153. člen OZ

Ni sporno, da se je tožnica za skok z jadralnim padalom v tandemu odločila sama, prostovoljno. S tem je, kakor pri vseh drugih športih, ki so nevarni, sprejela rizike, ki iz te nevarnosti izhajajo. Organizator, ki je tožnici (zgolj) omogočil polet - nevarno dejavnost, v razmerju do nje ni tisti, ki se z njo ukvarja, pač pa je to postala tožnica sama. Tožnici organizator odgovarja lahko (le) zaradi kršitve pogodbe o izvedbi poleta v tandemu. Pritožbeno sodišče je krivdno odgovornost presojalo po merilih pogodbene odškodninske odgovornosti. Podlago zatrjevane odškodninske obveznosti je namreč (ne glede na odsotnost kakršnekoli pisne listine) predstavljalo pogodbeno razmerje tožnice in toženkine zavarovanke, pri čemer je bilo izpolnitveno ravnaje slednje organizacija in izvedba skoka z jadralnim padalom (v tandemu). Treba je bilo odgovoriti na vprašanje, ali je bila prekršena kakšna obveznost iz pogodbenega razmerja, merilo za presojo pa je skrbnost dobrega strokovnjaka. Ključno za presojo je vprašanje, ali sta bila organizator poleta v tandemu in pilot sam dovolj skrbna oz. ali so podani pogoji za oprostitev odgovornosti po 240. členu OZ.

Ker je tožnica utrpela poškodbo na delu v posledici dejavnosti s povečano nevarnostjo pri uporabniku (drugi toženki), h kateremu je bila napotena na delo v skladu z določbami ZDR, in je bila ugotovljena njegova objektivna odškodninska odgovornost, ni podan temelj za solidarno odškodninsko odgovornost delodajalca - agencije za zagotavljanje dela delavcev uporabniku (prve toženke), pri kateri je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče. Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero ri

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke.

Kateri sistem odgovornosti je treba uporabiti, je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru, s presojo okoliščin, v katerih je škoda nastala. Odgovor na vprašanje, ali pride v poštev uporaba objektivne odgovornosti, je odvisen od tolmačenja pravnega standarda "nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost". Obravnavani primer je skladen s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, na katerega opozarja tudi pritožba, in po katerem za škodo, ki jo utrpi smučar pri uporabi vlečnice, odgovarja njen upravljalec objektivno, če škoda izvira iz same naprave (npr. zlom sidra, odtrganje vrvi, popustitev vrvi in pod.), sicer je njegova odgovornost krivdna. Škoda izvira iz same naprave (vlečnice) oziroma iz njenega delovanja. Če je tako, za škodo odgovarja imetnik nevarne naprave oziroma upravljalec, v obravnavanem primeru toženka. Neutemeljena je pritožbena trditev, ki meri na zaključek, da toženka ni odškodninsko odgovorna, ker je tožnica soglašala z (vsemi) tveganji, ki jih prinaša smučanje. Smučar sprejema tveganja, ki so značilna za ta šport, ki se pojavljajo pri običajnem teku te športne dejavnosti in so mu znana. Riziko, ki izvira iz delovanja žičniške naprave, ki ne omogoča takojšnj

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %.

Tožnik ima prav, da gre pri zahtevku iz naslova zavarovalnine po sklenjeni pogodbi o nezgodnem zavarovanju za izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe. Ker ne gre za terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti (171. člen OZ, tretji odstavek 153. člena OZ), bi bilo mogoče tožnikov soprispevek pri višini terjatve iz pogodbe upoštevati le, če bi to določala vsebina pogodbe.

Ključno je, ali je tožnik vedel, da mora pred posegom v stroj slednjega ustaviti in kako se ga ustavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z navedenim seznanjen, zato je utemeljeno zavrnilo vse ostale dokazne predloge, ki so se nanašali na usposobljenost tožnika kot nepotrebne. Tožnik je predlagal, da prva toženka predloži pisne izpitne pole, s čimer je želel dokazati, da je izpit potekal v slovenskem jeziku, zaradi česar naj ne bi bil ustrezno usposobljen za varno delo. Ker je tožnik sam izpovedal, da je dovolj razumel slovenščino za opravljanje dela, ni bilo potrebno, da bi usposabljanje iz varstva pri delu potekalo s pomočjo tolmača. Ker je zdravnik medicine dela ugotovil, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje dela, predložitev izjave o oceni tveganja za ugotovitev posebnih zdravstvenih zahtev ni bila potrebna. Tudi če bi se stroj za izdelavo betonskih cevi štel za nevarno stvar, pa je odgovornost prve toženke (in s tem druge toženke) v celoti izključena na podlagi prvega odstavka 153. člena OZ. Pri prvi toženki ni bila vzpostavljena niti dopuščena praksa čiščenja tekočega traku stroja za izdelavo betonskih cevi med obrato

Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh. Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, defic

Predlog se zavrne.

V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.

V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen. Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, še ni potekel. Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves. Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dre

Delo, ki ga je opravljala tožnica, tj. spravilo oziroma grabljenje košenine, samo po sebi sicer ni nevarno, vendar pa je to delo v danih okoliščinah na terenu (zaradi brežine ter visokega in izpostavljenega opornega zidu) pomenilo nevarno dejavnost, saj se je opravljalo na višini. Tožnica je padla z opornega zidu, ki je bil na mestu padca visok več kot 3 metre. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da opravljanje dela, pri katerem lahko (tudi iz nezakrivljenih razlogov) pride do padca z višine več metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, za katero obratovalec objektivno odgovarja. Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter delavca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo rente v višini 141,29 EUR, saj je pravilno ugotovilo, da ni bodočega prikrajšanja oziroma izgube na dohodku. Tožnica od invalidske upokojitve, tj. od 25. 5. 2019 dalje, prejema višji mesečni dohodek, kot ga je imela v času pred poškodbo, ko je v povprečju 7 mesecev na leto delala pri prvi toženki kot sezonska delavka, sicer pa je prejemala socialne transferje.

Predlog se zavrne.

Samo to, da je neko opravilo pogosto in rutinsko, ne pomeni nujno, da gre za opravilo, pri katerem ne obstaja povečana stopnja nevarnosti za nastanek škode. Tudi pogostnost opravljanja dela in dosedanji izostanek nastanka škode zaradi demontaže črpalke ne priča o nujno tem, da to delo po svoji vsebini ni delo s povečano nevarnostjo.