305. člen ZFPPIPP

Vendar izpostavljeno izhodišče glede pravnih posledic toženčeve pasivnosti ne pomeni, da je za utemeljenost zahtevka po tožbi iz prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP potrebna zgolj tožnikova navedba, da je imetnik ločitvene pravice, ki je bila prerekana s strani drugega upnika. Vprašanje pridobitve ločitvene pravice spada v sfero uporabe materialnega prava, saj predstavlja ločitvena pravica pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

Toženka je le realni dolžnik tožnikov, in to le za terjatev vračila kupnine, med kar pogodbena kazen ne spada. Na to ne more vplivati priznanje upraviteljice glede obstoja te terjatve in dolžnosti plačila pogodbene kazni iz posebne stečajne mase (deležev toženke na nepremičninah). Res so zamudne obresti le pripadek terjatve, vendar pa samo priznanje glavnice terjatve še ne predstavlja priznanja terjatve, do katere naj bi prišlo zaradi zamude s plačilom, torej glede zamudnih obresti, toženka pa ves čas zanika zamudo s plačilom pogodbene kazni. Če terjatev sama ne obstaja, pa ne more obstajati niti ločitvena pravica, ki predstavlja le pravico do prednostnega plačila določene terjatve.

Četrti odstavek 305. člena ZFPPIPP ne zahteva, da bi v primeru neustreznega pravočasnega oziroma prepoznega pravega zahtevka za uveljavitev prerekane ločitvene pravice v pravdi (kot se je oboje pripetilo v tožničinem primeru), avtomatično v celoti propadel tožnik, čigar pravočasna tožba je poleg navedenega obsegala tudi pravilen zahtevek za ugotovitev terjatve. Že na splošno bi moralo veljati, da dolžnost sodišča, da izvaja materialno procesno vodstvo, vznikne šele, ko je bila predtem stranka dovolj skrbna pri izvrševanju svojega trditvenega in dokaznega bremena. Pri izjemoma potrebnem materialnem procesnem vodstvu pri tožbenih zahtevkih pa je ta pogoj nepogrešljiv.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je o napotitvi odločal kar upravitelj namesto sodišča. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZFPPIPP se mora upravitelj o pravočasno prijavljenih terjatvah izreči tako, da sodišču predloži seznam. Po določilu tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev svoje odločitve oblikuje tako, da navede končni seznam preizkušenih terjatev, ki je sestavni del tega sklepa. Sodišče mora v rokih iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 69. člena ZFPPIPP sprejeti sklep o preizkusu terjatev in o tem obvestiti upravitelja, upravitelj pa nato v treh delovnih dneh predloži končni seznam preizkušenih terjatev, ki ga sodišče objavi skupaj s sklepom o preizkusu terjatev tako, da končni seznam postane sestavni del izreka tega sklepa. Če je terjatev oziroma ločitvena pravica prerekana v stečajnem postopku, o obstoju oziroma neobstoju slednjih odloča pravdno sodišče. Predmet preizkusa terjatev je zgolj odločitev o tem, kdo mora v

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka obrestni del zahtevka postavila nedoločno, saj ni opredelila začetka teka zakonskih zamudnih obresti. To je sodišču prve stopnje narekovalo, da tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozove k popravi oziroma dopolnitvi zahtevka. Določno postavljen zahtevek je namreč pogoj za njegovo vsebinsko obravnavanje. Ločiti je namreč treba med formalnimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi tožbe oziroma zahtevka. Poziv sodišča k popravi nedoločnega zahtevka v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ni časovno omejen. Odpravi vsebinskih pomanjkljivosti zahtevka pa je namenjena določba 285. člena ZPP, v kateri je urejeno materialno procesno vodstvo.

V 314.a členu ZFPPIPP je določeno posebno pravilo o začetku teka rokov v primeru, če je proti sklepu o preizkusu terjatev vložena pritožba. V takem primeru začne teči enomesečni rok za procesno dejanje glede te terjatve oziroma ločitvene ali izločitvene pravice, ki je določen v četrtem odstavku 300. člena ZFPPIPP, od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi. Tudi v insolvenčnih postopkih velja, da je strankam naloženo trditveno breme. Opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje terjatev mora biti zato razviden iz prijave terjatev. Čeprav je v spis predložena listina, iz katere izhaja določeno dejstvo, na katerem pa stranka ne utemeljuje svojega zahtevka, vsebina te listine ne predstavlja trditvene podlage, na kateri stranka uveljavlja svoj zahtevek. Upnik tako v prijavi terjatev ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajala podlaga za uporabo pravila iz 302. člena ZFPPIPP, torej za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim nadomestnim sklepom pritožbi upnika Banka A. d. d. delno ugodilo in delno spremenilo 2. točko sklepa o preizkusu terjatev te

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163.

Če je upnik vložil ugovor le zoper ločitveno pravico drugega upnika, ne pa tudi ugovor o prerekanju njegove terjatve, mora biti to iz končnega seznama povsem jasno in nedvoumno razvidno, saj je od navedene okoliščine odvisno nadaljnje uveljavljanje prerekane pravice v pravdi, pa tudi katera terjatev je v stečajnem postopku priznana in katera prerekana.

Glede na takšne okoliščine obravnavane zadeve mora biti tožeči stranki, ki je v stečajnem postopku prijavila terjatev, temelječo na izvršilnem naslovu, in ki je bila s strani upravitelja prerekana, kar pomeni, da je obstoj terjatve sporen, omogočeno, da v sodnem postopku uveljavi svojo pravico, ki jo zasleduje v stečajnem postopku, to je, da doseže poplačilo svoje terjatve. V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz stečajnega postopka. V skladu z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so okrožna sodišča, ne glede na vrednost spora pristojna da sodijo v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom in to ne glede na to, da gre za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP (prim. VSL sodba II Cp 933/2018).

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je morala zavarovati svoje interese s tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Tožeča stranka namreč po sklepu stečajnega sodišča ni bila napotena, da takšno tožbo vloži, ker je bila na ugotovitev obstoja ločitvene pravice napotena prvotožena stranka. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke, da če bi prvotožena stranka prijavo ločitvene pravice umaknila, posledično tožeča stranka tožbe ne bi vlagala. Tožeči stranki tožbe z navedenim tožbenim zahtevkom, sploh ne bi bilo treba vložiti.

Tožnica je pridobila zastavno pravico na obstoječih in bodočih denarnih terjatvah toženke s sklepom o rubežu. Nad toženko se je v vmesnem času začel stečajni postopek, sodišče pa je dovolilo nadaljevanje poslovanja v razmerju, v katerem so nastajale denarne terjatve, ki so bile predmet sklepa o rubežu. Ločitvena pravica tožnice je veljavno nastala le na denarnih terjatvah, nastalih do začetka stečajnega postopka. Za veljaven nastanek ločitvene pravice je namreč odločilna razpolagalna sposobnost dolžnika, ki jo ta z začetkom stečajnega postopka izgubi. Tudi kadar gre za prisilni nastanek zastavne pravice in nastanek ni odvisen od voljnega ravnanja dolžnika, temveč nastane s samim nastankom terjatve, se mora terjatev vsaj za ti. juridično sekundo ustaviti v premoženjski sferi dolžnika. Na terjatvi, ki nastane po začetku stečajnega postopka, ko dolžnik ni več razpolagalno sposoben, zato ne more nastati niti zastavna pravica na podlagi sklepa o rubežu. Tudi nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika ni razlikovalni element v zvezi z vprašanjem možnosti veljavnega nastanka ločitvene pravice po začetku stečajnega postopka. Dovoljenje sodišča stečajnemu dolžniku, da nadalj

Terjatev pravdnih stroškov, ki so bili upniku prisojeni v pravdnem postopku po tožbi dolžnika proti upniku (Republika Slovenija) zaradi plačila odškodnine na podlagi 26. člena Ustave, ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Pravilo iz drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP se uporablja tudi pri terjatvah iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Terjatev stroškov upravne izvršbe in glob, o katerih je organ odločal po uradni dolžnosti, kot izhaja iz priloženih izvršilnih naslovov, je terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Upravne odločbe MOP, ki jih upnik navaja, so izdane v postopku javnega naročanja izbiranja ponudnika za odstranitev odpadkov. Tako prijavljena terjatev predstavlja strošek odstranitve odpadkov in ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.

Glede na napotitveni sklep z dne 3. 10. 2017, s katerim je stečajno sodišče na pravdo napotilo tožečo stranko, je pomembno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka zaradi uveljavljanja prerekane ločitvene pravice. Čim je na pravdo napoten upnik, mora namreč tožbo vložiti po prvem odstavku 305. člena ZFPPIPP. Nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da se prvi odstavek 305. člena ZFPPIPP (ki narekuje dolžnost vložitve dajatvene tožbe) nanaša le na primere, ko je prerekana samo ločitvena pravica in ne tudi sama terjatev, pa negira že drugi odstavek 305. člena ZFPPIPP (ki določa, da če je prerekana tudi terjatev, mora upnik s tožbo iz prvega odstavka tega člena zahtevati tudi ugotovitev obstoja prerekane terjatve ne glede na to, ali terjatev temelji na izvršilnem naslovu).

Določba drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP v primeru, da sta prerekani tako terjatev kot ločitvena pravica, na pravdo napotuje upnika, in sicer ne glede na to, ali njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu ali ne. Omenjena določba je specialna določba glede na 302. in 308. člen ZFPPIPP.

Če je prerekana ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, prvi odstavek 305. člena napotuje na uporabo 308. člena ZFPPIPP, po katerem mora ustrezno tožbo v primeru, če je razlog za prenehanje ločitvene pravice njeno prenehanje zaradi plačila terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena, vložiti tisti, ki je prerekal ločitveno pravico. V tej situaciji zato ni pomembno, ali je prerekana tudi upnikova zavarovana terjatev, temelječa na izvršilnem naslovu.

Če je prerekana ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, prvi odstavek 305. člena ZFPPIPP napotuje na uporabo 308. člena ZFPPIPP, po katerem mora ustrezno tožbo v primeru, če je razlog za prenehanje ločitvene pravice njeno prenehanje zaradi plačila terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena, vložiti tisti, ki je prerekal ločitveno pravico. V tej situaciji zato ni pomembno, ali je prerekana tudi upnikova zavarovana terjatev, temelječa na izvršilnem naslovu.

Ne gre za primer, ko nepremičnina ne bi bila vpisana v zemljiški knjigi in posledično za ustanovitev zastavne pravice ni mogoče uporabiti postopka, kot ga določa 254. člen ZIZ.

S sklepom o zavarovanju se ne odloča o materialnopravni pravici stranke, pač pa se ustvarja novo procesno pravno razmerje. Sklep o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini zato ne predstavlja izvršilnega naslova po 1. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ.