202. člen ZPP

Sosporniška intervencija je urejena za primere, ko bi imel intevenient, če bi bil tožen, položaj enotnega sosopornika, in sicer zato, ker vsi enotni sosporniki niso vedno nujni sposporniki. Ravno za tak primer gre. Pritožnik ni tožena stranka, kar je v dispoziciji tožnice. Ker pa se bo, kot rečeno, sodna odločba nanašala na njega, saj je avtor članka, katerega odstranitev se zahteva in za katerega se terja opravičilo zaradi zatrjevane neresničnosti in posega v tožničine pravice, mora imeti možnost v postopku sodelovati na toženi strani kot njen intervenient.

Ker prenosna družba z izčlenitvijo ne preneha in še naprej obstaja kot pravna oseba ter ima zato še naprej sposobnost biti stranka pravdnega postopka, prevzemna družba v njen procesni položaj v pravdi ne more vstopiti avtomatično. Pravila ZPP dopuščajo, da pravni naslednik pravne osebe prevzame pravdo, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke, zgolj v primeru prenehanja pravne osebe (205. in 208. člen ZPP). Prenos dela premoženja od prenosne na prevzemno družbo pomeni odtujitev dela premoženja. Nedvomno pomeni tudi ločitev procesne in stvarne legitimacije, če do prenosa premoženja pride med pravdo. Zato se lahko po drugem odstavku 190. člena ZPP pravda s prevzemno družbo nadaljuje samo, če v to privolita obe stranki.

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov. V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj. Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena Z

Če bo tožbenemu zahtevku v tej zadevi ugodeno in bodo volitve razveljavljene, bo s tem razveljavljena tudi pritožnikova izvolitev za zastopnika toženca. Drugače kot s stransko intervencijo pritožnik svojega pravnega položaja ne more zavarovati. Kljub temu, da naj bi bil izvoljen za novega zastopnika toženca, se tožbenemu zahtevku v imenu toženca namreč ne more upreti. V primeru, da v zvezi z zastopnikovim imenovanjem teče spor (kot je to v predmetni zadevi), se kot zakonitega zastopnika namreč šteje osebo, ki je kot zastopnik društva vpisana v register društev. To pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pritožnik, ki v tem postopku tudi ne nastopa kot zastopnik toženca.

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih t

Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.

Osebe, ki živijo z najemnikom, se že po materialnem pravu ne morejo izogniti izpraznitvi stanovanja skupaj z najemnikom. Upoštevaje zgornje pravno izhodišče se zato višje sodišče strinja, da pritožniki nimajo položaja sosporniških intervenientov in jim ni treba zagotoviti možnosti izjave v obravnavani zadevi.

Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika. Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.

Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je izvršilni upnik, ki je izpodbijal terjatev drugega izvršilnega upnika, pasivno legitimiran pa izvršilni upnik, katerega terjatev je bila izpodbijana. Pritožba ima prav, da odločitev v pravdi, na katero je bil v skladu z 202. členom ZIZ napoten izvršilni upnik, veže vse stranke izvršilnega postopka, tako druge izvršilne upnike kakor tudi izvršilnega dolžnika. Vendar to ne pomeni, da ima ima izvršilni dolžnik v tej pravdi status nujnega sospornika, kot napačno sklepa pritožba, temveč ima status sosporniškega intervenienta. Glede na to, da ima sosporniški intervenient položaj stranke, in to celo položaj enotnega sospornika, je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa vložiti tožbo zoper izvršilnega dolžnika (tretjetoženca).

Pritožbeno sodišče soglaša s predlagateljem, da odločitev v sodbi posega v predlagateljev pravni položaj, oziroma da se tudi nanj razteza pravni učinek sodbe, tako da ga zajame v svoje subjektivne meje pravnomočnosti. Za takšno pravno situacijo je treba uporabiti pravilo iz prvega odstavka 202. člena ZPP, na podlagi katerega lahko kot intervenient vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša; ta oseba ima položaj enotnega sospornika (196. člen ZPP). Ker je predlagatelj sosporniški intervenient, zanj ne pride v poštev pravilo iz četrtega odstavka 201. člena ZPP in v zvezi s tem obrazložitev izpodbijanega sklepa o tem, da v postopku ne morejo veljati dejanja predlagatelja, ki so v nasprotju z dejanji glavne stranke. Sosporniški intervenient namreč lahko opravlja vsa procesna dejanja, tudi v nasprotju s strankinimi, veljajo pa tista, ki so aktivna in za stranko koristna; če nastopa na pasivni strani, so aktivna in koristna tista dejanja, ki vodijo k zavrnilni sodbi.

Funkcijo člana (enako predsednika) nadzornega sveta in funkcija predsedujočega skupščine je treba strogo ločiti. Imata povsem različne pristojnosti, naloge in položaj (predsednik skupščine ni organ družbe). Za tako analogno uporabo manjkajo argumenti o podobnosti položaja člana nadzornega sveta in predsednika skupščine. Četudi je bil predlagatelj v določenem razmerju s toženo stranko, bodisi kot predsedujoči skupščini za čas njene izvedbe bodisi kot njen pooblaščeni odvetnik na podlagi mandatne pogodbe do preklica pooblastil za zastopanje v sporih in do odpovedi pogodbe o izvajanju pomoči z aneksi, pa to razmerje ni v zvezi z obravnavanim sporom. Podana mora biti materialnopravna zainteresiranost za izid spora. To je za izid konkretnega spora med strankama. Ne glede na to kako se je spor končal (s sodno poravnavo oziroma pripoznavo) ta ne vpliva na predhodno razmerje predlagatelja s toženo stranko. Predlagatelj neutemeljeno črpa procesno pravico do intervencije iz nekdanjega mandatnega razmerja s toženo stranko.

V obravnavanem primeru pogoji za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP niso izpolnjeni. Pritožnik ni stranka delovnopravnega razmerja. S strankama ni v nobenem razmerju glede na predmet tega spora. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi glede zakonitosti izredne odpovedi, ne bo neposredno nanašala na pritožnika.

Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence. Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka. V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo. Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subje

Zato je pri presoji, ali je podana litispendenca v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, po mnenju pritožbenega sodišča najprimernejša čista procesna teorija, po kateri se upošteva samo tožbeni predlog.

Zoper toženo stranko sta vloženi dve tožbi, prvo je vložil stečajni dolžnik, drugo pa stečajni upnik, obe na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča v postopku stečaja nad A. A. Ni sporno, da je med obema tožbama v delu, v katerem se nanašata na ugotovitev neobstoja terjatve, podana objektivna identiteta, saj tožeči stranki v obeh zahtevata ugotovitev, da ne obstoji (ista) terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika. Podana pa je tudi subjektivna identiteta. Tožeči stranki sta namreč enotna sospornika, kar pomeni, da sodba, izdana o tožbi, ki jo je vložil stečajni dolžnik, oziroma napoteni upnik učinkuje tudi zoper vse druge stečajne upnike, oziroma zoper stečajnega dolžnika. O obstoju ali neobstoju terjatve stečajnih upnikov je namreč možna samo ena odločitev, saj taka sodba, kot pravilno opozarja pritožnica, učinkuje zoper stečajno maso. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (189. člen ZPP). Ker sta bili obe tožbi z istim zahtevkov tožencu vročeni istega dne, citiranega pravila ni mogoče uporabiti. Po drugi strani pa n

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je predlagatelj status delničarja tožene stranke z vpisom skupščinskega sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja z dne 23. 12. 2021 v sodni register dne 17. 3. 2022 izgubil, s tem pa tudi pravni interes za intervencijo v predmetnem sporu. V času vložitve predloga za priznanje stranske intervencije 26. 4. 2022 statusa delničarja v toženi stranki pritožnik namreč ni več imel.

S tem ko predloga tretje (predlagateljice) za pregled in prepis spisa (drugi odstavek 150. člena ZPP) ni vročilo pravdnima strankama, da se o njem (predhodno) izjavita, je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Citirana zakonska določba je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave R Slovenije. Če ima pravdna stranka v okviru tega načela med drugim pravico, da se opredeli do navedb in dokazov nasprotne stranke, ji še toliko bolj pripada pravica, da se opredeli do navedb in predloga tretjega, ki ni stranka postopka in se zavzema za pregled ter prepis spisa, ki je dovoljen pod pogoji iz drugega odstavka 150. člena ZPP.

Subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani ni mogoča, saj je ZPP ne predvideva. Ureja le položaje, ko pride do subjektivnih sprememb na strani tožeče stranke na drug način kot s spremembo tožbe in sicer pri naknadnem sosporništvu (drugi odstavek 191. člena ZPP), pri odtujitvi stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ob pogoju, da v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP), pri nadaljevanju postopka po pravnih naslednikih pravne osebe, ki je prenehala (prvi odstavek 208. člena ZPP) in v primeru sosporniške intervencije (202. člen ZPP). Vpis služnosti v zemljiško knjigo za nastanek služnosti sicer nima konstitutivnega pomena. Si pa priposestvovalec zagotovi svoj pravni položaj proti tretjim šele z vpisom v zemljiško knjigo, sicer ga bremenijo negativne posledice opustitve vpisa. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo je zato njegov pravni položaj šibkejši od položaja dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na služečem zemljišču, ki zaupa v bremen prosto pridobitev lastninske pravice. Stvarna služnost se priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, saj se služnost lahko pridobi z vsebino najobsežnejšega izvrševanj

Namen dopolnjene zakonske ureditve (13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1) je v določitvi zakonskega okvira, v katerem bo skupnost oseb, ki jih povezuje (le) lastništvo etažnih enot v isti zgradbi in ki so zaradi tega neogibno soodvisne pri izvrševanju solastninskih upravičenj glede skupnih delov zgradbe, lahko dejansko delovala in bila sposobna urejati skupne zadeve. Med njimi so tudi take, ki terjajo izvedbo sodnih (in drugih) postopkov. Priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov je ustrezen način za izvršitev sklepa etažnih lastnikov o uveljavitvi sodnega varstva v obravnavani zadevi. Skupnost ima lastnosti, ki jo približujejo pravnim osebam in ki so po stališču teorije pomembne za presojo, ali naj se ji podeli sposobnost biti stranka. Je trajna (dokler obstaja stavba z več etažnimi lastniki); ima svoje organe in predviden postopek sprejemanja odločitev; zastopnik je vezan na navodila, sprejeta po tako predvidenem postopku; stroškovno breme je razporejeno med vse, ki imajo potencialno korist od sodne odločbe, toženec pa ima razumne možnosti za izterjavo morebitne stroškovne terjatve iz takega spora.

Kolikor dejanja stranke in sosporniškega intervenienta nasprotujejo, veljajo v pravdi dejanja tistega, ki so koristna za pravdo. Ker sosporniška intervenienta sodelujeta na pasivni strani, so koristna in aktivna dejanja tista, ki vodijo k zavrnilni sodbi. To pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izjave o pripoznavi, ker je bilo to dejanje v koliziji z dejanji sosporniških intervenientov.