367. člen OZ

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje, da začne trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu OZ teči, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP) in še preden oškodovanec izve za pravnomočnost sklepa o napotitvi.

Med strankama ni več sporno, da se izterjava stroškov PDI-ja vodi po določbah ZDavP-2, čemur pritrjuje tudi sodišče. Obveznost plačati stroške PDI-ja je namreč določena z zakonom (19.b člen takrat veljavnega ZPDI), obveznost se stranki naloži z upravno odločbo (tretji odstavek 19b člena ZPDI), s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za povračilo stroškov sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2. Zato v obravnavani zadevi tudi ni upoštevno pravilo iz 367. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje, v katerih primerih upnik pretrga zastaralni rok tudi s tožbo, ki jo vloži pred nepristojnim sodiščem. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranje pravice do davčne izvršbe pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Sodišče ne pritrjuje tožniku, da zastaranje lahko pretrgajo zgolj dejanja davčnega organa in ne tudi dejanja Ministrstva za pravosodje, ki je tožnikov upnik glede povračila stroškov PDI-ja. Se pa sodišče ne strinja s toženko, da je tek relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave, kot t

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo. Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.

Pojem neveljavnosti res vključuje tudi pojem izpodbojnosti, a to ne vodi v sklep o navidezni kumulaciji obeh zahtevkov. Primarno postavljeni zahtevek je namreč ugotovitveni, podredni pa oblikovalen. Z ugotovitvenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ugotovitev nečesa, kar že obstaja, z oblikovalnim pa njeno razveljavitev, torej realizacijo izpodbojnosti, pri čemer oporoka do razveljavitve velja. Gre za dva različna zahtevka, pri čemer prvo navedeni (ugotovitveni) zahtevek ne vsebuje zahtevka za razveljavitev oporoke. S postavitvijo podrednega zahtevka je bila zato tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP). Pri obsegu materialno procesnega vodstva, ki se nanaša na stvarne predloge (zahtevke), je treba upoštevati, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Tožena stranka ima pravico, da zahtevku nasprotuje iz vseh razlogov, za katere meni, da so relevantni in ji zato tega, da se je do spornega zahtevka vsebinsko opredelila, ni mogoče šteti v škodo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ Ali je trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastaralni ali prekluzivni rok? ‒ Ali je pravilno materialnopravno stališče Višjega sodišča v okoliščinah konkretnega primera, da začne trimesečni rok za vložitev tožbe po 367.členu OZ teči, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)) in še preden oškodovanec izve za pravnomočnost sklepa o napotitvi? ‒ Ali neseznanitev z nastopom pravnomočnosti kazenske sodbe zapolnjuje pravni pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ), ki zadrži začetek teka trimesečnega roka iz 367. člena OZ do oškodovančevega prejema pisnega odpravka sodbe višjega sodišča?

Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako

Z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je bilo zastaranje pretrgano, in sicer na podlagi 365. člena v zvezi s 367. členom OZ. Enake učinke kot tožba v smislu 365. člena OZ ima namreč tudi uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. V primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, se v skladu s 367. členom OZ šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, oziroma z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval.

Pri trimesečnem roku iz 367. člena OZ ne gre za prekluzivni rok za vložitev tožbe, temveč za zastaralni rok, zato je sodišče prve stopnje zmotno ravnalo skladno z določbo 274. člena ZPP in tožbo zavrglo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba glede na rok, določen s posebnimi predpisi, vložena prepozno. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Začetek trimesečnega roka iz 367. člena OZ je vezan na trenutek, ko je tožeča stranka kot oškodovanec obveščena o napotitvi na pravdo, in ne more teči, preden oškodovanec ni seznanjen z zavrnilno ali oprostilno sodbo v kazenskem postopku.

Predlog se zavrne.

Izid kazenskega postopka je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Pravnomočna oprostilna sodba (enako tudi zavrnilna sodba ali sklep o ustavitvi) v kazenskem postopku z napotitvijo oškodovanca na pravdo nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.

Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 367. člena Obligacijskega zakonika pobotni ugovor pretrga zastaranje in glede tega ima enake učinke kot tožba. V primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka ali umika tožbe sodišče o pobotnem ugovoru ne bo odločalo. Toženec bo moral tedaj vložiti novo tožbo, vendar to ni razlog proti obstoju litispendence zaradi procesnega pobotnega ugovora

Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, ni čista denarna terjatev, saj se spor prvenstveno nanaša na dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje (torej ali bi tožnik sploh moral biti poklicno zavarovan itd.) in šele posledično na plačevanje prispevkov za takšno zavarovanje. Iz sklepa sodišča prve stopnje I Pd 553/2017 izhaja, da je bila tožnikova prva tožba zavržena, ker je njegov zahtevek izhajal iz delovnega razmerja, šlo pa je za zahtevek, glede katerega je treba najprej uporabiti notranje varstvo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1.2 Ker tožnik tega ni storil, ni bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem, zaradi česar je sodišče tožnikovo prvo tožbo zavrglo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku. Podlaga za odločitev sodišča je bila formalne narave - neizpolnjevanje procesne predpostavke za sodno varstvo - in ne vsebinski razlogi za odločitev. Očitno je šlo torej za zavrženje tožbe iz razloga, ki se ne tiče same stvari v smislu določbe prvega odstavka 367. člena OZ. Prav za takšen primer („če je bila tožba zoper dolžnika zavržena iz kakšnega vzroka, ki se ne tiče same stvari“) pa ta določba predvideva možnost, da se

Poslovodja je skladno z določilom prvega odstavka 258. člena ZGD dolžan s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika izpolnjevati svoje poslovodstvene naloge. Torej je odgovoren za gospodarno poslovanje pravne osebe. Tako je vsako nerazumno odstopanje od gospodarnega poslovanja lahko podlaga za odškodninsko odgovornost poslovodje, če pri tem poslovodja ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter so izpolnjeni tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti. Ali je podana odškodninska odgovornost poslovodje zaradi negospodarnega poslovanja, pa je treba presojati v vsakem primeru posebej upoštevajoč vse pravno odločilne okoliščine primera. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da iz določil ZGD, pogodbe o zaposlitvi in navodil lastnikov ni izhajala njena dolžnost preveriti ustreznost sklenjenih in utečenih dogovorov ob prevzemu funkcije zakonite zastopnice. Le ta namreč izhaja iz obveznosti izpolnjevanja poslovodstvenih nalog s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Tožena stranka bi morala biti še posebej pozorna, da njeni interesi in interesi z njo povezanih oseb niso v nasprotju z interesi ali dol

Operativne naloge gasilstva so tudi preventivne in operativne naloge v zvezi z varstvom pred požarom. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da tožnik ni opravljal operativnih nalog gasilstva ter da zato ni upravičen do vključitve v obvezno dodatno zavarovanje po 282. členu ZPIZ-1 oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje po 198. členu ZPIZ-2. Tožnik je v skladu z določbo devetega odstavka 14.a člena ZGas kot poklicni gasilec upravičen do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Po navedeni določbi imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi, zato je zmotno stališče pritožbe, da ne gre za posebno težka in zdravju škodljiva dela, ki jih po določeni starosti ne bi bilo več mogoče opravljati in da je tožnik upravičen do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje. Ker je tožnik pri toženi stranki dne 12. 3. 2019 ponovno uveljavljal odpravo kršitev, tožena stranka pa je vlogo prejela 13. 3. 2019, je utemeljen ugovor zas

Ne gre slediti stališču sodišča prve stopnje, da okoliščina, da kazensko sodišče ni izdalo obsodilne sodbe in velja toženka za neobsojeno osebo, izključuje uporabo določbe 353. člena OZ. Sodna praksa je namreč zavzela nasprotno stališče: pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. To je namenjeno predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek torej ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka. Sodišče v kazenskem postopku namreč nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka, temveč v primerih, ko mu (v celoti) ne ugodi, oškodovanca napoti na pravdo, ki jo mora, kot pravilno opozarja pritožba, začeti v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa, kar utemeljuje določba drugega odstavka 367. člena ZPP.