1. člen ZOZP

Pravilna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru narekuje oceno, da je tovorno vozilo, ki je bilo naloženo na oprtni vagon vlaka RoLa, in se je vžgalo in zanetilo požar ter povzročilo škodo na tem vagonu, opravljalo svojo funkcijo prevoznega sredstva.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali se je viličar v trenutku nastanka škodnega dogodka uporabljal kot prevozno sredstvo, uporabljeno v skladu z običajnimi funkcijami motornega vozila (v njegovi prometni funkciji) in so posledice tovrstne nesreče zajete z zavarovanjem AO.

Četudi pojma „uporaba vozila“ ni mogoče omejiti zgolj na uporabo vozila v prometni situaciji, pa je potrebno upoštevati, da je zavarovanje avtomobilske odgovornosti sklenjeno (zgolj) za riziko vožnje. Obvezno avtomobilsko zavarovanje torej ne more zajemati vsakršne škode, ki nastane tretjim in ki je kakorkoli povezana z delovanjem vozila. Zavarovalnega kritja zato ni v primeru, ko vozilo opravlja izključno funkcijo proizvajalca pogonske sile. V konkretnem primeru je zavarovalno kritje izključeno zato, ker je bil traktor uporabljen zgolj kot delovni stroj - kot vir energije za uporabo traktorskega priključka, katerega delovna operacija, izvajana v času škodnega dogodka, ni zajemala tudi vožnje oziroma premika traktorja z namenom izvedbe delovne operacije. Vtoževana škoda ni nastala pri običajni funkciji traktorja (vožnja oziroma premik traktorja v funkciji delovnega stroja je običajna funkcija traktorja), zato ni krita z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti.

Eno temeljnih načel obveznih zavarovanj odgovornosti lastnika vozila je načelo varstva oškodovanca (tretje osebe), pri čemer v skladu z našim sistemom, ki ohranja krivdni princip, za oškodovanca ne šteje krivi voznik vozila, ki je škodo povzročil sebi. Za škodo posrednega oškodovanca odgovarja tisti, ki je odgovoren za stanje neposrednega oškodovanca. Ker neposredni oškodovanec na podlagi zakona ne more biti upravičen do povrnitve škode, ki si jo je zadal sam, tudi posrednim oškodovancem takšna odškodnina ne pripada. V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice.

Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.

Do drugačnega zaključka tudi ne privede dejstvo, da se je s traktorjem po silosu vozilo, ker je bila ravno vožnja s traktorjem po silaži namenjena teptanju silaže in s tem povezane uporabe traktorja kot delovnega stroja. V danem primeru je torej šlo za delovni proces teptanja koruzne silaže, ne pa za promet. Tožnika je tako traktor zbil v funkciji delovnega stroja, ne pa prometnega sredstva.

V času škodnega dogodka je veljal tudi ZOZP. Ta je v primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju (sedaj Slovensko zavarovalno združenje), ki mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zelo vinjeni toženec ne bi smel upravljati vozila, da je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto pazljivost in skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega voznika. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je vzročna zveza med toženčevo vinjenostjo in smrtjo pešca ugotovljena že v kazenskem postopku in je sodišče na to vezano, sploh pa oseba z 1,32 g/kg etilnega alkohola v krvi ni sposobna varno upravljati vozilo. revizije.

Lastnik avtomobila, ki ne sklene obveznega zavarovanja, bi po 17. členu ZOZP sicer imel pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, a jo po 41. členu izgubi, ker jo mora povrniti zavarovalnemu biroju. Sodišče je pravilno razložilo zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki, da „ni v skladu z duhom ZOZP“ da bi se lastnik avtomobila, ki je kršil določila o obveznem zavarovanju v prometu, skliceval na to, da vozilo ni bilo zavarovano, če je sam opustil osnovno obveznost zavarovanja vozila in dovolil njegovo uporabo v prometu.

Opustitev uporabe varnostnega pasu lahko utemeljuje ugovor zmanjšanja odškodnine zaradi oškodovančevega soprispevka k njemu nastali škodi (192. člen ZOR). Dolžnost uporabe varnostnih pasov je tako predpisana v prid lastne varnosti udeleženca v prometu. Očitek opustitve uporabe varnostnega pasu pa prav zato ni protipravno ravnanje, na katero bi se lahko navezal očitek sokrivde za obravnavano prometno nesrečo (prim. prvi in drugi odstavek 178. člena ZOR). Opustitev uporabe varnostnega pasu tako ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost drugim, s tem pa tudi ne za kakršenkoli zahtevke iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu proti toženi stranki.