204. člen ZPP

Pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se stranska intervencija ne dopusti, ima samo (potencialni, zavrnjeni) stranski intervenient, ne pa tudi stranke postopka. Stranka ima pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se intervencija dovoli (četudi nima posebne, samostojne pritožbe - tretji odstavek 200. člena ZPP), saj lahko udeležba drugih oseb v pravdi vpliva na položaj stranke (npr. stroškovno - prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev, da se določeni osebi ne dopusti udeležba v postopku, pa na pravni in procesni položaj stranke v ničemer ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o predlogu obrazložilo, da je predpostavka za stransko intervencijo po prvem odstavku 199. člena ZPP poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Ta interes mora intervenient obrazložiti in z verjetnostjo izkazati, tega pa pritožnik po oceni sodišča ni zmogel.

Predlagateljica v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, ni z ničemer utemeljila svojega pravnega interesa za vstop v to pravdo. Navedla je le, da se v celoti sklicuje na predlog za stransko intervencijo, ki ga je podala toženka v odgovoru na tožbo, pri čemer je tovrstne trditve odgovora na tožbo mogoče upoštevati le v smislu instituta obvestitve drugega o pravdi (204. člen ZPP). Toženkino zatrjevanje, da gre v primeru financiranja študijske dejavnosti za porabo javnih proračunskih sredstev, da je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati načelo učinkovitosti in gospodarnosti ter da bi neuspeh toženke pomenil izjemno velike finančne posledice za stransko intervenientko, je uveljavljanje kvečjemu ekonomskega interesa za vstop v pravdo, ki ne zadošča za dopustitev stranske intervencije. Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZPP brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes.

Postopek zavarovanja dokazov je formalnopravno urejen v ZPP in ta postopek predstavlja predhodno fazo pravdnega postopka, pri čemer gre v materialnopravnem pogledu za začetno fazo pravde. Kot izhaja iz določila 264. člena ZPP, se zavarovanje dokazov izvede, če se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali bo njegova izvedba pozneje težja, kar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno. Ker je procesnopravna vrednost dokaza, ki je bil opravljen v postopku zavarovanja dokazov, enaka vrednosti dokazov, ki jih pravdno sodišče izvede med postopkom, je postopanje po 204. členu ZPP v skladu tudi z načelom ekonomičnosti postopka, saj bo le tako udeležencem postopka omogočeno sodelovanje v postopku, kar pa seveda vpliva na dokazno vrednost izvedenega dokaza.

Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se intervencijski efekt nanaša samo na tožbeni zahtevek iz prvotne tožbe, ali pa se lahko nanaša tudi na zahtevke za plačilo drugih zneskov, ki jih tožeča stranka ni izplačala na podlagi sodbe iz katere izhaja intervencijski efekt in jih je izplačala na podlagi drugih pravnih naslovov, na primer sklenjenih poravnav.

Pomemben je naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to. Zaradi intervencijskega učinka bistvene dejanske ugotovitve iz druge sodbe vežejo tudi v tej pravdi. Toženec zato ne more zanikati pravilnosti ugotovitve, da je za prometno nesrečo izključno odgovoren in očitati tožnici slabega pravdanja. V 204. členu ZPP je določeno, da če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem je lahko izdana odločba, ki bo imela posreden pravni učinek na obveščenega. Tak

Pred vključitvijo v pravdo s prijavo stranske intervencije sodišče ni bilo dolžno stransko intervenientko obveščati o poteku postopka, ji pošiljati vabila na naroke, vloge strank in pisne odpravke sodnih odločb. Dejstvo, da je stranska intervenientka zvedela za tekočo pravdo šele kasneje, ker ji toženka, kateri se je pridružila kot intervenientka, ni omogočila sodelovanja v pravdi, ker jo o tekoči pravdi ni (pravočasno) obvestila, se lahko upošteva le v okviru t. i. intervencijskega učinka. Glede na določbe Splošnih pogojev je toženka s tem, ko je enostransko izvedla menjavo dobavitelja električne energije, ne da bi pri tem upoštevala določila Splošnih pogojev o odstopu od Pogodbe (tožnice ni obvestila o tem, da se z novimi cenami ne strinja in iz tega razloga ni odstopila od Pogodbe), neutemeljeno odstopila od Pogodbe.

V skladu z določilom 278. člena ZPP mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali toženka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Citirano določilo je potrebno razlagati tako, da ima toženec breme, da se izjavi o navedbah tožnika, izjaviti pa se mora obrazloženo. Upoštevati je mogoče le substancirano prerekanje: stranka se mora obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke in mora ob tem načeloma ponuditi lastno verzijo poteka spornega dogodka. Dejstvo, da se toženka ni opredelila do tožbenih navedb, ne pomeni nerazumljive vloge, pač pa predstavlja vsebinsko pomanjkljivost vloge, za katero vračanje v dopolnitev ni predpisano. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi skladno z določilom 108. člena ZPP o nepopolnih vlogah vlogo z dne 28. 10. 2021 vračalo toženki v popravo.

Tožeča stranka je že vse od dopolnitve tožbe dalje zatrjevala, da vtoževano terjatev zahteva na neposlovni (odškodninski oziroma obogatitveni) podlagi in trditev v zvezi s tem ni nikoli spreminjala. Res je sicer, da je tožeča stranka za to terjatev izdala račun št. 034 in nato na njegovi podlagi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar ni pravilno – račun lahko predstavlja verodostojno listino le, če je izdan na podlagi pogodbe in v skladu s pogodbo, ne pa tudi za neposlovne terjatve. Vendar okoliščina, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki za neposlovno terjatev ni verodostojna, v konkretnem primeru ni bistvena. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. V tem oziru pa ima listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, le še dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe. Gradbena pogodba je predstavljala veljavno pravno podlago, da je tožeča stranka dela, ki jih je podizvajalec A. A. s. p. zaračunal z računom št. 01, plačala toženi stranki. Vendar je to vel

Interes, da se lahko nekdo pridruži eni od strank kot stranski intervenient, mora biti pravni in dolžnost stranskega intervenienta je, da ob priglasitvi stranske intervencije obrazloži obstoj predpostavk za dopustnost stranske intervencije. To velja tudi, če pravdne stranke ne nasprotujejo vstopu stranskega intervenienta v pravdo, saj lahko sodišče tudi brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta (prvi odstavek 200. člena ZPP). Pravni interes za intervencijo v pravdi je podan, kadar bi postopek, h kateremu se želi stranski intervenient pridružiti, vplival na njegov pravni položaj, interes mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in tisto od strank, kateri se želi pridružiti.

Ker vsebina stvarne služnosti ne sme v celoti izključevati možnosti uporabe, ki jo vključuje lastninska pravica, ni dovoljeno, da bi vsebina stvarne služnosti vključevala tak način uporabe nepremičnine, ki po svojih značilnostih izključuje katerikoli drug način uporabe celotnega (prostorskega) območja. Tak izključujoč vseobsežen način uporabe je dovoljen samo kot vsebina osebne služnosti. Kot vsebina stvarne služnosti pa je tak način uporabe dovoljen, če je izvajanje uporabe bodisi prostorsko bodisi časovno omejen.

Intervenient ni stranka postopka, njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen z možnimi pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se stranska intervencija zavrne, ima samo (potencialni, zavrnjeni) stranski intervenient, ne pa tudi stranka postopka. Odločitev, da se določeni osebi ne dopusti udeležba v postopku, na pravni in procesni položaj stranke v ničemer ne vpliva. Vsi civilnopravni učinki (npr. pravica do regresa, preprečitev ugovora slabega pravdanja) nastanejo že z obvestilom o pravdi, ne glede na to, ali se obveščeni udeleži pravde kot intervenient ali ne.

V konkretnem primeru je bila v okviru izvensodne poravnave zajeta tudi odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel ob petih operativnih posegih. Ta škoda je bila v času sklepanja izvensodne poravnave znana in v poravnavi tudi upoštevana. Pogoj za solidarno odgovornost tožencev za povračilo škode je obstoj predhodno ugotovljene (odškodninske) odgovornosti vsakega od njih, ki se za vsakega tudi posebej ugotavlja. Zato ne pomeni, da bi bilo moč zoper njih sprejeti zgolj enako odločitev o odgovornosti oziroma temelju.

Tudi če bi bila lastnica sporne nepremičnine občina (pa se to ni izkazalo), ne le v primeru, če bi tožnica morala imeti dvom, ali je prodajalec res lastnik, nakup takšne nepremičnine ne pomeni nemoralnega ravnanja. Prodaja tuje stvari namreč ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična. OZ v 440. členu izrecno določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Neobstoj razpolagalnega upravičenja tako ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe. Po današnjem splošnem razumevanju družbene morale nikakor ni nemoralen nakup nepremičnine, če je storjen zgolj zaradi zasledovanja ekonomske koristi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je sodišče ravnalo protipravno v fazi izdaje potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj pogoji za izdajo slednjega, zaradi vročanja na napačnem naslovu, niso bili izpolnjeni. Vendar je nato zmotno zaključilo, da v konkretnem postopku ni relevantno, ali je S. M. pri izpolnjevanju obrazca za elektronsko izvršbo ravnal dovolj skrbno oziroma ali je celo namenoma obrazec za izvršbo izpolnil z napačnimi podatki o dolžniku. Slednje je trdila tako tožena stranka, kot tudi tožeča stranka, ki naj bi S. M. iz tega razloga ovadila pristojnemu državnemu tožilstvu. Toženi stranki oziroma sodišču v sporni izvršilni zadevi gre torej očitati, da bi s skrbnim ravnanjem lahko preprečila izdajo klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, S. M. pa, če se trditve strank o njegovem ravnanju izkažejo za resnične, namerno oziroma protipravno ravnanje, zaradi katerega je primarno sploh prišlo do vročanja na napačnem naslovu oziroma tega, da sistem ni preverjal pravilnosti naslova dolžnika ter posledično do zatrjevanega neupravičenega rubeža sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke. Zato je upoštevaje konkretne okoliščine pravno relevantno ravna

Ker v tej zadevi, kljub izvedenim dokazom, ni mogoče natančno ugotoviti, v kakšnem razmerju so protipravna ravnanja ene in druge stranke vplivala na nastanek škode (za natančno potrditev vzroka za blokado motorja in turbine bi bilo treba pregledati vozilo v razstavljenem stanju, slednje pa je bilo s strani oškodovanke nesporno že prodano pred izvedbo dokaza z izvedencem), je pritožbeno sodišče na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera (171. člen OZ) delež ocenilo po prostem preudarku. Za to je imelo zadostno trditveno podlago. Tožena stranka (kot regresni zavezanec) ne sme nositi posledic pravdanja tožeče stranke pred okrajnim sodiščem v tej zadevi, saj je dokazni postopek, izveden pred pritožbenim sodiščem, potrdil, da bi tožena stranka s pristopom v odškodninsko pravdo (kot stranski intervenient) s svojimi ugovori lahko vplivala na drugačen izid.

V drugem postopku je bila pravnomočno ugotovljena drugačna terjatev tožene stranke (v tem postopku), z drugačno zapadlostjo, kot pa je bilo dogovorjeno v izvršilnem naslovu. Ker tožeča stranka (v tem postopku) ni bila obveščena o teku druge pravde po določbah 204. člena ZPP, v njej ugotovljena dejstva ne morejo veljati za ugotovljena v tem postopku. S takim postopanjem je bila tožeči stranki (revidentki) onemogočena pravica do obravnavanja spornih dejstev, ki so podlaga za presojo, kakšna terjatev je bila zavarovana s hipoteko, v kakšni višini in s kakšno zapadlostjo.

Regresni zahtevek enega dolžnika do drugega ni samoumevna posledica solidarne odgovornosti, je posledica konkretnega pravnega razmerja med dolžnikoma. Kadar pa tega razmerja ni oziroma je solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu nekega solidarnega dolžnika (drugi odstavek 405. člena OZ), je ta dolžan povrniti celoten znesek obveznosti sodolžniku, ki je poplačal upnika (kar seveda pomeni tudi, da v primeru, ko sam plača celoten znesek, tega ne more zahtevati od drugega dolžnika). Predlagatelj stranske intervencije, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, ni podal trditev, ki bi utemeljile regresni zahtevek tožene stranke.