VSC Sklep Cpg 62/2018

I. Pritožba J. d.o.o. se zavrže kot nedovoljena.

II. Pritožba tožeče stranke N. d.d. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Tožeča stranka N. d.d. mora toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.338,60 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v nasprotnem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

IV. Tožeča stranka in J. d.o.o. sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pg 712/2015 z dne 24. 10. 2017 izreklo: ″I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 11.560,79 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.″

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja: (-) da tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je v stečajnem postopku nad dolžnikom J. Š., ki se je začel s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 235/2014 z dne 14. 11. 2014, prijavila svojo terjatev v skupnem znesku 4.169.496,36 EUR s pripadki in ločitveno pravico, ki sta ju toženca prerekala, zato v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 235/2014 z dne 27. 5. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 411/2015 z dne 8. 7. 2015 vlaga tožbo na ugotovitev obstoja s strani tožencev prerekane terjatve in ločitvenih pravic; (-) da tožeča stranka meni, da je s tem izkazala pravni interes za predmetno tožbo in je zanjo tudi aktivno legitimirana, ker je AB. na tožečo stranko s cesijsko pogodbo z dne 4. 3. 2015 med drugim prenesla tudi terjatve, ki jih je imela AB. do stečajnega dolžnika na podlagi štirih kreditnih pogodb z dodatki: št. 2423 z dne 19. 2. 2008, št. 2443 z dne 1. 4. 2008, št. 2463 z dne 19. 6. 2008 in št. 2632 z dne 8. 2. 2012, ki jih je stečajni dolžnik podpisal kot solidarni porok in plačnik za družbo N. d.o.o.. in iz naslova solidarnega poroštva za glavnega dolžnika družbo N. d.o.o. dolguje tožeči stranki znesek 4.167.974,13 EUR s pripadki; (-) da tožeča stranka zatrjuje, da je s prijavo terjatve v postopku osebnega stečaja zahtevala izpolnitev celotne zapadle obveznosti; (-) da toženca v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku nasprotujeta tako, da: - primarno sta podala ugovor neobstoja aktivne procesne legitimacije tožeče stranke, ker menita, da v konkretnem primeru v postavljenem roku tožbe ni vložil upravičeni upnik, saj bi jo moral, glede na to, da prenos terjatve ni bil notificiran upraviteljici, vložiti upnik odstopnik terjatve, ki jo je v stečajnem postopku prijavil, to je AB. in se sklicujeta na prvi odstavek 57. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerem upnik pridobi upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatve, določenem v 59. členu ZFPPIPP, pri tem pa trdita, da je konkretnem primeru vtoževano terjatev prijavila upnica AB., kar izhaja tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 26. 5. 2015, ki je bila v skladu s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 7. 2015, Cst 411/2015 napotena, da vloži tožbo na ugotovitev obstoja terjatve in ločitvene pravice, ta pa tožbe ni vložila, temveč jo je vložila tožeča stranka; - povesta, da bi tožbo na ugotovitev obstoja terjatve in ločitvene pravice lahko vložil zgolj nosilec materialnega upravičenja, to je oseba, ki ima na dan vložitve tožbe položaj upnika stečajnega dolžnika, že iz navedb tožeče stranke pa izhaja, da bi naj s cesijsko pogodbo z dne 4. 3. 2015 pridobila terjatev, ki je predmet tega postopka od AB., kar sicer toženca omenjeno prerekata ,pa tudi, če bi tožeča stranka pridobila vtoževane terjatve na podlagi cesije z dne 4. 3. 2015, to še ne pomeni, da je s tem pridobila položaj upnika v razmerju do stečajnega dolžnika; - pojasnita, da odstop terjatve učinkuje interno v razmerju med odstopnikom in prevzemnikom, vse dokler dolžnik ni obveščen o prenosu terjatve, šele z notifikacijo pridobi prevzemnik položaj upnika v razmerju do dolžnika in je od tega trenutka dalje upravičen terjati terjatev in vložiti ustrezno tožbo, saj tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP jasno določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos, vendar trdita, da ustrezna notifikacija upraviteljici ni bila opravljena, posledično pa tožeča stranka ni bila upravičena do vložitve predmetne tožbe ampak zgolj AB., saj na dan vložitve tožbe 14.8.2015 tožeča stranka še ni imela položaj upnika v razmerju do stečajnega dolžnika, ker se stečajni upraviteljici ni izkazala kot novi upnik; - da sta podrejeno toženca prerekala tudi tako navadno terjatev kot ločitvene pravice tožeče stranke in pri tem opozorila, da četudi bi bila terjatev izkazana po temelju in višini bi se lahko priznala zgolj pod razveznim pogojem, da jo plača glavni dolžnik N. d.o.o. ali se poplača iz kupnine za nepremičnine, ki ga je N. d.o.o. dal v zastavo za zavarovanje obveznosti do AB., pri katerih je solidarni porok stečajni dolžnik in trdila sta, da terjatev ni izkazana niti po temelju niti po višini; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom J. Š. terjatev v znesku 4.169.496,36 EUR in ločitveno pravico, ki so predmet obravnave v tem gospodarskem sporu, prijavila AB. (v nadaljevanju AB.) in da ni sporno, da sta predmetno terjatev in ločitveno pravico upnika AB. prerekala upnika N. in M. Š. ter je s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Mariboru St 235/2014 z dne 27. 5. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 411/2015 z dne 8. 7. 2015 bila na drug postopek zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice napotena AB., tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvenih pravic pa je vložila N. d.d.; (-) da je med pravdnima strankama sporno dejstvo, kdaj je prišlo do odstopa terjatve (pred ali po stečajnem postopku) in ali je tožeča stranka do poteka roka za vložitev tožbe, ki je vezana na napotitveni sklep stečajnega sodišča, pridobila procesno legitimacijo skladno s tretji odstavkom 57. člena ZFPPIPP; (-) da je sodišče glede na navedeno moralo primarno odgovoriti na vprašanje, ali je imela tožeča stranka položaj upnika na dan vložitve predmetne tožbe, oziroma najkasneje do poteka enomesečnega roka za njeno vložitev, ki je prekluzivne narave in s tem v zvezi, ali je bila upraviteljica na dan vložitve tožbe oziroma do poteka enomesečnega roka za njeno vložitev, o prenosu terjatve obveščena v smislu določila tretjega odstavka 57. člena ZFPPIPP, saj je navedena določba procesne narave in ima posledico tudi na procesnem področju, ker z dnem notifikacije prevzemnik dobi položaj stranke stečajnega postopka, vse do obvestila upraviteljici na način iz tretjega odstavka 57. člena ZFPPIPP tožeča stranka namreč ni mogla pridobiti položaja upnika v postopku osebnega stečaja, posledično pa tudi ni bila upravičena vložit tožbe na ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve in ločitvenih pravic; (-) da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila upravičena vložiti tožbo, oziroma da je na dan vložitve tožbe, ki se obravnava v tem gospodarskem sporu, oziroma do poteka roka, v katerem bi morala AB. vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvenih pravic (do dne 20. 8. 2015), že pridobila položaj nove upnice - imetnice terjatve, ki je bila prerekana, v razmerju do stečajnega dolžnika, ker bi takšen položaj pridobila šele z notifikacijo stečajni upraviteljici; (-) da je namen predpostavke procesne legitimacije opredeliti prave stranke postopka oziroma določiti, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot toženec (pasivna procesna legitimacija), ker je v skladu s 300. členom in 305. členom ZFPPIPP upnik, katerega terjatev/ločitvena pravica je prerekana dolžan v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve/ločitvene pravice, v skladu s 314.a členom ZFPPIPP je v konkretnem primeru ta rok, ki je prekluziven, začel teči z dnem objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločalo o tej pritožbi in se je iztekel dne 20. 8. 2015; (-) da je sodišče zaključilo, da v konkretnem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka aktivne procesne legitimacije, saj tožeča stranka na dan vložitve predmetne tožbe in do poteka roka za njeno vložitev še ni imela položaja upnika v razmerju do stečajnega dolžnika, ker se stečajni upraviteljici ni izkazala kot novi upnik;(-) da je aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe bila v skladu s 300. členom v povezavi s 57. členom ZFPPIPP in 181. členom ZPP AB., saj upraviteljica do vložitve tožbe ni bila obveščena o prenosu terjatve iz AB. na tožečo stranko, zato ni imela procesne legitimacije, da s tožbo uveljavlja obstoj njene terjatve do stečajnega dolžnika; (-) da tožeča stranka do izteka enomesečnega prekluzivnega roka v skladu s 300. členom ZFPPIPP tudi ni imela pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, ki je zato nedopustna in jo sodišče kot takšno zavrglo; (-) da je tožeča stranka dolžna toženima strankama dolžna povrniti stroške postopka;

3Zoper ta sklep sta po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka in J. d.o.o. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbene stroške tožečih strank pa šteje kot nadaljnje stroške postopka.

4V pritožbi pritožnika navajata, da drugo tožeča stranka J. d.o.o. (v nadaljevanju drugo tožeča stranka) primarno pojasnjuje, da je bila dne 26. novembra 2017 med njo ter prvo tožečo stranko N. d.d. (v nadaljevanju prvo tožeča stranka) sklenjena cesijska pogodba, s katero je bila na drugo tožečo stranko prenesena terjatev, katere ugotovitev se ugotavlja v zadevnem sporu. Posledično se drugo tožeča stranka kot nosilec materialnopravnih upravičenj ter s tem imetnik aktivne procesne legitimacije pridružuje prvo toženi stranki v pravdnem postopku.

5Pritožba meni, da je izpodbijani sklep napačen, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno pretehtalo izvedene dokaze, v posledici česar je s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje napačno. Sodišče prve stopnje je tako označilo pričevanje stečajne upraviteljice, ki je jasno izpovedala, da je bila o prenosu terjatve obveščena pred vložitvijo tožbe, na sestanku z odvetnico Š., nekje v obdobju med aprilom 2015 ter julijem 2015, kot neverodostojno, pri čemer je svojo odločitev o neverodostojnosti pričine izjave ter s tem neizkazanosti dejstva obvestitve o prenosu terjatve oprlo na posredne ter neprepričljive indice o opustitvi obvestitve. Stečajna upraviteljica je strokovnjak, katerega naloga je vodenje postopka osebnega stečaja zoper stečajnega dolžnika, pri čemer slednja nima nobenega interesa glede odločitve v predmetnem sporu, posledično tožeči stranki ne vidita razlogov za dvom o njeni verodostojnosti. Pri tem manjša neskladja v pričini izjavi vsekakor ne morejo predstavljati razloga za neupoštevanje njene izpovedbe. V zvezi s skladnostjo njene izjave je namreč potrebno upoštevati časovni razmak med dnem, ko je bila stečajna upraviteljica obveščena o prenosu terjatve ter dnem zaslišanja na glavni obravnavi, v posledici česar je povsem življenjsko sprejemljivo, da se slednja ne spomni več vseh podrobnosti, vključno z opredelitvijo tožbe, katero ji je odvetnica Š. dala na vpogled na sestanku. Nasprotno pa je slednja jasno izpovedala, da je bila o prenosu terjatve obveščena med mesecema aprilom 2015 ter junijem 2015, kasneje pa je še enkrat potrdila svojo izjavo, in sicer, ko je opredelila, da je bila o prenosu obveščena v mesecu juniju 2015. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neverodostojnosti izpovedbe priče oprlo na pričino izpovedbo, da je slednja na sestanku z odvetnico Š. v spisu videla tudi cesijsko pogodbo, in sicer tako v slovenščini kot tudi v hrvaščini. Sodišče je ugotovilo, da je bil overjen prevod zadevne cesije v slovenski jezik datiran šele na datum 7.1.2016, posledično nikakor ni mogoče, da bi se stečajna upraviteljica s samim dokumentom ter s tem prenosom seznanila v mesecu juniju 2015. Pritožba opozarja, da je priča izpovedala, da je bila seznanjena s cesijsko pogodbo tako v hrvaškem kot tudi v slovenskem jeziku, iz česar pa zagotovo ne izhaja, da je bila slednja na sestanku seznanjena z overjenim prevodom cesije z dne 7.1.2016, kot to sedaj zmotno ugotavlja sodišče. Tako nikakor ne vzdrži logične presoje ugotovitev sodišča, da iz pričine izpovedbe o tem, da je bila seznanjena s cesijsko pogodbo v obeh jezikih, izhaja, da slednja o cesiji ni bila obveščena v mesecu juniju 2017.

6Nadalje pritožba meni, da tudi dejstvo, da iz dopisa ″Obvestilo upraviteljici o prenosu prijavljenih terjatev″ z dne 14.1.2016 ne izhaja konkreten datum, ko je bila stečajna upraviteljica obveščena o prenosu terjatve, ter dejstvo, da je prvo tožeča stranka v ugovoru zoper odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja J. Š. pridobitev položaja upnika opirala na z dne 14. 8. 2015 vloženo tožbo, ne moreta predstavljati tehtnih argumentov, ki bi omajali verodostojnost izpovedbe stečajne upraviteljice. Nasprotno izjavo stečajne upraviteljice ter s tem dejstvo obveščenosti o prenosu terjatve potrjuje poziv stečajne upraviteljice z dne 1. 12. 2015, glede katerega se je sodišče, kljub njegovi isti teži kot je teža zgoraj navedenega dopisa z dne 14. 1. 2016, slednjega izreklo kot nerelevantnega. Pritožba pove, da glede na dejstvo, da tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ne predpisuje posebne obličnosti notifikacije prenosa terjatve, vsekakor za prenos terjatve zadostuje neformalno obvestilo stečajnemu upravitelju, katero je bilo, kot je nedvoumno izpovedala stečajna upraviteljica, slednji tudi podano. S tem je izkazana aktivna legitimacija N. d.d. ob vložitvi tožbe.

7Pritožba še trdi, da je vprašanje aktivne legitimacije materialnopravno in ne procesno vprašanje, kar izhaja tudi iz sklepa VS RS III Ips 177/2007 z dne 5. 10. 2010, kjer je pojasnjeno: ″Stališče, da mora sodišče na vprašanje legitimacije, zato ker gre za materialnopravno vprašanje, paziti po uradni dolžnosti, je napačno. Na vprašanje, kdo in proti komu lahko uveljavlja zahtevek, daje odgovor materialno pravo. Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je torej materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Tudi teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Res je le, da mora na podlagi dejstev, ki sta jih navedli pravdni stranki, v vsakem primeru opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni izrecno načela nobena stranka.″ To stališče predstavlja podlago za ugoditev pritožbi tudi iz razloga, ker je pravilna uporaba materialnega prava utemeljena na dejstvih in dokazih, k obstajajo na dan zaključka glavne obravnave in ne ob vložitvi tožbe. Ob upoštevanju dejstva, da predstavlja vprašanje aktivne legitimacije materialnopravno vprašanje, je tako potrebno obstoj aktivne legitimacije presojati po času na dan zaključka glavne obravnave, in ne ob času vložitve tožbe. Posledično, glede nesporno dejstvo, da je imela prvo tožeča stranka položaj upnika ob zaključku glavne obravnave, je podana aktivna legitimacija prvo tožeče stranke in je tudi iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje zmotna tako v dejanskem, kot tudi materialno pravnem smislu.

8Pritožnika sta priglasila stroške pritožbe.

9Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili.

10V odgovoru na pritožbo predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo drugo tožeče stranka zavrže oziroma podrejeno zavrne, pritožbo prvo tožeče stranke pa zavrne, v vsakem primeru pa toženima strankama naloži, da sta toženima strankama dolžni v roku 15. dni od vročitve odločitve sodišča nerazdelno plačati stroške tega postopka skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

11Odgovor na pritožbo meni, da je primarno potrebno pritožbo drugo tožeče stranke zavreči, ker sploh ni stranka postopka in ne more biti stranka postopka. V konkretnem primeru poteka spor glede obstoja terjatve, ki bi se naj med pravdo odtujila. Ta položaj ureja 190. člen ZPP, ki določa: ″Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.″ Toženi stranki pa nasprotujeta, da bi drugo tožeča stranka vstopila v pravdo namesto prvo tožeče stranke (tega dejansko prvo tožeča stranka niti ne predlaga). Toženi stranki prav tako nasprotujeta, da bi bila drugo tožeča stranka stranka poleg prvo tožeče stranka in za kaj takšnega ni pravne podlage, saj ne moreta obe stranki tožiti na ugotovitev obstoja iste terjatve. Subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani je tako nedopustna in je iz tega razloga pritožbo drugo tožeče stranke potrebno zavreči.

12V ostalem pa odgovor na pritožbo meni, da je pritožba v celoti neutemeljena.

13Toženi stranki priglašata stroške odgovora na pritožbo.

14O pritožbah je odločalo Višje sodišče v Celju skladno s sklepom VS RS III R 12/2018 z dne 20. 3. 2018.

15Pritožba J. d.o.o ni dovoljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

Glede pritožbe J. d.o.o.

16Pritožbo v sporni zadevi je poleg tožeče stranke vložila še družba J. d.o.o, Republika Hrvaška.

17Iz pritožbenih navedb izhaja, da je predmet tožbenega zahtevka dne 26. novembra 2017 bil na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene med njo in tožečo stranko, cediran na to družbo. Izpodbijani sklep je bil izdan 24. 10. 2017.

18Po določbi 190. člena ZPP v primeru, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

19Sodišče prve stopnje odloča po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP) ali po stanju kot obstaja, če zaradi procesno pravnih razlogov s sklepom postopek ustavi ali s sklepom tožbo zavrže.

20Odločanje po stanju ob izdaji odločbe pomeni v procesnem smislu, da odloča o tožbi in v njej vsebovanem tožbenem zahtevku v tožbi navedene tožeče stranke in tožene stranke, razen če ni med samim postopkom do izdaje odločitve prišlo do dopustne subjektivne spremembe tožbe (190. člen ZPP ali singularno ali univerzalno pravno nasledstvo).

21J. d.o.o. je položaj obligacijsko pravnega upravičenca pridobila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ji ne daje upravičenja pravdne stranke.

22Tako kot pritožba glasi, J. d.o.o. vlaga pritožbo kot sospornik na strani tožeče stranke, za kar ni potrebna privolitev toženih strank, toda na strani tožeče stranke je sosporništvo dopustno le na način, da se nov tožnik pridruži tožniku do konca glavne obravnave (191. člen ZPP).

23J. d.o.o. v pritožbi tudi ne priglaša udeležbe kot intervenient po 199. členu ZPP. Po tej določbi lahko intervenient vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Izrecnih trditev glede priglasitve intervencije J. d.o.o. v pritožbi ne podaja.

24Ko prispe spis s pritožbo k sodišču druge stopnje, sodnik poročevalec preizkusi ali je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo lahko zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če tega ni storil predsednik senata sodišča prve stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP). Sodišče druge stopnje zavrže s sklepom prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storil že sodnik poročevalec (352. člen ZPP).

25Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo je umaknila, ali pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člen ZPP).

26J. d.o.o. nima procesnega položaja stranke v postopku niti intervenienta , zato njena pritožba ni dovoljena in jo je bilo kot nedovoljeno zavreči. (352. člen ZPP).

GLEDE PRITOŽBE TOŽEČE STRANKE

27Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker naj ne bi pravilno dokazno ocenilo izvedenih dokazov v zvezi z ugotavljanjem pravno odločilnega dejstva v sporni zadevi, to je kdaj je bila stečajna upraviteljica stečajnega dolžnika obveščen o cesiji terjatve, ki jo je v stečajnem postopku osebnega stečaja priglasil upnik AB. in bil tudi napoten na pravdo. Tožbo za ugotovitev obstoja terjatve v višini 4.169.496,36 EUR ter za ugotovitev ločitvenih pravic za znesek 4.169.496,36 EUR je dne 14.8.2015 vložila tožeča stranka, ki ni bila prijaviteljica terjatve v stečajnem postopku in bi jo po določbi tretjega odstavka 57. člena ZFPPIP¹ smela vložiti, če je do tega dne o prenosu terjatve obvestila upraviteljico in ji dokazal prenos.

28Že sama pritožba pove, da je dokazna ocena izvedenih dokazov v pristojnosti sodišča prve stopnje skladno z določbo 8. člena ZPP, da mora sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana.

29Pritožba zmotno meni, da je sodišče svoj zaključek, da stečajna upraviteljica do vložitve tožbe ni bila seznanjena s cesijo terjatve gradi zgolj na dejstvu, da je bila izpovedba stečajne upraviteljice glede časovnega trenutka seznanitve nezanesljiva ko je najprej izpovedala, da je to bilo med aprilom in junijem 2015, nato pa da je bilo v juniju 2015, temveč je to izpovedbo preizkusilo z listinskimi dokazi, ki sta jih predložili stranki, pri čemer je utemeljeno opozorilo odgovora na pritožbo, da tožeča stranka v svojih navedbah nikoli ni konkretno navedla, kdaj je bila stečajna upraviteljica seznanjena s cesijo. Vse dokazne listine, glede na njihovo datiranje in vsebino, so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pripeljale do pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da stečajna upraviteljica do izteka roka za vložitev obravnavane tožbe (20. 8. 2015) s cesijo ni bila seznanjena in da je to bila najprej s prejemom tožbe 28. 10. 2015.

30Ob izostanku pisnega zaznamka v stečajnem spisu, ki bi ga, ko pritožba sama pove, da je stečajna upraviteljica strokovnjakinja na insolvenčnem postopku najmanj kar je, morala zapisati in s tem zagotoviti bolj zanesljiv dokaz kot je njena izpovedba, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sedaj tožeča stranka stečajne upraviteljice s cesijo terjatve ni seznanila pred vložitvijo tožbe, glede navedbe tožeče stranke v zadevi odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku, pa odgovor na pritožbo utemeljeno opozarja, da je poziv bil dan 1. 12. 2015, to je že potem, ko je bila stečajna upraviteljica seznanjena s tožbo (28. 10. 2015) in vsebino tožbe.

31Pritožba tudi zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi tožbo zavrglo in se sklicuje na sklep VS RS III Ips 177/2007 z dne 5. 10. 2010, ki pa se nanaša na vprašanje aktivne in pasivne legitimacije ali v procesnih pravilih imenovane stvarne legitimacije.

32Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti o obstoju aktivne procesne legitimacije in ne o aktivni stvarni legitimaciji.

33Stranka je stvarno legitimirana (legitimatio ad causam), če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor. Zato, da nastopa v pravdi, ni treba izkazati stvarne legitimacije, temveč zadostuje njeno zatrjevanje. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravdno upravičenje, procesna legitimacija (legitimatio ad processum) pa pomeni, da pripada stranki upravičenje sprožiti konkreten spor. Obstoj procesne legitimacije je procesna predpostavka. Če stranka nima procesne legitimacije, je treba tožbo zavreči.²

34Sodišče prve stopnje je glede na določbo 57. člena ZFPPIPP moralo ugotavljati obstoj procesne legitimacije tožeče stranke in ne stvarno pravne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka bi pridobila procesno legitimacijo za vložitev obravnavane tožbe le tedaj, če bi o terjatvi, pridobljeni na podlagi cesije, stečajno upraviteljico stečajnega dolžnika obvestila do izteka roka za vložitev tožbe, dokazni postopek pa je pokazal, da temu ni tako.

35Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP v zvezi z določbami ZPP, ko je obravnavano tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije tožeče stranke.

36Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

37Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke N. d.d. zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

GLEDE STROŠKOV PRITOŽBEGA POSTOPKA

38Tožeča stranka in družba J. d.o.o. s pritožbo nista uspeli, zato morata sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

39Tožeča stranka N. d.d. mora toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v znesku 2.338,60 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v nasprotnem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude

40Pritožbeno sodišče je glede na priglašene stroške odgovora na pritožbo toženima strankama skladno z Odvetniško tarifo z dne 10. 1. 2015 priznalo za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/I 3750 točk, povečano za 10 % po 7. členu OT, kar zanaša 4125 točk, za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT 51,25 točk oziroma skupaj 4176,25 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1916,89 EUR in ob povečanju za 22 % DDV znašajo stroški 2338,60 EUR. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

¹ Določba 57. člena ZFPPIPP pod naslovom Oddelek 3.4: Upnik kot stranka glavnega postopka ter prijava in preizkus terjatev Pododdelek 3.4.1: Pridobitev in prenehanje procesne legitimacije upnika (pridobitev procesne legitimacije upnika) se glasi: ″(1) Upnik pridobi upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatve, določenem v 59. členu tega zakona (v nadaljnjem besedilu: pravočasno prijavljena terjatev). (2) Če zakon za opravljanje posameznega procesnega dejanja poleg predpostavke iz prvega odstavka tega člena določa še druge predpostavke (v nadaljnjem besedilu: dodatne predpostavke za procesno dejanje), pridobi upnik upravičenje opraviti to procesno dejanje, če obstajajo tudi dodatne predpostavke zanj. (3) Če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos.″
² Primerjaj Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, strani 183-184.