180. člen OZ

V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.

Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvidet

Ni mogoče govoriti, da gre za predhodno vprašanje, če je treba, da bi o zadevi sodišče lahko meritorno odločilo, ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev, tudi če se ta ista dejstva ugotavljajo v kakšnem drugem postopku. Iz obrazložitve predloga za prekinitev postopka izhaja, da je bil ta podan predvsem z namenom pridobivanja izvedenskih mnenj iz postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo sodnega izvedenca (243. člen ZPP) sodi v dejansko podlago sodne odločbe. Na to sodišče v drugem sodnem postopku ni vezano. Pridobivanje izvedenskih mnenj ne more biti podlaga za tovrstno prekinitev postopka, saj tudi dokazni razlogi ne predstavljajo predhodnega vprašanja.

Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu št. II Ips 657/2007 z dne 3. 6. 2010 nakazalo, kako morajo sodišča ravnati, ko posredni oškodovanec zahteva odškodnino za smrt bližnjega in je v postopku podan ugovor soprispevka neposrednega oškodovanca. Zapisalo je, da če bi svojo smrt povzročil voznik sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker pa je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež voznikove soodgovornosti. Sodišče druge stopnje ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano soodgovornostjo neposrednega oškodovanca, temveč je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča vsebinski odgovor na te pritožbene navedbe odklonilo. Pritožbeno sodišče bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je za tožničino škodo soodgovoren tudi njen pokojni oče.

Zaplet pri zdravljenju ni medicinska napaka. Odgovornost za škodo zaradi zatrjevane, a ne ugotovljene medicinske napake pri zdravljenju in organizaciji dela, je izključena.

Po določbi prvega odstavka 636. člena v zvezi z desetim odstavkom 623. člena ZGD-1 so za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so udeležene pri izčlenitvi (torej tudi prenosna družba), in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636 člena ZGD-1 je odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom izčlenitve v register ali ne. Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve škoda že nastala, ampak za odškodninsko obveznost zadošča, da je bilo uresničeno škodno dejstvo. Azbest je nevarna snov, delo, pri katerem so bili delavci izpostavljeni azbestnemu prahu, pa je nevarna dejavnost.

Predlog se zavrne.

Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino levega ramena, zlom petega do sedmega rebra na levi strani ter zlom levega notranjega in zlom levega zunanjega gležnja, sporno je zlasti trajanje bolečinskega obdobja tožnice. Izvedenec je opravil osebni pregled tožnice za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, vzel na znanje s strani tožnice zatrjevane bolečine, upošteval medicinsko dokumentacijo (tudi glede iz le-te izhajajoče subjektivne ocene telesnih bolečin tožnice in analgetične terapije), nato pa ob upoštevanju pravil stroke subjektivno dojemanje tožnice ustrezno objektiviziral, zato mu je sodišče prve stopnje življenjsko sprejemljivo sledilo (kot je razvidno iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja skupni priznan znesek 16.500,00 EUR oziroma približno 11 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pravično denarno zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo (9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu ter 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti. Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.

V obravnavanem primeru drugo tožnica in tretji tožnik sicer izpolnjujeta subjektivni kriterij iz 180. člena OZ, ne pa tudi objektivni kriterij, saj pri prvo tožniku ni nastopila smrt ali težka invalidnost. Tožnika po eni strani, ko zatrjujeta, da sta trpela strah za izid zdravljenja prvo tožnika, zahtevata odškodnino za strah za drugega, po drugi strani pa vtožujeta svoje nevšečnosti zaradi občutenja sramu in ponižanja ter svoje zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi bolniškega staleža, opustitev vsakdanjih aktivnosti in karantene kot svojo lastno škodo.

Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja družinska zakonodaja. V skladu s stališči teorije in dolgoletne usklajene sodne prakse ga je dopustno ugotavljati le kot glavno in ne kot predhodno vprašanje. Gre namreč za statusno vprašanje, ki velja erga omnes, predhodna vprašanja pa se rešujejo samo v razmerju med pravdnima strankama. Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek. Kot glavno ali predhodno vprašanje je vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja. Med brati in sestrami ekonomska soodvisnost ni značilna in običajna. Za polbrate in polsestre pa tudi ne bi bilo tako nenavadno, da ne bivajo ves čas skupaj, vendar kljub temu tvorijo enotno trajnejšo življenjsko skupnost s polbrati in polsestrami.

Okoliščine, da je prva tožnica že vrsto let zaposlena na pristojnem sodišču ter da gre za manjše sodišče in za občutljivo pravdno zadevo o odškodninskem zahtevku za duševne bolečine tožnikov zaradi posebno težke invalidnosti njihovega ožjega družinskega člana (180. člen OZ), utemeljujejo prenos pristojnosti, saj bi sicer lahko bil prizadet videz nepristranskosti odločanja v konkretni zadevi.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pri presoji o upravičenosti do odškodnine je potrebno izhajati iz namena pravilno uporabljene materialnopravne določbe prvega odstavka 180. člena OZ, ki pravno varstvo zagotavlja glede na ustvarjene medsebojne čustvene vezi. Te (torej vsebinski vidik) lahko v izjemnih primerih pretehtajo nad pomenom, ki ga ima formalna opredelitev kroga posrednih oškodovancev oz. upravičencev do odškodnine. Če namreč citirana določba za ožje družinske člane (zakonec, otrok, starš) predpostavlja tako močno medsebojno čustveno navezanost, da jih avtomatično uvršča v krog upravičencev za odškodnino po pokojnem sorodniku, potem v primeru dejansko obstoječih medsebojnih čustvenih vezi, ki so rezultat po vsebini ekvivalentnega enakovrstnega razmerja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 180. člena, oškodovancu ni mogoče odreči pravnega varstva zgolj z argumentom, da gre za osebo izven (formalno določenega) kroga posrednih oškodovancev.

Tožnice ne zahtevajo denarne odškodnine, za katero je predvidena izključitev zavarovalnega kritja. Izguba zaslužka ali dobička ni pravno enako kot škoda, ki nastane zaradi izgubljenega preživljanja. Istovrstnost je zgolj v odškodninski naravi teh zahtevkov, odločilni razlikovalni znak pa so že različne predpostavke, ki opredeljujejo upravičence oziroma krog oškodovancev. Pravna ureditev teh položajev in upravičenj je urejena ločeno - v drugem odstavku 172. člena OZ in v 173. člen OZ, kar dodatno kaže, da ne gre za istovrstne primere, predvsem pa ne gre za enak interesni ali vrednostni temelj, ki bi narekoval enako pravno vrednotenje.

Upnik je razbremenjen zahtevnega bremena dokaza, da je dolžnikov zunajzakonski partner vedel ali bi moral vedeti za možnost njegovega oškodovanja. Ni odločilno, ali je bilo izpodbijano pravno dejanje dolžnika storjeno pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino premoženje odtujil dolžnik, in prejeto kupnino zanjo, kar je tožnici preprečilo možnost poplačila ali vsaj delnega poplačila terjatve. Za pravni interes ne zadostuje zgolj materialnopravno razmerje, temveč mora sodba, ki bi bila izdana v konkretni zadevi, vplivati tudi na pravni položaj intervenienta.

Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo medsebojno navezanost in tesno povezanost tožnice z očetom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica ob smrti očeta stara 26 let. Skupaj s svojim partnerjem je živela pri starših, bila je tudi že zaposlena. Naredilo je tudi ustrezno primerjavo z zadevo VSL I Cp 2126/2021 z dne 31. 5. 2022, kjer je bila na podlagi istega škodnega dogodka tožničinemu bratu zaradi smrti očeta prisojena odškodnina v višini 21.000,00 EUR (16,7 povprečnih neto plač), pri čemer je sodišče upoštevalo posebne okoliščine o povezanosti med sinom in očetom, saj je bil oče njegov trener in ga je spremljal na njegovi športni poti, poleg tega sta bila z očetom še dodatno povezana preko skupnega interesa na področju multimedijev. Tožničin brat se finančno še ni osamosvojil. V konkretnem primeru pa sodišče pri tožnici posebnih okoliščin ni ugotovilo, zaradi česar ji je bila prisojena nekoliko nižja odškodnina.

Za priznanje odškodnine starima staršema ni pogoj, da bi morala opravljati vlogo staršev v odnosu do umrlega vnuka ali da bi prevzela skrb za skupno gospodinjstvo. Prvo sodišče je podrobno utemeljilo, kako tesno sta bila stara starša povezana z vnukom. Ugotovljena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča vodijo do zaključka, da je med njimi obstajala enako močna čustvena povezanost, kot jo je običajno videti med ožjimi družinskimi člani iz 180. člena OZ.

Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Iz podatkov spisa izhaja, da izpisi bančnih transakcij, navedeni kot priloga vlogi in na katere se je tretja tožnica tekom zaslišanja tudi sklicevala, niso bili vloženi. Resda vsaka pravdna stranka v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) za svoje zahtevke in ugovore sama nosi trditveno in dokazno breme. Tožnice in tožnik imajo v postopku kvalificiranega pooblaščenca, ki bi prvenstveno moral poskrbeti za popolnost vložene vloge (108. člen ZPP). Vendar pa je bilo po oceni višjega sodišča v konkretnem primeru določeno breme v zvezi z nepredloženimi dokazi tudi na strani sodišča prve stopnje, predvsem v povezavi s tem, da jih je, kot izhaja iz obrazložitve, štelo kot ključni dokaz. Tožnice in tožnik o tem vnaprej niso bili seznanjeni in na to niso mogli računati. Sodišče je v