200. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v času oprave spornega posla oziroma popravila strehe njeno stanje ni bilo takšno, da bi terjalo takojšnje popravilo in da to ni bilo tako nujno, da z njim ne bi bilo mogoče počakati še nekaj mesecev in v tem času ugotoviti potreben obseg del, njihove cene, zbrati ponudbe ter pridobiti ustrezno soglasje etažnih lastnikov, ki bi jih oprava del tudi finančno bremenila.

Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Obveznost poročanja o svojem delu in podajanja računa o upravljanju premoženja enkrat letno ali kadar to zahteva CSD nastane ob postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo in z imenovanjem skrbnika.

Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica. Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.

Tožnik je z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

V primeru, kot je tudi obravnavani, ker neposredno po pravnomočni razrešitvi pritožnika kot začasnega skrbnika zapuščine nov začasni skrbnik zapuščine ni bil postavljen, začasno skrbništvo nad zapuščino pa je bilo zaradi vztrajajočih nesoglasij med dediči še zmeraj potrebno, je bil pritožnik kljub formalni razrešitvi iz skrbniške funkcije kot gestor (199. člen OZ) še zmeraj obvezan opravljati tista dejanja, ki so bila potrebna, da se v interesu dedičev odvrne nastanek škode (nadaljevalna dolžnost po prvem odstavku 200. člena OZ).

V III. poglavju ZZVZZ je urejen postopek sprejemanja pravne podlage (splošni dogovor) za sklepanje pogodb z javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki. Na takšen način se med drugim določajo tudi zgornje meje porabe javnih sredstev za zdravstvene storitve v javni mreži, omejuje pa se tudi krog izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo. Ta pravila pa v ničemer ne vplivajo na presojo določil o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Okoliščine v zvezi z nujnostjo izvajanja storitev zdravstvene nege, kot jih zatrjuje pritožnica, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati v okviru pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožnica je vede opravila tuj posel z namenom pomoči oziroma solidarnosti do njenih oskrbovancev. Bistvena značilnost gestije je prav načelo medsebojne pomoči. Po pravilih o poslovodstvu brez naročila je lahko pasivno legitimiran le tisti subjekt, za katerega je gestor opravil posel.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Potrebno je razlikovati med stroški, ki bremenijo stvar kot celoto in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, uporabe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški elektro omrežnine, komunalni stroški, stroški dimnikarskih storitev, stroški napeljave za TV, plin in optični kabel ter stroški ogrevanja ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker električno energijo, televizijske storitve, komunalne storitve in ogrevanje koristijo oziroma uporabljajo in se med solastnike njihovo stroškovno breme porazdeli v razmerju med njimi glede na dejansko uporabo. Zamenjava PVC okna v kleti, pleskanje vrat in oken, popravilo cokla in ureditev zunanje razsvetljave predstavlja zgolj redna vzdrževalna dela, ne pa tudi nujna. Ker je torej pri teh delih šlo za nenujne posle rednega upravljanja, bi glede na solastniški delež pravdnih strank, ki je enak in znaša 1/2, v skladu z določiloma 2. in 3. odstavka 67. člena SPZ, ki določata, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, za ta

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotna toženka od 1. 1. 2014 ni več izvajala sanitarne sečnje, pa tudi lastnica parcel, na katerih se je izvajala sanitarna sečnja na podlagi spornih odločb, ni bila več. Pritožnica tem ugotovitvam argumentirano ne nasprotuje. Gola pritožbena trditev, da je tožena stranka prodala lesne sortimente, ne uspe izpodbiti zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zaključek, da tožena stranka ne dolguje sorazmernega dela vrednosti lesa, posekanega na podlagi šestnajstih odločb, ki so bile (neizpodbijano) realizirane v letu 2014, niti po pravilih o delitvi plodov med solastniki niti po pravilih o poslovodstvu brez naročila, je materialno pravno pravilen. Ponovne prekinitve postopka ni mogoče zahtevati niti, če je bilo proti pravnomočni odločbi, ki je rešila predhodno vprašanje, vloženo izredno pravno sredstvo (to je revizija). Takšno stališče je v sodni praksi enotno sprejeto.

Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari se lahko uveljavlja bodisi na temelju stvarnopravne reparacije, obligacijskih določb o uporabnini ali kot odškodnina, kadar je podan element protipravnosti. Sodišče na (v tožbi) uveljavljano pravno podlago ni vezano. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki po ustaljeni sodni praksi pripada le uporabnina v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, je v situaciji, kot je obravnavana, napačno. Takšno stališče je bilo v sodni praksi sprejeto v situacijah, ko je tožena stranka sama uporabljala tujo stvar. Če solastnik pobira (delno) tuje plodove nepremičnine (in prav to je toženkino prejemanje najemnine), pa mora povrniti tisto, kar je prejel. Ni razloga, da tožena stranka ne bi vrnila celotne dejansko dosežene koristi. Sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka kot gestor ni v vsem ravnala, kot je treba, saj tožeče stranke ni takoj, ko je bilo to mogoče, obvestila o svojem ravnanju, ji po končanem poslu ni dala računa in ji tudi ni prepustila vsega, kar je s poslom pridobila (prvi in drugi odstavek 200. člena OZ). Posledično je pravilna tudi odločitev, da do povračila stroškov ne

Izvedba sanitarne sečnje je bila nujna. Obveznost je temeljila na oblastni odločbi. Izvedbeni roki so bili kratki. Neizvršitvi je sledila sankcija. Te okoliščine lahko utemeljujejo sklep, da je šlo za neodložljiv posel, ki se ga po 199. členu OZ sme nepoklicano lotiti nekdo drug. Sama sečnja oziroma zaupanje opravila tretjemu zato ni bilo nedopustno. Četudi bi sečnjo izvršil upravni organ, bi bil solastnikom dolžan prepustiti korist. Ker so bile odločbe v celoti izvršene in ker sta nalog za njihovo izvršitev dala toženca, pa sta toženca tista, ki sta dolžna tožnici kot solastnici prepustiti njej pripadajoči delež koristi.

Kot utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje, je skladno s pogodbo sklenjeno med pokojno toženko in A., slednji od kupnine za les pridobljen v okviru sanitarne sečnje odštel vse stroške le-te in celoten presežek nakazal na račun toženke. V praksi je šlo za kompenzacijo računov, ki sta jih drug drugemu izstavila toženka (računi za plačilo kupnine za les) in M. (računi za plačilo stroškov sanitarne sečnje). To med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, takšen način poslovanja pa sta potrdili tudi zaslišani priči.

Tožeča stranka ničesar več ne dolguje, iz lastnih sredstev tudi ni založila ničesar, kar še ne bi dobila poravnano, kar utemeljuje sklep, da nima več nobene obveznosti, katere prevzem bi lahko zahtevala od tožene stranke. Tožeča stranka tudi ni navedla, da je naredila obračun (iz katerega bi bile razvidne tako koristi kot obveznosti iz posla), iz katerega bi izhajalo, da ji je tožena stranka še karkoli dolžna.

Ker tožnici nihče od solastnikov (vključno s tožencem) soglasja za izvedbo sanacijskih del ni dal, izvedbe del pa ji ni dovolilo niti sodišče, do povračila nastalih stroškov ob upoštevanju 67. člena SPZ ni upravičena. Če solastnik opravi nujno popravilo solastne stvari, položaj nima značilnosti verzije oziroma neupravičene obogatitve. Pri verziji namreč prikrajšani zmotno misli, da korist pridobiva zase. Tožnica pa je, čeprav je vedela, da s tem posega v deloma tujo stvar, izvedla sanacijo in jo plačala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je vmešavanje v tuje posle prepovedano. Izjemo predstavlja le dopustna gestija, ko nekdo vedoma in hote opravi tuj posel, ki pa je nujno potreben, saj bi sicer nastala škoda (nujna gestija), ali pa bi bila zamujena očitna korist za gospodarja (koristna gestija) Do povračila tožnica ni upravičena niti na podlagi določil OZ o poslovodstvu brez naročila (199. do 205. člen), čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Pri presoji je namreč treba upoštevati dve možni situaciji v pogledu stanja strehe v decembru 2016 (ko je tožnica tožencu poslala dopis) oziroma v januarju 2017 (ko je to

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Ne glede na to, da gre pri Dogovoru za dvostransko pogodbo, ki je bila sklenjena pred začetkom stečajnega postopka in pri kateri nobena od strank ni (v celoti) izpolnila obveznosti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem primeru ni mogoče uporabiti določil ZFPPIPP, v katerih so vsebovana posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Pogodba, s katero se ena od strank zaveže drugi stranki, da bo zanjo opravila določene posle, je pogodba o naročilu. V obravnavani zadevi je zato potrebno upoštevati določbe OZ in ZFPPIPP, ki se nanašajo na posebnosti, do katerih pride pri naročilu, ko se nad naročiteljem začne stečajni postopek. V takšnem primeru preneha naročilo tedaj, ko prevzemnik zve za dogodek, zaradi katerega naročilo preneha. Na podlagi neizpodbojne domneve, določene v četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP velja, da je prevzemnik naročila izvedel za začetek stečajnega postopka s potekom osmih dni po objavi oklica o začetku postopka. Zaradi stečaja ni prenehalo le upravičenje Odvetniške pisarne za nadaljevanje poslov, temveč tudi notranje razmerje med njo kot prevzemnikom in stečajnim dolžnikom kot naročnikom poslov. Ugasnili sta t

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil. Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic. Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.

Po splošnih pravilih je imela tožeča stranka položaj upnika, tožena stranka pa položaj dolžnika, čeprav nista bili v nobenem poslovnem razmerju. Tožeča stranka kot upnik ni pozivala tožene stranke, da ji omogoči prevzem vmesnikov, ampak je bilo dejansko stanje, kot je bilo povzeto ravno obratno. Tožena stranka kot dolžnik je pozivala tožečo stranko naj prevzame vmesnike. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bila pozvana na prevzem vmesnikov šele 17. 12. 2013. Zmotno je torej sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 299. člena OZ. Pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z 299. do 306. člena OZ, ni utemeljen. Položitev stvari pri sodišču je določena v prvem odstavku 302. člena OZ. Ta določa, da če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo kdo ali kje je ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Vendar dolžniku vmesnikov ni treba položiti pri sodišču. Lahko jih je obdržal pri sebi, njegov interes pa je varovan, ker je bila tožeča stranka kot upnik v zamudi.