195. člen OZ

Za spremembo mesečne rente oziroma njeno ukinitev je glede na njen namen odločilen trenutek nastopa spremenjenih okoliščin in ne šele trenutek vložitve tožbe. Po 195. členu OZ ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Pošten pa je tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora s tem posebej skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Pritožbeno sodišče, za razliko od sodišča prve stopnje, glede na predstavljena dejstva ugotavlja, da toženki nepoštenosti v smislu gornje določbe ni mogoče očitati. Sinovo prejemanje socialnih transferjev iz naslova pomoči in postrežbe oziroma prejem odločbe, da ni več upravičen

Po stališču pravne teorije in sodne prakse, ki jo citira že sodišče prve stopnje, je za utemeljenost obogatitvenega zahtevka (to velja tako za zahtevek po 190., kot tudi za zahtevek po 195. členu OZ) odločilno, ali prejemnik prejeti denar še ima oziroma ali ima kakšno nadomestno korist od porabljenega denarja. Če ga ima, ga mora vrniti oziroma mora vrniti nadomestno korist, če jo ima. Če je prejemnik denar porabil tako, da od njega nima več niti nadomestne koristi, pa je obstoj obveznosti vračila denarja odvisen od tega, ali je bil ob uporabi denarja v dobri veri, ali ne. V tem kontekstu sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 12 obrazložitve, da toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da denarja nima več. V tem kontekstu ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), ker sodišče prve stopnje toženke ni opozorilo na manjkajoče trditve in sodba zato zanjo predstavlja presenečenje. Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom namreč ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja. Dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča ne nastopi vsel

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju. Kot temeljno izhodišče razlage je treba upošt

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga. Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.

Prejemnik postane nepošten v trenutku, ko prejme obvestilo o vloženi reviziji in o tem, da bo plačnik v primeru razveljavitve pravnomočne sodne odločbe, na podlagi katere je bilo opravljeno plačilo, le-to zahteval nazaj. Ker gre pri določbi tretjega odstavka 190. člena OZ za obogatitveni zahtevek, je pri tovrstnih zahtevkih torej bistveno, ali prejemnik (toženec) še vedno ima prejeti denar oziroma kakšno nadomestno korist, če je prejeti denar porabil. Če je prejemnik prejeti denar porabil tako, da od njega nima več niti nadomestne koristi, čeprav se je zavedal (ali bi se moral zavedati) možnosti, da bo moral denar vrniti, je ravnal nepošteno in se na določbo 195. člena OZ ne more sklicevati.

Za poštenega prejemnika se šteje oseba, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in se tudi ne more zavedati, da je nekaj prejela brez pravne podlage, pri čemer informacija o vloženem pravnem sredstvu izključi dobro vero in prejemniku naloži breme, da prejete odškodnine oziroma plačila ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno naložilo, da tožnici vrne celoten znesek, s katerim je še razpolagala dne 7. 2. 2022, ko je prejela obvestilo o dopuščeni reviziji, tj. 63.438,27 EUR. Dne 7. 2. 2020 je bila toženka v slabi veri in od takrat dalje velja vrnitveno načelo, zato je razlog za porabo zneska nepomemben. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo, ali je toženka od zneskov, ki jih je porabila pred 7. 2. 2020, imela koristi, ki bi jih morala povrniti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da 190. člena OZ uzakonja obogatitveno načelo, vendar je spregledalo, da čeprav ni potrebno vrniti v dobri veri porabljenih sredstev, pa je potrebno vrniti nadomestno korist, ki jo je od take porabe imel prejemnik sredstev.

Sodišče prve stopnje je skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo obrazložilo, da informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oškodovanca, ki je prejel odškodnino, in mu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.

S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sre

Prejemnik plačila na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, postane nepošten v smislu 193. člena OZ takrat, ko zve (ali bi moral zvedeti) za odločbo revizijskega sodišča, na podlagi katere mora plačniku vrniti neupravično prejeto plačilo.

Tožnica je toženki (nesporno) na podlagi pravnomočne sodbe in pod grožnjo izterjave 29.11.2012 izplačala 13.414,92 EUR s pridržkom, da bo v primeru uspeha z revizijo izplačano zahtevala nazaj. Toženki bi na dan doživetja 1.9.2016 (nesporno) pripadla po zavarovalni pogodbi zavarovalna vsota v višini 13.558,60 EUR. Predmetna zneska sta le navidezno podobne višine, saj tožnica upoštevaje omenjeni pridržek utemeljeno in skladno s sodno prakso omenjeno plačilo zahteva s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi in procesnimi obrestmi). Tožnica je namreč z modificiranim zahtevkom v ponovljenem sojenju upoštevala toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, ki izhaja iz zneska zavarovalne vsote na dan doživetja v višini 13.558,60 EUR, na način, da je opravila materialno pravni pobot s svojim zahtevkom, ki ima podlago v neupravičeni obogatitvi, na dan 1.9.2016 (dan doživetja). Povedano drugače, toženkina (manjša) nasprotna terjatev do tožnice na dan doživetja je bila v celoti pobotana s tožničino (zaradi do takrat nastalih pripadkov večjo) terjatvijo, zato je toženkin nasprotni tožbeni zahtevek neutemeljen in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega modificira

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v prenizkem znesku oziroma kakšne postavke priglašenih stroškov stranki ni priznalo, ni razlog, zaradi katerega bi bila dovoljena poprava s popravnim sklepom, temveč je tako napako sodišča mogoče sanirati le s pritožbo zoper stroškovno odločitev. Zato sodišče prve stopnje s popravnim sklepom v konkretnem primeru ne bi smelo zvišati odmerjenih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče se v konkretnem primeru glede trenutka nastanka nepoštenosti tožene stranke ne more strinjati s pritožnikom, da je tožena stranka postala nepoštena že, ko je bila obveščena o vloženi reviziji zoper odločbo, ki je predstavljala podlago za plačilo stroškov. Dejstvo je, da je ob vložitvi revizije še obstajala pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka zadrževala prejeti znesek stroškov. Šele s tem, ko je z razveljavitvijo pravnomočne sodbe podlaga za plačilo stroškov odpadla in je bila tožena stranka s tem seznanjena, je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče govoriti o njeni nepoštenosti v smislu 193. člena OZ. Šele s tem trenutkom je namreč izvedela, da je brez pravne podlage obogatena na tuj račun in zato zamudnih obresti od prejetega zn

Izčrpanje zavarovalne vsote je možno uveljavljati kot spremenjeno okoliščino v pravdi za ukinitev rente. Omejitev zavarovalne vsote je dejstvo, ki ima podlago v zakonu, in z dnem, ko je tožnik toženca obvestil, da je vsota izčrpana, bi se moral zavedati, da lahko nastopi dolžnost vračila zneskov, izterjanih preko zavarovalne vsote.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Zakon neutemeljenost plačila, ko temelja že ob plačilu ni bilo (prvi odstavek 190. člena OZ), izenačuje s položajem, ko je podlaga plačila naknadno odpadla (tretji odstavek). V obeh primerih torej pride v poštev uporaba 195. člena OZ, ki preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Po splošnem pravilu 190. člena OZ velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo. To pomeni, da kdor je v dobri veri denar prejel in ga dobroverno porabil, tega denarja ni dolžan vrniti, čeprav se izkaže, da je bil plačan neobstoječ dolg. Poštenost toženca je zato odločilna tudi pri uporabi prvega odstavka 190. člena OZ.

Toženi stranki ni bila neutemeljeno izplačana odškodnina (zaradi smrti v skladu z določbami 195. člena OZ), pač pa zavarovalnina na podlagi zavarovalne pogodbe za življenjsko zavarovanje, na katero se določba 195. člena OZ ne nanaša. V obravnavanem primeru tako sploh ne gre za vprašanje toženca kot poštenega prejemnika, ki bi v skladu s 195. členom OZ imel možnost prejeto obdržati, temveč za neupravičeno pridobitev in obveznost prejeto vrniti na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. Če je tožena stranka s prejetim zneskom dejansko poplačevala zapadle obveznosti na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi s strani njenih upnikov, bi to lahko in morala listinsko dokazati; dokaz z zaslišanjem strank in / ali prič je v ta namen popolnoma neprimeren dokaz.

Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil toženec dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Zgolj dejstvo, da je bil dopis 21. 2. 2013 vročen (le) toženčevem pooblaščencu, tožnici ne more iti v škodo. Morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko lahko utemeljijo le samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ki se lahko uveljavljajo v posebni pravdi.

V predmetni pravdi imata obe pravdni stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zato lahko mednarodni značaj pravnega razmerja izhaja le iz temelja spora, saj sta sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnine v Republiki Hrvaški. Mednarodni značaj pravnega razmerja lahko v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji izhaja iz kraja izpolnitve obveznosti. Ker je denarne obveznosti potrebno izpolniti v kraju, v katerem ima upnik prebivališče (prvi odstavek 195. člena OZ), to je v Republiki Sloveniji, navedeno pravno razmerje nima mednarodnega elementa, zato se pravila BU I ne uporabijo. Če za spor ni treba uporabiti pravnih aktov EU, se uporabi ZMZPP. V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZMZPP se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če je vsaj ena od njiju tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne gre za spor, za katerega je po določbah tega ali drugega zakona izključno pristojno sodišče Republike Slovenije. Ker sta obe pravdni stranki državljana Republike Slovenije, sporazuma o pristojnosti po ZMZPP ne bi mogli veljavno skleniti, zato se vprašanje pravne narave obligacijskega razmerja med pravdnima strankama v primeru

Pri koristi, ki se vrača v denarju kot nadomestilo za prejeto, ker tega ni mogoče vrniti v naravi, je treba vedno ugotoviti, kateri čas je odločilen za preračun koristi v denarni znesek, saj se vrednost prejete stvari v času lahko spremeni se zmanjša ali poveča. Ravno v tem se plačilo nadomestila razlikuje od vračanja v naravi, na katerega sprememba vrednosti stvari v času ne vpliva. Ker pa sta merilo vedno prikrajšanje na eni strani in okoriščenje na drugi, tudi pri vrednotenju v denarju nihče ne more prejeti več, kot je sam prikrajšan, pa tudi ne več, kot je drugi okoriščen.

V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.