržita postopka (torej oprave izvršilnih dejanj), če ni v zakonu drugače določeno. O dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi še ni bilo odločeno, posledično pa tudi še ni pravnomočno odločeno o utemeljenosti predloga za izvršbo in s tem o dovoljenosti izvršbe. Zato sodišče pred tem trenutkom še ne more presoditi, ali je dolžnik tisti, ki mora plačati izvršilne stroške.

V času poletnega poslovanja sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah, v teh zadevah pa procesni roki tečejo. Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka (torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom), so postopki za varstvo koristi otroka ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori ali spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva. Glede na navedeno je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva predstavlja nujno zadevo, pravilna.