VSL Sodba PRp 19/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica pravna oseba mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 825,00 EUR.

1Predsednik Vrhovnega sodišča RS je s sklepom Su 1777/2018 z dne 24. 9. 2018 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 25. 9. 2018 na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS) prenesel pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Kopru na Višje sodišče v Ljubljani za vse prekrškovne zadeve, ki bodo predložene pritožbenemu sodišču v Kopru v času od 25. 9. 2018 do 31. 3. 2019, zato je konkretno zadevo obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče.

2Okrajno sodišče v Kopru je v izpodbijani sodbi obdolženo pravno osebo spoznalo za odgovorno, da je s kršitvijo prvega odstavka 6. člena Zakona o trgovini (ZT-1) storila prekršek po 4. alinei prvega odstavka 12. člena ZT-1, za kar ji je izreklo globo in na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) še stransko sankcijo odvzema predmetov (31 kg češenj, 23 kg marelic, 6,73 kg breskev, 4 kg nektarin in 300 g jagod, stojnice, označevalne table in digitalne tehtnice znamke Microsif hardware), ki so bili zaseženi 14. 6. 2018. V zvezi s stojnico, označevalno tablo in digitalno tehtnico je odločilo, da se bodo ti predmeti uničili po pravnomočnosti sodbe, medtem ko je v zvezi s hitro pokvarljivim blagom – odvzetim sadjem navedlo, da je bilo že z odredbo PR 259/2018 z dne 19. 6. 2018 odrejeno uničenje. Pravni osebi je naložilo še plačilo sodne takse po tar. št. 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v skupnem znesku 550,00 EUR.

3Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo obdolžena pravna oseba po zagovorniku. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in to zoper del sodbe, s katero se obdolženki in odgovorni osebi izreče globa, zoper del, s katero se odredi uničenje zaseženega blaga in zoper stroškovni del sodbe ter predlaga oprostitev plačila stroškov postopka oziroma podrejeno obročno plačilo stroškov. Po vsebini uveljavlja, da je odločitev o uničenju zaseženega blaga nezakonita in protipravna, ker je posledica nezakonitega zasega blaga, po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa pa ne more biti zakonito nekaj, kar temelji na protipravnem zasegu blaga. Pravna oseba je 22. 6. 2018 sodišču predlagala, da se ji zaseženo blago vrne, vendar sodišče na predlog ni odgovorilo, temveč je odločilo, da se zaseženo blago uniči, čemur pa pravna oseba nasprotuje. Prekrškovni organ je zaseg predmetov utemeljil na podlagi prvega in tretjega odstavka 123. člena v zvezi s 25. členom ZP-1, čemur je v sodbi sledilo tudi sodišče, tak zaseg pa je protipraven in nezakonit, zato je potrebno obdolženki predmete vrniti. Ker je bil v tej zadevi zaseg opravljen še preden je sodni postopek sploh stekel, je šlo za odvzem stvari oziroma predmetov po tretjem odstavku 123. člena ZP-1, zaseg pa je v takem primeru po uradni osebi prekrškovnega organa brez odredbe sodišča mogoč le, kadar tako pooblastilo uradnim osebam prekrškovnih organov izhaja iz predpisov, ki določajo prekrške. V konkretni zadevi pa je bil nad obdolženko izveden nadzor nad poslovanjem po določbah ZT-1, ta zakon pa uradnih oseb prekrškovnih organov ne pooblašča za odvzem predmetov po tretjem odstavku 123. člena ZP-1. Obdolženka zato zahteva, da se ji zaseženi predmeti vrnejo, če to ne bi bilo mogoče pa predlaga, da Republika Slovenija oziroma prekrškovni organ obdolženki namesto vračila sadja izplača tržno vrednost. Zaradi nezakonitega in protipravnega odvzema blaga in slabega premoženjskega stanja obdolženke obdolženka predlaga, da sodišče pravni osebi in odgovorni osebi izreče sankcijo opominjevalne narave. Iz istih razlogov (nezakonit in protipraven odvzem blaga ter premoženjsko stanje obdolženke) predlaga, da se obdolženko in odgovorno osebo oprosti plačila stroškov postopka podredno pa, da se ji omogoči obročno plačilo odmerjenih stroškov postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena z nobeno od taksativno naštetih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, prav tako sodišče prve stopnje ni prekršilo na škodo obdolžene pravne osebe materialnopravnih določb (ZP-1 in ZT-1), medtem ko mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik (glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1) verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

6Pregled spisovnih podatkov pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno povabilo zastopnika pravne osebe na podajo pisnega zagovora (ali da v istem roku zahteva ustno zaslišanje) in ga je v vabilu opozorilo na določilo četrtega odstavka 114. člena ZP-1 (dolžnost uveljavljanja dejstev in dokazov tekom postopka pri sodišču prve stopnje), vendar je zagovornik po pooblastilu pravne osebe podal le zahtevek za vrnitev zaseženih stvari in predlog za vrnitev zaseženih stvari. Sodišče po predlogu ni izdalo posebnega sklepa, temveč je odločilo s sodbo, v kateri je pojasnilo svojo odločitev za nevrnitev predmetov in za izrek stranske sankcije. Sicer pa ZP-1 kot materialnopravni in procesnopravni predpis, ki ureja pravo o prekrških, ne predvidi tovrstnih procesnih sklepov (odločitev, da se ne vrne zasežena stvar), zato je bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno in zakonito. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za nezakonit zaseg, kot to trdi obramba.

7Prvi odstavek 123. člena ZP-1 določa, da se predmeti, ki se po prvem in drugem odstavku 25. člena ZP-1 vzamejo, smejo zaseči še pred izdajo sodbe o prekršku, pri čemer zaseg odredi sodnik, ki vodi postopek o prekršku (drugi odstavek 123. člena ZP-1); s predpisi, ki določajo prekrške, pa se lahko pooblastijo (tudi) uradne osebe prekrškovnih organov, da smejo zaseči predmete iz prvega in drugega odstavka 25. člena tega zakona, kadar uradno zvedo za prekršek (tretji odstavek 123. člena ZP-1). Spisovni podatki potrjujejo, da je zaseg predmetov opravil tržni inšpektor, katerega pooblastila in (dovoljene) ukrepe določa Zakon o tržni inšpekciji. Veljavni zakon v tretjem odstavku 15. člena določa, da v primerih, ko zavezanec opravlja dejavnost brez predpisanega dovoljenja ali brez odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti, tržni inšpektor zaseže delovne priprave, izdelke in material, ki se uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero zavezanec nima dovoljenja in o zaseženih predmetih dokončno odloči sodišče. Prav tako v prvem odstavku 16. člen ZT-1 določa, da lahko inšpektor zaseže tak predmet, če je po zakonu mogoče odvzeti predmet, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ali prekršek, pri čemer mora inšpektor o zasegu predmeta obvestiti pristojnega državnega tožilca oziroma sodnika, hkrati pa izda inšpektor pisno potrdilo z natančnimi podatki o zaseženem predmetu.

8Temu primerno je bilo postopanje tržnega inšpektorja v navedenem primeru, ko je izdal potrdilo o zaseženem blagu št. 001 z dne 14. 6. 2018 (v prilogi A5), nato pa je Okrajno sodišče v Kopru po okrajni sodnici izdalo pod opr. št. PR 259/2018 z dne 19. 6. 2018 odredbo o zasegu predmetov in je tudi prednostno vodilo postopek zaradi zaseženih predmetov. Tržni inšpektor je torej ravnal v skladu s pooblastili, kot mu jih določa Zakon o tržni inšpekciji, ko je ugotovil sum storitve prekrška po Zakonu o trgovini in je sestavil zapisnik ter zasegel predmete in izdal potrdilo o zaseženem blagu, nato pa je v obdolžilnem predlogu tudi predlagal, da se pravni osebi skladno z 25. členom ZP-1 izreče stranska sankcija odvzema (zaseženih) predmetov.

9Pritožba navaja, da se pritožuje zoper del sodbe, s katero se obdolženki in odgovorni osebi izreče globa; pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v izpodbijani sodbi izrečena globa le pravni osebi in je torej lahko predmet presoje višjega sodišča v obravnavani zadevi le primernost odmere pravni osebi izrečene globe. Sodišče prve stopnje je podalo v točki 7 obrazložitve pravilne in razumne razloge za izrek globe pravni osebi nad spodnjo predpisano mejo, saj je ob predpisanem razponu 1.000,00 do 100.000,00 EUR odmerilo globo v znesku 5.000,00 EUR. Pravilnih razlogov sodbe, ki navajajo obteževalne okoliščine kot razlog za odmero nad spodnjo predpisano mejo, pa pritožba niti ne izpodbija oziroma jih izpodbija z nepravimi razlogi (nezakonit in protipraven odvzem blaga) ter z neupoštevnim razlogom (slabo premoženjsko stanje obdolženke). Takega (zatrjevano slabega) premoženjskega stanja obdolžena pravna oseba ni uveljavljala ob zagovoru (ker tega niti ni podala), prav tako tekom postopka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazil o (slabem) premoženjskem stanju, čeprav je bila pravna oseba v vabilu (za podajo pisnega zagovora ali podajo zahteve za ustno zaslišanje) opozorjena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati; med taka dejstva pa sodijo dejstva, ki so pomembna za odločitev o odgovornosti za prekršek kot tudi dejstva in okoliščine za odmero sankcij. Sicer pa tudi pritožbi niso priložena nobena dokazila, ki bi izkazovala slabe premoženjske razmere pravne osebe, pri čemer peti odstavek 26. člena ZP-1 v okviru splošnih pravil za odmero sankcije navaja, da se pri odmeri globe pravni osebi upošteva gospodarsko moč in prej izrečene sankcije. Sodišče prve stopnje pa je glede na spisovne podatke pravilno ugotovilo in v razlogih sodbe določno navedlo (sklicujoč se na priloge A10 do A38), da je bila pravna oseba že mnogokrat obravnavana za istovrstne prekrške, čemur pa pritožba ne oporeka. Le na posplošeni ravni (brez navedbe pravnih razlogov) in nekritično pritožba predlaga celo izrek opomina namesto glavne sankcije (globe). Po prvem odstavku 21. člena ZP-1 pa sme sodišče izreči opomin za prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega oziroma tudi (drugi odstavek), če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. V obravnavanem primeru ni šlo za neizpolnitev predpisane obveznosti, ki bi bila pred izdajo sodbe izpolnjena, zato za izrek opomina ni podana situacija iz drugega odstavka 21. člena ZP-1. Pritožba, ki niti ne navede, katere naj bi bile olajševalne okoliščine, ki bi delale prekršek posebno lahek (neizkazane gmotne razmere pravne osebe to niso), pa ne more biti uspešna. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila globa pravni osebi izrečena v primernem znesku glede na okoliščine storitve prekrška in težo prekrška ter predkaznovanost pravne osebe in okoliščino, da obdolžena pravna oseba vztrajno ponavlja storitve prav tovrstnih prekrškov. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je obdolženi pravni osebi izreklo poleg globe še (sicer fakultativno predpisano) stransko sankcijo odvzema predmeta.

10Pravilni so tako razlogi sodbe, zakaj je potrebno obdolženi pravni osebi izreči tudi stransko sankcijo odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za prekršek; sicer pa pritožba ne navaja razlogov, s katerimi bi oporekala izreku stranske sankcije odvzema predmeta, temveč se pritožuje le glede nadaljnje odločitve (uničenja zaseženega blaga). Tudi takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, saj mora sodišče v sodbi, s katero se obdolženec (v konkretnem primeru obdolžena pravna oseba) spozna za odgovornega, glede na 138. člen ZP-1 odločiti ne le o sankcijah, temveč tudi o usodi odvzetih predmetov. Tretji odstavek 138. člena ZP-1 namreč določa "Če je izrečen odvzem predmetov, je treba v sodbi o prekršku tudi določiti, kako je treba ravnati z odvzetimi predmeti. Če odvzem predmetov ne obsega tistih predmetov, ki so bili zaseženi po 123. členu tega zakona, je treba v sodbi o prekršku odrediti, naj se ti predmeti vrnejo glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili odvzeti." Glede na to, da so bili vsi v sodbi PR 259/2018 odvzeti predmeti zaobseženi že v odredbi sodišča izdani po 123. členu ZP-1, je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede nadaljnje usode odvzetih predmetov.

11Pritožba je vložena tudi "zoper stroškovni del sodbe" s predlogom, da sodišče pravno osebo oprosti stroškov plačila postopka oziroma podredno, da ji omogoči obročno odplačilo stroškov postopka. Kot razlog za tak predlog ponavlja navedbe o nezakonitem in protipravnem odvzemu blaga (o čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo, da ni bil nezakonit in ni bil protipraven), prav tako zatrjuje slabo premoženjsko stanje obdolženke brez predložitve vsakršnih dokazil, kar je bilo prav tako že problematizirano v zvezi s pritožbenimi navedbami glede globe. Prav tako pritožba predlaga oprostitev plačila stroškov za obdolženko in njeno odgovorno osebo, čeprav je bilo s to sodbo naloženo le plačilo stroškov obdolženki pravni osebi.

Peti odstavek 144. člena ZP-1 določa, da sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Ker pravna oseba ne vzdržuje nikogar, torej glede na jezikovno razlago določil petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostitev plačila stroškov postopka pri pravni osebi ni možna. V zvezi z obročnim plačilom globe pa drugi odstavek 18. člena ZP-1 določa, da lahko storilec po poteku roka za plačilo globe pri organu, pristojnem za prisilno izterjavo, zaprosi za obročno plačilo globe, kar pomeni, da o takem predlogu ne odloča sodišče (niti prve stopnje niti druge stopnje), temveč FURS.

12Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Ker pritožba ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 naložilo pritožnici – pravni osebi tudi plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri njeni odmeri pa je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je z uporabo tar. št. 8132 s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8111 ZST-1 (10 % izrečene globe) in tar. št. 8114 ZST-1 (pribitek 50,00 EUR zaradi izrečene stranske sankcije). V izreku navedeni znesek sodne takse bo morala pravna oseba plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v skladu z rokom, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.