VSL Sodba II Cp 2167/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec v roku 15 dni tožniku plačati znesek 3.687,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.356,23 EUR od 26. 5. 2006 do 5. 9. 2006 in od zneska 3.687,06 EUR od 5. 9. 2006 do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s čimer je tožniku onemogočilo dokazati navedbe. Sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek glede trditev tožnika o osebni odgovornosti toženca kot družbenika in poslovodje, nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, pri čemer se do izvedenih dokazov ni opredelilo. Sodišče je napačno odločilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti zastaral. Zastaranje namreč ni začelo teči ob zapadlosti računa, temveč šele ob izbrisu družbe A., d. o. o., iz sodnega registra. Takrat je tudi prenehal položaj toženca kot družbenika. Toženec je zlorabil družbo A., d. o. o., saj je preko nje ves čas odkupoval in prodajal bike, prejetih sredstev pa ni porabil za plačilo družbinih upnikov. V letu 2007 je nato poslovanje prenesel na partnerkin s. p. in pustil, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra na podlagi zakona, zaradi česar so njeni upniki ostali nepoplačani. Napačna in neobrazložena je ugotovitev, da je bil tožnik že ob podaji kazenske ovadbe seznanjen z dejstvi, ki se nanašajo na spregled pravne osebnosti. Poleg tega je tožnik vse od vložitve kazenske ovadbe zahteval plačilo zneska, ki je predmet tožbenega zahtevka, zato od takrat naprej zastaranje ni teklo. Tožnik je premoženjskopravni zahtevek podal skupaj s kazensko ovadbo 7. 1. 2008 in ponovno med glavno obravnavo 19. 6. 2013. S podajo kazenske ovadbe in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka je bilo zastaranje pretrgano, zahtevek zoper povzročitelja pa ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo in napačno opravilo tehtanje med pravico tožnika do sodnega varstva in domnevo nedolžnosti, ki varuje toženca. Posledično je napačno odločilo, da ni mogoče uporabiti daljšega zastaralnega roka, ki velja za zastaranje kazenskega pregona. Toženec dolga ni zanikal, s čimer ga je pripoznal. Ugovora zastaranja in pasivne legitimacije ne pomenita nasprotovanja zahtevku. Odločitev o stroških je neobrazložena, stroški so odmerjeni previsoko.

3Pritožba je bila vročena tožencu, ki je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je neutemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6Pravno nepomembni so pritožbeni očitki o preobširnem dokaznem postopku. Čeprav je sodišče prve stopnje dokaze glede zlorabe družbe A., d. o. o., izvedlo brez potrebe, takšno ravnanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, ki temelji na stališču, da je tožbeni zahtevek zastaral. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodni postopek dinamičen proces. Sodišče prve stopnje v tem procesu ves čas vrednoti procesno gradivo ter se na podlagi pravne kvalifikacije spora odloča, katere dokaze bo izvedlo. Ker med postopkom prihaja do novih dejanskih in pravnih spoznanj, se še tako skrbno napravljena diagnoza spora lahko izkaže za nepravilno, na njeni podlagi izvedeni dokazi pa za nepotrebne. To se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek začelo izvajati ob predpostavki neutemeljenosti ugovora zastaranja, kasneje pa je odločitev spremenilo, zaradi česar se je del že izvedenih dokazov izkazal za pravno nepomembne. Do pravno nepomembnih dokazov se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti.

7Izpodbijana sodba ni sodba presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.¹ Tožnik v pritožbi ne trdi, da bi sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na zanj presenetljivo pravno podlago, še manj, da bi zaradi tega opustil kakšno pravno pomembno navedbo.

8Pravica do izvedbe predlaganega dokaza kot elementa pravice do izjave (5. člen ZPP) ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, če je zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, zakaj je zavrnilo tožnikove preostale dokaze, pritožbeno sodišče pa se strinja, da so bili ti dokazi nepotrebni. Z njimi je tožnik dokazoval zlorabo pravne osebe in nedopustno ravnanje toženca, ki sta glede na odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka in v nadaljevanju sprejeto pravno stališče pritožbenega sodišča pravno nepomembna.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva:

- toženec je bil družbenik in poslovodja družbe A., d. o. o.;

- tožnik je družbi A., d. o. o., prodal 5 bikov, za kar mu je družba 25. 5. 2006 izdala obračun št. 000/2006 za znesek 5.356,23 EUR;

- družba je tožniku dne 5. 9. 2006 plačala 1.669,17 EUR, medtem ko je preostali del terjatve ostal neplačan;

- tožnik ni zoper družbo nikoli sprožil nobenega sodnega postopka zaradi plačila ali izterjave preostalega dela terjatve;

- 9. 1. 2008 je tožnik podal kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja poslovne goljufije, pri čemer ni dokazal, da bi ovadbi priložil premoženjskopravni zahtevek;

- 9. 9. 2008 je Okrožno državno tožilstvo v Krškem pri Okrožnem sodišču v Krškem zoper toženca vložilo obtožnico zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja poslovne goljufije, storjenega na škodo tožnika in ostalih upnikov;

- na podlagi obtožnice je pred Okrožnim sodiščem v Krškem zoper toženca tekel kazenski postopek II K 000/2010;

- 6. 12. 2011 je bila družba A., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravil o izbrisu družbe brez likvidacije;

- 19. 6. 2013 je tožnik v kazenskem postopku priglasil premoženjskopravni zahtevek, v katerem je od toženca zahteval plačilo še neplačanega dela terjatve do družbe v višini 3.687,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.356,23 EUR od 26. 5. 2006 do 5. 9. 2006 in od zneska 3.687,06 EUR od 5. 9. 2006 do plačila;

- 3. 6. 2016 je sodišče izdalo sklep, s katerim je kazenski postopek zoper toženca zaradi kaznivega dejanja, storjenega na škodo tožnika, ustavilo, ker je kazenski pregon zastaral;

- 14. 9. 2016 je bil izdan dopolnilni sklep, s katerim je sodišče odločilo, da se tožnik s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo;

- 28. 9. 2016 je tožnik vložil obravnavano tožbo, s katero zahteva plačilo terjatve, ki je bila predmet premoženjskopravnega zahtevka.

10Pritožnik od navedenih dejstev smiselno nasprotuje le ugotovitvi, da ni izkazal, da je premoženjskopravni zahtevek zoper toženca priglasil že ob vložitvi ovadbe, vendar dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje ne uspe vzbuditi. Tožnik namreč tega premoženjskopravnega zahtevka ni predložil, prav tako ga ni navedel med prilogami kazenske ovadbe, v nasprotju s pritožbenimi navedbami pa zahtevek za plačilo ni razviden niti iz njene vsebine. V ovadbi je tožnik opisoval znake kaznivega dejanja, vključno z nastalo škodo, ni pa niti smiselno predlagal, da se v okviru kazenskega postopka ugotovi, zavaruje ali izterja njegova terjatev do toženca. Pravilnost takšne ugotovitve izkazuje dejstvo, da je tožnik kasneje v kazenskem postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, za kar ne bi bilo potrebe, če bi to storil že ob vložitvi ovadbe.

11Tožnik tožencu očita, da je preko družbe A., d. o. o., kupoval in prodajal bike, prejetih sredstev pa ni porabil za poplačilo upnikov družbe. V letu 2007 je poslovanje prenesel na partnerkin s. p., družbo pa izčrpal in pustil, da je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, zaradi česar so njeni upniki, vključno s tožnikom, ostali nepoplačani.

12Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka obravnavalo na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti in splošni odškodninski odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ter ugotovilo, da je zahtevek po obeh pravnih podlagah zastaral.

Glede zahtevka na podlagi spregleda pravne osebnosti

13V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spregled je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu ne odgovarja.² Ker ostaja narava obveznosti po spregledu pravne osebnosti nespremenjena, za njen obstoj in zastaranje veljajo pravila kot za obstoj in zastaranje „temeljne“, „osnovne“ obveznosti družbe.³

14Terjatev tožnika do družbe A., d. o. o., je zapadla v plačilo 25. 5. 2006, z delnim plačilom 5. 9. 2006 je bilo zastaranje pretrgano in je z dnem 6. 9. 2006 začelo ponovno teči. Pritožnik je sam priznal, da zoper družbo ni sprožil nobenega postopka zaradi plačila ali izterjave preostalega dela terjatve, hkrati pa ni dokazal drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo zastaranje njegove terjatve zoper družbo pretrgano. Ker se je petletni zastaralni rok iztekel pred izbrisom družbe iz sodnega registra in preden je tožnik plačilo te terjatve sodno uveljavljal od toženca na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti, je tožnikova terjatev zoper družbo zastarala, s tem pa je prenehala tudi pravica tožnika zahtevati njeno izpolnitev od toženca kot družbenika. Sodišče prve stopnje je v navedenem kontekstu pravilno upoštevalo datum zapadlosti tožnikove terjatve zoper družbo.

15Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti zoper toženca zastaral, tudi če bi tožnik terjatev napram družbi uveljavljal pravočasno. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno izhajalo iz stališča sodne prakse, da zahtevki zaradi spregleda pravne osebnosti zastarajo v petih letih in da začne zastaranje teči, ko: 1) terjatev do družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti (8. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1).⁴ Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se drugi pogoj izpolni šele z izbrisom družbe iz sodnega registra. Pri spregledu pravne osebnosti ne gre za pravno nasledstvo, temveč za dvojno odgovornost - odgovornost družbe za svoje obveznosti in odgovornost družbenikov za obveznosti družbe, pri čemer je odgovornost družbe in družbenika solidarna. Obstoj družbe tako ne predstavlja nobene ovire za zahtevek zoper njenega družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti, zato začetek teka zastaranja ni odložen do njenega prenehanja niti ni obstoj družbe podlaga za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. Prav tako je za zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti nepomembno, kdaj je prenehal položaj toženca kot družbenika.⁵

16Sodišče prve stopnje je kot prvi dan zastaralnega roka za zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti upoštevalo dan vložitve kazenske ovadbe 9. 1. 2008. Pojasnilo je, da je bil tožnik že takrat seznanjen z dejstvi, ki se nanašajo na spregled pravne osebnosti, saj je zatrjeval isto dejansko stanje kot ga zatrjuje v tožbi. Iz takšne obrazložitve jasno izhaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na primerjavi vsebine ovadbe in tožbe, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o njeni neobrazloženosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ob vložitvi ovadbe ni bil seznanjen z dejstvi, na katerih utemeljuje tožbeni zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti. Tožnik je tako že v ovadbi navedel: da je družbi A., d. o. o., prodal 5 bikov; da mu je toženec pred prodajo lažno obljubljal plačilo; da družba svoje obveznosti ni poravnala in da je toženec celotno poslovanje prenesel na drug pravni subjekt z namenom, da izigra upnike, ki naj bi jih bilo precej. To so dejstva, na katerih tožnik utemeljuje tudi obravnavani tožbeni zahtevek, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi zahtevek za plačilo terjatve na podlagi spregleda pravne osebnosti lahko sodno uveljavljal najkasneje ob vložitvi kazenske ovadbe. Tega ne spremeni dejstvo, da je v teku kazenskega postopka morda izvedel še za kakšno dodatno okoliščino v zvezi s poslovanjem toženca ali pridobil možnost uporabiti kakšen dodatni dokaz. Ključno je, da je že ob vložitvi ovadbe vedel za vsa dejstva, ki tvorijo dejanski stan spregleda pravne osebnosti. Ker je premoženjskopravni zahtevek priglasil šele 19. 6. 2013, torej po preteku petletnega zastaralnega roka, je njegova terjatev na tej dejanski in pravni podlagi zastarala.

17Neutemeljene in za zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti tudi nepomembne so pritožbene navedbe, da je bilo zastaranje terjatve pretrgano z vložitvijo kazenske ovadbe. V skladu z utrjenim stališčem sodne prakse zgolj vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in s tem tudi ne pretrganja zastaranja, tožnik pa ni izkazal, da bi ob vložitvi ovadbe uveljavljal tudi premoženjskopravni zahtevek.⁶ Poleg tega se določba 353. člena OZ nanaša na odškodninske zahtevke. Ker zahtevki na podlagi spregleda pravne osebnosti nimajo narave odškodninskih zahtevkov,⁷ za njih navedena določba ni uporabljiva, kar velja tako za podaljšanje zastaralnega roka kot tudi za pretrganje zastaranja. Nepomembno je tudi, da je bil tožnik v kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Z napotitvijo je bilo namreč odločeno le, da se bo utemeljenost tožbenega zahtevka presojala v pravdi, v okvir te presoje pa sodi tudi odločitev o ugovoru zastaranja.

18Pravno zgrešene so pritožbene navedbe glede pripoznave dolga. Dejstvo, da toženec ni zanikal dolga družbe, ne pomeni priznanja lastnega dolga. Slednjemu je toženec izrecno nasprotoval, pri čemer je za vprašanje pretrganja zastaranja nepomembno, ali so bili njegovi ugovori utemeljeni.

Glede zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti

19Čeprav je tožnik na naroku 14. 11. 2017 na izrecen poziv navedel, da tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi spregleda pravne osebnosti, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do v pripravljalni vlogi navrženega odškodninskega temelja zahtevka. Pritožbeno sodišče zato odgovarja tudi na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta temelj.

20Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da so razlogi sodišča prve stopnje glede vpliva kazenskega postopka na zastaranje odškodninskega zahtevka nepravilni. Sodišče prve stopnje je tako prezrlo, da je bilo z vložitvijo obtožnice pretrgano zastaranje kazenskega pregona, s tem pa tudi zastaranje zahtevka za povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ki je bilo predmet postopka (drugi odstavek 353. člena OZ). Pritožnik utemeljeno opozarja, da tovrsten odškodninski zahtevek ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, pri čemer izid kazenskega postopka na to ne vpliva.⁸ Ker je tožnik premoženjskopravni zahtevek uveljavljal med kazenskim postopkom, hkrati pa je obravnavano tožbo vložil v roku treh mesecev po njegovi ustavitvi (drugi odstavek 367. člena OZ), do zastaranja zahtevka za povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, ni moglo priti ne glede na dolžino zastaralnega roka. Za odveč se zato izkaže opravljeno tehtanje med domnevo nedolžnosti in pravico do sodnega varstva, posledično pa so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to tehtanje.

21Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi pa je kljub temu materialnopravno pravilna iz nadaljnjih razlogov.

22Pravna oseba svojo voljo oblikuje preko svojih organov, katerih člani so fizične osebe. Izjave volje in ravnanja organov pravne osebe so zato izjave in ravnanja pravne osebe same. To ima ustrezne posledice v ureditvi civilnopravne deliktne sposobnosti pravne osebe in fizičnih oseb, ki so člani njenih organov. Odškodninsko pravo v tem pogledu ločuje med fizično osebo, ki je neposredni povzročitelj škode, in pravno osebo, v funkciji katere je neposredni povzročitelj škode ravnal. Ko fizična oseba ravna v funkciji organa pravne osebe, je na podlagi 148. člena OZ za povzročeno škodo tretjim osebam odgovorna le pravna oseba, ta pa ima ob izpolnjenih pogojih zoper fizično osebo regresni zahtevek. Drugače rečeno, fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati.⁹

23Organi družbe z omejeno odgovornostjo so poslovodja, skupščina družbe, ki jo kot kolektivni organ družbe sestavljajo njeni družbeniki, in (fakultativno) nadzorni svet. Zgoraj opredeljeno razmerje med pravno osebo in člani njenih organov v odškodninskopravnem smislu vodi do zaključka, da toženec za ravnanja in opustitve, ki jih je storil kot član organov družbe A., d. o. o., tretjim osebam (torej tudi tožniku) ne more odškodninsko odgovarjati na podlagi pravil o splošni odškodninski odgovornosti. Zahtevek, ki ga tožnik zoper toženca kot poslovodjo in družbenika družbe A., d. o. o., opira na pravila OZ o odškodninski odgovornosti, je zato neutemeljen, saj za takšen neposredni odškodninski zahtevek ni zakonske podlage.

24Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, saj napotitev kazenskega sodišča ne vzpostavlja pravne podlage tožbenega zahtevka.

25Tožnik je odškodninsko odgovornost toženca utemeljeval zgolj na podlagi splošne odškodninske odgovornosti in z navedbami o storjeni goljufiji, drugih v poštev prihajajočih pravnih podlag, ki urejajo odškodninsko odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo, pa ni uveljavljal niti utemeljeval. Pritožbeno sodišče zato le na kratko dodaja, da je odškodninska odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo po 263. členu ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 zasnovana kot odgovornost v notranjem razmerju, v katerem poslovodja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil družbi, in ne za škodo, ki je pri poslovanju družbe nastala tretjim. Določba četrtega odstavka 263. člena ZGD-1 sicer upnikom pod določenimi pogoji daje legitimacijo za vložitev odškodninske tožbe, vendar le za uveljavljanje družbinih (in ne svojih) odškodninskih zahtevkov do članov poslovodstva. Tožnik s tožbo zahteva povrnitev svoje lastne škode, zato njegov zahtevek nima ustrezne materialnopravne podlage v določbah ZGD-1.¹⁰ Odškodninsko odgovornost poslovodstva družbe izbrisane družbe ureja tudi insolvenčna zakonodaja, konkretno 2. točka prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP v zvezi z 42. in 43. členom ter prvim do četrtim odstavkom 44. člena ZFPPIPP. V nasprotju s smiselno izraženim stališčem sodišča prve stopnje ne gre za odgovornost za obveznosti družbe, temveč za samostojno odškodninsko odgovornost članov poslovodstva ali organa nadzora. Ker pa tožnik tožbenega zahtevka ni gradil na trditvah o odškodninski odgovornosti toženca kot poslovodje izbrisane družbe zaradi neenakega obravnavanja upnikov in opustitve ukrepov finančnega prestrukturiranja ob nastopu insolventnosti družbe,¹¹ tudi upoštevanje te pravne podlage ne more voditi do utemeljenosti tožbenega zahtevka.

26V sodni praksi je sprejeto stališče, da za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje vsake stroškovne postavke v obrazložitvi sodbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.¹² Ker je sodišče prve stopnje na stroškovnik toženca naredilo zaznamke, iz katerih je razvidno, ali je bila določena postavka priznana in v kakšni višini je bila priznana, izrek o stroških ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stroški so tudi pravilno odmerjeni. V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje tožencu ni priznalo stroškov sodne takse, temveč le nagrado za vložene vloge in naroke, materialne in potne stroške ter DDV. Tožnik odmere stroškov za te postavke ne izpodbija, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje določbe Odvetniške tarife uporabilo pravilno.

27Ker je pritožba torej neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožnik v pritožbenem postopku propadel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka tožencu, ki je argumentirano odgovoril na pritožbo. Za potrebne stroške toženca sodišče šteje: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR in povišanju za 22 % DDV znaša 214,19 EUR. Navedeni znesek mora tožnik povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.
² Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2015 z dne 5. 3. 2015 in II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014.
³ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014.
⁴ Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 176/2014 z dne 27. 3. 2014.
⁵ Pritožbeno sklicevanje na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 903/2014 z dne 24. 9. 2014 ni utemeljeno, saj se ta ne nanaša na spregled pravne osebnosti, temveč na odgovornost aktivnih družbenikov izbrisanih družb na podlagi takrat veljavnega šestega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
⁶ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 2/2011 z dne 6. 6. 2013 in II Ips 224/2012 z dne 21. 3. 2013.
⁷ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 296/2014 z dne 7. 4. 2016, II Ips 40/2015 z dne 5. 3. 2015, II Ips 48/2015 z dne 7. 5. 2015 in II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015.
⁸ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012.
⁹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 132/2016 z dne 17. 5. 2018, II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015 in II Ips 115/2015 z dne 8. 10. 2015.
¹⁰ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 115/2015 z dne 8. 10. 2015.
¹¹ V zvezi z izbrisom družbe A., d. o. o., je navedel le, da je toženec s prenosom poslovanja na drugo pravno osebo izčrpal družbo, nato pa pustil, da je bila izbrisana iz sodnega registra, pri čemer je s tem navedbami dokazoval zlorabo družbe in utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi spregleda pravne osebnosti in ne odškodninske odgovornosti toženca zaradi kršitve 34. do 39. člena ZFPPIPP. Tožnik tudi v pritožbi ne terja presoje zahtevka na podlagi kršitve insolvenčne zakonodaje, čeprav je sodišče prve stopnje v sodbi na to pravno podlago opozorilo.
¹² Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1064/2016 z dne 12. 12. 2017, I Cpg 436/2017 z dne 17. 5. 2017, I Cp 3099/2016 z dne 25. 1. 2017, I Cp 2997/2015 z dne 13. 1. 2016 in druge.