207. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v času prekinitve postopka odločilo o pravdnih stroških, ki so v celoti nastali še v izvršilnem postopku, pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s tem toženi stranki priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi in pri tem spregledalo, da se zoper toženo stranko vodi postopek prisilne poravnave ter da je tožeča stranka terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo procesno kršitev, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu.

Sodišče lahko v primeru, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP). To velja tudi za odločanje na pritožbeni stopnji, ko so pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank - vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo in je treba v zadevi le še odločiti. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, ko se je stečajni postopek nad toženko začel dne 9. 1. 2026, medtem ko je bila pritožba zoper izpodbijani sklep vložena dne 17. 11. 2025, zato je pritožbeno sodišče v zadevi odločilo. Kadar gre za neuspešno osebno vročitev in naslovnik nato sodnega pisanja v 15 dneh ne dvigne na pošti, se v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom 15-dnevnega roka. V skladu z Načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) z dne 14. 1. 2015 pa se zakonski tekst "s potekom tega roka" razlaga tako, da vročitev nastopi, ko poteče zadnji dan roka.

Pravno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o najemu poslovne stavbe, sklenjene po 19. 6. 2021, ko je z uveljavitvijo SZ-1E prenehal veljati ZPSPP, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po določbah OZ o najemni pogodbi. Okoliščine, ki niso bile (pravočasno) zatrjevane, temveč jih razkriva zgolj tožničino dokazno gradivo, ne ovirajo izdaje zamudne sodbe niti v primeru, če bi po materialnem pravu narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka. Če trditve o dejstvu ni, tudi ni nasprotja s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Prekinitev postopka zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad stranko, ki nastanejo po vložitvi pritožbe oziroma izteku rokov za opravo dejanj v pritožbenem postopku, ne ovira izdaje odločbe višjega sodišča (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

Roki, ki se računajo na ure in se nanašajo na procesna dejanja, kjer je potrebna hitrost odločanja, se lahko iztečejo tudi v dneh, ki so dela prosti oziroma ko se pri državnem organu ne dela.

Upnik pri zapuščinskem sodišču ne more predlagati postavitve začasnega skrbnika zapuščine, ki bi bil upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen (prvi odstavek 131. člena ZD). Ker niso bile izčrpane vse možnosti za popravo tožbe, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka, pogojev za zavrženje tožbe ni.

Iz podatkov v spisu (kot tudi iz spisa St 0000/2024) je razvidno, da je tožeča stranka v stečajnem postopku pravočasno prijavila svojo terjatev iz naslova glavnice in obresti na podlagi pravnomočne sodbe z dne 3. 7. 2024, z (naknadno) pravočasno prijavo terjatve v stečajnem postopku pa je poleg glavne terjatve uveljavljala tudi predmetne pravdne stroške (3. točka 60. člena ZFPPIPP). Gre za stroške, ki so bili vsebovani v stroškovniku pooblaščene odvetniške družbe, ki zastopa tožečo stranko, vloženem na glavni obravnavi dne 3. 7. 2024, kar pomeni, da so nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, torej ne gre za terjatev za povrnitev stroškov stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP niti za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da pravdni stroški, nastali pred začetkom stečaja, predstavljajo terjatev upnika, ki se lahko v stečajnem postopku plača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase, v skladu z načelom koncentracije (227. člen ZFPPIPP). V skladu z zakonsko fikcijo, uveljavljeno v četrtem odstavku 301. člena ZFPPIPP, po začetku stečajnega postopka ni več mogoče odločat

Skladno s tretjim odstavkom 33. člena SPZ lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. To pomeni, da protipravnosti posega v posest ni mogoče izključiti s pravnim poslom. Nedopustno je reševanje sporov med najemnikom in najemodajalcem na način, da se skuša najemojemalca prisiliti k plačilu najemnine ali stroškov z odklopom elektrike, vode, ipd. Ker je toženec tisti, ki je odklopil elektriko in prekinil dotok vode v lokala tožnikov, oziroma je bilo to storjeno po njegovem nalogu, je on tisti, ki mora vzpostaviti prvotno stanje ne glede na to, če bi to lahko naredila tožnika ali kdo tretji. Razlog za to je v nujnosti hitrega ukrepanja. Tožencu ni mogoče naložiti vzpostavitve prejšnjega stanja na način, ki presega njegova motilna ravnanja. Prepoved nadaljnjega motenja presega domet regulacijske začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe je pridržana za izjemne situacije, ko je treba zaradi preprečitve nenadomestljive škode ali nasilja še pred zaključkom kontradiktornega postopka začasno urediti med strankama postopka sporno razmerje; morebitnih bodočih motenj posesti z regulacijsko začasno odredbo ni dopustno urejati. Za izrek denarne kazni po 226. čl

Med pravdna dejanja, ki jih med prekinjenim postopkom ni mogoče opravljati, sodi tudi izdaja plačilnega naloga za redni postopek. S sklepom o prekinitvi postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek prekinjen že od vložitve tožbe dalje. Pravne posledice prekinitve postopka so torej nastopile že ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da sodišče prve stopnje že ob vložitvi tožbe ni smelo izdati plačilnega naloga za plačilo sodne takse za redni postopek. Zato v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti, da je zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse začelo teči že od vložitve tožbe, temveč je treba šteti, da je zastaranje začelo teči od najzgodnejšega trenutka, ko je sodišče prve stopnje smelo izdati plačilni nalog, to pa je od izdaje sklepa o nadaljevanju postopka.

Pri vprašanju prekinitve postopka zaradi posledic začetka postopka zaradi insolventnosti ni bistveno, kako naj bi sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru, ki je bil nesporno vložen po začetku postopka prisilne poravnave, oziroma kako bo postopalo. Tu gre zgolj za trenutno procesno vprašanje. Postopek zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, se na podlagi prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP vselej prekine z začetkom postopka prisilne poravnave. Če je sodišče prve stopnje dovolilo zavarovanje kljub procesni oviri že začetega postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, to na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Odločilno je, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen pred začetkom prisilne poravnave, s čimer je prišlo do prekinitve postopka zavarovanja po zakonu.

Trimesečni rok za podajo zahteve za ločitev zapuščine iz 143. člena ZD je zakonski prekluzivni rok, ki teče od uvedbe dedovanja (torej od smrti zapustnika) in ni vezan na kakršnekoli okoliščine na strani potencialnega separatista, npr. vednost upnika glede terjatve ali glede smrti zapustnika. Ločitev zapuščine se lahko uveljavlja le za zavarovanje terjatev, ki jih imajo upniki do zapustnika, torej terjatev, ki so nastale že za časa zapustnikovega življenja

Sodišče prve stopnje je upoštevaje 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP ob dejstvu, da so za toženo stranke nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka, dejstvo prekinitve postopka, ki se je začela z začetkom stečajnega postopka zoper toženo stranko dne 6. 3. 2024, z izpodbijanim sklepom zgolj ugotovilo.

Prepoved opravljanja pravdnih dejanj med prekinitvijo postopka (drugi odstavek 207. členu ZPP) v zapuščinskem postopku ne velja za ukrepe zavarovanja.

V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil prvi pogoj - dokaz nastanka oz. obstoja terjatve v obravnavani zadevi izpolnjen, saj med strankama delovno razmerje tožnika pri toženki v relevantnem časovnem obdobju kakor tudi višina plač in stroškov v zvezi z delom ter obeh regresov za letni dopust glede na predložene plačilne liste niso bili sporni. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca (oz. da so le-te na kakršenkoli drugačen način v celoti prenehale) je tako prešlo na delodajalca, torej na toženko. Res je, da je toženka določene trditve in dokazne predloge v tej smeri podala, vendar pa jih je sodišče prve stopnje glede na zmotno materialnopravno stališče, da je dokazno breme s tem v zvezi na tožniku in ne na toženki zmotno ocenilo ter dejansko spoz

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjenosti pogojev za taksno oprostitev oziroma za odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse je na predlagatelju taksne oprostitve, ki mora vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva, navesti že v predlogu za taksno oprostitev. Tožničin predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodnih taks ni imel nobenih formalnih pomanjkljivosti, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ravnati v skladu s pravili o nepopolnih vlogah in na podlagi 108. člena ZPP pozivati tožečo stranko, da popravi ali dopolni svojo vlogo, ampak je moralo odločiti o predlogu. V postopku odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks materialno procesno vodstvo ne pride v poštev.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi (tako s sklepom o dedovanju kot z dodatnimi sklepi o dedovanju) že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen. Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo. Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno). Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak prim

Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s spregledanimi trditvami tožnice (da je tožnica kot protipravno ravnanje očitala bistveno več kot zgolj neodzivnost toženke na njena SMS obvestila in sporočila), je torej neutemeljen. Glede na to, da je bila najprej obveznost tožeče stranke po sodni poravnavi v okviru šestmesečnega roka pisno in tudi to zgolj okvirno naročiti dela, česar ni storila, že osnovna predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, protipravnost ravnanja toženke, ni podana. Sodišče prve stopnje je torej ostale dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Tožnica v pritožbi ni pojasnila, zakaj in v zvezi s čim bi bilo zaslišanje odvetnika C. C. za odločitev v zadevi še relevantno ter kako bi na odločitev vplivalo, zato je tudi pritožbeni očitek o tovrstni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Ker je tožena stranka umaknila soglasje za mediacijo, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije in s tem za prekinitev postopka ni več podlage. Ker je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahtevala od sodišča. Postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo tožbenega zahtevka vročalo tožniku v izjavo.

Glede na določila drugega odstavka 207. člena ZPP, dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, torej tudi ne izdajati sklepov po 177. členu ZNP.

S sklepom je sodišče prve stopnje zaradi neizpolnitve nedenarne obveznosti sklenilo, da se v sklepu o izvršbi določena denarna kazen izterja po uradni dolžnosti, dolžniku pa je določilo nov rok za izpolnitev in mu hkrati tudi določilo novo, višjo denarno kazen (226. člen ZIZ). Sodišče je nato upnika pozvalo k izjavi, ali je dolžnik nedenarno obveznost izpolnil, upnik pa je sodišče obvestil, da do izpolnitve še ni prišlo. Upnikovo vlogo je sodišče vročilo dolžniku in ga pozvalo k izjavi in izkazu, ali je nedenarno obveznost izpolnil, ter ga opozorilo na posledice neizpolnitve obveznosti oziroma na posledice, če se na poziv ne bo odzval. Dolžnik na poziv sodišča ni odgovoril, zato je sodišče skladno s predhodnim opozorilom izdalo izpodbijani sklep, v katerem je štelo, da obveznost ni bila izpolnjena, posledično je zato odločilo, da bo po uradni dolžnosti opravilo izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati je dolžniku določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, če niti v novem roku obveznosti ne bo izpolnil. Dolžnik v pritožbi navaja, da je bilo njegovo zdravstveno stanje od 16. 7. 2022 dalje slabo. Tega dne je bil