57. člen ZFPPIPP

Čeprav so v skladu s 1. točko prvega odstavka 365. člena ZFPPIPP odločitve o ugovorih del sklepa o razdelitvi in se o njih ne odloča samostojno, je bilo glede na konkretne okoliščine v tem postopku, treba razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka, in sicer opravo končne razdelitve na podlagi končnega načrta končne razdelitve stečajne mase. Upravitelj je tisti, ki mora na podlagi odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru izdelati nov končni načrt končne razdelitve (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZFPPIPP). S pritožbo proti sklepu o končni razdelitvi pa je dovoljeno izpodbijati samo odločitev o ugovorih iz 364. tega člena tega zakona in končni načrt razdelitve v delu, v katerem je predmet teh ugovorov (prvi odstavek 366. člena ZFPPIPP).

V stečajno maso v postopku osebnega stečaja lahko spada tudi poslovni delež dolžnika. Višja vrednost poslovnega deleža v družbi ima za posledico večjo stečajno maso in večje poplačilo upnikov imetnika takega deleža. Ugotovljena odsvojitev nepremičnin pred plačilom kupnine in brez ustreznih zavarovanj pomeni negospodarno in nerazumno razpolaganje s premoženjem družbe, ki ga je imela dolžnica v izključni lasti in upravljanju, kar je brez dvoma v nasprotju s standardom vestnega in poštenega dolžnika iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je zahtevane podatke o stanju na transakcijskem računu, odprtem v tujini, predložila šele na podlagi intervencije sodišča in kar sedem mesecev po prvem pozivu upraviteljice. Z opisanim ravnanjem je dolžnica nedvomno ovirala delo in nadzor upraviteljice nad njenim premoženjem in s tem kršila obveznosti 383.b in 384. člena ZFPPIPP, ki jih je v postopku osebnega stečaja dolžna spoštovati.

Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, ki je namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. O njihovih terjatvah stečajno sodišče sploh ne odloča, razen v delu, ko upravitelj sam oceni, da gre za stroške stečajnega postopka in zato zaprosi sodišče za soglasje k plačilu stroškov postopka v smislu 357. člena ZFPPIPP. V takšnem primeru, kot je obravnavani, pritožnik nima procesne legitimacije upnika. Sodna praksa je glede tega vprašanja jasna in enotna.

Upravitelj je do nadomestila za preizkus terjatev iz unovčene stečajne mase upravičen šele po vrnitvi zneska predujma v dobro podračuna sodišča.

V trenutku odločanja o pritožbi iz javno dostopnega posodobljenega končnega seznama prijavljenih in preizkušenih terjatev do dolžnika izhaja, da je upnik E., d. d. - v stečaju (pod zaporedno št. 17 ) še vedno naveden kot upnik dolžnika in da iz opomnika na napotitev na pravdo izhaja, da o zadevi, ki jo vodi Okrožno sodišče v Ljubljani XI Pg 1048/2023, še ni bilo pravnomočno odločeno. Upnik E., d. d. - v stečaju je imel procesno legitimacijo za vložitev ugovora, ta je podana tudi v času odločanja v pritožbenem postopku. Sklep s katerim sta bila navedena upnika potrjena kot nova člana upniškega odbora dolžnika, je bil izdan po višji pravosodni svetovalki. (tretji odstavek 53. člena ZFPPIPP). Po vloženem ugovoru upnika E., d. d. - v stečaju, je sodnica odločala o ugovoru in je spremenila odločitev višje pravosodne svetovalke (3. točka sedmega odstavka 53. člena ZFPPIPP). Sodišče je pri presoji (ne) utemeljenosti ugovora pravilno najprej presojalo izpolnjevanje pogojev za izvolitev predlaganih upnikov po petem odstavku 83. člena ZFPPIPP in je predlog pritožnika in upnika C. C. za oblikovanje upniškega odbora zavrnilo. Do enakega rezultata bi sodišče prišlo, če bi sklep o izvol

Solastniški delež pritožnice, naj se je prodajal samostojno ali kot del celotne nepremičnine, tudi v obdobju, za katerega pritožnica zatrjuje rast cen nepremičnin, očitno tržno ni bil zanimiv, kljub nižjim izklicnim cenam od ocenjene vrednosti. Že zato ni potrebna nova cenitev. Ker je dosedanji postopek prodaje pokazal, da zanimanja kupcev ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno znižalo izklicno ceno in pritožničino vztrajanje pri višji izklicni ceni ni smiselno. Šele uspeh v postopku prodaje bo dokončno pokazal, koliko je nepremičnina na trgu dejansko vredna, kar je toliko, kot so kupci zanjo pripravljeni plačati. Da bo takšna cena dosežena pa zagotavlja sam način prodaje, to je javna dražba z zviševanjem izklicne cene.

Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično. Pri

Tekom tega postopka je prišlo do spremembe v stališčih sodišča, ki je sprva pritožniku priznavalo procesno upravičenje nastopati v tem postopku kot stranka, ker je štelo, da ima kot delničar tudi položaj upnika iz naslova njegovih premoženjskih korporacijskih pravic do preostanka premoženja družbe. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/2021, Up-341/2021 pa jasno izhaja, da delničar ni upnik dolžnika in da mu imetništvo korporacijske pravice do dela premoženja dolžnika, ki ostane po plačilu vseh obveznosti dolžnika do njegovih upnikov, ne daje pravnega oziroma procesnega položaja upnika v postopku zaradi insolventnosti.

Obvestilo o prenosu terjatve mora biti naznanjeno upravitelju in njemu je potrebno dokazati prenos terjatve. Upravitelj je namreč tisti, ki je pristojen in upravičen, da presodi, ali prenos terjatve šteje za veljavno dokazanega ali ne, zato je zmotno pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti odstop terjatve izkazan sodišču in da bi sodišče moralo razpolagati z verigo pogodb v smislu pogojevanja veljavnosti priznanega odstopa. Način plačila kupnine s pobotom nasprotne terjatve ločitvenega upnika je pravno dopusten in sprejet v pravni teoriji in sodni praksi, čeprav zakonsko ni izrecno urejen. Dolžnost plačila upnikom plačati zneske terjatve, ki se plačajo iz posebne razdelitvene mase, če sta bili terjatev in ločitvena pravica priznani, nastane šele po pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase (enajsti odstavek 371. člena ZFPPIPP), saj je šele takrat dokončno jasno, kolikšen del razdelitvene mase (po odbitju stroškov) ločitvenemu upniku sploh pripada in šele tedaj je višina terjatve ločitvenega upnika za poplačilo iz posebne razdelitve mase dokončno znana. Zato je tudi pobot z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do upnika, ki je hkrati tudi kupec

Ker je obstoj ločitvene pravice upnice B. na premoženju stečajnega dolžnika pravnomočno in dokončno ugotovljen v okviru sodnega postopka, poplačilo v stečajnem postopku, ki upošteva pravnomočne sodne odločbe o obstoju ločitvene pravice, ne more predstavljati zlorabe pravice, kot to uveljavlja stečajni dolžnik v pritožbi. Pritožbeni razlogi zoper sklep o prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase so omejeni. Sodišče v fazi izdaje sklepa po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 365. člena v zvezi z desetim odstavkom 371. člena ZFPPIPP preverja zgolj pritožbene razloge iz 366. člena ZFPPIPP. Pritožbene navedbe o neobstoju ločitvene pravice upnice B. ne morejo biti več relevantne, ker je o tem sodišče že pravnomočno odločilo. Drugih ugovorov, ki se lahko uveljavljajo v pritožbi zoper izpodbijani sklep, pa stečajni dolžnik v pritožbi ne navaja.

Pritožbeno stališče, da ima procesno legitimacijo vsak, ki v glavnem postopku zaradi insolventnosti zatrjuje terjatev do dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, je zmotno. Tistim upnikom, ki nimajo položaja stranke stečajnega postopka, ZFPPIPP ne daje pravice, da zatrjevane terjatve do stečajnega dolžnika uveljavljajo v stečajnem postopku.

Za povezane družbe se med drugim štejejo tudi pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskih deležem (527. člena ZGD-1)). Če večina deležev samostojne družbe pripada drugi družbi ali če drugi družbi pripada večina glasovalnih pravic (večinski delež), se ta družba šteje za družbo v večinski lasti, druga družba pa je družba z večinskim deležem (prvi odstavek 528. člena ZGD-1). Glede na zakonske določbe na to ne vpliva možnost vplivanja na poslovodenje družbe. V skladu s 63. členom ZFPPIPP ima vsak upnik, ki ima za to procesno legitimacijo, določeno v 57. členu ZFPPIPP, pravico vložiti ugovor o prerekanju terjatev. Pri tem ni pomembno, ali ima sicer v postopku prisilne poravnave tudi glasovalno pravico.

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi proc

Po tretjem odstavku 57. člena ZFPPIPP novi upnik s prenosom terjatve pridobi procesno legitimacijo, to je upravičenje opravljati vsa procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, torej tudi glasovati in konvertirati, v kolikor niso podane ovire, določene v četrtem odstavku 190. člena oziroma četrtem odstavku 200. člena ZFPPIPP. Ker imetništvo terjatve upniku daje upravičenje glasovati in opraviti konverzijo terjatev v stvarni vložek in ker je ovira za takšno postopanje vezana na osebo - imetnika terjatve oziroma njegovo razmerje do dolžnika in ne na samo terjatev, ni relevantno, če je takšna ovira obstajala pri prejšnjem imetniku terjatve. Pritožnik zgolj s ponavljanjem navedb o prenosu terjatev iz povezanih oseb tik pred koncem glasovanja o prisilni poravnavi neutemeljeno vztraja pri stališču o obidu zakonske prepovedi iz četrtega odstavka 190. člena in četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP. Že iz razloga, ker se je sodišče prve stopnje do navedenih dveh okoliščin že obrazloženo in pravilno opredelilo. Nadalje pa tudi zato, ker sodišče prve stopnje ugovora, da so bile terjatve z dolžnikom povezanih oseb prenesene na zgolj navidez nepovezane osebe z namenom, da

Upnik je prijavil terjatev po preteku trimesečnega roka po objavi oklica o začetku postopka osebnega stečaja, kot je določeno v drugem odstavku 59. člena ZFPPIPP, zato si statusa upnika - stranke postopka osebnega stečaja ni pridobil že s samo prijavo terjatve. Naknadno prijavljena terjatev ni bila preizkušena, zato upnik ob vložitvi ugovora ni imel aktivne procesne legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Postopek za odpust obveznosti se izvede znotraj postopka osebnega stečaja v skladu z drugim odstavkom 397. člena ZFPPIPP, zato je določilo 385. člena ZFPPIPP glede procesne legitimacije strank uporabljivo tudi v postopku odpusta obveznosti.

Sodišče prve stopnje izda sklep o soglasju na podlagi upraviteljevega predloga, zato podrobnejše povzemanje prodajne pogodbe, ki je vložena v spis, ob izdaji sklepa o soglasju ni potrebno. Upnik bi lahko kot stranka postopka kadarkoli vpogledal v elektronski spis in se seznanil z vsemi podrobnostmi konkretne prodaje glede na to, da so v spisu tako upraviteljev predlog za soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe, prodajna pogodba, kot tudi zapisnik javne dražbe. Upnik bi torej lahko že v ugovoru navedel konkretne očitke glede postopka prodaje oziroma glede pogojev prodaje. Upnik ni zatrjeval nobenega takšnega dejstva ali okoliščine, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da v času prodaje ločitvena upnica A. A. ni več imela procesne legitimacije, ker njen položaj ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 345. člena ZFPPIPP. Upoštevajoč prvi odstavek 345. člena ZFPPIPP ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na vsebino tožbe na ničnost pogodbe o potrditvi odstopa z dne 4. 6. 2021, saj vložitev le-te ločitveni upnici ni odvzela procesne legitimacije. Ugovor, da je postopek prodaje nezakonit, ker je sodišče izklicno ceno določilo s soglasjem osebe, ki ni ločitvena u

Sodišče prve stopnje izda sklep o soglasju na podlagi upraviteljevega predloga, zato podrobnejše povzemanje prodajne pogodbe, ki je vložena v spis, ob izdaji sklepa o soglasju ni potrebno. Upnik bi lahko kot stranka postopka kadarkoli vpogledal v elektronski spis in se seznanil z vsemi podrobnostmi konkretne prodaje glede na to, da so v spisu tako upraviteljev predlog za soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe, prodajna pogodba, kot tudi zapisnik javne dražbe. Upnik bi torej lahko že v ugovoru navedel konkretne očitke glede postopka prodaje oziroma glede pogojev prodaje. Upnik ni zatrjeval nobenega takšnega dejstva ali okoliščine, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da v času prodaje ločitvena upnica ni več imela procesne legitimacije, ker njen položaj ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 345. člena ZFPPIPP. Upoštevajoč prvi odstavek 345. člena ZFPPIPP ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na vsebino tožbe na ničnost pogodbe o potrditvi odstopa z dne 4. 6. 2021, saj vložitev le-te ločitveni upnici ni odvzela procesne legitimacije. Ugovor, da je postopek prodaje nezakonit, ker je sodišče izklicno ceno določilo s soglasjem osebe, ki ni ločitvena upnica,

ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena za dokazovanje prenosa terjatev dokaznih sredstev ne določa. Tudi sicer ne vsebuje splošne določbe o tem, s kakšnimi dokaznimi sredstvi ugotavlja sodišče sporna pravno relevantna dejstva. Kar posledično pomeni, da se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Zato je sporno dejstvo mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi (primerjaj prvi odstavek 212. člena ZPP). ZFPPIPP nadalje v tretjem odstavku 57. člena tudi ne določa pravila o dokaznem standardu. Ker tudi sicer ne vsebuje splošne določbe o tem, s kakšno stopnjo dokaznega standarda se ugotavljajo pravno relevantna dejstva, se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Zato je potrebno upoštevati pravilo 8. člena ZPP, po katerem sodišče o obstoju relevantnih dejstev odloča na podlagi svojega prepričanja na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov. Upoštevajoč navedena pravila dokazovanja je ob konkretnih okoliščinah obravnavane zadeve dvom stečajnega upravitelja v to, da so bili obravnavani prenosi terjatev dejansko in veljavno izvedeni, razumen. Al

Ugovora, ki jih je sodišče prve stopnje zavrglo, sta bila ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, ki sta jih upnika vložila zato, ker dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev sploh ni vseboval njunih ugovorov, ki sta jih vložila zoper osnovni seznam - saj je upravitelj skladno z navodili sodišča smatral, da sta jih vložila subjekta brez ustrezne procesne legitimacije. Vendar o njunih ugovorih ni bilo odločeno ne procesno (da bi jih sodišče zavrglo) ne vsebinsko (da bi jih upravitelj vključil v seznam). Zato je sodišče prve stopnje ugovora pritožnikov proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev nepravilno zavrglo, saj imata kot vložnika ugovora o prerekanju terjatev (o katerih še ni bilo odločeno) pravico do ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev. Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je namreč prav saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev.