138. člen ZP-1

ZP-1 kot materialnopravni in procesnopravni predpis, ki ureja pravo o prekrških, ne predvidi izdaje procesnih sklepov za odločitev, da se ne vrne zasežena stvar; temveč sodišče odloči s sodbo, v kateri pojasni odločitev za nevrnitev predmetov in za izrek stranske sankcije. Tržni inšpektor je ravnal v skladu s pooblastili, kot mu jih določa ZTI, ko je ugotovil sum storitve prekrška po ZT-1 in je sestavil zapisnik ter zasegel predmete in izdal potrdilo o zaseženem blagu, nato pa je v obdolžilnem predlogu tudi predlagal, da se pravni osebi skladno z 25. členom ZP-1 izreče stranska sankcija odvzema (zaseženih) predmetov. Pravna oseba je bila v vabilu (za podajo pisnega zagovora ali podajo zahteve za ustno zaslišanje) opozorjena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati; med taka dejstva pa sodijo dejstva, ki so pomembna za odločitev o odgovornosti za prekršek kot tudi dejstva in okoliščine za odmero sankcij. V postopku o prekršku ni možna oprostitev plačila stroškov postopka pravni osebi; o predlogu za obročno plačilo globe pa odlo

Stroške postopka o prekršku plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Stroški postopka pa so med drugim tudi izdatki nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov ter stroški zaradi hrambe, prodaje in uničenja odvzetih predmetov, nastali po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe. Določbe 26. člena ZP-1 zajemajo splošna pravila za odmero sankcije, medtem ko mora sodišče pri odločitvi za stransko sankcijo odvzema predmeta upoštevati specialna določila 25. člena ZP-1. Dosedanje obdolženčevo ravnanje v prometu (predkaznovanost za cestnoprometne prekrške in dejstvo, da je sočasno storil več hujših prekrškov) vodi v zaključek, da je obdolženec nevaren voznik, ki z osebnim vozilom (kot objektivno nevarnim sredstvom) v prometu huje ogroža sebe in še zlasti druge udeležence v cestnem prometu.

Ker sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o stroških postopka o prekrških in v izreku sodbe tudi ni odločilo, kdo je stroške dolžan plačati, je kršilo prvi odstavek 138. člena in prvi odstavek 145. člena ZP-1 na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1.

Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe odločilo zgolj, da bodo stroški postopka odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena ZST-1. Kljub temu, da so v postopku nastali tudi drugi stroški, sodišče o teh v izpodbijani sodbi ni odločilo, ampak se je zgolj sklicevalo na določbe ZST-1, ki ne more biti podlaga za naložitev v plačilo drugih stroškov postopka o prekršku, razen sodne takse. V obrazložitvi sodbe je sodišče sicer navedlo, da je obdolženec v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 in 143. členom ZP-1 dolžan plačati stroške postopka, a je hkrati navedlo, da bodo le-ti odmerjeni na podlagi ZST-1.

Odločitev o stroških je sestavni del izreka sodbe, s katero je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo in mora vsebovati odločitev o tem, kdo plača stroške in kolikšni so (prvi odstavek 145. člena ZP-1). V obravnavani zadevi je sodišče v izreku izpodbijane sodbe odločilo zgolj, da bodo stroški postopka odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena ZST-1. Kljub temu, da so v postopku nastali tudi drugi stroški, sodišče o teh v izpodbijani sodbi ni odločilo, ampak se je zgolj sklicevalo na določbe ZST-1, ki ne more biti podlaga za naložitev v plačilo drugih stroškov postopka o prekršku, razen sodne takse.

V postopku o prekršku, o katerem je odločeno s plačilnim nalogom, ni predvidena nadomestitev globe z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

V opisu dejanja v izreku sodbe manjka zakonski znak obdolženki očitanega prekrška, to je navedba obdolženkinega izsiljevanja prednosti pred vozili, ki so tedaj imela prednost pred njo, torej pred vozili, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključevala oziroma pri prečkanju prometnega pasu pred vozili, katerih smer vožnje je sekala. Namesto navedbe tega zakonskega znaka obdolženki očitanega prekrška je v opisu dejanja navedena vožnja oškodovanke, ta pa je tedaj vozila po levi kolesarski stezi v smeri njene vožnje, torej v nedovoljeni smeri, pa čeprav je vožnja po desni strani v smeri vožnje vseh vozil med najosnovnejšimi pravili za udeležbo v cestnem prometu. Navedene določbe 1. alineje 44. člena ZVCP-1 si ni mogoče razlagati na način, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo tudi vozilo, ki zaradi kršenja enega od osnovnih cestnih pravil sploh nima prednosti.

Prištevnost storilca je pogoj za oblikovanje njegove krivde oziroma odgovornosti za prekršek (9. člen ZP-1), neprištevnost storilca pa odgovornost za prekršek izključuje (8. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

Obdolženec opravičljivega razloga za izostanek z zaslišanja ni izkazal, saj vsakršna službena odsotnost ni upravičen razlog za izostanek, ker sicer pri zaslišanjih, ki se jih udeležujejo obdolženci, ki so zaposleni, ne bi bilo mogoče opraviti narokov; podlago za odsotnost z dela zaradi zaslišanja na sodišču delavcu daje določba 170. člena ZDR, tako da je vabilo, za katerega se šteje, da je bilo obdolžencu pravilno vročeno in o katerem bi moral obdolženec delodajalca pravočasno obvestiti, opravičevalo službeno pot, in ne obratno. Sodišče prve stopnje obdolženčevega opravičila zato utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, kot je v obravnavanem primeru šteti obdolženčevo opravičilo, bi se moral obdolženec o tem, ali bo sodišče njegovi prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno o tem, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče, česar pa obdolženec tudi ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu, opr. št. Up-388/2003, z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je posredoval sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo. <p

Vabilo za zaslišanje priče policistke je bilo vročeno (samo) zagovorniku, kar je v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZP-1, v skladu s katerim se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (po uveljavitvi ZP-1E), v zvezi s 1. odstavkom 88. člena ZUP, v skladu s katerim se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. V skladu s 4. odstavkom istega člena se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen pooblaščencu. V rednem sodnem postopku je sicer pri vročanju treba upoštevati tudi določbe ZP-1, če za posamezne vrste odločitev posebej določa, komu se pisanje vroča. Zakon tako izrecno določa, da se vabilo na zaslišanje ali narok vroči osebno obdolžencu (115. člen ZP-1), prav tako se vabilo za zaslišanje osebno vroči priči ali izvedencu (67. člen ZP-1 v zvezi s 119. členom ZKP), osebno obdolžencu se vročajo sodbe, kar pomeni, da vročitev odločbe samo zagovorniku obdolženca ne zadošča za pravilno vročitev. V primeru, če sodišče naroka ne prekliče, velja domneva, da prošnji za preložitev ni bilo ugodeno in se mora storilec oziroma zagovornik tega tudi udeležiti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43/2

Opis prekrška v izreku sodbe, da je obdolženec ravnal v nasprotju s 30. členom v zvezi z 234. členom ZVCP-1, ker je kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil po regionalni cesti iz smeri L. proti Š., pri tem pa ni vozil s tako hitrostjo, da bi vozilo lahko ves čas obvladoval in ga ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval in je povzročil prometno nesrečo II. kategorije, je dovolj konkreten in je na takšni podlagi mogoče voditi postopek o prekršku.

Izrek sodbe sodišča prve stopnje, s katero je izreklo sodišče obdolžencu zaradi izrečene stranske sankcije 18 kazenskih točk na podlagi 22. člena v zvezi s 5. odstavkom 202.a člena ZP-1 še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je posedoval obdolženec na dan, ko je storil obravnavani prekršek, ni pa navedlo podatkov o datumu izdaje vozniškega dovoljenja niti številke vozniškega dovoljenja, ni nejasen in ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku.

Sodišče lahko na ugovor prizadetega odredi vrnitev zaseženega predmeta, če odvzem predmetov ni po zakonu obvezen. Tega ugovora ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, temveč kot predlog. Zakon predvideva torej le sprejem pozitivne odločitve, v obliki odredbe, ne predvideva pa, da v primeru neutemeljenosti „ugovora“ sodišče ugovor s sklepom zavrne. Zato bi v slednjem primeru bilo pravilno, če bi sodišče prizadetemu poslalo obvestilo ali dopis, da „ugovoru“ sodišče ne bo ugodilo. Če kljub temu to stori v obliki sklepa, ima takšen sklep naravo dopisa, zoper dopise in obvestila sodišča pa ni dopustna pritožba. Nenazadnje gre pri zasegu predmetov za začasen ukrep, ki velja do izdaje sodbe o prekršku, s katero sodišče odloči tudi o odvzemu predmetov. Zoper odločitev o odvzemu predmetov pa se lahko poleg obdolženca in predlagatelja postopka pritoži tudi prizadeti lastnik (čl. 150/4 ZP-1). Prav tako je zaseg predmetov nujen ukrep in bi odločanje o zavrnitvi ugovora prizadetega s sklepom in dopustitvijo pritožbe, po nepotrebnem podaljševalo postopek o prekršku, ki bi moral zaradi odrejenega zasega predmetov biti še hitrejši kot običajno.

V postopku o prekršku, o katerem je odločeno s plačilnim nalogom, ni predvidena nadomestitev globe z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.