201. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v času oprave spornega posla oziroma popravila strehe njeno stanje ni bilo takšno, da bi terjalo takojšnje popravilo in da to ni bilo tako nujno, da z njim ne bi bilo mogoče počakati še nekaj mesecev in v tem času ugotoviti potreben obseg del, njihove cene, zbrati ponudbe ter pridobiti ustrezno soglasje etažnih lastnikov, ki bi jih oprava del tudi finančno bremenila.

Potrebno je razlikovati med stroški, ki bremenijo stvar kot celoto in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, uporabe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški elektro omrežnine, komunalni stroški, stroški dimnikarskih storitev, stroški napeljave za TV, plin in optični kabel ter stroški ogrevanja ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker električno energijo, televizijske storitve, komunalne storitve in ogrevanje koristijo oziroma uporabljajo in se med solastnike njihovo stroškovno breme porazdeli v razmerju med njimi glede na dejansko uporabo. Zamenjava PVC okna v kleti, pleskanje vrat in oken, popravilo cokla in ureditev zunanje razsvetljave predstavlja zgolj redna vzdrževalna dela, ne pa tudi nujna. Ker je torej pri teh delih šlo za nenujne posle rednega upravljanja, bi glede na solastniški delež pravdnih strank, ki je enak in znaša 1/2, v skladu z določiloma 2. in 3. odstavka 67. člena SPZ, ki določata, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, za ta

Izvedba sanitarne sečnje je bila nujna. Obveznost je temeljila na oblastni odločbi. Izvedbeni roki so bili kratki. Neizvršitvi je sledila sankcija. Te okoliščine lahko utemeljujejo sklep, da je šlo za neodložljiv posel, ki se ga po 199. členu OZ sme nepoklicano lotiti nekdo drug. Sama sečnja oziroma zaupanje opravila tretjemu zato ni bilo nedopustno. Četudi bi sečnjo izvršil upravni organ, bi bil solastnikom dolžan prepustiti korist. Ker so bile odločbe v celoti izvršene in ker sta nalog za njihovo izvršitev dala toženca, pa sta toženca tista, ki sta dolžna tožnici kot solastnici prepustiti njej pripadajoči delež koristi.

Tožeča stranka ničesar več ne dolguje, iz lastnih sredstev tudi ni založila ničesar, kar še ne bi dobila poravnano, kar utemeljuje sklep, da nima več nobene obveznosti, katere prevzem bi lahko zahtevala od tožene stranke. Tožeča stranka tudi ni navedla, da je naredila obračun (iz katerega bi bile razvidne tako koristi kot obveznosti iz posla), iz katerega bi izhajalo, da ji je tožena stranka še karkoli dolžna.

Ker tožnici nihče od solastnikov (vključno s tožencem) soglasja za izvedbo sanacijskih del ni dal, izvedbe del pa ji ni dovolilo niti sodišče, do povračila nastalih stroškov ob upoštevanju 67. člena SPZ ni upravičena. Če solastnik opravi nujno popravilo solastne stvari, položaj nima značilnosti verzije oziroma neupravičene obogatitve. Pri verziji namreč prikrajšani zmotno misli, da korist pridobiva zase. Tožnica pa je, čeprav je vedela, da s tem posega v deloma tujo stvar, izvedla sanacijo in jo plačala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je vmešavanje v tuje posle prepovedano. Izjemo predstavlja le dopustna gestija, ko nekdo vedoma in hote opravi tuj posel, ki pa je nujno potreben, saj bi sicer nastala škoda (nujna gestija), ali pa bi bila zamujena očitna korist za gospodarja (koristna gestija) Do povračila tožnica ni upravičena niti na podlagi določil OZ o poslovodstvu brez naročila (199. do 205. člen), čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Pri presoji je namreč treba upoštevati dve možni situaciji v pogledu stanja strehe v decembru 2016 (ko je tožnica tožencu poslala dopis) oziroma v januarju 2017 (ko je to

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Izvršilno sodišče je pri presoji izpolnjenosti prehoda terjatve na drugega upnika vezano izključno na predložene kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ, ki morajo imeti enako dokazno moč kot izvršilni naslov. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v tretjem odstavku 178. člena izrecno določa, da je upravna overitev enakovredna notarski overitvi zgolj glede postopkov po tem zakonu. Po ZUP pa postopajo upravni in drugi organi, ko odločajo o upravnih zadevah (1. člen ZUP), v konkretnem primeru pa ne gre za takšno zadevo. Listina, ki je overjena pri Upravni enoti, zato ne predstavlja kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ, ki bi bila po dokazni moči enakovredna izvršilnemu naslovu.

Ker vrednost spornega predmeta glede prve tožnice presega 40.000,00 EUR (po drugem odstavku 367. člena ZPP) in je zato dovoljena po samem zakonu, je sodišče ne more dopustiti – že zato ne, ker v takem primeru ne more biti podan strankin interes za vložitev predloga za dopustitev revizije. Predlog v delu, ki se nanaša na drugo tožnico in tretjega tožnika, ni utemeljen.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Čeprav niti ZUP niti drugi podzakonski akti ne določajo obveznosti Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (IRSOP), da po končani izvršbi v primeru odstranitve nelegalno zgrajenega dela objekta preostali del legalno zgrajenega objekta zaščiti, mora IRSOP ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika ter v skladu s pravili gradbene stroke in v tem okviru ustrezno zaščiti preostali del objekta, ki ni predmet izvršbe na način, da na njem ne bi nastajala škoda. Kot je pravilno pojasnilo toženi stranki že sodišče prve stopnje, je organ tožene stranke, ko je po svojem izvajalcu opravil izvršitev upravne odločbe, opravljal tuj posel. Zato se mora na podlagi 201. člena OZ pri opravljanju tujega posla zgledovati po standardih dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja.

Za vsak prehod premoženja iz javnopravne sfere v zasebno je potrebna pravna podlaga. Brez odločbe tožnica od toženk ne more zahtevati plačila za delo spremljevalke. To plačilo bi bilo možno le na odškodninski podlagi. Sam poseg v osebno sfero fizične osebe še ni podlaga za prisojo denarne satisfakcije. Kršitev mora povzročiti katero izmed v 179. členu OZ naštetih škodnih posledic. Zakonske podlage, ki bi dajala staršem otroka s posebnimi potrebami pravico do plačila za spremljanje takega otroka v šolo in v šoli, ni. Vendar pa to ni v nasprotju niti z 52. členom URS niti s konvencijami in drugimi predpisi.

Tožnica ni ravnala kot poslovodja brez naročila, ker ni delovala v skladu z verjetnimi nameni in potrebami tožencev.

Upravnik se je utemeljeno odmaknil od dobljenega naročila, saj je bilo to v skladu z interesi naročitelja. Zaradi potrebe po hitri menjavi strehe je nekoliko višji strošek lahko bil v interesu naročitelja, saj bi iskanje soglasij, če so bila dela že v teku, lahko delo zavrlo. Zarezniki so očitno pomenili izboljšavo.