VSL Sodba in sklep I Cp 726/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 127034/2014 z dne 26. 9. 2014, zoper toženko razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka, ter razsodilo, (II) da je toženka dolžna v roku 15 dni nerazdelno s S. M. plačati tožniku glavnico v znesku 43.542,58 EUR in zakonske zamudne obresti: od zneska 2.090,00 EUR od 17. 12. 2011, od zneska 40.000,00 EUR od 22. 12. 2011, od zneska 204,52 EUR od 5. 6. 2012 in od zneska 1.248,06 EUR od 11. 4. 2014, vse do plačila, (III) da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 19.489,84 EUR in zakonske zamudne obresti: od zneska 44,00 EUR od 23. 9. 2014, od zneska 16.865,54 EUR od 9. 10. 2014, od zneska 895,00 EUR od 23. 12. 2014 in od zneska 1.685,30 EUR od 24. 4. 2015, vse do plačila, in (IV) da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.384,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno odločbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa prizna pritožbene stroške kot nadaljnje pravdne stroške. Sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Protispisnost odločitve se pokaže, ko je sodišče v 16. točki obrazložitve nepreverljivo sklenilo, da je za prometno nesrečo, za katero je izključno odgovoren S. M., solidarno odgovorna tudi toženka, pri tem pa je povsem prezrlo, da slednja formalno ni lastnica vozila, oziroma tega ni preverilo. Sodišče je trditev glede lastništva vozila obravnavalo za priznano in kasneje prerekano dejstvo ter na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP presodilo, da je bila lastnica vozila toženka, kar pa ni preverljivo in skrbno obrazložilo. V obravnavanem primeru je šlo za direktno in ne za indirektno zastopanje med toženko kot pooblastiteljico in A. L. kot zastopnikom. Učinki so pri direktnem zastopanju takšni, da nastane samo razmerje med zastopancem in tretjo osebo. Za nedopustno ravnanje pa zastopanec ne odgovarja. Zastopnik je sam odgovoren, kar pomeni, da bi bila podana kvečjemu A. L. odškodninska odgovornost (analogna uporaba 76. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Slednji je v svojstvu priče izpovedal, da je avto njegov, S. M. pa ni dovolil vožnje. Prodajna pogodba za vozilo je bila sklenjena in realizirana s strani A. L., pooblastilno razmerje s toženko pa je zlorabil za dosego nezakonitih in nemoralnih ciljev (pogodbo je sam podpisal in vozilo tudi plačal, zaradi dolgov pa v pogodbi zapisal toženko). Prodajna pogodba na ime toženke je zato po 86. členu OZ nična. Obrazložitev sodišča v tej smeri je izostala. Uradna evidenca tudi ne pokaže, da je bila lastnica oziroma uporabnica vozila kdajkoli toženka. Ker sodišče tega ni ustrezno preverilo, prilaga potrdilo UE Ljubljana z dne 13. 12. 2017, iz katerega izhaja, da toženka ni bila lastnica spornega osebnega avtomobila. Po 38. členu Zakona o motornih vozilih in 42. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil bi morala evidenca registriranih vozil pokazati tudi podatke o dovoljenih za preizkusno vožnjo in izdanih preizkusnih tablicah ter njihovih uporabnikih, vendar pa predloženo potrdilo, ki je javna listina, toženke ne beleži kot lastnice ali uporabnice. Toženka tudi ni vedela oziroma mogla vedeti, da bo S. M. kritičnega dne vozilo uporabil in povzročil hudo prometno nesrečo. Vzročne zveze med ravnanjem toženke, ki ni kršila 2. in 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ni, saj ni bila lastnica in vozila ni uporabila v prometu. Ugotovitev sodišča, da naj bi se A. L. kar z neregistriranim in nezavarovanim vozilom pripeljal iz Celja v Ljubljano, govori le v prid njegove odgovornosti. Do sedaj zbrani dokazi so pokazali le, da je A. L. kritičnega dne S. M. izročil ključe zato, da si vozilo kot potencialni kupec dodatno ogleda, S. M. pa je brez njune vednosti samovoljno uporabil vozilo v prometu in povzročil hudo prometno nesrečo. Protispisnost je podana tudi zato, ker je sodišče v 23. točki obrazložitve sodbe navedlo, da naj bi bilo vozilo po nesreči registrirano in zavarovano, uradna evidenca pa ne izkazuje, da je bilo registrirano in zavarovano ne ime toženke. Ker toženka ni bila lastnica vozila, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločitev oprlo na 41. člen ZOZP. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju ter omogočajo njen preizkus. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do vseh relevantnih navedb pravdnih strank.

6Pravno podlago tožbenega zahtevka za plačilo 63.032,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo, predstavlja določba 41. člena ZOZP, po kateri ima tožnik pravico izplačano odškodnino, skupaj z obrestmi in stroški, izterjati (tudi) od lastnika vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne pogodbe po določilih tega zakona ali Uredbe 785/2004/ES.

7V skladu s citirano določbo ZOZP je za odločitev v tej pravdi (med drugim) pravno odločilno dejstvo lastništvo vozila znamke BMW X5, s katerim je S. M. dne 18. 6. 2011 povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom. Navedeno vozilo v času nesreče ni bilo registrirano in zanj ni bilo sklenjeno obvezno zavarovanje, kar ni bilo sporno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka v postopku najprej priznavala, da je bila lastnica vozila, na prvem naroku za glavno obravnavo, kar je sicer pravočasno, pa je začela trditi, da ni bila njegova lastnica, zaradi česar je sodišče prve stopnje trditve toženke glede lastništva vozila obravnavalo kot priznano in kasneje prerekano dejstvo. V skladu s tretjim odstavkom odstavkom 214. člena ZPP sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Stranka, ki preklicuje priznanje, mora pojasniti, zakaj je preklic upravičen, in to upravičenost izkazati. Pri uporabi „prostega prepričanja“ mora sodišče predvsem ocenjevati, ali je preklic v skladu z načelom vestnosti in vzajemnega zaupanja ter dobrih običajev.¹ V konkretnem primeru toženka upravičenega razloga za preklic priznanja ni navedla, saj je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v tej zvezi pojasnila le, da sprva lastništva ni zanikala, ker je ves čas, tudi pred pravdo, ravnala tako, kot je zahteval njen izvenzakonski partner A. L. Upravičen razlog bi kvečjemu/morda predstavljalo dejstvo, da je bila toženka s strani partnerja prisiljena (uporaba sile, resne grožnje) navajati, da je lastnica vozila, in ne zgolj, da je slednji to od nje zahteval, saj je vendarle polnoletna oseba, ki je bila poleg tega že v času predložitve prve vloge v pravdnem postopku, kar je pred prvim narokom za glavno obravnavo, ko je preklicala priznanje, zastopana po odvetniku. Pri tem bi morala toženka tudi prepričljivo pojasniti, zakaj ji v času, ko je priznanje preklicala, ni bilo treba več ravnati tako, kot jo je silil njen partner, česar pa ni navajala. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno štelo za priznano dejstvo, da je bila toženka lastnica spornega vozila v času prometne nesreče, pri čemer mu ob dejstvu, da toženka ni navedla upravičenega razloga za preklic priznanja, niti ni bilo treba opraviti presoje po tretjem odstavku 214. člena ZPP. Izvajanje dokazov kot tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede lastništva vozila, s katero se toženka v pritožbi ne strinja, sta (bila) zato odveč.

8Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, ki temelji na izvedenih dokazih, da je bila toženka v času prometne nesreče lastnica spornega vozila. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč skrbna in vestna ter analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pa tudi razumna in prepričljiva.² Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe toženke in priče A. L., pravilno ugotovilo, da je A. L. na podlagi toženkinega pooblastila v njenem imenu in za njen račun sklenil pogodbo o nakupu spornega vozila in zanj plačal kupnino. Pojasnjeno pomeni, da je šlo za direktno zastopanje, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je zaključilo, da je bila lastnica vozila toženka in ne morebiti A. L. Slednji je sicer zaslišan kot priča izpovedal, da je bil avto njegov, vendar pa se to izključuje z njegovo izpovedbo kot tudi izpovedbo toženke, da je avto kupil na podlagi njenega pooblastila v njenem imenu. Res je, da za nedopustno ravnanje zastopnika zastopani ne odgovarja oziroma zanj odgovarja zastopnik sam, vendar pa se v konkretnem primeru toženki ne očita deliktno ravnanje, ki ga je storil zastopnik, temveč ravnanje, ki ga je storila sama, in sicer da kot lastnica avtomobila, ki je bilo uporabljeno v prometu, zanj ni sklenila zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kar bi bila dolžna storiti v skladu z 2. in 15. členom ZOZP.

9S pritožbenimi navedbami, da je A. L. zlorabil pooblastilno razmerje s toženko za dosego nezakonitih in nemoralnih ciljev (prodajna pogodba, ki jo je podpisal A. L., je bila pisana na ime toženke zgolj zaradi dolgov, ki jih je imel A. L.), zaradi česar naj bi bila prodajna pogodba na ime toženke nična, toženka ne more uspeti že iz razloga, ker ob neizkazanem pogoju nekrivde predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).³ S tem pa se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tej smeri izostala. Prav tako predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto pritožbi priloženo potrdilo UE Ljubljana z dne 13. 12. 2017 (priloga B6), iz katerega izhaja, da toženka glede na podatke Matičnega registra vozil in listin nikoli ni bila lastnica sporna vozila. Toženka je namreč imela že v času sojenja pred sodiščem prve stopnje možnost, da na Upravni enoti zaprosi za potrdilo v zvezi z lastništvom spornega vozila, oziroma ni navedla opravičljivega razloga, zakaj tega dokaza ni pravočasno predlagala. V pritožbi sicer navaja, da je navedeni dokaz predložila šele v pritožbenem postopku, ker sodišče prve stopnje lastništva ni ustrezno preverilo, vendar pa pri tem spregleda, da sme sodišče, razen če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, za kar pa ne gre v tem primeru, izvesti le tiste dokaze, ki so jih pravdne stranke predlagale (drugi odstavek 7. člena ZPP).⁴ Ker je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz predloženih dokazov, in sicer izpovedbe A .L. pa tudi toženke, izhajalo, da je preizkusne tablice in zavarovanje s takšnimi tablicami po prometni nesreči v imenu in za račun toženke z njenim pooblastilom sklenil A. L., pri čemer je bilo tudi iz zapisnika PPP Ljubljana z dne 10. 7. 2011, ki je javna listina, razvidno, da so bile po prometni nesreči pridobljene preizkusne tablice in da je toženka kot lastnica za sporno vozilo s preizkusnimi tablicami sklenila zavarovanje, prav tako ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da za pridobitev preizkusnih tablic ni dovolj le pooblastilo. Ob tem velja še dodati, da lastninska pravica na avtomobilu ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest (60. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ),⁵ zaradi česar sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno ugotavljati, kdo je bil formalni lastnik spornega avtomobila.

10Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo obravnavano vozilo v času, ko je bila toženka že njegova lastnica, uporabljeno v prometu. Podlago za navedeni zaključek dajeta neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo kot neregistrirano in nezavarovano kupljeno v Celju in se je z njim A. L. pripeljal v Ljubljano, pa tudi nesporno dejstvo, da je bilo vozilo za tem udeleženo v prometni nesreči. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je A. L. v imenu in za račun toženke urejal vse v zvezi s spornim vozilom, ni moč trditi, da je okoliščina, da se je A. L. pripeljal z nezavarovanim vozilom iz Celja obremenjujoča zgolj zanj. Toženka mu je namreč s tem, ko ga je pooblastila, da zanjo ureja vse v zvezi s spornim vozilom, omogočila razpolaganje s ključi vozila pa tudi vožnjo z njim, kar pomeni, da je A. L. po njeni volji sodeloval pri uporabi spornega vozila, zaradi česar je treba šteti, da je neregistrirano in nezavarovano vozilo dala v promet toženka.⁶ Pri tem tudi ni odločilno, da je S. M. brez vednosti toženke in A. L. uporabil sporno vozilo v prometu. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je A. L. kritičnega dne izročil ključe vozila S. M., pa čeprav le zato, da si slednji vozilo ogleda, pri čemer pri ogledu nista bila prisotna toženka kot lastnica vozila niti A. L., je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila S. M. dana možnost, da vozilo uporablja, kar je tudi storil. Čim sta toženka oziroma A. L. v njenem imenu S. M. omogočila uporabo spornega vozila, pa je treba šteti, da je S. M. vozilo uporabljal v prometu po volji toženke kot lastnice oziroma da ga je dala v promet toženka. Na lastniku nezavarovanega vozila je namreč večja skrbnost glede omogočanja uporabe vozila oziroma mora poskrbeti za to, da do uporabe vozila v prometu ne pride.

11Neutemeljene so končno tudi pritožbene navedbe o protispisnosti. Prostispisnost je podana, če sodišče napačno prenese vsebino izvedenega dokaza v obrazložitev sodbe, česar pa toženka sodišču prve stopnje ne očita.⁷ Pod očitkom protispisnosti mu dejansko očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma pomanjkanje razlogov, kar pa, glede na zgoraj obrazloženo, ni utemeljeno.

12Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka dolžna tožniku na podlagi 41. člena ZOPZ povrniti izplačane odškodnine, skupaj z obrestmi in stroški, ugotovljene višine katerih toženka s pritožbo konkretizirano ne izpodbija.

13Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

14Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.

¹ Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 367-368.
² Ker je bilo torej lastništvo vozila pravilno ugotovljeno, morebitna napačna uporaba določbe tretjega odstavka 214. člena ZPP glede tega dejstva ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe - ne bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
³ Kot dodatno velja še pojasniti, da je pogodba z navideznim kupcem veljavna pogodba. V situaciji, ko namesto pravega kupca sklepa pogodbo t.i. slamnati kupec, bi šlo za navidezno pogodbo le v primeru, če bi prodajalec za dogovor med resničnim kupcem in navideznim kupcem vedel in je bila njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec (primerjaj npr. VSL sklep I Cp 1834/2012 z dne 13. 2. 2012), česar pa toženka ni zatrjevala.
⁴ Sodišče prve stopnje toženke tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da ponudi dodatne dokaze glede lastništva spornega vozila, še posebej ob dejstvu, da je bila zastopana po odvetniku.
⁵ Da je bilo vozilo ob nakupu izročeno A. L., ni bilo sporno, pri čemer je treba šteti, da je bilo glede na to, da je prodajno pogodbo sklenil v imenu in za račun toženke, s tem izročeno v posest toženke.
⁶ Analogna uporaba 2a. člena ZOZP, v skladu s katerim so z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva.
⁷ Toženka v pritožbi sicer navaja, da je obrazložitev sodbe pod točko 23 v nasprotju s podatki uradne evidence, s čimer pa ne more uspeti, saj sodišče prve stopnje v ta dokaz, ki ga je toženka predložila šele v pritožbenem postopku, kar je prepozno, niti ni vpogledalo.