192. člen OZ

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju. Kot temeljno izhodišče razlage je treba upošt

Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK. Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja. Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute. SEU je že p

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena. Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.

Komunalni prispevek je obvezna javna dajatev, ki ga mora plačati investitor, če želi biti priključen na javno omrežje. Ali povedano bolj konkretno. S plačilom komunalnega prispevka 13. 4. 2019, ki ga je toženka določila leta 2008, je tožnica le izpolnila zakonsko obveznost, ki ji je zagotovilo priklop objekta na javno omrežje. Iz teh razlogov ni odločilno, da toženka ni izdala posebne odločbe, v kateri bi tožnici naložila, da plača komunalni prispevek. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da upravna enota ne bi smela izdati odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, če je menila, da komunalni prispevek ni plačan, s tem, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja.

Določbe 191. člena OZ, ki vsebuje pravilo, kdaj se ne more zahtevati vrnitve, in izjemi od tega pravila, ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ). Vrnitev plačanega zastaranega dolga je mogoča le, če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali predstavlja pravnomočnost sodbe tako silo, zaradi katere je mogoče uporabiti pravilo 191. člena Obligacijskega zakonika tudi, če se plača zastarano (torej obstoječo, a neiztožljivo) terjatev.

Enotno stališče sodne prakse za razlago pojma sile iz 191. člena OZ je naslednje: prikrajšanec je upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. Ne gre torej za situacijo, da bi tožena stranka tožnika izsiljevala, ampak je dovolj, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Obe določbi (192. in 342. člen OZ) je treba razlagati tako, da dolžnik plačila zastarane obveznosti ne more zahtevati nazaj, če jo je plačal prostovoljno, in ne, če jo je plačal iz razloga, da bi se izognil sili: če so torej podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Razlog, da plačilo zastarane obveznosti ni mogoče terjati nazaj, je, da zastarana obveznost ne preneha, le spremeni se v naturalno. Razloga za ureditev po 342. členu OZ ne gre iskati v posebnosti samega zastaranja, ampak v dejstvu, da obveznost (sicer naturalna) še vedno obstoji. To pa seveda pomeni, da ni nobenega

S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sre

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Od stroškov, ki bremenijo stvar kot celoto, je treba razlikovati individualne stroške posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, pa čeprav gre za delovanje, ki je povezano z uporabo stvari v solastnini. Stroški elektrike, RTV in komunalnih storitev ne spadajo med bremena skupne stvari v smislu navedene določbe, saj gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker navedene storitve koristijo oziroma uporabljajo.

Izročilna pogodba za nepremičnine, ki jo je tretja toženka (leta 2005) sklenila kot omejeno poslovno sposobna (starejša od 15 let), sicer brez potrebnega dovoljenja staršev in sodelovanja skrbnika, je izpodbojna in ni nična. Pravico zahtevati razveljavitev takšne pogodbe ima samo mladoletna oseba oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik. Nična ali neobstoječa je tista pogodba, ki jo sklene poslovna popolnoma nesposobna oseba, torej mladoletnik pred dopolnjenim 15 letom starosti, medtem ko je pogodba, ki jo brez odobritve zakonitega zastopnika sklene poslovno omejeno sposobna oseba (mladoletnik po 15 letu starosti) le izpodbojna. Posel, ki ga sklene omejeno poslovno sposoben mladoletnik (starejši od 15 let) ni v nasprotju s 108. kot tudi ne s 111. členom ZZZDR, saj na podlagi omenjene izročilne pogodbe ni prišlo do osvojitve ali obremenitve premoženja tretje toženke; ravno nasprotno je toženka pridobila premoženje (nepremičnino), četudi obremenjeno s stvarno služnostjo stanovanja in obligacijsko obveznostjo preživljanja dveh oseb. Prav tako navedena pogodba ni v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj se z njo ni spreminjalo obveznosti, ki sta jo imela prva dva toženca do

Tožnica je dobro vedela, da je imel pokojnik sina, ki bi lahko uveljavljal nujni dedni delež. Glede na naš pravni red tako tožnica ob skrbnosti, ki se zahteva od udeleženca obligacijskih razmerij, ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo po zapustniku edina dedinja, pa čeprav je zapustnik v oporoki navedel, da sina določa za dedno nevrednega. Tožnica je oporočna dedinja po zapustniku, zato dejstvo, da toženec uveljavlja nujni delež, ne more pomeniti, da je njen nagib odpadel. Zahtevek na vrnitev darila na podlagi neupravičene obogatitve zaradi odpadlega nagiba zato ne more biti utemeljen. Glede na prejeto darilo od pokojnika v vrednosti 220.000 EUR je pravilen zaključek, da je tožnica, ki je nudila pomoč pokojnemu, s tem izvrševala svojo moralno dolžnost, zato denarne protivrednosti darila v skladu s 192. členom OZ ne more zahtevati nazaj.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Na podlagi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 poslovodja res na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Gre za lex generalis. Ravno zato sklicevanje toženke na 515. člen ZGD-1 ni utemeljeno, saj se ne more nanašati na položaje, ki so v zvezi z njenim delovnim razmerjem. Poslovodna oseba, ki je torej praviloma tudi zastopnik delodajalca, namreč ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu.

Tožnika zahtevata povračilo za bivanje mlade družine v njihovi hiši, za občasno čuvanje otrok, nudenje kosila in pomoči pri šoli vnukoma in to uveljavljata od bivše snahe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za običajno medgeneracijsko pomoč, ko sta tudi tožnika od mlade družine dobila določene koristi. Tako ni šlo za dajanje daril, ampak za izpolnjevanje moralnih dolžnosti in zato tožnika nimata pravice to zahtevati v denarni obliki nazaj (192. člen OZ).

Merilo za določitev koristi okoriščene stranke je povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar.

Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

Toženkine navedbe, da je isti dolg tožniku plačala dvakrat, se dotikajo predhodnih sodnih odločitev v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo ugodilo, in pravdnem sporu, v katerem je sodišče (v tisti pravdi tožničin) tožbeni zahtevek za vračilo zavrnilo. S temi razlogi toženka v tej pravdi zaradi vezanosti na pravnomočno sodno odločbo ne more uspeti (319. člen ZPP). Tega, kar izhaja iz pravnomočne odločbe, sodišče ne more prosto presojati, ampak mora šteti za resnično. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe, nasprotni dokaz ni dopusten. V obravnavani zadevi toženka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 192. člen OZ. Plačilo, ki je bilo prisilno izterjano na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena, ni plačilo moralne ali naturalne (zastarane) obveznosti. Vrhovno sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker bi šlo za zastarano terjatev. Moralna dolžnost pa obstoji takrat, kadar ni zakonske obveznosti. Plačilo dolga je pravna (zakonska) in ne moralna obveznost. Razglabljanje o moralni dolžnosti povrnitve pravno (s pravnomočno sodno odločbo) nepriznane terjatve je brezpredmetno.

Zemljiško pismo lahko predstavlja sredstvo za izpolnitev upnikove terjatve.