183. člen OZ

Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno o upnikovem (dajatvenem) zahtevku za plačilo terjatve odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP) in je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve.

Pogodbeni kazni iz 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi nista dopustni, ker predstavljata pretiran poseg v pravice in obveznosti toženke, katere odškodninsko odgovornost v času delovnega razmerja urejajo omiljene določbe ZDR-1 (zlasti prvi odstavek 177. člena tega zakona). Toženkino speljevanje tožničinih strank (t. i. pripravljalna dejanja) v času trajanja delovnega razmerja ustreza dejanskemu stanu kršitve konkurenčne prepovedi.

Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP in pravico do varstva ugleda in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, je treba upoštevati merila, ki jih je v sodni praksi oblikovalo ESČP. To so: prispevek k razpravi v javnem interesu; kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; vsebina, oblika in posledice objave ter teža naloženih sankcij. Pri presoji protipravnosti spornih izjav je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in komentarji oziroma vrednostnimi sodbami. Pri dejstvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.

Morebitna škoda je tožnici nastala zaradi uničenih kefirnih zrn, do česar je prišlo med postopkom liofilizacije. To predstavlja naravni vzrok škode. Sodišče prve stopnje se je na drugi strani postavilo na stališče, da je vzrok nastale škode okoliščina, da se tožnica ni prepričala, ali ima toženka vsa potrebna dovoljenja za izvajanje storitev liofilizacije. Pri tem iz prvostopenjske sodbe tudi ne izhaja jasno, ali je navedeno dejstvo štelo kot izključni razlog nastale škode ali pa kot okoliščino, ki je pomenila prekinitev naravne vzročne zveze, ki izhaja iz uničenja kefirnih zrn med procesom. V vsakem primeru je takšna presoja zmotna. Okoliščina, da toženka ni obrat za predelovanje živil oziroma da se tožnica o tem ni prepričala, ne more predstavljati vzročne zveze nastali škodi v naravnem pomenu. Sodišče prve stopnje je prehitro začelo obravnavati vprašanje predvidljivosti škode (prvi odstavek 243. člen OZ), preden je sploh ugotavljalo, ali je tožnici nastala škoda in s kakšno stopnjo krivde je ravnala toženka v smislu 243. člena OZ. Ta omogoča razbremenitev odgovornosti stranke za povračilo „nepredvidljive“ škode le, če ta ni ravnala iz naklepa ali hude malomarnosti. <

Pri vrednotenju spornih izjav je v primerih kot je obravnavani (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo. Skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji "utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov" upoštevati več okoliščin oziroma krite

Namen izjav tožencev je bil varovati koristi družbe in hkrati opozoriti javnost na sporna razmerja, kar je bilo storjeno v okviru pravice do svobodnega izražanja. V sodni praksi ni sporno, da ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve in da je pomembno, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.

Ni nujno, da je vsaka neresnična trditev protipravna. Če je bil tisti, ki je podal izjavo, v dobri veri in je imel sam pri tem resen namen, neresnično sporočilo ni protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti.

Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila: - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter - teža naloženih sankcij. Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči - iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) i

Vročilnice so javne listine, katerim sodišče verjame, razen če stranke predložijo nedvoumne dokaze, da so vročilnice napačne. Ustaljena sodna praksa je, da vsaka napačna pravna ali dejanska presoja državnih organov ali sodišč še ne predstavlja takšne kršitve, da bi bila utemeljena ustavna pravica odškodninske odgovornosti države. Za odškodninsko odgovornost države je treba ugotoviti tudi (ne)skrbnost ravnanja državnega organa, ki pa ni podana že s tem, da je pravo napačno razlagal ali da je uvedel nek postopek, ki se v svojem bistvu zaključi v korist preiskovanca, torej brez pravnih posledic v smislu sankcij zanj. Postopki pred upravnimi in sodnimi organi ne potekajo zgolj zato, da se nekdo kaznuje, pač pa, da se ugotovi dejansko stanje v zvezi z morebitnimi kršitvami. Pravilo je, da v nekaterih postopkih takšnih kršitev ni moč ugotoviti (ker jih ni, ker so nedokazljive itd.) in v takšnih primerih ni mogoče zaključiti, da je bilo zaradi tega protipravno ravnanje uslužbencev države, da so postopek sploh vodili. Kot izhaja iz pravne prakse, veljajo kot protipravna le ravnanja državnih javnih uslužbencev (javni uslužbenci, sodniki, itd.), ki so izrazito v nasprotj

Pred prvim spornim prispevkom je drugi tožnik grozil novinarki in v prispevku je bilo navedeno, da so s strani prve tožnice odgovorili, da se bo o zadevah govorilo na sodišču. Da bi morala novinarka o istovrstni problematiki v relativno kratkem časovnem obdobju po tem, ko je prejela izrecne in konkretne grožnje svojega sogovornika, za isto obravnavano temo še vedno vztrajati po pridobivanju odzivov, ni več razumna stopnja skrbnosti, na podlagi katere bi opustitev tega presodili kot protipravno ravnanje.

Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.

Ni mogoče slediti argumentaciji, da je povzdigovanje glasu oziroma kričanje nad podrejenimi, ki sicer načeloma ni primeren način komunikacije s podrejenimi, dopustno, če se nanaša na uveljavljanje službenih obveznosti podrejenih. V sodbi št. VIII Ips 19/2020, ki se sicer nanaša na očitke o šikaniranju podrejene s strani delavke, ki ji je bila zato izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je vrhovno sodišče jasno zapisalo, da se verbalno nasilje izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Presodilo je, da je kričanje povsem neprimeren način podajanja kritike storilnosti podrejenega ter da ni mogoče zanemariti, da je bila podrejena ob tem prizadeta in ponižana. Dalje je upoštevalo, da je bila tožnica hierarhično višje od trpinčene delavke ter da je tožnica v razmerju do nje nastopala s pozicije moči. V navedeni zadevi je vrhovno sodišče še poudarilo, da je komuniciranje tožnice s podrejeno v obliki kričanja in očitkov glede nedela povsem neprimerno in predstavlja tako temeljit poseg v njeno dostojanstvo, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Neprimerna ko

Tožnik z izpostavljanjem vsebine oddaje oziroma izvajanj njene voditeljice ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ocene sodišča, da oddaja ni vsebovala nobenih (težkih) obtožb zoper njega, da ni bila podana informacija, da naj bi sodeloval v izsiljevalski zgodbi, niti da naj bi oddaja ustvarjala vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno (najbolj) zavržnih in spornih dejanj, kot tudi, da zahteva za objavo popravka temelji na tožnikovem subjektivnem sklepanju o tem, kakšen vtis so dobili gledalci. Pravdni postopek, ki sledi zavrnitvi zahteve za objavo popravka (glej 33. člen ZMed), je samostojen postopek, v katerem lahko tožena stranka svoje (ugovorne) trditve ustrezno širi in dopolnjuje, oziroma so pravdne stranke, kar se tiče podajanja trditev in predlaganja dokazov zanje, „vezane“ zgolj na pravila ZPP.

Pri materialno procesnem vodstvu je potrebna previdnost, saj sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, niti ne sme prekršiti svoje dolžnosti, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno. Sodnik se torej ne sme pretvoriti v zagovornika stranke. Poziv sodnika tožeči stranki, da naj zaradi zgrešene stvarne legitimacije tožbo naknadno razširi na novega toženca, bi to mejo prekoračil. Stranka lahko praviloma zahteva povračilo stroškov samo v pravdi, v kateri so ji ti stroški nastali.

Materialno procesno vodstvo zajema (pomembna) dejstva in (potrebna) dokazila, ni pa namenjeno šolskemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Tožena stranka je (že) v drugi pripravljalni vlogi zapisala da je tožeča stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju, "na podlagi zavezujočih zakonskih določil in sprejete sodne prakse dolžna zajeti vse pogodbene stranke, ker drugače ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke Pogodbe o upravljanju so bile S. d. d., etažni lastniki, investitor I. in so v tej situaciji enotni in nujni sosporniki. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potrebno zavrniti tožbeni zahtevek kot neutemeljen". Z navedenim se je tožeča stranka načeloma tudi strinjala (njena tretja pripravljalna vloga), navedla pa je: "da je treba v konkretnem primeru upoštevati specifičnost situacije, ko je bila Pogodba z dne 19. 3. 2001 neveljavno sklenjena že leta 2001 med investitorji in toženo stranko, zato pravnih posledic za etažne lastnike sploh ne more ustvariti, saj ničnost učinkuje ex tunc." Glede na to, da je

Kot temeljno je pravilno izpostavilo, da je pravici do sodnega varstva zaradi posega v ugled in dobro ime nasproti pravica do svobode izražanja, na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti. Gre za kolizijo dveh ustavnih pravic, pri čemer nobena od teh ni absolutna in brezmejna. Sodišče mora zato tehtati med težo, s katero naj bi sporna izjava (objava) krnila ugled tožnika, in oviranostjo, ki jo za svobodo izražanja medija pomeni začasna odredba.

Novinar je dolžan skrbno preverjati točnost zbranih informacij, kar (po sami naravi stvari) pomeni, da mora dogajanje, o katerem poroča, predstaviti celovito, informacije pa ne smejo biti podane na način, da bi bila izpuščena ali zamolčana dejstva, ki bi lahko skupaj s objavljenimi kazala povsem drugačno sliko od predstavljene. Ker se tožeča stranka na vprašanja novinarja, čeprav je imela možnost, ni odzvala, ta pa je prispevke objavil na podlagi informacij, preverjenih pri številnih virih, za katere ni imel razloga, da jim ne bi verjel, se je upravičeno zanesel nanje in mu ni mogoče očitati nekorektnega poročanja, še manj žaljivih obdolžitev. Ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve. Besednih zvez, uporabljenih v prispevkih, povprečni bralec ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu pravnega standarda žaljivosti. Nedvomno pa je šlo za kritično pisanje novinarjev, ki pa je bilo, četudi za tožečo stranko neprijetno, še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti.

Zaradi funkcije, ki jo tožeča stranka opravlja v slovenskem prostoru, je podan interes javnosti, da je seznanjena z njenim delovanjem in poslovanjem. V tem pogledu je tožeča stranka relativno javna oseba. Stopnja javne osebnosti je v odvisnosti s poljem pričakovane zasebnosti; javne osebe imajo manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti in več so dolžne trpeti: izpostavljene so ostrejšemu nadzoru in kritiki, meja pri nedopustnih posegih v ugled takšnih (pravnih) oseb pa je zaradi tega postavljena nižje kot sicer.

Za civilne sankcije v zvezi s posegi v osebnostno sfero posameznika je nujna predpostavka kršitev njegove osebnostne pravice - v obravnavanem primeru okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe. Slednje sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje kot spoštovanje pravne osebe v družbi oziroma njeno veljavo v očeh drugih. Toda v zadevnem primeru, kjer ne gre za žaljivo obdolžitev objavljeno v medijih oziroma sredstvih javnega obveščanja, pač pa je ta bila podana v posameznih vlogah v prej navedenem pravdnem postopku, kršitev ugleda oziroma dobrega imena druge tožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča ni samoumevna in očitna. Druga tožnica bi zato morala konkretno pojasniti, kako je ravno zaradi spornih navedb v navedenih vlogah trpel njen ugled oziroma dobro ime - torej, kako je bilo z njimi poseženo v tisto osebnostno dobrino, ki ji omogoča, da v družbi opravlja funkcijo, zaradi katere je bila ustanovljena in zaradi katere ji pravni red priznava, da je sama subjekt pravic in obveznosti (t. j. opravljanje pridobitne dejavnosti). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ima vtoževano opravičilo po vsebini reparacijski pomen in je zato ena od predp