194. člen OZ

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju. Kot temeljno izhodišče razlage je treba upošt

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sre

Tožničina trditvena podlaga glede zahtevka na plačilo izgubljenega dobička ni zadostna, saj je tožnica navedla zgolj prihodke, ni pa navedla ničesar o tem, kakšne odhodke bi imela. Sodna praksa namreč nalaga tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov. Pojem izgubljenega dobička namreč predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja.

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Privolitev v neuporabo in s tem v prikrajšanje v resnici lahko pomeni le ugovor zoper predpostavko neupravičene obogatitve (odsotnost pravnega temelja) in ne more biti del predpostavke prikrajšanja. Privolitev tožnika v prikrajšanje bi namreč pomenila pravni temelj za obogatitev, tako da uporaba njegove nepremičnine s strani toženca sploh ni bila neutemeljena. Toženec (kot nedovroverni posestnik) mora tožniku (lastniku) izročiti vse najemnine (civilne plodove), ki izhajajo iz najemnih pogodb, tudi neizterjane ali porabljene - gredo mu vse koristi in ne le tiste, ki jih v resnici (še vedno) ima. Pri verzijskih zahtevkih zaradi vlaganj v tuje premoženje je merilo subjektivna vrednost za obogatenega, če ta v vlaganja ni privolil (gre za t. i. "vsiljeno obogatitev"). V konkretnem primeru, ko so bila vlaganja opravljena brez soglasja in vednosti tožnika, se torej uporabi subjektivno merilo obogatitve. Čeprav 194. člen OZ nedobrovernemu prejemniku priznava pravico do povračila koristnih stroškov do višine povečanja vrednosti stvari, ima pri vsiljeni obogatitvi tožnik ugovor, da vlaganja zanj subjektivno niso imela nobene koristi.

Čeprav pravna teorija ni naklonjena sočasnosti obeh pobotnih ugovorov (materialnopravnega in procesnega), ju sodna praksa dopušča. S tem, ko je svojo nasprotno terjatev uveljavljala v obliki materialnopravnega pobota, ki se lahko uveljavlja le brezpogojno, je tožena stranka konkludentno priznala terjatev tožeče stranke. Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve.

Stališče teorije in sodne prakse, da živali na kmetiji predstavljajo pritiklino kmetije, ni v nasprotju s stališčem v sodbi. Ne pomeni namreč, da se pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače. Tak drugačen dogovor je zato tudi lahko predmet dokazovanja v pravdi.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine in sočasno v obdobju od 1. 4. 2016 do 28. 2. 2017 kot družbenik in poslovodja zasebne družbe vpisan v sodni oziroma poslovni register. Ker t. i. dvojnega statusa ni pravočasno uskladil, je bil delno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 4. 2016 do 28. 2. 2017. Izrečeno je bilo, da se mu v tem obdobju izplačuje sorazmerni del pokojnine. Odločitev o delni vključitvi uživalca starostne pokojnine v obvezno zavarovanje in izplačevanju sorazmernega dela pokojnine je postala dokončna in pravnomočna. Navedeno pomeni, da je odpadla pravna podlaga za izplačevanje polne starostne pokojnine v spornem obdobju, zato je tožnik preplačilo pokojnine dolžan vrniti.

Če je zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe pravnomočno odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ. Toženec je postal nepošten z vročitvijo sodbe, s katero sta bili odpravljeni oziroma spremenjeni sicer izvršljivi in dokončni odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, 25. 10. 2013. Takrat je namreč izvedel, da je odpadla pravna podlaga za tožničino vrnitev preplačila, ki je bilo plačano že 22. 11. 2011. Pomeni, da je tožnici poleg samega preplačila, kot je bilo odločeno v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila.

Tožnica je bila s pravnomočno sodbo zaradi nezakonitosti prenehanja reintegrirana v delovno razmerje do 14. 11. 2014. Na podlagi te sodbe je bila tožnici z odločbo z dne 13. 12. 2015 priznana lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju delovnega razmerja od 15. 11. 2012 do 14. 11. 2014. Z odločbo z dne 2. 7. 2015 je bila tožnici priznana pravica do višje starostne pokojnine od 15. 11. 2014 dalje. Vendar je bilo z odločbo z dne 20. 5. 2015, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, izplačevanje starostne pokojnine dejansko ustavljeno šele z 20. 5. 2015. Pomeni, da podlaga za izplačevanje starostne pokojnine ob sočasno pravnomočno priznani pravici do te pokojninske dajatve od 15. 11. 2012 dalje ni odpadla že 15. 11. 2012, temveč kvečjemu šele od 20. 5. 2015 dalje.

S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.

V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.

Ker izpodbijani odločbi z dne 6. 1. 2015 in z dne 3. 7. 2014 nista bili izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, toženec pa je z ustavitvijo izplačevanja delne invalidske pokojnine odločil za nazaj in s tem posegel v pravnomočno odločitev, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi pravilno odpravilo.

Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica, po tem, ko je kupila toženčevo nepremičnino, opravila določena vlaganja. To je nedvomno storila kot kupec nepremičnine in v svojo korist, zato ne gre za tuj posel in posledično ne za poslovodstvo brez naročila. Zavrnitev zahtevka za povračilo zatrjevanih vlaganj ob sklicevanju na 199. člen OZ, je zato materialnopravno napačna.

Kaj je nadomestitev dosežene koristi, je treba ustrezno interpretirati. Korist se namreč od trenutka, ko jo okoriščenec prejme, s časom lahko spremeni (poslabša, pokvari, poveča, izboljša). V našem pravu velja obogatitveno načelo, torej pravilo, da okoriščenec, če je v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. Če namreč stranka ni pripomogla k premiku premoženja s svojo krivdo, potem ne bi bilo primerno, da bi nosila posledice takega premika.

Sale and lease back je namreč gospodarsko pravna operacija, na podlagi katere določena oseba (praviloma podjetnik) proda drugi osebi (praviloma banki ali finančni organizaciji) določena osnovna sredstva in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzela nazaj v lizing, tako da jih bo lahko poslovno izkoristila in nadaljevala proizvodnjo. To pravno operacijo je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo kot enoten posel. Z ekonomskega vidika predstavlja sale and lease back enotno operacijo, s pravnega vidika pa predstavljata prodajna pogodba in leas back povezani pogodbi.

Ni nemogoče, da bi bila dolžnikova obogatitev enaka tistemu znesku, ki bi ga lahko na temelju pravnega posla zahteval osiromašeni upnik, če bi bil pravni posel sklenjen. Trditveno in dokazno breme nosi seveda upnik, to pa je v tej zadevi tožeča stranka. Upnikove trditve morajo biti jasne, razumljive in preizkusljive. Če zahteva določen znesek, ki je nastane kot posledica računskih operacij, mora biti za preizkus sposoben tudi takšen izračun. Glede vsega tega nosi v vsakem primeru trditveno breme upnik sam. Če dolžnik zanika zatrjevana dejstva, mora domnevni upnik navesti tudi dokaze. Dokazno breme nosi torej le v primeru prerekanja, torej po potrebi. Protipravno bi bilo, če bi listine iskal in vpogledoval izvedenec; takšen dokaz bi bil raziskovalni (informativni), in je nedopusten. Predmet, ki ga bo pregledoval izvedenec (1. odstavek 251. člena ZPP), mora namreč predložiti že stranka sama (212. člen ZPP). Poleg tega sme sodišče postaviti izvedenca le, če sodišče nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP).