43. člen ZFPPIPP

Tako, kot se slamnati (nedelujoči) direktor svoje odgovornosti za poslovanje družbe, ki je (ne) vodi, ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge, tako se tudi dejanski direktor, ki družbo dejansko vodi in v njenem imenu sprejema poslovne odločitve, ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na slamnatega direktorja. V takem primeru sta družbi in upnikom solidarno odgovorna oba. Drugačna pravna ocena njunega položaja bi bila nepravična in bi celo spodbujala nedovoljena in nepoštena ravnanja odgovornih oseb. Pri odškodninskem zahtevku ne gre za uveljavljanje zahtevka posameznega upnika kot oškodovanca, pač pa smiselno za zahtevek same družbe, ki ni bila ustrezno upravljana, in ji je v posledici nastala škoda. Po vsebini gre torej za terjatev stečajnega dolžnika, ki jo zoper povzročitelja (direktorja) lahko uveljavlja bodisi stečajni upravitelj bodisi upnik. Če ima upnik zgolj procesno (ne pa tudi materialnopravno upravičenje) uveljavljati odškodninski zahtevek v korist tretjega (stečajnega dolžnika), je logičen zaključek, da korist "na račun vseh upnikov" vključuje tudi nepoplačan del njihovih terjatev.

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP je treba uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (H. d.o.o.) in je torej obstoj stečajnega dolžnika in stečajnega postopka materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe. Pri terjatvi iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva na podlagi 42. člena ZFPPIPP ne gre za pozneje najdeno premoženje. Navedeno nedvomno izhaja iz določb ZFPPIPP zlasti določbe prvega odstavka 42. člena, ki določa odgovornost članov poslovodstva upnikom za škodo, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila in določb petega odstavka 44. člena istega zakona, ki določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja za račun vseh upnikov, tako da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku in da je to upravičen uveljavljati stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Pripomniti je, da gre pri predmetni odškodninski odgovornosti za lex specialis v razmerju do O

442. člen ZFPPIPP nudi dodatne možnosti za uveljavljanje terjatev upnikov in delavcev, ki so jih imeli zoper izbrisano pravno osebo zoper poslovodstvo in člane nadzora, če se po izbrisu pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije izkaže, da je pravna oseba ob prenehanju imela obveznosti, kar pomeni, da bi morala že pred izbrisom opraviti finančno prestrukturiranje ali predlagati začetek stečajnega postopka. Možnost uveljavljanja odškodninske terjatve zoper poslovodstvo po 442. členu ZFPPIPP ne izključuje drugih odškodninskih terjatev zoper poslovodstvo, tudi ne terjatve na povračilo škode, ki jo je družbi (in ne neposredno njenim upnikom) povzročil poslovodja in je pripadala družbi, po njenem izbrisu pa premoženju izbrisane pravne osebe. Odškodninska terjatev, ki jo želi s predlagano začasno odredbo zavarovati upnik, ni identična odškodninski terjatvi, katere izterjavo omogoča 442. člen ZFPPIPP, saj gre za različna škodljiva protipravna ravnanja in pravno varstvo različnih oškodovancev.

Toženec ni niti pokušal izpolniti katere od obveznosti poslovodstva, ki so določene v 34. členu oziroma 35. - 39. členu ZFPPIPP oziroma kot poslovodja, od katerega se terja profesionalna skrbnost (6. člen OZ), ni pravočasno izvedel potrebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja niti ni sprožil stečajnega postopka. S tem je podana protipravnost njegovega ravnanja kot eden izmed potrebnih elementov za nastanek toženčeve odškodninske odgovornosti. Ker toženec v tem postopku ni isti kot toženec v gospodarskem sporu, je v obravnavanem sporu lahko ugovarjal tako temelju kot višini terjatve oziroma škode.

Sodišče mora upoštevaje ustavno načelo enakosti pred zakonom enake položaje obravnavati enako in različne različno. V tem primeru glede na jasno zakonsko določbo, sodišče ne more slediti pritožničini razlagi, ki upniku odreka procesno upravičenje. Vsi upniki, ki terjatve priglasijo pod odložnim pogojem, smejo opravljati svoja procesna upravičenja v postopkih zaradi insolventnosti, čeprav obstaja možnost, da se odložni pogoj do končne razdelitve ne bo uresničil in bo njihova terjatev prenehala. ZFPPIPP nikjer ne omejuje njihovega procesnega upravičenja.

V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom. Da bi sodišče smelo ugotavljati višjo stopnjo krivde, pa bi tožeča stranka morala (pravočasno) ponuditi ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze.

Za nastanek odškodninske odgovornosti poslovodstva do upnikov izbrisane pravne osebe za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe niso dosegli polnega poplačila, morajo biti poleg obstoja insolventnosti družbe izpolnjene predpostavke: protipravnost ravnanja poslovodstva, ki se kaže v kršitvah obveznosti poslovodstva, določenih v 34. členu ali 35. do 39. členu ZFPPIPP, vzročna zveza (med opustitvijo poslovodstva in škodo), ki se domneva, jo je pa mogoče izpodbiti, ter škoda.

V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spregled je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu ne odgovarja. Ker ostaja narava obveznosti po spregledu pravne osebnosti nespremenjena, za njen obstoj in zastaranje veljajo pravila kot za obstoj in zastaranje „temeljne“, „osnovne“ obveznosti družbe. Zastaranje zahtevka zaradi spregleda pravne osebnosti začne teči, ko: 1) terjatev do družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanj ali: - člani nadzornega sveta po določilih ZFPPIPP odškodninsko odgovarjajo upnikom družbe za kršitev (opustitev) iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, do katere je prišlo v času, ko družba še ni bila insolventna, - je tožeča stranka v konkretnem primeru podala zadostno trditveno podlago za ugotovitev hude malomarnosti toženca zaradi kršitve iz 2. točke prvega 43. člena ZFPPIPP.

Tožnica od toženca, ki je bil direktor izbrisane družbe vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker ji izbrisana družba ni plačala terjatve po računu z dne 30. 1. 2013 v višini 6.198,37 EUR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je družba postala nelikvidna najkasneje konec leta 2013, toženec pa kot direktor družbe ni ravnal skladno s določili 35. in 39. člena ZFPPIPP, ki so mu nalagali sprejem ukrepov finančnega prestrukturiranja. ZFPPIPP za obstoj protipravnega ravnanja toženca ne predpisuje namerne kršitve določil 35. do 39. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo namerno ravnanje toženca, torej ni utemeljen. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec ni ravnal s prisilnimi (kogentnimi) predpisi, določenimi v 35. do 39. členu ZFPPIPP, kar predstavlja toženčevo protipravno ravnanje.

Zahtevek upnika na plačlo odškodnine po določbi 42. člena ZFPPIPP po zaključku stečaja ni več možen.

Ko bi ugotovilo, kdaj je prišlo do insolventnosti, bi moralo ravnanje tožencev primerjati z ravnanjem, kakršno je zahtevano v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska odgovornost poslovodstva in članov NS, kot je urejena v 42. in 43. členu ZFPPIPP, nima značaja odgovornosti za nastanek finančnega položaja insolventnosti družbe, temveč samo za kršitev prepovedi in zapovedi, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP omejujejo prosto podjetniško presojo članov poslovodstva ob nastanku insolventnosti, saj določajo, katere ukrepe mora poslovodstvo izvesti in v kakšnem času. Dokazno breme se prenese na toženo stranko, ki mora izkazati, da preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo ni pomenila neenakega obravnavanja upnikov, ker naj bi dejansko šlo le za plačila in obveznosti, nujne za redno poslovanje družbe. Kriteriji v 34. členu ZFPPIPP so določeni primeroma. Kriterija neznatne vrednosti in posebnih okoliščin nista našteta med njimi, zato bi morali toženci izkazati, da je šlo za plačila in prevzem obveznosti, ki so nujni za redno poslovanje družbe in da zato ne pomenijo neenakega obravnavanja upnikov.

Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).

Posamezen član poslovodstva (ali nadzornega sveta) ne more biti odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP pri veliki družbi manj kot 150.000 eurov. Ker se odškodninska odgovornost po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 44. člena ZFPPIPP), in ker odškodninske odgovornosti po 42. ali 43. členu ZFPPIPP ni mogoče izključiti niti je omejiti v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 44. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 44. člena ZFPPIPP), zato na cit. absolutni znesek omejeno odškodninsko odgovornost posameznega člana poslovodstva (ali nadzornega sveta) ne vpliva (morebitna manjša) višina povzročene škode.

Ker tožena stranka, od katere je bila tožnica prenesena k njeni hčerinski družbi, po prenosu ni bila več tožničin delodajalec, kajti delovno razmerje med njima ni bilo ponovno vzpostavljeno, tožnica ne more uspešno uveljavljati neplačanih terjatev iz delovnega razmerja s hčerinsko družbo od tožene stranke, ker le-ta ni njen delodajalec.

Ker tožena stranka, od katere je bila tožnica prenesena k njeni hčerinski družbi, po prenosu ni bila več tožničin delodajalec, kajti delovno razmerje med njima ni bilo ponovno vzpostavljeno, tožnica ne more uspešno uveljavljati neplačanih terjatev iz delovnega razmerja s hčerinsko družbo od tožene stranke.