VSL Sodba II Cp 388/2017

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna prvi tožnici plačati znesek v višini 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek 12.000 EUR od 1. 10. 2010 dalje do plačila in za znesek 3.000 EUR od 19. 5. 2014 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna drugi tožnici plačati 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 8.447,40 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti."

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 2.377,52 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je tudi v četrtem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti sina prve tožnice oziroma brata druge tožnice. Razsodilo je, da mora tožena stranka prvi tožnici plačati 15.000,00 EUR, drugi pa 12.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jima povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je zahtevek druge toženke v delu zakonskih zamudnih obresti (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je 14. 4. 2009 v letalski nesreči izgubil življenje M. M. (sin oziroma brat tožnic), da je bil voznik letala B. B. (mož oziroma oče tožnic), lastnica letala pa družba L., d. o. o., ki je imela zavarovano odgovornost pri toženi stranki. Menilo je, da tožnici kot oškodovanki nista storili ničesar, s čimer bi prispevali k nastanku škode, zato je zanjo v celoti odgovorna tožena stranka.

2Proti ugodilnem delu sodbe (I. in II. točka izreka) in odločitvi o pravdnih stroških (IV. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Poudarja, da je namen zavarovanja odgovornosti jamstvo zavarovalnice za škodo tretjih oseb, za katero je odgovoren zavarovanec kot povzročitelj škode. Tisti, ki je sam odgovoren za lastno škodo, odškodnine sam do sebe ne more terjati, saj podlage za takšen zahtevek ni. Meni, da posledično tožeči stranki, ki zahteva odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti povzročitelja letalske nesreče, odškodnina ne pripada. Vztraja na stališču, da je kritičnega dne letalo pilotiral M. M. in ne B. B. Meni, da ji je uspel dokaz, da je na mestu v letalu, namenjeno pilotu, sedel M. M., zato se je dokazno breme, da je letalo pilotiral B. B. prevalilo na tožečo stranko. Izhajajoč iz tega stališča je dokazno breme o premaknitvi stikala s položaja 1+2 v položaj št. 2 na tožeči stranki. Tudi končno poročilo in izpovedba J. J. potrjujeta, da je pilotiral manj izkušen voznik, torej M. M. Glede vpliva alkohola pa sodišče neutemeljeno upošteva listino Inštituta za sodno medicino, saj je bila ta vložena prepozno. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava glede posrednih oškodovancev. Ker tožnicama ni uspelo dokazati, da bi letalo upravljal B. B., M. M. ne more biti tretja oseba, temveč je povzročitelj lastne škode. Tožnicama zato odškodnina ne pripada, saj je odgovornost neposrednega oškodovanca za škodo posrednega oškodovanca izključena. Zahtevek zoper samega sebe tako ni možen, razen v primeru plačila zavarovalnine po posebnem zavarovanju AO+, ki pa v konkretnem primeru ni bilo sklenjeno. Pri obravnavanih spornih vprašanjih glede soprispevka M. M. je sodišče toženki naložilo pretežko dokazno breme. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini odškodnine. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da se je 14. 4. 2009 zgodila letalska nezgoda s strmoglavljenjem letala, zavarovanega pri toženki. V strmoglavljenju sta umrla mož oziroma oče tožnic ( B. B.) in sin oziroma brat tožnic (M. M.). Za slednjega tožnici zahtevata odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Trdita, da je škodo povzročil B. B., ki je upravljal z letalom, M. M. pa je bil zgolj potnik in kot tak predstavlja tretjo osebo. Toženka nasprotno navaja, da je z letalom upravljal M. M., zato je odškodninski zahtevek posrednih oškodovank izključen iz zavarovalnega kritja (2. c člen Splošnih pogojev za zavarovanje lastnika ali uporabnika zrakoplova proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - v nadaljevanju: splošni pogoji). Oškodovanec namreč ne more biti upravičen do povrnitve škode, ki si jo je povzročil sam.

6Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec toženke imel zavarovano odgovornost lastnika oziroma uporabnika zrakoplova za škodo, povzročeno tretjim osebam (smrt, telesne poškodbe ali prizadeto zdravje) ter stvarem (uničenje, poškodba ali izguba)¹. Gre za zavarovanje odgovornosti, ki je za lastnike zrakoplovov obvezno in kot tako temelji na zakonu, in sicer na 964. členu OZ, 159. in 160. členu Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerij v letalstvu (v nadaljevanju ZOSRL), 4. točki 1. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in 4. členu Uredbe 785/2004 (ES) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske prevoznike in operaterje (v nadaljevanju Uredba).

7Eno temeljnih načel tovrstnih zavarovanj je načelo varstva oškodovanca (tretje osebe), pri čemer v skladu z našim sistemom, ki ohranja krivdni princip, za oškodovanca ne šteje krivi voznik vozila, ki je škodo povzročil sebi.² Ne gre torej za prostovoljno zavarovanje, ki bi povzročitelju škode (oziroma njegovim svojcem kot posrednim oškodovancem) omogočalo povrnitev škode, ki si jo je krivi voznik povzročil sam (kar nudi npr. prostovoljno avtomobilsko zavarovanje AO+). Prav iz takšnega razloga so iz zavarovalnega kritja med drugim izključeni odškodninski zahtevki pilota in/ali posadke zrakoplova ali druge letalne naprave, s katero je bila povzročena škoda (točka c 2. člena splošnih pogojev in smiselno 17. člen ZOZP v zvezi s 160. členom ZOSRL). Do enake logike pripelje tudi določilo drugega odstavka 1. člena splošnih pogojev, po katerem se zavarovanje odgovornosti do tretjih oseb nanaša tako na lastnika zrakoplova kot tudi na uporabnika³. Če eden od njiju povzroči škodo tretjim osebam, je podano zavarovalno kritje. Bistveno je, da so do odškodninskih zahtevkov upravičeni zgolj oškodovanci, ki so tretje osebe in niso hkrati povzročitelji škode. Le v takem primeru lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena OZ). Enako usodo delijo tudi posredni oškodovanci.

8Pritožba zato utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje. Drži sicer, da tožnici nista bili pilotki, uporabnici oziroma potnici na letalu (tč. 17 obrazložitve sodbe), a jima to (avtomatično) ne daje statusa tretjih oseb. Ali sta oziroma nista upravičeni do odškodnine je namreč v celoti odvisno od vloge neposrednega oškodovanca. Le če ta ni povzročitelj škode, lahko posredni oškodovanci zahtevajo odškodnino pod pogoji določenimi v 180. členu OZ. Bistveno je, da čeprav posredni oškodovanci trpijo zaradi stanja neposrednega oškodovanca (svojega bližnjega), je pravno relevanten vzrok njihovega trpljenja lahko zgolj ravnanje povzročitelja škode. Za škodo posrednega oškodovanca tako odgovarja tisti, ki je odgovoren za stanje neposrednega oškodovanca. Ker neposredni oškodovanec na podlagi zakona ne more biti upravičen do povrnitve škode, ki si jo je zadal sam, tudi posrednim oškodovancem takšna odškodnina ne pripada.⁴

9V konkretnem primeru je zato potrebno ugotoviti, kdo je odgovoren za smrt sina oziroma brata tožnic. Povedano drugače, bistven je odgovor na vprašanje, ali je bil M. M. zgolj potnik (tretja oseba), kateremu zakon in zavarovalna pogodba (polica za zavarovanje zrakoplova, priloga A3) nudita možnost direktne tožbe do zavarovalnice ali pilot (povzročitelj lastne smrti), ki takšnega zahtevka nima. V slednjem primeru je namreč povzročitelj škode hkrati sozavarovanec⁵. Bistveno torej je, da škoda nastane tretji osebi, pa čeprav je povzročitelj škode otrok ali oseba brez pilotskega dovoljenja.⁶ Če pa si takšno škodo povzroči sam (npr. otrok pomotoma vžge avto in zapelje v prepad in umre), takšnega zahtevka nima niti sam niti njegovi svojci kot posredni oškodovanci. Svojci umrle osebe namreč ne morejo imeti več pravic, kot bi jih imela ta oseba. V tem okviru zato (še) niso pomembne okoliščine, ki lahko pomenijo omejitev zavarovalnih pravic. Šele, če se izkaže, da je škoda nastala tretji osebi, ki ji zavarovalnica izplača odškodnino, lahko slednja v regresni pravdi nasproti (so)zavarovancu oziroma odgovorni osebi uveljavlja povračilo izplačanih zneskov zaradi okoliščin, naštetih v 3. členu splošnih pogojev.⁷ Povedano drugače, šele če bi se ugotovilo, da je škodo povzročil B. B. in bi zavarovalnica posrednim oškodovankam zaradi smrti M. M. izplačala odškodnino, bi v novi pravdi od zavarovanca oziroma njegovih dedinj (ki sta v konkretnem primeru zopet tožnici) lahko uveljavljala povračilne zahtevke zaradi kršitev pogodbe, storjene s strani B. B. kot zavarovanca.⁸ Pritožbeno sodišče pa je že opozorilo, da bi se že v predmetni pravdi toženka lahko sklicevala na soprispevek oškodovanca k nastali škodi v smislu 171. člena OZ (npr. da je prisedel k osebi z odvzeto licenco inštruktorja, s čimer je prispeval k lastni škodi). Ugotavljanje tovrstnih okoliščin pa (kot že navedeno) v celoti odpade, če je letalo pilotiral M. M. V takšnem primeru je njegova škoda (in posledično škoda posrednih oškodovank) iz zavarovalnega kritja izključena.

10V skladu s 7. členom ZPP je naloga strank v pravdnem postopku, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (trditveno in dokazno breme strank). Ta zahteva ne velja zgolj za dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke, temveč tudi za dejstva, na katera stranke opirajo svoje ugovore. Vsebina zatrjevanih dejstev in vrsta predlaganih dokazov pa bosta odvisni od materialnopravne podlage, pri čemer pravo vsebuje posebna pravila o tem, katera od strank je dolžna zatrjevati in dokazovati določeno dejstvo.

11Po materialnem pravu se odgovornost za škodo, ki izvira iz delovanja enega motornega vozila presoja po splošnih načelih, ki veljajo za objektivno odgovornost (149. do 153. člen OZ). V skladu s 150. členom OZ za škodo od nevarne stvari načeloma odgovarja njen imetnik, pri čemer se domneva, da je nevarna stvar oziroma dejavnost vzrok nastali škodi. Odgovornost imetnika (in s tem zavarovalnice) je tako objektivna, pri čemer se odgovornosti lahko v celoti oziroma delno razbremeni, če dokaže, da je škoda izvirala iz vzroka, ki je izven nevarne stvari (prvi odstavek 153. člena OZ) oziroma, če dokaže, da je škoda (neposrednemu oškodovancu) nastala izključno zaradi ravnanja neposrednega oškodovanca, tj. njega samega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ).

12V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Sodna praksa se je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo "na drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo⁹. Z vidika pravila o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožeči stranki breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženki pa je dokazno breme, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje (2. člen splošnih pogojev in 17. člen ZOZP), zaradi česar tožeča stranka sploh nima pravice do odškodninskega zahtevka.

13V konkretnem primeru morata tako tožnici dokazati, da je škoda M. M. nastala zaradi ravnanja B. B., zavarovanca toženke. Toženka nasprotno lahko ugovarja in dokazuje, da je z letalom upravljal M. M. in da posledično ni podano zavarovalno kritje. Takšne ugovore je toženka podala (primerjaj odgovor na tožbo, list. št. 10 do 12 in navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo, list. št. 21) in se ob tem sklicevala na Končno poročilo o preiskavi prometne nesreče (priloga B2), iz katerega izhaja:

- da je M. M. pred škodnim dogodkom (9. 3. 2009) samostojno in z istim letalom poletel z letališča ... ter opravil prelet letala v ..., čeprav ni imel pilotske licence;

- da je bila zaradi zgoraj navedenega dogodka B. B. z odločbo letalskega inšpektorja z dne 26. 3. 2009 začasno prepovedana uporaba letala s posadko učenec pripravnik;

- da je B. B. kljub prepovedi nekaj dni pred nesrečo prišel na letališče v ... z namenom, da sina vpiše v letalsko šolo, pri čemer ga bi šolal na svojem letalu,

- da je B. B. nato izvajal trenažne lete s posadko učenec pripravnik na letališču ..., in sicer 11. 4. 2009 (tri lete) in 12. 4. 2009 (sedem letov);

- da je bil tudi let na dan nesreče (14. 4. 2009) najverjetneje trenažni, saj je na levem pilotskem sedežu sedel M. M.;

- da je bil zadnji manever letala izveden nestrokovno, kar kaže na to, da je letalo vozil neizkušen voznik.

14Pritožbeno sodišče je že navedlo, da je toženki uspel dokaz, da je na mestu v letalu, namenjeno pilotu, sedel M. M., zato se je procesno dokazno breme, da čeprav je sedel na pilotskem mestu, letala ni pilotiral, ponovno prevalilo na tožečo stranko (primerjaj 7. točko obrazložitve sklepa II Cp 3188/2014 s 25. 2. 2015 - list. št. 63). Ta je trditev, da je letalo pilotiral B. B., dokazovala z zaslišanjem tožnic, P. P. in J. J. (zapisnik glavne obravnave z 9. 5. 2014, list. št. 22), katerih izjav pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni dokazno ocenilo.

15V zvezi s ključnim vprašanjem, kdo je kritičnega dne upravljal z letalom, je sodišče prve stopnje v četrtem sojenju v celoti povzelo ugotovitve končnega poročila (priloga A6), iz katerega izhaja, da je do strmoglavljenja letala najverjetneje prišlo zaradi napake v nastavitvi magnetov, ki so zmanjšali moč motorja in nestrokovnega ravnanja pilota. Pilotov preklop stikala iz položaja št. 1+2 v položaj št. 2 je tako dejansko zmanjšal moč motorja, hkrati pa je pilot na višini 80 do 100 metrov sprejel napačno odločitev in je za povratek na pristajalno stezo letel v ostrem levem zavoju, kar je strokovno nepravilno in v nasprotju z navodilom za uporabo Letališča ... Pravilno bi namreč bilo, da bi pilot blago skrenil desno in pristal na travniku med vasjo V. in mestom R. (ugotovitve sodišča pod točko 41 obrazložitve sodbe). Prav zaradi neizkušenosti M. M. je sodišče prve stopnje kot bolj verjetno štelo, da je bil prav slednji tisti, ki je preklopil stikalo in napravil napačen zavoj.

16V celoti je za dokazano štelo, da je na pilotskem (levem) sedežu sedel M. M.. Slednji ni imel pilotske licence niti statusa učenec-pilot, a je kljub temu z istim letalom sam (samostojno) poletel od ... do ... (točka 47 obrazložitve). Hkrati je štelo za dokazano (točka 48 obrazložitve), da je B. B. nekaj dni pred nezgodo prišel v ... z namenom, da sina vpiše v letalsko šolo, da bi ga šolal na svojem letalu in to čeprav je imel prepoved uporabe zrakoplova za posadko učenec pripravnik in je kljub prepovedi že prej izvajal trenažne lete na zrakoplovu na letališču ... (11. 4. 2009 - tri lete in 12. 4. 2019 - sedem letov). Kljub navedenim dejanskim ugotovitvam, je sodišče prve stopnje ponovno zaključilo, da ne more zanesljivo ugotoviti, kdo je kritičnega dne upravljal z letalom ter, ker bi z letalom lahko upravljal tudi B. B. z desnega sedeža (točka 51 obrazložitve).

17Na podlagi pritožbenega izpodbijanja pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče podvomilo o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja zavarovalnega primera. Kadar sodišče druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Senat je na seji ocenil, da je treba ponoviti izvedene dokaze, in sicer z zaslišanjem obeh tožnic, prič J. J. in P. P. ter ponoviti dokaz z listinami v spisu.

18Na obravnavi je sodišče druge stopnje zaslišalo tožnici in pričo J. J. Zaslišanje priče P. P. ni bilo izvedeno, ker je priča pred izvedbo pritožbene obravnave umrla.

19Iz izpovedb obeh tožnic izhaja, da kritičnega dne nobena ni bila prisotna na kraju škodnega dogodka ter nesreče ni videla. Obe sta zanikali, da bi M. M. znal leteti, čemur pritožbeno sodišče ne verjame. Tožnici sta namreč priznali, da je sin oziroma brat opravil samostojen polet iz ... v ... Da je M. M. znal leteti, izhaja tudi končnega poročila o preiskavi prometne nesreče (str. 17). Iz navedenega poročila in izpovedbe druge tožnice nadalje izhaja, da se je M. M. želel šolati za pilota, pri čemer naj bi šolanje opravil na Letališču v ... Tožnicama sicer ni bilo znano, da naj bi šolanje sina opravljal prav B. B., a slednje po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje končno poročilo (priloga B2) in (nesporno) dejstvo, da sta se kritičnega dne v letalu na sprednjih sedežih nahajala tako oče kot sin. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se je na levem pilotskem sedežu nahajal M. M., na desnem sedežu, ki je običajni sedež kopilota oziroma inštruktorja pa B. B. Ker pa je letalo mogoče pilotirati tudi iz desnega sedeža, se je pritožbeno sodišče ukvarjalo z vprašanjem, kdo je v času škodnega dogodka dejansko pilotiral. Ob tem velja poudariti, da v primeru, če sta z letalom opravljala oba (npr. oba držala za krmilo), v smislu zavarovalne pogodbe predstavljata sozavarovanca. Status tretje osebe ima tako lahko zgolj nekdo, ki potuje zgolj kot potnik oziroma nekdo, katerega ravnanje ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.

20Po prepričanju pritožbenega sodišča vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazane, kažejo na to, da je toženi stranki z zadostno stopnjo verjetnosti uspelo izpodbiti trditve tožnice, da je z letalom upravljal B. B., njegov sin M. M. pa je potoval zgolj kot potnik. Zlasti ugotovljeno dejstvo, da je M. M. znal leteti in njegova velika želja, da bi še letel, pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju, da v času konkretne nesreče ni bil zgolj potnik na letalu. Da je letalo upravljal manj izkušen voznik, nadalje izhaja iz načina povratka letala na vzletno stezo. Iz Končnega poročila namreč izhaja, da bi pilot v takšnih primerih (ob zmanjšani moči motorja na višini 80 do 100 metrov) moral blago skreniti desno in pristati na travniku med vasjo V. in mestom R. in ne zaviti ostro levo, kar je bilo tudi v nasprotju z Navodili za uporabo letališča ... (str. 19, priloga B2).

21Na podlagi izvedenega dokaznega postopka po stališču pritožbenega sodišča tožnici ni uspelo dokazati, da je v konkretnem primeru nastopil zavarovalni primer oziroma da je do nesreče prišlo na zatrjevani način. Ob tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da očividcev nesreče, ki jih je zaslišala komisija za preiskovanje letalske nesreče, tožnici nista predlagali za zaslišanje. Enako velja za preiskovalce letalske nesreče. V postopku tudi ni bil predlagan izvedenec letalske stroke. Tudi priča J. J. same nesreče ni videla (znane so ji bile le ugotovitve končnega poročila). Da okoliščin konkretne nesreče ne pozna, se je na obravnavi prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Tožnici tako nista zadostili svojemu dokaznemu bremenu.

22Toženka je po drugi strani uspela dokazati, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje. Do enake odločitve pripelje tudi materialnopravno izhodišče, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki vodijo do razbremenitve odgovornosti, na njeni strani. Kadar namreč vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti¹⁰. V obravnavanem primeru je zato toženka po prepričanju pritožbenega sodišča z več kot 50 % stopnjo verjetnosti dokazala, da je ravnanje M. M. v vzročni zvezi z nastalo škodo (njegovo smrtjo). tožnicama pa s predlaganimi pričami in lastnim zaslišanjem slednjega ni uspelo izpodbiti.

23Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP).

24Glede na spremenjeni uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Ker sta tožnici v pravdi v celoti izgubili, morata v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženki povrniti nastale stroške. Toženki je sodišče v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah ter predloženim stroškovnikom (list. št. 158) priznalo naslednje stroške: nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZodvT v višini 578 EUR, nagrada za naroke v štirikratnem sojenju (tar. št. 3102 Zodvt) v višini 2.136 EUR (4 x 534 EUR), nagrada za tri pritožbe (tar. št. 3210 ZodvT) v višini 2.136 EUR (3 x 712 EUR) in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 5.941,4 EUR, skupaj s 481 EUR potnih stroškov in sodnih taks v višini 2.025,00 EUR pa 8.447,4 EUR.

25Tožnici sta dolžni toženki povrniti tudi pritožbene stroške. Pritožnica je namreč s pritožbo v celoti uspela, zato sta ji tožnici dolžni povrniti nagrado za sestavo pritožbe v višini 712 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3212 ZodvT) v višini 534 EUR povečano za 22 % DDV (274,12 EUR), sodno takso (675 EUR) ter kilometrino na relaciji Maribor - Ljubljana - Maribor (2 naroka) v višini 182,4 EUR, kar skupaj znaša 2.377,52 EUR. Stroške sta dolžni povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Primerjaj 1. člen splošnih pogojev (priloga A4).
² Primerjaj G. Ristin, T. Korbar in S. Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje, 2008, str. 23.
³ Oseba, ki po volji zavarovanca uporablja zrakoplov ali drugo letalsko napravo.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 271/2010 z 28. 11. 2013.
⁵ Zavarovanec ni le lastnik vozila, temveč vsak, ki ima po lastnikovi volji opravka z vozilom (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 326/2011 s 26. 9. 2013).
⁶ Primerjaj komentar k 2.a členu in 17. členu ZOZP, v G. Ristin, T. Korbar in S. Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje, 2008, str. 50 do 51 ter 116 do 121.
⁷ Enako 7. člen ZOZP.
⁸ Glej 4. točko 3. člena splošnih pogojev.
⁹ Primerjaj sodbi VS RS II Ips 450/2010 in II Ips 45/2011, obe s 26. 9. 2011.
¹⁰ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2014 s 14. 4. 2014.