41. člen ZOZP

Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno. Oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posamezne odgovorne osebe in nastalo škodo.

V določilu 41. člena ZOZP določen povračilni zahtevek ne izključuje tudi uporabe pravil odškodninskega prava (OZ), ki se nanašajo na možnost razbremenitve odškodninske odgovornosti lastnika vozila kot imetnika nevarne stvari. Nekršitev določbe 2. člena ZOZP sama po sebi ne izključuje uporabe 41. člena ZOZP. Glede na enotnost glavne obravnave tudi narok za glavno obravnavo v ponovnem sojenju predstavlja nadaljnji narok za glavno obravnavo, za nagrado za zastopanje na katerem veljajo določila 2., 3. in 4. točke tar. št. 20 OT.

Utrpel odprt zlom golenice.

Predlog se zavrne.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Za nedopustno ravnanje zastopnika zastopani ne odgovarja oziroma zanj odgovarja zastopnik sam, vendar pa se v konkretnem primeru toženki ne očita deliktno ravnanje, ki ga je storil zastopnik, temveč ravnanje, ki ga je storila sama, in sicer da kot lastnica avtomobila, ki je bilo uporabljeno v prometu, zanj ni sklenila zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kar bi bila dolžna storiti v skladu z 2. in 15. členom ZOZP. Lastninska pravica na avtomobilu ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest. Na lastniku nezavarovanega vozila je večja skrbnost glede omogočanja uporabe vozila oziroma mora poskrbeti za to, da do uporabe vozila v prometu ne pride.

Za prenehanje zavarovalne pogodbe glede na že citirano določilo četrtega odstavka 937. člena OZ ni dovolj zgolj, da zavarovalnica zavarovalca opomni, da premija ni plačana in da jo je dolžan povrniti v roku trideset dni od prejema opomina, sicer bo nastopilo razdrtje pogodbe, temveč mora biti takšno opozorilo poslano s priporočeno pošiljko.

Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka.

Pravno podlago regresnega zahtevka Slovenskega zavarovalnega združenja predstavljajo določbe 41. člena ZOZP in ne določbe OZ o subrogaciji, torej prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico. Zato ne pride v poštev določba šestega odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določbe OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Za zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnega združenja zato velja splošni petletni zastaralni rok.

Za obravnavani spor je relevantna le določba 41. člena ZOZP, ki v razmerju do določb OZ, na katere se sklicuje tožena stranka, predstavlja lex specialis in omogoča tožeči stranki, da od lastnika nezavarovanega vozila zahteva izplačani znesek že na podlagi (golega) dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano, pri čemer odgovornost lastnika za nastalo situacijo ni relevantna.

Voznik vozila je dolžan plačati zavarovalnici znesek izplačane odškodnine za škodo, nastalo pri uporabi vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila.

Zastaranje regresnega zahtevka začne teči po izplačilu odškodnine, to je 25. 2. 2011, in splošni petletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Toženec z ničemer ni dokazal, da je bil dovolj skrben pri hrambi ključev osebnega avta, zlasti ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi moral mladoletnemu sinu onemogočiti dostop do ključev osebnega avtomobila.

Za uspešno uveljavljanje regresnega zahtevka zoper lastnika vozila po določilu 41. člena ZOZP mora tožeča stranka – zavarovalno združenje izkazati, da je odškodnino izplačala za škodo, povzročeno z nezavarovanim vozilom. Če se sklicuje na odpoved zavarovalne pogodbe zaradi neplačila obrokov premije, mora biti opominjevalni postopek izveden skladno z določilom 937. člena OZ.

Če se ugotovi, da je zavarovalni zastopnik prvotožene stranke zavedel potrošnika glede pričetka teka zavarovanja kritja, tedaj prvotožena stranka zanj odgovarja. Odgovornost pa se v tem primeru kaže, da je zavarovalna pogodba, katero je zavarovalni zastopnik sklenil, veljavna. Zavarovalni zastopnik dela v imenu in na račun zavarovalnice in torej tudi zavarovalnica zanj odgovarja v mejah določb OZ in ZZavar. V konkretnem primeru je treba tudi upoštevati, da gre za pogodbo potrošniškega prava in da je tožnik sklepal pogodbo kot potrošnik.

Glede na tak potek prometne nesreče, ob konkurenci kršitve pravila o prednostmi cesti in o primerni hitrosti, je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je odločilo, da je toženec 80 % odgovoren za nastalo prometno nesrečo, 20 % pa voznik osebnega avtomobila.

Slovensko zavarovalno združenje je do regresiranja izplačane odškodnine, vključno z zamudnimi obrestmi in stroški, upravičeno v primeru, da je zaradi nezavarovanosti vozila izpolnilo svojo obveznost plačila odškodnine.

ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi. Toženec je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič, ti dokazi pa so povsem primerni za dokazovanje spornega dejstva (obstoj prenosa lastništva avtomobila na povzročitelja).

Tožeča stranka je oškodovanki izplačala odškodnino na podlagi sklepanja, da sta s tožencem kot udeleženca prometne nezgode v enakem deležu soodgovorna za nastalo prometno situacijo. Toženec je v regresni pravdi podal ugovor, da je za nastalo prometno situacijo odgovorna izključno oškodovanka, vendar dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče je zaključilo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kateri od udeležencev nezgode je v kakšni meri prispeval k nastanku škode, zato se je pravilno oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena OZ, ki se uporabi za primere, ko krivde imetnikov premikajočih vozil, udeleženih v nezgodi, ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Ker toženec ni imel sklenjenega obveznega zavarovanja za svoje vozilo, ni imel statusa zavarovanca. Zato prvo sodišče utemeljeno ni upoštevalo limita iz 6. odstavka 7. člena ZOZP.

Porazdelitev odgovornosti pri trku motorista, ki ni pravilno prehiteval, v traktor, ki ni pravilno zavijal levo. Pri vsakem prehitevanju ali vožnji mimo je potrebna velika previdnost, še toliko bolj, če se manever izvaja v urbanem naselju, v križišču, kjer je možno zavijanje v levo in desno in kjer je v bližini tudi prehod za pešce. Glede na razpravno načelo v pravdnem postopku, so v pravdah, ki se nanašajo na isti historični dogodek, možne različne oziroma vsaj ne povsem skladne odločitve. Dejstveno podlago namreč determinirajo pravdne stranke s svojimi navedbami in dokazi. Rezultat teh pa je lahko različen.