123. člen ZP-1

Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje. Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.

Z uporabo določbe šestega odstavka 123. člena ZP-1 sodišče prve stopnje sicer ni kršilo ničesar, saj določba ureja vrnitev zaseženega predmeta še pred izdajo sodbe o prekršku. Vendar pa se o predlogu za izrek stranske sankcije odvzema predmeta dokončno odloči s sodbo, ki mora v primeru, kadar sodišče predlogu ne ugodi in stranske sankcije ne izreče, vsebovati negativen izrek, ki mora biti v razlogih sodbe obrazložen.

Za zaseg motornega vozila morata biti kumulativno izpolnjena pogoja, da (1) je bil storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška in (2) je izpolnjen eden od alternativno naštetih pogojev, med drugim da gre za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Višje sodišče je sprejelo napačno stališče, da obdolženec ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, to je vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker je bil ustavljen pri redni kontroli prometa.

Za presojo, ali je pri izročitvi predmetov s strani obdolženca šlo za kršitev ZKP, je bistveno vprašanje, ali je v trenutku poziva policista obdolžencu k izročitvi predmetov nanj že bil osredotočen sum (razlogi za sum), bodisi storitve kaznivega dejanja bodisi prekrška. V prvem primeru se sproži pravica obdolženca oziroma dolžnost policije za pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo po četrtem odstavku 148. člena ZKP, v drugem pa po drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1. Sum je vsekakor bil osredotočen na obdolženca, bodisi glede kaznivega dejanja ali prekrška, zato ne prideta v poštev niti 51. oziroma 52. člen ZNPPol.

Tožnica ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave RS in sicer ima zagotovljeno sodno varstvo v prekrškovnem postopku pred Okrajnim (prekrškovnim) sodiščem v Ljubljani, ki bo v okviru sodnega odločanja o upravičenosti zasega vozila, odločalo tudi o posegu v njeno človekovo pravico, to je v zatrjevano ustavno pravico do zasebne lastnine, če bo tožnica to v prekrškovnem postopku tudi uveljavljala. Zato ji ne more biti (hkrati) zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, lahko na podlagi šestega odstavka 123. člena ZP-1 na ugovor prizadetega (torej v tem primeru tožnice) ali po uradni dolžnosti odredi, da se zaseženo vozilo glede na okoliščine zadeve vrne lastniku ali tistemu, ki mu je bilo zaseženo, že pred koncem postopka, saj v obravnavanem primeru odvzem vozila po zakonu ni predpisan kot obvezen.

Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico las

ZP-1 kot materialnopravni in procesnopravni predpis, ki ureja pravo o prekrških, ne predvidi izdaje procesnih sklepov za odločitev, da se ne vrne zasežena stvar; temveč sodišče odloči s sodbo, v kateri pojasni odločitev za nevrnitev predmetov in za izrek stranske sankcije. Tržni inšpektor je ravnal v skladu s pooblastili, kot mu jih določa ZTI, ko je ugotovil sum storitve prekrška po ZT-1 in je sestavil zapisnik ter zasegel predmete in izdal potrdilo o zaseženem blagu, nato pa je v obdolžilnem predlogu tudi predlagal, da se pravni osebi skladno z 25. členom ZP-1 izreče stranska sankcija odvzema (zaseženih) predmetov. Pravna oseba je bila v vabilu (za podajo pisnega zagovora ali podajo zahteve za ustno zaslišanje) opozorjena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati; med taka dejstva pa sodijo dejstva, ki so pomembna za odločitev o odgovornosti za prekršek kot tudi dejstva in okoliščine za odmero sankcij. V postopku o prekršku ni možna oprostitev plačila stroškov postopka pravni osebi; o predlogu za obročno plačilo globe pa odlo

Sodišče prve stopnje je poseglo v ustavno pravico lastnika vozila do izjave, saj je odločilo o odvzemu njegovega predmeta, ne da bi ga sploh zaslišalo. Ker izpodbijani sklep, ko ugotavlja obstoj razlogov splošne varnosti, niti ne omenja, na kateri prometni površini, kdaj ter v kakšnih okoliščinah je otrok uporabljal (v prisotnosti dedka) zaseženo motorno vozilo, pritožbenih navedb lastnika (da je bilo to v soboto zvečer na velikem praznem parkirišču) ni mogoče preizkusiti.

Določba petega odstavka 123. člena ZP-1 med drugim predpisuje, da če je hramba zaseženega predmeta zvezana s prevelikimi stroški, odredi sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, da se tak predmet proda. Navedena zakonska določba sicer predpisuje, da se v teh okoliščinah takšen predmet proda, vendar pritožbeno sodišče to zakonsko določbo ocenjuje po njenem namenu, to je, da se čim hitreje eliminirajo stroški hrambe predmeta, ki so očitno nesorazmerni, ta nesorazmernost pa je tem bolj očitna, kolikor je predmet manjše vrednosti, prav slednja okoliščina pa praviloma prodajo takšnega predmeta minimalne oziroma majhne vrednosti onemogoča ter bi bilo povsem neracionalno glede na namen zakonodajalca navedeno zakonsko določbo zaradi tega tolmačiti tako, da gre za eliminacijo navedenih stroškov hrambe predmeta zgolj z njegovo prodajo in ne tudi uničenjem.

Zakonodajalec je v zakonskem opisu prekrška po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1 navedel več izvršitvenih dejanj, zato je obdolženec, ki je ravnal v nasprotju s prvim in 9. odstavkom 103. člena ZVCP-1 storil le en prekršek po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1. Sodišče mora za vsak posamezen prekršek določiti glavno sankcijo (globo) in stranske sankcije ter nato izreči enotno sankcijo kot seštevek tako določenih glob in stranskih sankcij. Sodišče v enotni sankciji ne sme izreči stranske sankcije, ki je ni pred tem določilo poleg globe za katerega od posameznih prekrškov.

Ustavno sodišče RS je že ugotovilo, da glede na način preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, ustrezni dokumenti, itd.) tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da za pritožnikovo ustavljanje, kontroliranje in nadziranje ter zaseg vozila ni bilo pogojev, ker med vožnjo ni storil prekrška ali bil udeležen v prometni nesreči. Postopek o prekršku se praviloma odvija kot niz narokov, za narok pa načelo javnosti ne velja, temveč le za ustno obravnavo. Ker je obdolženec odklonil odrejeni strokovni pregled, so brezpredmetne pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je sicer brez potrebe, saj glede na ugotovljeno dejansko stopnjo alkohola temeljna kršitev za obdolženca ni milejša v primerjavi z odklonitvijo strokovnega pregleda, sledilo razlagi določb ZVCP-1, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-642/04, z dne 20. 10. 2005, in obdolženca spoznalo za odgovornega temeljnega prekrška iz 5. odstavka 130. člena ZVCP-1, ker se je obdolženec z odklonitvijo strokovnega pregleda tako strinjal s pr

Za odločitev v predmetni zadevi je pravno pomembno le, ali je obdolženec nadaljeval z vožnjo motornega vozila po tem, ko mu je bila z zakonito odredbo policista, izdano v predhodnem postopku zaradi drugega prekrška, nadaljnja vožnja izrecno prepovedana. Odločba o prekršku se izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Tako se tudi odločitev sodišča, da se zaseženo vozilo vrne obdolžencu, izvrši po pravnomočnosti sodbe o prekršku. Sodišče sicer lahko z odredbo zaseženi predmet vrne lastniku še pred pravnomočnostjo sodbe o prekršku, vendar tega ni dolžno storiti, saj ga k temu izrecno ne zavezuje nobena zakonska določba. Odločitev sodišča prve stopnje, da se vozilo vrne šele po pravnomočnosti sodbe o prekršku pa tudi ne pomeni, da je sicer zakonito opravljen zaseg samo zaradi tega postal nezakonit in da zaradi tega stroški hrambe od tedaj dalje ne bremenijo več obdolženca, ki je bil spoznan za odgovornega storitve očitanega mu prekrška.

Sodišče lahko na ugovor prizadetega odredi vrnitev zaseženega predmeta, če odvzem predmetov ni po zakonu obvezen. Tega ugovora ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, temveč kot predlog. Zakon predvideva torej le sprejem pozitivne odločitve, v obliki odredbe, ne predvideva pa, da v primeru neutemeljenosti „ugovora“ sodišče ugovor s sklepom zavrne. Zato bi v slednjem primeru bilo pravilno, če bi sodišče prizadetemu poslalo obvestilo ali dopis, da „ugovoru“ sodišče ne bo ugodilo. Če kljub temu to stori v obliki sklepa, ima takšen sklep naravo dopisa, zoper dopise in obvestila sodišča pa ni dopustna pritožba. Nenazadnje gre pri zasegu predmetov za začasen ukrep, ki velja do izdaje sodbe o prekršku, s katero sodišče odloči tudi o odvzemu predmetov. Zoper odločitev o odvzemu predmetov pa se lahko poleg obdolženca in predlagatelja postopka pritoži tudi prizadeti lastnik (čl. 150/4 ZP-1). Prav tako je zaseg predmetov nujen ukrep in bi odločanje o zavrnitvi ugovora prizadetega s sklepom in dopustitvijo pritožbe, po nepotrebnem podaljševalo postopek o prekršku, ki bi moral zaradi odrejenega zasega predmetov biti še hitrejši kot običajno.