2. člen ZOZP

Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.

V določilu 41. člena ZOZP določen povračilni zahtevek ne izključuje tudi uporabe pravil odškodninskega prava (OZ), ki se nanašajo na možnost razbremenitve odškodninske odgovornosti lastnika vozila kot imetnika nevarne stvari. Nekršitev določbe 2. člena ZOZP sama po sebi ne izključuje uporabe 41. člena ZOZP. Glede na enotnost glavne obravnave tudi narok za glavno obravnavo v ponovnem sojenju predstavlja nadaljnji narok za glavno obravnavo, za nagrado za zastopanje na katerem veljajo določila 2., 3. in 4. točke tar. št. 20 OT.

Pravilna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru narekuje oceno, da je tovorno vozilo, ki je bilo naloženo na oprtni vagon vlaka RoLa, in se je vžgalo in zanetilo požar ter povzročilo škodo na tem vagonu, opravljalo svojo funkcijo prevoznega sredstva.

Na podlagi sklenjene pogodbe za avtomobilsko zavarovanje, z dne 10. 3. 2017, z začetkom veljavnosti 10. 3. 2017 od 24.00 ure dalje, dne 10. 3. 2017 na L.Š. še niso prešle pravice in obveznosti iz te pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, kakor tudi ne na toženko zavarovalno jamstvo za vtoževano materialno škodo v škodnem dogodku dne 10. 3. 2017.

Za nedopustno ravnanje zastopnika zastopani ne odgovarja oziroma zanj odgovarja zastopnik sam, vendar pa se v konkretnem primeru toženki ne očita deliktno ravnanje, ki ga je storil zastopnik, temveč ravnanje, ki ga je storila sama, in sicer da kot lastnica avtomobila, ki je bilo uporabljeno v prometu, zanj ni sklenila zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kar bi bila dolžna storiti v skladu z 2. in 15. členom ZOZP. Lastninska pravica na avtomobilu ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest. Na lastniku nezavarovanega vozila je večja skrbnost glede omogočanja uporabe vozila oziroma mora poskrbeti za to, da do uporabe vozila v prometu ne pride.

Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka.

Za obravnavani spor je relevantna le določba 41. člena ZOZP, ki v razmerju do določb OZ, na katere se sklicuje tožena stranka, predstavlja lex specialis in omogoča tožeči stranki, da od lastnika nezavarovanega vozila zahteva izplačani znesek že na podlagi (golega) dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano, pri čemer odgovornost lastnika za nastalo situacijo ni relevantna.

Zlasti ob dejstvu, da je drugi tožnik premijo plačal kasneje (in ne ob sklenitvi pogodbe), Polica za avtomobilsko zavarovanje (izdana 16. 3. 2010) pa je kljub temu kot pričetek trajanja zavarovanja ponovno opredelila datum 8. 3. 2010, je pravilna argumentacija sodišča, da je bil med drugim tožnikom in prvo toženko (preko zavarovalnega agenta) sprejet poseben dogovor o zavarovalnem kritju, ki naj nastopi pred plačilom premije. Ker niti zavarovalna pogodba niti Polica nista drugače opredelili nastopa zavarovalnega kritja, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pričetek zavarovalnega kritja potrebno interpretirati v korist drugega tožnika kot šibkejše stranke.

S pogodbo je bilo dogovorjeno enkratno plačilo premije ob sklepanju, vendar pa je bila premija plačana kasneje, to je (šele) 15. 3. 2010. Obveznost toženke po zavarovalni pogodbi z dne 8. 3. 2010, da plača odškodnino, je zato po 1. odstavku 937. člena OZ nastopila šele 16. 3. 2010.

V konkretnem primeru ni šlo za uresničitev tiste abstraktne nevarnosti, zaradi katere je v pravnem redu uveljavljena objektivna odgovornost za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, saj vozilo ni bilo uporabljeno in ne namenjeno uporabi v (cestnem) prometu, temveč je bilo uporabljeno zgolj kot športni rekvizit pri izvajanju športne aktivnosti hitrostnega dirkanja na dirkališčih, izključenih iz cestnega prometa. Standard skrbnosti upravnega organa v upravnem postopku se tiče vsebine konkretnega upravnega postopka, v obravnavani zadevi postopka izdaje dovoljenja za športno hitrostno prireditev. V tem postopku je moral upravni organ (sam ali s pomočjo policistov ali drugih strokovnjakov) presoditi izpolnjevanje pogojev po Zakonu o javnih shodih in javnih prireditvah in Zakonu o varnosti cestnega prometa. Njegova dolžnost ni bila preverjanje pravilnosti izgradnje ceste, zaščitne ograje ali drugih naprav ob cesti oziroma preverjati, ali je bilo ob njihovi izgradnji zadoščeno vsem zahtevanim standardom.

S tem, ko je sodišče zmotno presodilo, da storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo ne izpolnjujejo zahteve po določnosti (popolnosti) dokaznega predloga, je s svojo odločitvijo poseglo v storilčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist.

Tožnica (zavarovalnica) ima, upoštevajoč dejstvo, da je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila, pravico od zavarovanca in odgovornih oseb uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški. Regresni zahtevek zavarovalnice zoper toženca - odgovorno osebo, ki sicer ni pogodbena stranka predmetne (v skladu z 22. členom ZOZP) veljavne zavarovalne pogodbe, na podlagi katere je tožnica (zavarovalnica) oškodovanki v prometni nesreči izplačala odškodnino, temelji na 7. členu ZOZP.

V času škodnega dogodka je veljal tudi ZOZP. Ta je v primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju (sedaj Slovensko zavarovalno združenje), ki mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zelo vinjeni toženec ne bi smel upravljati vozila, da je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto pazljivost in skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega voznika. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je vzročna zveza med toženčevo vinjenostjo in smrtjo pešca ugotovljena že v kazenskem postopku in je sodišče na to vezano, sploh pa oseba z 1,32 g/kg etilnega alkohola v krvi ni sposobna varno upravljati vozilo. revizije.

Lastnik avtomobila, ki ne sklene obveznega zavarovanja, bi po 17. členu ZOZP sicer imel pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, a jo po 41. členu izgubi, ker jo mora povrniti zavarovalnemu biroju. Sodišče je pravilno razložilo zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki, da „ni v skladu z duhom ZOZP“ da bi se lastnik avtomobila, ki je kršil določila o obveznem zavarovanju v prometu, skliceval na to, da vozilo ni bilo zavarovano, če je sam opustil osnovno obveznost zavarovanja vozila in dovolil njegovo uporabo v prometu.

Zavarovalna pogodba ni bila sklenjena za škodne dogodke na območju BiH, ne glede na to, da je bilo v nesreči na tem območju udeleženo samo vozilo zavarovanca.