VSRS Sodba II Ips 294/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 769,20 EUR.

1Tožnica je od tožene stranke zahtevala plačilo valoriziranega zneska v višini 38.408,83 EUR na podlagi pogodbe o trajni vlogi sredstev z dne 28. 12. 1990, s katero je v pravno prednico tožene stranke vložila 42.226,50 takratnih dinarjev kot vrednost v internih delnicah na račun osebnega dohodka. Višino terjatve je utemeljevala z njeno knjigovodsko vrednostjo (zadnje obvestilo tožene stranke o višini obveznosti). Sodišče prve stopnje te vrednosti ni upoštevalo, temveč se je pri ugotavljanju (višine) tožničine terjatve oprlo na izračun izvedenke, ki je temeljil na dokončni in pravnomočni odločbi Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) št. 380-22/93-IV/ŠK z dne 28. 6. 1996, izdani po opravljenem revizijskem postopku pri prednici tožene stranke. Izračun je pokazal, da je tožnica s pogodbo o menjavi (prenosu) trajne vloge, ki jo je dne 30. 7. 1992 sklenila s pravno prednico tožene stranke in družbo D. d. o. o., na slednjo prenesla večji znesek, kot bi ji takrat šel iz naslova trajne vloge na račun neizplačanih plač. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnico zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožene stranke.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 243/2009 z dne 9. 6. 2010 dopustilo glede vprašanja: „Ali lahko sodišče pri odločanju o denarnem zahtevku delavke proti družbi na podlagi njune pogodbe o trajni vlogi pri ugotavljanju višine obveznosti upošteva odločbo, ki jo je APPNI izdala v postopku revizije pri družbi, čeprav pogodba ni bila razveljavljena in čeprav delavki ta odločba ni bila vročena, je pa imela delavka po 139. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) možnost zahtevati, da se v revizijskem postopku pripusti kot stranka?“

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sobo spremeni v smeri ugoditve njeni (pri)tožbi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Med kopico obširnih, razpršenih in ponavljajočih se navedb revizijsko sodišče povzema le tiste, ki se nanašajo na dopuščeni obseg revizije. Tožnica tako poudarja, da ni imela razloga zahtevati udeležbe v postopku revizije. Tega delavci niso počeli, saj nihče ni mogel predvideti, da bo izdana odločba APPNI zanje neugodna. Ob tem opozarja, da bi jo odločba APPNI zavezovala le, če bi ji bila vročena (kar se ni zgodilo), saj bi le v tem primeru imela možnost pravnega sredstva – tožbe v pravdnem postopku (drugi in peti odstavek 48b. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – v nadaljevanju ZLPP). Odločba je bila vročena toženi stranki, ki jo je sicer v pravdi izpodbijala, vendar neuspešno, sodišče pa takrat ni dopustilo vstopa oziroma intervencije nekaterim fizičnim osebam. Dodaja, da pogodb o trajnih vlogah ni nihče izpodbijal, zato ne morejo biti nezakonite; takšna so lahko samo oškodovanja družbene lastnine, ki pa bi jih bilo mogoče ugotoviti le v postopku, v katerem bi bila tožnica udeležena kot stranka. Ker je tožnica navadna delavka, se izpodbijana odločitev ne bi smela opirati na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 17/2005 z dne 13. 9. 2005, ko je šlo za delovni spor enega od vodilnih delavcev. Tožnica je končno prepričana, da je upoštevanje odločbe APPNI v nasprotju z razlogi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi je v zadevi U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 opozorilo na specialnost obravnavanega postopka, ki zagotavlja polno jurisdikcijo.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Konkretno vprašanje sodi v sklop problematike (širjenja) subjektivnih meja pravnomočnosti v zvezi z ustavno pravico do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS). Bistvo te pravice je v zagotovitvi možnosti, da se stranka v postopku izjavi – da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja ter da se opredeli do navedb nasprotne stranke in vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Obravnavana pravica je popolnoma zagotovljena le, če odločba učinkuje zgolj proti osebam, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti niti s tem, da bi se sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz prejšnjega postopka.(1) Neposreden izraz navedenih zahtev je temeljno pravilo pravdnega postopka, da sodba učinkuje med strankama (res iudicata facit ius inter partes), pri katerem pa vselej ni mogoče brezpogojno vztrajati. Razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic je namreč pokazal, da se ni mogoče izogniti položajem, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes). V teh primerih je zato nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj tretjim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je treba bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvi pravdi, bodisi, da jih sodba, izdana v tej pravdi, ne bo zavezovala v drugi pravdi.(2)

8Ustavno zahtevo kontradiktornosti bi bilo torej zmotno nekritično prevesti v absolutno prepoved pravdnemu sodišču, da se pri odločanju opre na že sprejeto odločitev drugega sodišča ali organa. Nasprotno, vezanost sodišča na predhodno odločitev drugega organa je sprejemljiva (celo potrebna) zaradi spoštovanja nekaterih drugih ustavnih zahtev,(3) toda le pod pogojem, da je imela stranka v predhodnem postopku možnost sodelovati. V tej smeri gre tudi razvoj procesnega prava, ki teži k obveznem obveščanju prizadetih oseb o postopku med drugimi strankami.(4) Pri tem ni odveč omeniti, da obravnavana revizija ne problematizira možnosti uporabe predhodne odločitve pravdnega sodišča, pač pa odločbe APPNI, ki je bila izdana v upravnem postopku.(5) Ko je predhodna odločitev, ki pravno učinkuje na položaj tretjih, upravna odločba, so namreč zahteve kontradiktornosti lahko tudi nekoliko blažje. Kot se je izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), mora predhodni postopek ustrezati zahtevam kontradiktornosti le, če se v njem izdana odločba, ki je za odločitev pravdnega sodišča prejudicialna, nanaša na civilno pravico.(6) Če je tako, je pravdno sodišče na odločitev drugega organa vezano, sicer pa mora o tem vprašanju samo odločiti v kontradiktornem postopku. Če pa predhodna odločba ni odločilna za zasebne (civilne) pravice in obveznosti, uporaba oziroma vezanost nanjo z vidika pravice do izjave ni problematična (niti v primeru, če je izdana v postopku, v katerem ena izmed pravdnih strank ni bila udeležena).(7)

9Presoja morebitne kršitve tožničine pravice do izjave je tako odvisna od (1) pravnega učinka upravne odločbe na tožničin položaj, (2) njene morebitne civilne vsebine in (3) obstoja ter učinkovitosti tožničine možnosti sodelovanja v upravnem postopku.

10Sporna odločba APPNI je dokončna in pravnomočna upravna odločba, ki glede na svojo vsebino lahko učinkuje tudi proti tretjim (delničarjem, družbenikom in drugim osebam).(8) Izdana je bila v upravnem postopku revizije, ki je bil pri pravni prednici tožene stranke izveden na podlagi določb zakonodaje o lastninjenju podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo.(9) APPNI je na podlagi drugega odstavka 48b. člena ter 48c. člena ZLPP z odločbo ugotovila oškodovanja družbene lastnine (48a. člen ZLPP) in prednici tožene stranke zaradi odprave teh oškodovanj naložila določene ukrepe za pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala, med njimi tudi obsežno zmanjšanje trajnih vlog (48b. člen in 48c. člen ZLPP).(10) V (tej) pravdi, v kateri delavka zoper naslednico pravne osebe z družbenim kapitalom in igralniško dejavnostjo zahteva plačilo terjatve na podlagi svoje trajne vloge, je opisani del upravne odločbe predhodnega pomena (13. čl. ZPP). Oškodovanje družbenega premoženja in ukrep zmanjšanja trajnih vlog namreč v konkretnem primeru sestavljata del spodnje premise sodniškega silogizma.

11Odvisnost tožničine terjatve oziroma zahtevka od odločbe APPNI je mogoče razbrati iz materialnopravne ureditve lastninjenja podjetij, ki v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja v igralnicah predvideva uskladitev njenih (korporacijskih) pravnih razmerij. Tožničin zahtevek temelji na lastninskem preoblikovanju pravne prednice tožene stranke v delniško družbo ter na posledični spremembi kapitalskih deležev fizičnih oseb v obveznosti družbe (prvi in drugi odstavek 8. člena ZLPPOD). Obstoj in višina teh obveznosti ni odvisna od knjigovodskih vrednosti, kot zmotno meni revidentka, temveč od ugotovitev v otvoritveni bilanci, ki jo družba izdela, upoštevaje izid (ugotovitve in naložene ukrepe) revizijskega postopka (tretji odstavek 8. člena ZLPPOD v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZLPPOD ter 8. členom ZZPLP). Sporna odločba APPNI je torej odločilna za zasebne pravice tožnice ter drugih imetnikov trajnih vlog (te bi bile višje, če APPNI ne bi ugotovila oškodovanja družbenega premoženja in naložila zmanjšanja trajnih vlog v tem obsegu), zato je njeni vsebini pripisati civilno naravo v smislu sodne prakse ESČP.(11) Glede na navedeno je tožničina pravica do izjave v zvezi z odločbo APPNI utemeljena. Za presojo revizije je zato odločilno, ali ji je bila ta pravica z ustreznimi procesnimi sredstvi zagotovljena že v revizijskem upravnem postopku.(12)

12Med procesnimi sredstvi, ki tretjim zagotavljajo pravico do izjave, ima nemajhen pomen sosporniška intervencija v pravdnem postopku (202. člen ZPP) oziroma njej sorodni institut, ki je uveljavljen v upravnem postopku (zahteva osebe, da se pripusti v postopek kot stranka, 139. člen ZUP).(13) Vendar zgolj abstraktna možnost udeležbe oziroma opravljanja procesnih dejanj ne zadošča. Nujni predpogoj za vključitev tretjih v postopek namreč je, da so ti o njem obveščeni.(14) Čim je tako, je mogoče govoriti ne le o načelni, temveč tudi konkretni možnosti uresničitve njihove pravice do izjave v postopku. Če prizadeta oseba za (možnost vključitve v) predhodni postopek, ki posega v njen pravni položaj, ni vedela, ji bo „dan na sodišču“ treba zagotoviti v pravdi. In nasprotno: stranka v pravdi se ne more sklicevati, da v prejšnjem postopku, o katerem je bila obveščena, ni imela možnosti sodelovati in je zato odločitev iz tega postopka ne more zavezovati.(15) Opisani položaj pasivni osebi tudi otežuje možnost obnove upravnega postopka, o katerem je bila obveščena, saj ne bo mogla uspešno trditi, da ji ni bila dana možnost udeležbe oziroma da določenih okoliščin ni mogla navesti brez svoje krivde (1. in 9. točka 249. člena ZUP in drugi odstavek 250. člena ZUP). Zgolj to, da so se prizadete osebe (tožnica ali morebitni drugi delavci) zanašale na zanje ugodni izid upravnega postopka, njihove neaktivnosti ne upravičuje.

13Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je bila tožnica obveščena tako o revizijskem upravnem postopku kot tudi o možnosti zahteve, da se v njem pripusti kot stranka (139. člen ZUP), česar pa ni storila. Brez sleherne teže je zato njeno vztrajno ponavljanje, da ji odločba APPNI ni bila vročena, in namigovanje, da sodišče v pravdnem postopku zoper to odločbo ni dopustilo vstopa oziroma intervencije „nekaterim fizičnim osebam“. Enako usodo delijo revizijske navedbe o veljavnosti pogodbe o trajni vlogi, saj izpodbijana odločitev ne temelji na nasprotnem stališču. Njen odločilni razlog je na odločbo APPNI oprt izračun terjatve, ki bi šla tožnici na podlagi te pogodbe, ter ugotovitev, da je s tako izračunanim (celo višjim) zneskom že razpolagala, ko ga je prenesla na drugo podjetje. Ker ni videti razloga, da tožnica svoje pravice do izjave ne bi mogla učinkovito izkoristiti že v postopku izdaje odločbe APPNI, ji pravica iz 22. člena URS z vezanostjo izpodbijane odločitve na to odločbo ne more biti kršena. Razlogov, ki bi tu zavzetemu stališču nasprotovali, tudi v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 ni mogoče najti.

14Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna toženi stranki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 769,20 EUR (1350 točk za sestavo odgovora na revizijo, 20,00 EUR materialnih stroškov in 20 % DDV), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-39/95 z dne 16. 1. 1997.

Op. št. (2): Galič, Zbornik znanstvenih razprav – LIX. letnik, 1999, str. 72 in 77.

Op. št. (3): Ker sodišču v drugem postopku ni treba odločati o že rešenem vprašanju, tovrstna vezanost prispeva k uresničevanju pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS; pravice stranke do enakega varstva pravic ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja; vezanost sodišča na pravnomočne odločitve drugih organov lahko prepreči sprejem nasprotujočih si odločitev o isti stvari, kar se utemeljuje z zahtevo po enotnosti pravnega reda in po zagotovitvi pravne varnosti (glej odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-280/05 z dne 9. 2. 2006 in Up-108/04 z dne 8. 9. 2005).

Op. št. (4): Takšna obveznost je bila v splošni upravni postopek uvedena leta 1999 (določba 44. člena noveliranega ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999: „Organ mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.“). Smiselno enako je urejen še postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči (51. in 69. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004). V pravdnem postopku je tovrstno obveščanje sicer še vedno prepuščeno strankam (204. člen ZPP), kar pa učinka samega obvestila (če do njega pride) ne zmanjšuje. Tudi teorija tovrstno ureditev šteje kot ustrezno sredstvo za zagotovitev možnosti izjave tretjih (tako Galič, op. 2, str. 83; primerjaj tudi Dika, Građansko parnično pravo, Stranke, njihovi zastupnici i treći u parničnom postupku, IV. knjiga, Narodne novine, Zagreb 2008, str. 299).

Op. št. (5): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 92/2000 z dne 15. 4. 2002.

Op. št. (6): Takšno stališče je ESČP izpostavilo v zadevah Ruiz Mateos proti Španiji (A 262, str. 43), Obermeier proti Avstriji (A 179) ter Keegan proti Irski (A 290).

Op. št. (7): Tako Matscher, Der Einfluss der EMRK auf den Zivilprozess, FS Henckel, 1995, str. 604 (povzeto po Galič, op. 2, str. 78).

Op. št. (8): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 17/2005 z dne 13. 9. 2005. Citirana zadeva je povsem primerljiva z obravnavano, saj obe temeljita na enakih bistvenih okoliščinah (delovni spor oziroma lastnost vodilnega delavca mednje ne sodita).

Op. št. (9): Poleg že omenjenega ZLPP, ki je stopil v veljavo leta 1992, je (bilo) to področje urejeno še z Zakonom o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo, Ur. l. RS, št. 35/1994 (v nadaljevanju ZZPLP) in Zakonom o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo, Ur. l. RS, št. 40/1997 (v nadaljevanju ZLPPOD).

Op. št. (10): Kot sta pojasnili sodišči nižjih stopenj, je šlo za nezakonito delitev dobička (v škodo družbenega in na račun zasebnega kapitala) v letih 1989 do 1993, zaradi česar je bila prednica tožene stranke dolžna med drugim zmanjšati trajne vloge delavcev (tudi tožničino) v obsegu dobička in njegove valorizacije. Obvestila tožene stranke o višini obveznosti, na katera se sklicuje tožnica, izkazujejo z odločbo APPNI stornirano stanje njene trajne vloge.

Op. št. (11): Primerjaj npr. zadeve Ringeisen proti Avstriji, König proti Nemčiji, Feldbrugge proti Nizozemski in mnoge druge.

Op. št. (12): Morda ni odveč pojasniti, da problematičnost vezanosti pravdnega sodišča na upravne akte ni omejena le na vprašanje subjektivnih meja pravnomočnosti oziroma kontradiktornosti upravnega postopka. V teoriji je zaslediti stališče, da kljub pravnomočnosti ni mogoče upoštevati upravnega akta, ki je perpleksen, ima nejasen izrek ali je sicer obremenjen z najhujšimi napakami (ničnost odločbe, 267. člen ZUP). Tovrstne pomanjkljivosti iz sporne odločbe niso razvidne, sicer pa se jih dopuščeno vprašanje in revizija niti ne dotikata.

Op. št. (13): Citirano določilo se glasi : „Če pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.“ Na sorodnost omenjenih institutov kaže še pojem stranke v upravnem postopku (tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka; 49. člen ZUP), ki je širši kot v pravdi in se približuje pojmu sosporniškega intervenienta (202. člen ZPP).

Op. št. (14): Op. 2, str. 82-83.

Op. št. (15): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-280/05 z dne 9. 2. 2006 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 286/2008 z dne 10. 5. 2010.