VSK Sodba I Cpg 226/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 356,99 EUR.

1Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 1386/2018 z dne 9.7.2018 je za odločanje o konkretni pritožbi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 108456/2015 z dne 18.9.2015 in sklep istega sodišča, VL 131495/2015 z dne 3.11.2015 v celoti razveljavita in se tožbena zahtevka zavrneta. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.208,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

3Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da gre v konkretnem primeru za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je namreč celo postavilo sodnega izvedenca in cenilca gozdarske stroke, katerega naloga je bila podati izvedeniško mnenje o tem, v kakšni višini bi bilo mogoče ugoditi postavljenemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije na strani tožene stranke, pri čemer tožečo stranko ni niti enkrat pozvalo na kakršnokoli opredelitev do sedaj ugotovljene nepopolne pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni razkrilo svojega pravnega stališča oziroma ni niti z eno besedo grajalo stališča tožeče stranke. V tej zvezi je tožeči stranki odvzelo možnost, da se glede tega še natančneje izjavi. V tej zvezi se pritožba sklicuje na konkretno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi dobesedno prepisalo argumentacijo iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, I Pg 413/2015 z dne 7.9.2016. Ta sodba še ni pravnomočna. Tožeča stranka je zgolj podrejeno kot pravno podlago zatrjevala gestijo, in to samo za primer, če bi sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala ustno sklenjenega dogovora. Vsekakor pa je nesporno, da je prišlo na strani tožene stranke do povečanja premoženja brez zadostnega pravnega temelja. Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse izjave, ki so bile pisne in jih je sodišče štelo za verodostojne, niso imele nobene vrednosti, zato je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo dejansko stanje.

4Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala konkretiziran odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolnoma ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ves čas konkretno in izrecno opozarjala, da v konkretni pravdi ni pasivno legitimirana stranka, saj tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper njo nima niti pogodbene niti kvazikontraktne podlage. Zato v tej zvezi nikakor ne drži pritožbeni očitek, da predstavlja izpodbijana sodba sodišča prve stopnje za tožečo stranko nedovoljeno sodbo presenečenja. V tej zvezi – glede na jasno in dovolj konkretno izpostavljeno stališče tožene stranke – tudi ni bila dolžnost sodišča prve stopnje, da bi tožečo stranko v postopku na prvi stopnji kakorkoli dodatno pozivalo na dopolnitev procesnega gradiva glede ugovora pasivne legitimacije. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje brez potrebe v dokaznem postopku imenovalo izvedenca oziroma cenilca gozdarske stroke, vendar pa ta procesna kršitev nikakor ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

8Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, pri čemer teh prepričljivih ugotovitev obravnavana pritožba nikakor ne izpodbije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožnica (na podlagi Zakupne pogodbe z dne 1.1.2014) upravljala s solastniškima deleža obsežnega kompleksa gozdnih in kmetijskih zemljišč (tako imenovana B. posest), ki sta bila v imetništvu solastnikov A. O. in S. X. M. G., tožena stranka pa je upravljala (na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 29.12.2014) s solastninskim deležem solastnice te posesti M.P.. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki priznavala stroške sečnje (stroški sekačev, stroški spravila lesa, stroški odvoza, stroški sortiranja, transportni stroški, stroški vzdrževanja in rekonstrukcije gozdnih cest, stroški varstveno gojitvenih del v gozdu), ki so bremenili solastniški delež solastnice M.P., pri čemer je tožena stranka sorazmerni del teh stroškov (glede na velikost solastninskega deleža M.P.) tožeči stranki vsako leto tudi poravnavala. Glede teh stroškov ni nobenega dvoma, da je med pravdnima strankama obstajala pogodbena podlaga, pri čemer je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost iz naslova kritja sorazmernega dela stroškov sečnje tudi redno in pravilno izpolnjevala.

9S konkretnim zahtevkom pa tožeča stranka zahteva od tožene stranke povrnitev sorazmernega dela tistih stroškov, ki so tožeči stranki nastali z opravljanjem odvetniških in računovodskih storitev ter iz naslova plačevanja plač zaposlenim pri tožeči stranki. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (ter prepričljivo obrazložilo), da tožeča stranka ni dokazala nobene pogodbene podlage, s katero bi bila tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki tudi te stroške. Namreč v poslovni praksi med strankama tožena stranka teh stroškov (sorazmernega dela) nikdar ni plačevala niti tožeči stranki niti solastnikoma B. posesti A. O. in S. X. M. G..

10Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine. Sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju med toženo stranko in omenjeno solastnico (ki učinkuje le med pogodbenima strankama) pa nima takšnih pravnih učinkov, da bi v razmerju do tožeče stranke spremenila zavezanca iz naslova neupravičene obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila.

11Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 356,99 EUR (odgovor na pritožbo v višini 625 odvetniških točk, izdatki v višini 2 % in 22 % DDV na odvetniško storitev).