159. člen ZOSRL

Razlaga, po kateri bi za neposredne odškodninske zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti veljal petletni rok, bi bila v nasprotju z zavezujočo in neposredno uporabno Uredbo (ES) št. 889/2002, konkretno z njeno povsem jasno in nedvoumno določbo Priloge (acte clair), po kateri je "[v]se odškodninske zahtevke […] treba vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati". Razen tega zastaralni rok odškodninskega zahtevka ne more biti odvisen od tega, ali ga oškodovanec vlaga zoper zavarovalnico iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti ali pa zoper prevoznika. V obeh primerih gre za odškodninski zahtevek, za katerega velja isti zastaralni rok. Vendar bi zastaralni rok, kot je urejen v Prilogi Uredbe v primerih, kakršen je obravnavani, ob stališču sodišča prve stopnje izvotlil pravico do sodnega varstva. Kadar bi institut zastaranja izvotlil načelo učinkovitega sodnega varstva, kot je določeno v 47. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je nujna razlaga, po kateri vložitev zahtevka za posamezno vrsto škode pomeni prekinitev zastaralnega roka tudi glede morebitnih zvišanj zahtevka zaradi naknadno nastale ali ugotovljene škode, kot so v obravnavanem primeru novi (dodatni) stroški zdravljenja (tožnica je namreč pravočasno, že v tožbi zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja). Taka razlaga je tudi v skladu z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je dala glede tega dokaj jasen odgovor. Strniti ga je mogoče takole: če je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zvišala zahtevek, se šteje, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.

Eno temeljnih načel obveznih zavarovanj odgovornosti lastnika vozila je načelo varstva oškodovanca (tretje osebe), pri čemer v skladu z našim sistemom, ki ohranja krivdni princip, za oškodovanca ne šteje krivi voznik vozila, ki je škodo povzročil sebi. Za škodo posrednega oškodovanca odgovarja tisti, ki je odgovoren za stanje neposrednega oškodovanca. Ker neposredni oškodovanec na podlagi zakona ne more biti upravičen do povrnitve škode, ki si jo je zadal sam, tudi posrednim oškodovancem takšna odškodnina ne pripada. V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice.

Revizija je dopuščena glede pravnega vprašanja, ali so zahtevki za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, vloženi po preteku dveh let, odkar bi moral zrakoplov pristati, zastarani, oziroma ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje glede teka zastaralnih rokov za uveljavljane odškodnine za premoženjsko škodo v konkretnem primeru.