352. člen ZPP

Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.

Izdaja regulacijske začasne odredbe je pridržana izjemnim in nujnim primerom, toliko bolj, kadar jo stranka predlaga v sporu o motenju posesti, pri katerem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pravni interes za pritožbo ima oseba, katere pravni položaj bi se, v kolikor bi s pritožbo uspela, izboljšal. Ker pa je sodišče prve stopnje sklep z dne 8. 8. 2025 razveljavilo že samo, s sklepom z dne 11. 8. 2025, pritožnik boljšega položaja s pritožbo zoper sklep z dne 8. 8. 2025 ne more doseči.

Tožnik je s postavljenim tožbenim zahtevkom pred sodiščem prve stopnje v celoti uspel. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. ZPP v četrtem odstavku 343. člena med drugim določa, da je pritožba nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. V tem primeru, ko je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja. Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnik

Ker je toženka (delno) pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo (delno) sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki ga je toženka pripoznala. Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je sama zahtevala od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

Pravni interes za pritožbo mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku, enako kot mora obstajati pravni interes za tožbo.

Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo. Nastopile so med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

Tožnik svojega zahteva na reintegracijo po tem, ko je toženka njegov prvotno postavljeni zahtevek pripoznala, ne more več spremeniti in ne more zahtevati sodne razveze ter plačila denarnega povračila na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj za to nima več pravnega interesa. S pripoznavo je namreč spor med strankama prenehal. Okoliščina, da si je tožnik po izdani sodbi premislil in si ne želi več reintegracije k toženki ne glede na to, kdo je povzročil, da so se odnosi porušili, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, izdane na podlagi prvega odstavka 316. člena ZPP.

Ker pogoji za upoštevanje prepozne pritožbe v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZNP-1 niso izpolnjeni, je sodišče druge stopnje prepozno pritožbo zavrglo.

Iz povzetega poteka zadnjega dela postopka je razvidno, da sta se pritožnika pritožila že zoper tri sklepe višjega sodišča, čeprav jima je bilo že večkrat pojasnjeno, da je pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje dovoljena le izjemoma (kadar sodišče druge stopnje nastopa kot sodišče prve stopnje) in da v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Pravnomočnih odločitev z rednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpodbijati (primerjaj 158. člen Ustave RS). Pritožnica zato neutemeljeno vztraja pri že zatrjevanih procesnih kršitvah, ki jih v tem pritožbenem postopku ne more več uveljavljati.

Sodišče prve stopnje se sklicuje na prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče prve stopnje sámo zavrže prepozno pritožbo. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), sodišču druge stopnje omogoča, da lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po preteku roka iz tretjega odstavka 33. člena ZNP-1 (tretji odstavek 36. člena ZNP-1), če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Na podlagi slednjega tako smiselna uporaba prvega odstavka 343. člena ZPP v nepravdnih postopkih ne pride v poštev in je sodišče prve stopnje neupravičeno pritožbo prve nasprotne udeleženke kot prepozno zavrglo.

Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Pritožnik ni več upnik v stečajnem postopku, v okviru katerega je bil izdan sklep o napotitvi pritožnika na predmetni postopek za ugotavljanje neobstoja terjatve tožene stranke. V primeru, če upnikovo materialnopravno upravičenje (prijavljena terjatev oziroma izločitvena pravica) preneha, preneha tudi njegov pravni interes za udeležbo v stečajnem postopku, saj potek in izid tega postopka (vključno z izidom pravdnih postopkov, v katerih se ugotavlja obstoj ali neobstoj prerekanih terjatev upnikov stečajnega dolžnika) na njegov pravni položaj ne vplivata več. Ker pritožnik ni več upnik v stečajnem postopku, se njegov pravni položaj ne bi izboljšal, tudi če bi uspel s pritožbo v predmetni zadevi. Zato je njegov pravni interes za pritožbo prenehal.

Glede na dikcijo 267. člena ZIZ je izdaja začasne odredbe mogoča vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (pravnomočnost odločbe in potek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti), ki so v obravnavanem primeru nedvomno že izpolnjeni. Tožnica že ima izvršilni naslov na izročitev stanovanja, kar ji zagotavlja višjo (kvalitetnejšo) raven pravnega varstva, kot bi jo pridobila z morebitno izdajo začasne odredbe. Dodatno si tožnica svojega pravnega položaja niti ne more izboljšati, saj se predlog za izdajo začasne odredbe vsebinsko popolnoma prekriva s tožbenim zahtevkom, kateremu je bilo ugodeno in je kot že rečeno izvršljiv. To pa pomeni, da je odpadel tožničin pravni interes za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe

V okoliščinah konkretnega primera, ko tožba z zatrjevano pravno podlago še ni bila vložena, od vložitve tožbe v obravnavanem sporu pa je minilo že 8 let, je odločitev sodišča, da o predhodnem vprašanju odloči samo, pravilna. Toženka je v postopku zatrjevala, da je darilna pogodba med materjo pravdnih strank in tožnico nična, ker sta z njo pogodbenici zasledovali nedopusten namen, da bi jo prikrajšali za dedno pravico po pokojni materi. Ker ima vsakdo pravico, da razpolaga s svojim premoženjem, čeprav na račun nujnih dedičev, takšna pogodba ni nična. ZD tem dedičem omogoča, da v zapuščinskem postopku zahtevajo vrnitev daril za dopolnitev nujnega deleža, kar zadošča za varovanje njihovega pravnega interesa. Na tej podlagi torej toženka ne more pridobiti pravnega naslova za bivanje v sporni nepremičnini.

Pravni interes za pritožbo pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi, če bi se pokazalo, da je njena pritožba utemeljena, imela od tega konkretno in neposredno pravno korist.

Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

V obravnavani zadevi pritožnik nima pravnega interesa za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje. Zaradi izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja je prenehal ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe zato ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede zatrjevanega posega v svobodo gibanja.