VSM Sodba IV Kp 55384/2011

I. Pritožbi zagovornika obdolžene T.V.F. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka spremeni tako, da se na novo odloči:

Obtožba zoper obdolženo T.V.F. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi),

da je kot direktorica X, ki na podlagi 21. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1, Ur. l. RS, št. 77/2008) in 19. člena Odloka o ustanovitvi X (MUV, št. 6/2009) zastopa in predstavlja X, organizira in vodi njegovo delo ter poslovanje in mora zagotoviti, da sklad posluje v skladu z zakonom, odlokom in drugimi akti sklada, torej kot uradna oseba izrabila svoj uradni položaj zato, da:

bi A.B. pridobila nepremoženjsko korist, s tem ko je v času od 2. 10. 2009 do 15. 5. 2010 ravnala v nasprotju s 14. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007), ki določa, da mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, na ta način, da je:

- dne 2. 10. 2009 na Zavodu RS za zaposlovanje (ZRSZ) prijavila prosto delovno mesto – samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve – pripravnik, z rokom za prijavo 5 dni, kar je najkrajši možni rok, ki ga v prvem odstavku 23. člena dopušča Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), zahtevala, da se prosto delovno mesto ne posreduje iskalcem zaposlitve, zaradi česar sta se od vsaj 226 diplomiranih ekonomistov, ki so bili v obravnavanem času zabeleženi v evidenci brezposelnih oseb, na prosto delovno mesto prijavili le dve kandidatki, nakar je dne 14. 10. 2009 sprejela sklep o izbiri A.B. in nato dne 15. 10. 2009 v imenu X kot delodajalcem z A.B. kot javno uslužbenko tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas osmih mesecev in z uvrstitvijo v 23. plačni razred, s tem pa je onemogočila izbiro kandidata, ki bi bil najbolj strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu, torej je kršila 7. člen ZJU, prav tako pa je z njeno zaposlitvijo kršila 263. člen Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1, ker kot direktorica X pri opravljanju svojih nalog ni ravnala v dobro X s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, saj se je A.B. že pred njeno zaposlitvijo dogovarjala za plačilo stroškov šolanja s strani X, zaradi česar je dne 15. 5. 2010 v imenu X kot delodajalcem z A.B. kot javno uslužbenko tudi sklenila pogodbo o izobraževanju, v kateri je bilo v prvi alineji 3. člena dogovorjeno, da ji pripada plačilo vpisnine in celotne šolnine za prvi in drugi letnik podiplomskega študija E. ter v petem členu, da ji bo delodajalec v celoti povrnil stroške, ki jih je imela z vpisom še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009, nakar je X dne 24. 5. 2010 A.B. nakazal znesek 2.276,77 EUR, v obdobju od 6. 10. 2010 do 13. 5. 2011 pa je X U.M. nakazal še štiri obroke v skupni višini 2.365,10 EUR, čeprav bi na delovno mesto – samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve – pripravnik, ob daljši objavi prostega delovnega mesta in ob posredovanju razpisanega delovnega mesta iskalcem zaposlitve, torej ob upoštevanju načela enakopravne dostopnosti iz 7. člena ZJU in načela dobrega gospodarjenja iz 14. člena ZJU, lahko zaposlila univerzitetnega diplomiranega ekonomista ali magistra ekonomije, ki dodatnega izobraževanja za delovno mesto finančnik VII/2-II - vodja službe ne bi potreboval;

- dne 30. 3. 2010 izdala odločbo, s katero je pripravnici A.B. skrajšala čas pripravništva do 31. 3. 2010, nakar je dne 31. 3. 2010 v imenu X kot delodajalcem z A.B. kot javno uslužbenko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve z uvrstitvijo v 29. plačni razred, čeprav tega ne bi smela storiti, ker pravilnik o sistemizaciji delovnih mest X z dne 1. 10. 2008 za zasedbo navedenega delovnega mesta določa 1 leto delovnih izkušenj, A.B. pa ni izkazala, da navedeni pogoj izpolnjuje, saj v skladu s 13. točko 6. člena ZJU in v zvezi z navodilom Ministrstva za javno upravo glede izvajanja navedenega člena št. 007-1612/2007/1 z dne 24. 8. 2007, delovnih izkušenj, pridobljenih izven delovnega razmerja na podlagi študentske napotnice ni dokazala z verodostojnimi listinami, iz katerih bi ob času opravljala dela bila razvidna tudi stopnja izobrazbe, potrebna za opravljanje tega dela, kar bi dokazovalo, da je opravljala delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero kandidira in bi se ji tako pridobljene delovne izkušnje pri zaposlitvi lahko tudi upoštevale,

s tem pa naj bi storila dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika,

se po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e .

II. Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolžene T.V.F. ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

III. Pritožba zagovornikov obdolženega F.K. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsegu potrdi.

IV. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 55384/2011 z dne 26. 1. 2016 pod točko I/1 izreka obdolženega F.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo T.V.F. pa pod točko I/2 izreka storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena istega zakona. Po 57. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi ter določilo kazni: obdolženemu F.K. po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1 7 mesecev zapora, obdolženi T.F. pa po prvem odstavku 257. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje 4 mesece zapora, nato ji je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 7 mesecev zapora ter izreklo, da pogojni obsodbi ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 94. člena ZKP sta dolžna plačati stroške postopka, ki sta jih povzročila po svoji krivdi. Z isto sodbo je pod točko II izreka zoper oba obdolženca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki jima je očitala storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ter glede tega dela kazenskega postopka odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili:

- zagovorniki obdolženega F.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne odločitve o kazenski sankciji, kot navajajo uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi tako, da sodbo spremeni v delu, kjer je obdolžencu izrečena kazenska sankcija, in

- zagovornik obdolžene T.V.F. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožbo zoper T.V.F. na podlagi 4. točke 357. člena ZKP v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti.

3Na pritožbo zagovornikov obdolženega F.K. je podala pisni odgovor višja državna tožilka, v njem pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pregled zadeve je pokazal naslednje:

K točkama I in II izreka sodbe

Pritožba zagovornika obdolžene T.V.F.:

5Zagovornik obdolžene T.V.F. v pritožbi med drugimi razlogi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 357. člena ZKP. Navaja, da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona za kaznivi dejanji, ki sta očitani obdolženki.

6Pritožba je utemeljena.

7Do zastaranja kazenskega pregona je prišlo, vendar za obe kaznivi dejanji šele po vložitvi pritožbe. Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 je v zakonu zagrožena kazen zapora do 1 leta. Zanj je predpisan najkrajši zastaralni rok, saj KZ-1 v 5. točki prvega odstavka 90. člena določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo 6 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do 1 leta ali denarna kazen, če ni v tem zakoniku drugače določeno. Obdolženi T.V.F. obtožba očita storitev dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena KZ-1, storjenih v času od 2. 10. 2009 do 15. 5. 2010, in ker ni podan kateri od razlogov iz tretjega odstavka 91. člena ZKP, zaradi katerega zastaranje ne bi teklo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je do zastaranja kazenskega pregona prišlo 15. 5. 2016, zato kazenski pregon obdolženke za očitani kaznivi dejanji ni več dopusten.

8Ker je tako pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 357. člena ZKP, utemeljena, je pritožbeno sodišče obtožbo zoper obdolženko po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Navedena kršitev kazenskega zakona v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila podana, saj je do zastaranja prišlo po izreku prvostopenjske sodbe, to je v času pritožbenega postopka in še preden je bil spis predložen Višjemu sodišču, saj ga je slednje prejelo 19. 5. 2016.

9Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolžene T.V.F. in o stroških obdolženke ter stroških in nagradi njenega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka pod točkama I in II te sodbe (prvi odstavek 394. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP in prvi odstavek 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

K točki III izreka sodbe

Pritožba zagovornikov obdolženega F.K.:

Točka I pritožbe:

10Pritožba navaja, da je napadena sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi morali biti iz spisa izločeni, oziroma na dokaze, ki izvirajo iz teh dokazov. Gre za izsledke pogovorov, pridobljenih na podlagi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili odrejeni z odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 z vsemi podaljšanji. Predlog za izločitev dokazov je bil podan na predobravnavnem naroku 15. 11. 2013 ter nato na narokih 18. 2. 2015 in 13. 10. 2015, pritožba pa v nadaljevanju ponavlja argumente, ki po njeni oceni narekujejo izločitev dokazov in polemizira s stališči prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, ki so navedeni v odločitvah obeh sodišč. Obdolžencu je bila, kot trdi pritožba, z izdajo odredb Pp 1/2009 kršena pravica do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in prvega odstavka 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Dvom v nepristranskost preiskovalnega sodnika Ž., ki je odredbe izdal, izhaja iz okoliščine, da je bil slednji pred nastopom sodniške funkcije namestnik oziroma svetovalec direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, obdolženec pa je bil v času svojega poslanskega mandata med leti 1997 in 2008 del tega obdobja tudi član Komisije Državnega zbora za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami (v nadaljevanju Komisija) in je med njima prihajalo do številnih napetosti in konfliktov, ki so segli tudi na polje osebnega konflikta. Ker je navedeni sodnik izdal odredbo, na podlagi katere se je prisluškovalo obdolženčevim telefonskim pogovorom, so bile obdolžencu zato kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, v zadevi zbrani dokazi pa morajo biti skladno z drugim odstavkom 18. člena v zvezi s 83. členom ZKP iz spisa izločeni. Pritožba trdi, da so razlogi napadene sodbe in sklepov o tem vprašanju sami s seboj v nasprotju ter da je sama s seboj v nasprotju trditev sodišča, ko po eni strani trdi, da zagovorniki obdolženca niso navedli konkretne vsebine konfliktov oziroma osebnih nesoglasij med obdolžencem in preiskovalnim sodnikom, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost, po drugi strani pa je zavrnilo dokazne predloge, da se preiskovalni sodnik ter R.M. in J.K. o tem zaslišijo ter da se pridobijo prepisi magnetogramov sej Komisije, iz katerih bi se vsebina konfliktov in njihova narava, tudi osebna, lahko ugotovila. Zaključek obeh sodišč, da so preiskovalnega sodnika pri izdaji odredb za prikrite preiskovalne ukrepe vodili izključno pravni kriteriji in argumenti ter da so predlagani dokazi materialnopravno nerelevantni, so po oceni pritožbe zmotni, pritožbeno sodišče pa se, ko je odločalo o pritožbi obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o izločitvi dokazov, ni opredelilo do nasprotja, ko sodišče obrambi očita, da ni navedla konkretne vsebine konfliktov oziroma nesoglasij, po drugi strani pa ji ni dalo možnosti, da bi vsebino s predlaganimi dokazi predstavila, saj je izvedbo dokazov zavrnilo. Sodišči tudi nista razlikovali med subjektivnim in objektivnim videzom nepristranskosti sodišča in se nista ukvarjali z vprašanjem, ali je lahko pri obdolžencu objektivno upravičeno obstajala bojazen, da ga sodnik zaradi nekdanjih konfliktov ne bo obravnaval tako kot bi ga sodnik, ki z njim konfliktov ni imel. Torej, nista presodili, ali je zaradi tega v predmetnem postopku podana kršitev obdolženčeve pravice do nepristranskega sojenja in ali je bil v obravnavani zadevi zagotovljen tudi videz nepristranskosti, ne le dejanska nepristranskost. Ker prvostopenjsko sodišče v sodbi ni opravilo presoje, ali je podana kršitev pravice do nepristranskosti sodnika po objektivnem kriteriju, oziroma ker sodba glede tega ni obrazložena, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Povzetemu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se je do utemeljenosti predloga, da se v obravnavani zadevi iz spisa izločijo pridobljeni dokazi, ustrezno opredelilo s sklepom V Kp 55384/2011 z dne 7. 4. 2014. Utemeljenost navedb, ki jih pritožba sedaj ponavlja, kot tudi dodatne v zvezi z razlogi za izločitev sodnika, pa je pritožbeno sodišče ponovno presojalo. Po pregledu razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče v sodbi utemeljilo svojo odločitev, in presoji pritožbenih navedb, je zaključilo naslednje:

12Pregled pritožbenih argumentov in obrazložitve odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 ter odredb, s katerimi so bili podaljšani ukrepi nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenaša v elektronskem komunikacijskem omrežju za telefonske aparate, ki jih je uporabljal obdolženi F.K., pokaže, da je sodišče prve stopnje, pri čemer se utemeljeno sklicuje na naveden pravnomočni sklep pritožbenega sodišča, o tem pravilno odločilo.

13Pritožbeno sodišče se zato na pravilne razloge sodbe sklicuje in jih povzema. Iz obrazložitve odredbe Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 je razvidno, da je preiskovalni sodnik pri odločanju razpolagal z obsežno dejansko podlago - pridobljenimi podatki, ki so utemeljevali razloge za sum storitve korupcijskih kaznivih dejanj, in ki so utemeljevali sklepanje, da dokazov ne bo mogoče uspešno zbrati drugače kot z odrejenimi ukrepi. Razlogi ukrepanja preiskovalnega sodnika nedvomno potrjujejo zaključek, da bi ob navedeni podlagi vsak preiskovalni sodnik predlogu državne tožilke za izdajo odredbe ugodil in bi ravnal nezakonito, če bi ravnal nasprotno. Vprašanje, o katerem je pritožbeno sodišče nato ponovno presojalo, pa je vprašanje, ali je bil preiskovalni sodnik dolžan predlagati, da se ga pri tem postopanju izloči, ker je menil: 1. - da v zadevi ne bo mogel odločiti nepristransko in 2. - da bo dejstvo, če bo on odredil navedeni ukrep nadzora, pri obdolžencu povzročilo dvom v njegovo nepristranskost. Na prvo vprašanje je bilo zgoraj že odgovorjeno, saj je očitno, da bi glede na podlago, ki jo je imel pri odločanju o predlogu, tudi vsak drug preiskovalni sodnik, ne glede na osumljenca, ravnal enako kot je ravnal preiskovalni sodnik v tem primeru, medtem ko je odgovor na drugo vprašanje prav tako jasen: očitno niti v videz nepristranskosti ni podvomil, saj bi v tem primeru predlagal, da o predlogu državne tožilke odloči drugi preiskovalni sodnik oziroma, da se ga v zadevi izloči. Glede okoliščine, ali je bila obdolženemu F.K. prekršena pravica do nepristranskega sodišča oziroma nepristranskega sojenja, ker bi bil obdolženčev strah o sodnikovi pristranskosti objektivno upravičen, pritožbeno sodišče navaja še naslednje:

14Strinja se z dosedanjo oceno sodišč, da objektivna okoliščina, da sta bila preiskovalni sodnik in obdolženec F.K. pred izdajo in podaljšanjem navedenih odredb zaposlena drugje in sta opravljala drugi službi kot ob izdaji odredb ter da sta se pri tem srečevala in si v navedenih službah, ki sta jih opravljala, nasprotovala, še ne daje podlage za sklepanje, da preiskovalni sodnik ne bi smel izdati navedene odredbe, ter da iz navedb obdolženca in obrambe, ki bi naj potrjevale upravičeno bojazen obdolženca pred pristranskostjo preiskovalnega sodnika zaradi teh funkcij in njunih srečevanj, ni izkazano nič drugega kot subjektivno prepričanje obdolženca o pristranskosti sodnika. Razlogi, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v sodbi, s katerimi sta obdolženec in zagovornik zatrjevala obdolženčevo objektivno upravičenost strahu pred pristranskostjo preiskovalnega sodnika, dejansko niso potrjevali več kot to, da naj bi se pri izvrševanju funkcij, ki sta jih imela v obravnavanem času, „kregala“, kar glede na funkciji, ki sta jih vsak od njiju opravljala (preiskovalni sodnik kot pravni svetovalec direktorja Slovenske varnostno-obveščevalne službe, obdolženec pa kot član Komisije za nadzor nad njo), ni nič nenavadnega, pa tudi ne nepričakovanega. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da zatrjevanja o teh sporih med njima ne kažejo na osebne spore, temveč strokovna razhajanja, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenega razloga za to, da preiskovalni sodnik ne bi smel voditi preiskovalnega postopka ali odrediti ukrepa, kot ga je odredil in da bi moral biti v zadevi izločen. Nadalje je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da priložena pisna izjava R.M. in J.J. prav tako potrjuje, da je šlo za strokovna razhajanja med njima v času opravljanja njunih takratnih povsem drugačnih služb, ki nista imeli nobene povezave s službama, ki sta jih opravljala ob izdaji odredbe, in da iz nje tudi ni mogoče sklepati o osebnih zamerah, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati o upravičenem objektivnem strahu obdolženca pred pristranskostjo sodnika, ko je odločal o predlogu državne tožilke o odreditvi nadzora. Sklep sodišča prve stopnje, da dokazni predlog za zaslišanje prič R.M. in J.J. ter za pridobitev prepisov magnetogramov sej Komisije v letih 1996 do leta 2007 zato kot nepotreben zavrne, je pravilen, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo tudi, da je preiskovalni sodnik odločal v okviru presoje konkretnih in specifičnih podatkov, zbranih s strani policije, obramba pa da ni zatrjevala, da bi sodnika pri tem pri opravljanju sodniške službe vodila kakršnakoli osebna prepričanja o obravnavani zadevi ali da bi pri izdaji predmetne odredbe in njenih podaljšanj ravnal kakorkoli mimo okoliščin in podlag, ki jih je imel na razpolago. Obdolžencu tako ni bila prekršena pravica do nepristranskega sojenja in nepristranskega sodnika in niso bili podani razlogi, da se dokazi, ki so bili zbrani na podlagi opravljenega nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter dokazi, ki so bili pridobljeni na tej podlagi, iz spisa izločijo. Ni torej zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi ne iz 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, saj pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodba nima ustreznih razlogov, ker naj ne bi ustrezno obrazložila, ali je bil v postopku zagotovljen tudi objektivni videz nepristranskosti sodnika.

15Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali je obdolženec upravičeno dvomil v nepristranskost preiskovalnega sodnika in je pravilno odgovorilo, da ta dvom ni bil upravičen in objektiven, saj ni ugotovilo, da je prišlo med njima do nesoglasij, ki bi presegla strokovno in politično nestrinjanje. Za zaslišanje J.Ž. glede na navedeno ni imelo razlogov, o vsebini izjave R.M. in J.J. ter predlogu, da se ju zasliši in da se pridobijo magnetogrami sej Komisije, pa je pravilno pojasnilo, da je zato izvedba predlaganih dokazov nepotrebna in da overjena izjava J.J. in R.M. ne kaže na drugo kot na njune konflikte zaradi izvrševanja funkcij v Komisiji in SOVI. Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je bilo zaslišanje navedenih prič potrebno, ker v svoji izjavi o vsebini in naravi konfliktov med obdolžencem in Ž. nista mogla konkretneje govoriti zaradi zaprtosti sej Komisije za javnost, da pa bi lahko o tem izpovedala na zaslišanju, če bi bilo izvedeno skladno z določbami ZKP, ki omogočajo izključitev javnosti in dolžnost varovanja podatkov, saj tudi ta navedba potrjuje pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je očitno šlo za konflikte na področju njunega strokovnega delovanja, saj sicer takšno postopanje ne bi bilo potrebno, in da bi, če bi šlo za konflikte na osebni ravni, zaradi katerih bi bil obdolženec lahko objektivno prepričan v nepristranskost sodnika, to navedeni priči v izjavi zapisali, saj s tem tajnosti podatkov ne bi kršili.

16Pritožba predlaga še, da pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi zasliši priče J.J., J.K., F.P. ter S.K., ker se je obdolženec po zaključku glavne obravnave v predmetni kazenski zadevi seznanil z novimi dejstvi oziroma novimi dokazi, ki dodatno potrjujejo dosedanje navedbe o pristranskosti sodnika ter poudarja, da po določbah ZKP izločanje nedovoljenih dokazov poteka tudi v pritožbenem postopku, ko o njih odloča senat višjega sodišča.

17V zvezi s tem navaja, da je v mesecu oktobru leta 2001 obdolženec v nočnih urah kot član Komisije skupaj z J.J., Z.J. in R.M. opravljal nadzor, da so želeli pregledati določeno listinsko dokumentacijo, kar jim je bilo onemogočeno, in da je prišlo do konflikta med obdolžencem in Ž., ko so zapuščali objekt SOVE. Pritožba predlaga, da bi navedeni, zaslišani na pritožbeni obravnavi, izpovedali o naravi in intenzivnosti konfliktov, do katerih je prihajalo med njima, ter o tem, da je grožnjo Ž-ja obdolženec vzel resno.

18Glede navedenega predloga pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogov za zaslišanje navedenih prič ni. Gre za dogodek, ki bi se naj po navedbi pritožbe pripetil leta 2001, kar pomeni, da je obdolženec zanj vedel že prej, pa ga omenja šele v pritožbi, torej tega več ne more uveljavljati, ker je prepozen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bi navedene priče bile zaslišane in bi zatrjevano potrdile, pogovor s takšno vsebino, ki bi se naj pripetil osem let pred izdajo predmetne odredbe, ne potrjuje, da je obdolženec lahko objektivno prepričan v pristransko ravnanje sodnika, ko je odločal o utemeljenosti razlogov za izdajo odredbe za nadzor njegove telefonske komunikacije. Enako velja za predlog pritožbe, da se na pritožbeni obravnavi zasliši kot priča S.K., ki bi naj januarja leta 2016, kot sedaj navaja pritožba, v razgovoru z obdolžencem slednjega spomnil, da mu je ta leta 2010 med takratnim pogovorom povedal, da se mu bo Ž. zaradi obdolženčeve narave dela in njegove angažiranosti v parlamentu ob prvi priložnosti maščeval. Prekluzija pomeni, da se morajo vsi argumenti za izločitev dokazov uveljavljati najkasneje na predobravnavnem naroku, sicer se uveljavljajo prepozno in se ne morejo upoštevati, razen če stranka zanje takrat še ni vedela. Tudi v tem primeru je nastopila prekluzija, saj naj bi šlo za izjavo obdolženca drugi osebi, torej za nekaj, kar naj bi obdolženec vedel in rekel že pred predobravnavnim narokom in prekluzije ni mogoče zaobiti s trditvijo, da te je na lastno izjavo kasneje nekdo spomnil. Sicer pa tudi te navedbe ne potrjujejo, da bi med obdolžencem in Ž. prihajalo do konfliktov na osebni ravni, temveč izražajo zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o neobjektivnosti sodnika zaradi narave njunega dela in služb, ki sta jih pred leti opravljala. Tudi če bi S.K. slednje na sodišču potrdil, njegovo zaslišanje ni potrebno, saj bi to le potrdilo pravilnost zaključka, da je očitno šlo za spore, ki so izvirali iz narave njunega dela, ne pa za spore osebne narave, ki bi se nadaljevali ali bi trajali tudi v času, ko sta opravljala povsem drugi službi - obdolženec kot župan, Ž. pa kot preiskovalni sodnik. Pritožba, ko zatrjuje, da pri Ž. ni podan objektivni videz nepristranskosti pri odločanju v postopku zoper obdolženega F.K., tudi ne navaja, da bi med njima prišlo do konfliktov, zaradi katerih bi Ž. pri svojem takratnem delu zaradi nepravilnega ravnanja utrpel kakšne sankcije na delovnem mestu, ki bi njegovo nepravilno ravnanje potrjevale in da bi bilo ravnanje naperjeno zoper obdolženega F.K. osebno. Kot je že bilo obrazloženo, nestrinjanja in konflikti med njima tudi niso mogli biti nekaj nepričakovanega glede na službi, ki sta ju v preteklosti oba opravljala, obdolženčevo prepričanje o njegovi nepristranskosti pa se ponovno pokaže zgolj kot subjektivno zatrjevanje, ki objektivno ni utemeljeno.

19Pritožba prilaga še izjavo Ž.V., nekdanjega načelnika Upravne enote Y v času, ko je bil obdolženec župan, v kateri navaja, da pozna obdolženca že vrsto let, ker sta bila sodelavca v organu za notranje zadeve, nazadnje v kriminalistični službi na isti Policijski upravi, nato pa je bil leta 1999 prvič imenovan za načelnika Upravne enote Y, na to mesto pa se je, ko mu je mandat potekel, prijavil med drugimi tudi Ž., ki je bil takrat uradnik v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. V izjavi med drugim navaja, da ga je obdolženec leta 2008 seznanil z dogodkom, ko mu je Ž. ob srečanju dejal, da kaj ima proti njemu in mu očital, da je preprečeval njegovo imenovanje za načelnika Upravne enote, obdolženec pa da mu je odvrnil, da uslužbenci SOVE ne sodijo na tako visoka delovna mesta v Upravni enoti. Navedeni izjavi so priložene listine, iz katerih je razvidno, da je bil Ž. v letu 2007 eden od prijavljenih za položaj načelnika Upravne enote Y, z navedeno izjavo pa želi pritožba prikazati, da so v času izdaje odredbe obstajale okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika Ž. in so zato dokazi, pridobljeni s prisluškovanjem, ki jih je odredil, dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo obdolženčeve pravice do nepristranskega sojenja in jih je potrebno iz spisa izločiti.

20S predložitvijo te izjave je obdolženec prav tako prekludiran. Gre za dogodek, ki bi se naj pripetil leta 2008, torej je obdolženec, ki bi naj o dogodku pripovedoval drugi osebi, zanj vedel že pred predobravnavnim narokom, zato izjavo uveljavlja prepozno. Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi navedena izjava ne spreminja dejstva, da gre le za subjektivno prepričanje obdolženca o nepristranskosti sodnika, ko je izdal navedene odredbe, in da ni mogoče zaključiti, da je prizadet objektivni videz njegove nepristranskosti. Dejstvo je, da sta v preteklosti, v letih svoje kariere in oba po poklicu pravnika, ki sta bila zaposlena v več različnih državnih organih in službah, opravljala različne naloge in funkcije in da sta se pri njih srečevala, ter da je bila v času, ko je bil obdolženec župan, drugi pa je opravljal sodniško službo, na sodišče podana pobuda za izdajo predmetne odredbe. Ko pritožba navaja, da je Ž. obdolženega ob srečanju v gledališču povprašal, zakaj ima negativen odnos do njegove kandidature za načelnika Upravne enote Y, kar je bilo leta 2007, obdolženi pa mu je odgovoril, da obveščevalci SOVE in bivši uslužbenci SDV ne spadajo na upravne enote, nato pa da mu je Ž. očitno nejevoljen odgovoril, da on ni član nobene stranke, saj ne sme biti in da je njemu vseeno, kdo je na oblasti, je iz takšne vsebine pogovora mogoče zaključiti le, da pogovor ne kaže na sovražnost ali maščevalne nagibe Ž., pa tudi ne na konflikten pogovor osebne narave med njima, temveč prej na negativen odnos obdolženca do slednjega, ki ni želel, da bi zasedel mesto načelnika Upravne enote, kjer je bil on župan. Pritožbi priložen dopis obdolženca kot prvopodpisanega in županov občin A, B, C z dne 8. 10. 2007 ministru za javno upravo G.V., kjer se podpisani zavzemajo za to, da je načelnik Upravne enote še naprej Ž.V., takšno sklepanje potrjuje, prav tako pa pritožbi priložena izjava Ž.V., v kateri slednji navaja, da mu je obdolženec takrat obljubil javno in politično podporo pri njegovi kandidaturi in dejal, da bo za to tudi zbral podpise županov ostalih občin z območja UE Y.

21Subjektivno prepričanje obdolženca in njegovo zatrjevanje, da je sodnik pristranski, ne more biti razlog za sodnikovo izločitev. V obravnavani zadevi pritožbene navedbe na potrjujejo, da je bila v času, ko je preiskovalni sodnik izdal predmetno odredbo in pri njenih kasnejših podaljšanjih, podana okoliščina, da bi bilo mogoče sklepati o takšnem osebnem konfliktu med njima na osebni ravni, zaradi katere je preiskovalni sodnik pri odločanju ravnal pristransko in je obdolženca obravnaval drugače kot bi obravnaval kateregakoli drugega osumljenca, in tudi ne, da je bil videz nepristranskosti zaradi trditev obdolženca in pritožbe objektivno prizadet ter da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec (zaradi opisanega v preteklosti) ne bo deležen nepristranskega obravnavanja. Pritožbene navedbe tako ne potrjujejo, da je bil prizadet objektivni videz nepristranskosti preiskovalnega sodnika ob izdaji odredb, temveč da gre za obdolženčevo subjektivno prepričanje in zatrjevanje, da mu je bila prekršena pravica do nepristranskega sodnika in da zato na podlagi odredb, ki jih je izdal navedeni preiskovalni sodnik, zbranih dokazov sodišče v postopku ne bi smelo uporabiti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da okoliščine, ki jih navajata obdolženec in pritožba, ki bi naj kazale na nepristranskost sodnika Ž., niso takšne, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja, pri čemer pa je potrebno upoštevati še način dela in vlogo dežurnega preiskovalnega sodnika, ko odloča o predlogu za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov in torej presoja le vprašanje, ali podatki, ki so mu predloženi, utemeljujejo razloge za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje oziroma kazniva dejanja in je izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij, ki ga predlaga državni tožilec, utemeljeno. Preiskovalni sodnik pri tej svoji nalogi ne tehta in ne presoja stališč nasprotne stranke, zato njegove nepristranskosti (in videza nepristranskosti) ni mogoče presojati enako kot kadar sodnik odloča o stališčih obeh in lahko pri eni stranki s svojim vedenjem vzbuja občutek, da njenih argumentov in predlogov ne obravnava enako skrbno kot predlogov in argumentov nasprotne stranke.¹ Zato je v takšnem primeru kot je obravnavani toliko bolj odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je preiskovalni sodnik ravnal pri izdaji odredbe Pp 1/2009 in njenih podaljšanjih kako drugače, kot bi ravnal, če bi na isti podlagi odločal o katerem drugem osumljencu, torej o nekom, ki ga niti ne bi poznal, in ali je glede na razloge in številna dejstva, navedena v pobudi Okrožnega državnega tožilstva z dne 17. 2. 2009, s katerimi je obdolženec nedvomno seznanjen, utemeljeno sklepati, da je slednji, ki je po poklicu pravnik in je bivši kriminalist, lahko objektivno prepričan, da je sodnik ob odločanju ravnal pristransko, ko je pobudi ugodil, in ali bi razumen človek², ki mu je to isto znano, sklepal, da obdolženec ni bil deležen nepristranskega obravnavanja. Kot je že bilo obrazloženo, je odgovor na to nikalen, kar dodatno potrjuje zaključek, da gre zgolj za subjektivno prepričanje in zatrjevanje obdolženca, da je preiskovalni sodnik ravnal pristransko in da ne gre za obdolženčevo objektivno domnevo, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, kot bi ga bil deležen vsak drugi osumljenec v enakem oziroma primerljivem primeru. Obdolžencu pravica do nepristranskega sodnika in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP tako po oceni pritožbenega sodišča ni bila prekršena, zato je pritožba, ki zatrjuje drugače, neutemeljena. Ne glede na navedeno dejstvo pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi odredbo za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem izdal sodnik, ki ne bi izpolnjeval standarda videza nepristranskosti, to še ne pomeni, da na zbrane dokaze sodišče ne bi smelo opreti sodbe, saj so bili izsledki ukrepa - vsebina telefonske komunikacije - kot dokazi pretreseni na glavni obravnavi v prisotnosti strank, in to tako, da so bili poslušani ter jih je presojala druga sodnica.

22Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana tudi zato, ker so bili v tej kazenski zadevi uporabljeni dokazi, na katere se sodba ne bi smela opreti, ker se soobdolženi T.V.F. očita storitev kaznivih dejanj po prvem odstavku 257. člena KZ-1, skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZKP pa se izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne smejo uporabiti, če se ne nanašajo na katero izmed kataloških kaznivih dejanj, za katere je posamični ukrep mogoče odrediti. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014, kjer je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je potrebno kaznivo dejanje, ki se očita obdolženemu F.K., glede na njegov opis pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ta pa ne sodi med kataloška kazniva dejanja, za katera je mogoče uporabiti prikrite preiskovalne ukrepe iz prvega odstavka 150. člena ZKP ter se zato dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenaša v elektronskem komunikacijskem omrežju po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, po odredbah Okrožnega sodišča v Mariboru Pp 1/2009 za to kaznivo dejanje že iz tega razloga ne smejo uporabiti. Ker se obdolžencu očita, da je pri T.V.F. posredoval, da se opravi uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, je vprašanje, ali je soobdolženka opravila prepovedano uradno dejanje, predhodno vprašanje; sklepanje, da se je slednje zgodilo, pa na podlagi nedovoljenih dokazov povzroča tudi nezakonitost presoje, da naj bi F.K. storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba.

23Pritožba nima prav. T.V.F. je z ravnanjem, opisanim v točki I/2 izreka prvostopenjske sodbe, opravila prepovedano uradno dejanje. Dejstvo, da je po izdaji prvostopenjske sodbe prišlo do zastaranja kazenskega pregona za kaznivi dejanji, očitani obdolženi T.V.F., ne spremeni pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je kot direktorica X z ravnanji, opisanimi v izreku sodbe, opravila uradna dejanja, pa tudi, da je obdolženec s tem, ko ji je naročil, da razpiše prosto delovno mesto za pripravnika - diplomiranega ekonomista I. bolonjske stopnje in na tem mestu zaposli A.B., nato pa ji naročil, da uredi vse potrebno za plačilo šolnine zanjo, s svojim vplivom pa dosegel, da je T.V.F. v nasprotju z določili citiranega Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) to storila in z A.B. sklenila pogodbo o zaposlitvi in pogodbo o izobraževanju, s tem pa opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, izrabil svoj položaj in svoj resnični vpliv kot župan in hkrati kot predsednik nadzornega sveta X ter posredoval pri njej kot pri uradni osebi, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Storil je kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1, ki je kataloško kaznivo dejanje, za katerega se lahko odredijo prikriti preiskovalni ukrepi, kot so se odredili na podlagi odredbe Pp 1/2009 in odredb, s katerimi so bili ti ukrepi podaljšani, in pritožba nima prav, ko navaja, da na takšen način zbrani dokazi, ker se obdolženi T.V.F. ni očitalo kataloško kaznivo dejanje, ne bi smeli biti uporabljeni. Dejstvo, da je pravica do kazenskega pregona obdolženke zastarala, pa na dopustnost presoje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot je že bilo obrazloženo, ne vpliva.

24V zadevi, ki jo obravnava sodba Vrhovnega sodišča I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014 (tako imenovana zadeva Ježovita), je Vrhovno sodišče pojasnilo, da bi se lahko v navedeni zadevi obdolženemu F.K. glede na opisano ravnanje očitalo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 (obsojeni K.J. pa se je očitalo kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1), in se zato, ker ni šlo za kataloško kaznivo dejanje, tako imenovani prisluhi ne smejo uporabiti. Nobeno od kaznivih dejanj v navedeni zadevi ni bilo kataloško kaznivo dejanje, v tej kazenski zadevi pa je bil obdolženi F.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1, ki je kataloško kaznivo dejanje, torej tisto, za katerega zakon določa, da se prikriti preiskovalni ukrepi nadzora elektronskih komunikacij lahko odredijo (2. točka drugega odstavka 150. člena ZKP). Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 90103/2010 z dne 10. 10. 2013, kjer je obrazloženo, da se sme podatke, sporočila, posnetke ali druga dokazila, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa iz prvega odstavka 150. člena ZKP, ker so bili ob izdaji odreditve preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum izvršitve kataloškega kaznivega dejanja, uporabiti tudi za dokazovanje poskušenega oziroma izvršenega nekataloškega kaznivega dejanja, če je kataloško kaznivo dejanje, glede katerega so bili zakonito odrejeni in izvajani prikriti preiskovalni ukrepi iz prvega odstavka 150. člena ZKP, z izvršitvijo oziroma poskusom izvršitve nekataloškega kaznivega dejanja izgubilo svojo samostojnost ter se zaradi odnosa subsidiarnosti vključilo v izvršeno ali poskušeno nekataloško kaznivo dejanje kot njegov naravni in pravni sestavni del. Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejeni zoper obdolženega F.K., so tako lahko bili v obravnavani zadevi dokazna podlaga tudi za presojo utemeljenosti obtožbe, ki je T.V.F. očitala storitev nekataloških, a s kataloškim kaznivim dejanjem povezanih kaznivih dejanj.

Točka II pritožbe:

25Pritožba uveljavlja še pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodba nima razlogov o tem, da je obdolžena T.V.F. kot direktorica X v trenutku, ko sprejema odločitve o tem, koga zaposliti, uradna oseba, niti o tem, da gre pri ravnanjih, ki se slednji očitajo, s tem pa ravnanjih, pri katerih naj bi nezakonito posredoval obdolženi F.K., za uradna dejanja, kaj šele, da bi imela razloge o tem, da bi šlo za uradna dejanja, ki se ne bi smela opraviti.

26Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. O tem, da je bila obdolžena T.V.F. uradna oseba in da je opravila uradna dejanja, ki se ne bi smela opraviti, ima sodba vse podrobne, pa tudi prepričljive in tehtne razloge v točki 43 obrazložitve. Pritožba zato ni utemeljena niti, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

27Po oceni pritožbe so dokazi nedovoljeni tudi zato, ker so odredbe za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov oprte v ključni meri na uradni zaznamek policije ter domnevno anonimno pismo, ki ga je prejela policija, pri čemer obstaja sum, da gre za istega pisca in da je torej policija sama sebi napisala in poslala anonimno pismo, da bi dobila zadostno podlago za to, da tožilcu posreduje pobudo, ta pa sodišču predlog za odreditev preiskovalnih ukrepov. Ravnanje policije je bilo v nasprotju s pravili poštenega postopka, ki je zavarovan s 6. členom EKČP in 22. členom Ustave, če bi se izkazalo, da je policija sebi napisala anonimno pismo, na podlagi katerega bi tožilcu posredovala pobudo, ta pa sodišču predlog za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ker ni ugodilo predlogu obrambe in ni odredilo izvedenca lingvistične stroke ali zapriseglo primernega strokovnjaka s področja lingvistike za slovenski jezik, ki bi ugotovil, ali se v obeh dokumentih uporabljajo elementi, ki bi kazali na istega pisca, s tem pa je kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP. Nepravilna pa je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da se odredba za prikrite preiskovalne ukrepe ne opira predvsem na uradni zaznamek policije in anonimno pismo. Edini vir informacij in podlaga za izdajo odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe je bila očitno „neimenovana oseba“, glede tega pa je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 440/2008 povedalo, katere kriterije mora informacija neimenovanega vira izpolnjevati, da bi bilo to zadostno z vidika utemeljenih razlogov za sum, ki so pogoj za odreditev in podaljšanje preiskovalnih ukrepov, pri čemer mora biti podan tudi utemeljen sum, da se v zvezi z domnevno kriminalno dejavnostjo uporablja konkretno komunikacijsko sredstvo in šele v tem primeru je mogoče na takšnem komunikacijskem sredstvu uvesti prikrite preiskovalne ukrepe. Tudi glede teh vprašanj pritožba polemizira s stališčem pritožbenega sodišča, ki je na iste trditve v tej zadevi že odgovorilo.

28Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je do navedenih vprašanj v sodbi pravilno opredelilo in zato njene razloge pritožbeno sodišče tudi v tem povzema in se nanje sklicuje. Glede mnenja stalnega sodnega izvedenca S.P. z dne 25. 8. 2011 je tako pravilno pojasnilo, da je obdolženec s predlogom za izvedbo tega dokaza prekludiran, ker bi ga lahko predlagal na predobravnavnem naroku in bi sodišče, ne glede na odločbo Ustavnega sodišča Up 234/2013, o izvedbi odločalo. Pri tem je pravilno obrazložilo še, da obdolženec in zagovornik nista navedla razloga, zakaj izvedbe tega dokaza, ki je nastal 3 leta pred predobravnavnim narokom, nista pravočasno predlagala, sprejemljivo in razumno pa je pojasnilo tudi, da gre pri obeh listinah za objektivne podatke, ki so se v obeh pisanjih povsem življenjsko lahko znašli neodvisno eden od drugega in da iz izgleda računalniškega zapisa obeh listin ne izhaja, da ju je pisala ista oseba. Tudi pregled obrazložitve odredbe Pp 1/2009, s katero so bili 19. 2. 2009 odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, ki so bili kasneje podaljšani, pokaže pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da se odredba ne opira le na navedeni listini, sestavljeni 1 leto pred njeno izdajo, saj so bile v tem času zbrane številne informacije, ki so konkretizirane v pobudi Okrožnega državnega tožilstva z dne 17. 2. 2009 in so bile predmet ocene utemeljenosti izdaje odredbe Pp 1/2009. V pobudi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru so te informacije podrobno obrazložene na 14 straneh in so ji priloženi številni uradni zaznamki o ugotovitvah in zbranih obvestilih, ki so bili zbrani v obdobju od 16. 1. 2007 do izdaje navedene pobude, in sicer razen navedenih listin - uradnega zaznamka z dne 15. 2. 2008 in anonimnega obvestila z dne 12. 3. 2008, ki je bilo 19. 3. 2008 odstopljeno sektorju kriminalistične policije, še številni uradni zaznamki o zbranih obvestilih v zvezi s sumom izvrševanja kaznivih dejanj. V pobudi in v odredbi Pp 1/2009 pa je ustrezno obrazloženo tudi, da je po predlaganem ukrepu potrebno poseči zato, ker je navezovanje stikov z osebami, ki bi lahko nudile koristne podatke o gibanju in strukturi kriminalne združbe, zelo oteženo in na podlagi dosedanjih podatkov operativni prodor v kriminalno združbo zaradi izredno velike možnosti krompromitacije ni mogoč. V odredbi Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 je glede tega še pojasnjeno, da imajo osumljeni zaradi svojega statusa možnost izkoriščati svoj položaj in svoj resnični vpliv, da posredujejo in vplivajo tudi na delo državnih organov oziroma organov nadzora, s čimer je možnost preprečitve zavržnih dejanj osumljenih oseb s strani državnih nadzornih institucij zelo majhna; da zaposleni v strokovnih službah MOM navkljub velikim strokovnim napakam in domnevnim nezakonitostim vodstva MOM pri vodenju posameznih postopkov zaradi strahu pred šikaniranjem na delovnem mestu ter zaradi strahu pred izgubo službe s policijo niso pripravljeni sodelovati; da je poleg tega osumljeni takoj po prihodu na občino s posebno okrožnico vsem zaposlenim na občini prepovedal komunikacijo s policisti in da je bilo ugotovljeno tudi, da nekateri vodilni uradniki iz kabineta župana oziroma iz občinske uprave na podlagi županovih usmeritev zahtevajo izvršitev spornih nalog, velikokrat pa določene naloge opravijo tudi brez vednosti strokovnih služb in izven okvirov svojih pristojnosti ter da je policija ugotovila, da strokovne službe v nekaterih primerih niti ne razpolagajo z vso potrebno dokumentacijo oziroma da se dokumentacija hrani na mestih, ki strokovnim službam niso dostopna, pri čemer se obrazložitev sklicuje na prilogo 76 predloga. Navedeno je še, da do sedaj zbrana obvestila utemeljujejo razloge za sum, da gre v podrobno predstavljenih primerih delovanja združbe zagotovo za medsebojno vnaprejšnje dogovarjanje in usklajeno delovanja občinske uprave, gospodarskih družb in posameznikov, za kar je nedvomno potrebno neposredno srečevanje in telefonska komunikacija med osebami, pri čemer je z vidika uspešnosti predkazenskega postopka potrebno uporabiti vsa sredstva in metode, ki so zakonsko dopustne in so namenjene pravočasnemu policijskemu delovanju, v danem primeru zlasti uporabo prikritih preiskovalnih metod in sredstev (obrazložitev odredbe - stran 10 in 11). Ne drži torej, da odrejen ukrep ni obrazložen glede potrebnosti njegovega izvajanja in okoliščine, da se v zvezi s kriminalno dejavnostjo uporabljajo telefoni kot komunikacijsko sredstvo. Po obrazloženem tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe niti za pritegnitev izvedenca lingvistične stroke, ki bi naj pojasnjeval podobnosti v pisanju obeh navedenih listin.

29Pritožba še navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009 navedlo, katere kriterije mora informacija neimenovanega vira izpolnjevati, da bi bilo to zadostno z vidika utemeljenih razlogov za sum, ki so pogoj za odreditev in podaljšanje preiskovalnih ukrepov. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da lahko sodišče odloča o odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov na podlagi dejanskih ugotovitev policije, glede katerih pa mora policija v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev in da mora biti sodišču razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je sklepala, da je dokazni standard utemeljenih razlogov za sum podan, pri tem pa je opozorilo na poseben položaj, kadar vir teh podatkov predstavlja informator, torej vir, ki je znan policiji, ni pa razkrit sodišču, ter da v navedeni zadevi ni bilo najti ničesar, kar bi omogočalo samostojno presojo zanesljivosti informatorjev oziroma informatorske mreže (subjektivna zanesljivost), niti ni podatkov o tem, kako so/je informator prišel do okoliščin, ki jih je posredoval policiji, ta pa državnemu tožilcu in preiskovalnemu sodniku (objektivna zanesljivost obvestila). V navedeni zadevi se je policija opirala na več (mrežo) virov, kar bi sicer lahko kazalo na višjo stopnjo njihove zanesljivosti, vendar policija ni razkrila ničesar o nobenem od posameznikov, ki to mrežo sestavljajo, ni navedla podatkov o obsegu mreže, o naravi članstva (odjemalci?), o obdobju, v katerem je podatke zbirala in podobno (točka 14 obrazložitve sodbe I Ips 440/2008). Obe zadevi pa se po vsebini in količini zbranih informacij ne moreta primerjati. V pobudi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 17. 2. 2009 so podani številni podatki, ki so preiskovalnega sodnika seznanjali ne le z dejanskimi ugotovitvami, temveč tudi s podlago teh ugotovitev, pri čemer je uvodoma v predlogu za izdajo odredbe državna tožilka pojasnila vir ugotovitev, da osumljene osebe med seboj komunicirajo, pri tem pa se je sklicevala na rezultate predhodnih odredb v zadevah Kpd 977/08 in Kpd 1101/08 z dne 5. 2. 2008, s katerima je preiskovalni sodnik operaterjema mobilne in stacionarne telefonije naložil izpis celotnega prometa in posredovanje vseh drugih relevantnih podatkov, ki se navezujejo na uporabo sredstev telefonov za obdobje od 1. 1. 2008 do 6. 11. 2008, kar povzema v obrazložitvi odredba Pp 1/2009. Nadalje so obrazložene številne ugotovitve iz postopkov za izvedbo javnega razpisa za javna naročila, okoliščine glede nakupa in prodaje zemljišč, ugotovitve o sprejetih odločitvah Mestnega sveta v zvezi s tem, pojasnjene so s tem povezane ugotovitve, ki izhajajo iz podatkov zemljiške knjige in druga dejstva. Tako ni mogoče sprejeti enakega zaključka kot v zadevi I Ips 440/2008, saj gre za povsem drugačno dejansko podlago ter zaradi obsežnosti zbranih podatkov iz različnih virov za neprimerljiv obseg različnih informacij in podatkov, ki so bili podlaga za izdajo odredbe, zato ni mogoče trditi, da ob odreditvi prikritih ukrepov zoper obdolženca ni bil izpolnjen pogoj utemeljenih razlogov za sum.

30Nadalje pritožba zatrjuje, da je bila obdolžencu prekršena pravica do komunikacijske zasebnosti iz drugega odstavka 37. člena Ustave, pravica do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, splošnega varstva osebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave ter spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ker je sodišče sodbo oprlo na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, Okrožno državno tožilstvo pa je v obravnavani zadevi zahtevo za preiskavo zoper obdolženca vložilo po preteku dveh let od prenehanja izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. V obravnavani zadevi so bila posamezna preiskovalna dejanja predlagana po novembru 2011, obtožba pa je bila vložena šele 10. 7. 2013. Prekršena je bila določba drugega odstavka 154. člena ZKP, ki določa, da je potrebno dokazno gradivo, pridobljeno z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uničiti, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepa ne poda take izjave. Pritožba se ne strinja z razlago prvostopenjskega sodišča glede poteka dvoletnega roka in mnenjem Š.H., povzetega iz ZKP s komentarjem, da tudi če vso zbrano gradivo ni bilo dokazna podlaga za uvedeni kazenski pregon, se preostali del gradiva ne uniči, ker to stališče po oceni pritožbe pomeni razlago drugega odstavka 154. člena ZKP, ki je v nasprotju z navedenimi določili Ustave in EKČP. Zaradi poteka roka dveh let izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne morejo biti podlaga, na katero se lahko opre sodba in jih je zato potrebno izločiti.

31Tudi to stališče je pritožbeno sodišče ponovno presojalo in pritožbi ponovno ne more pritrditi. Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov niso nedovoljeni, saj sodišče sodbe nanje ne sme opreti, če je podan kateri od razlogov, ki jih določa zakon, torej razlog iz četrtega odstavka 154. člena ZKP - če bi bili prikriti preiskovalni ukrepi izvršeni brez odredbe državnega tožilca oziroma brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, ali če daljšega izvajanja ukrepov ni preveril senat, za kar pa v obravnavanem primeru, kot v sodbi pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče (obrazložitev točka 14 na strani 14 sodbe), ne gre. Stališču pritožbe, da Š.H. v komentarju ZKP navedene določbe zakona ne razlaga ustavno skladno, ni mogoče pritrditi.

32Pritožbeno sodišče ocenjuje, da mnenje Š.H. ni neskladno z Ustavo, saj ni namen varovanja komunikacijske zasebnosti ta, da se uničijo tudi tisti dokazi, ki potrjujejo izvrševanje kaznivih dejanj in zaradi katerih so bili ukrepi odrejeni, temveč da se varuje zasebna komunikacija osumljenca in drugih oseb v tistem delu, ki z namenom odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov nima nobene povezave. Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP so le tisti podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki so bili pridobljeni z uporabo v tem primeru prikritih preiskovalnih ukrepov iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevanja kazenskega pregona, medtem ko vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki kažejo na storitev kaznivih dejanj, in sicer tistih, zaradi katerih je bil posamezni ukrep odrejen ali drugih, se hranijo, pri čemer ima kazenski pregon kot posebni del javnega interesa nedvomno prednost pred interesi posameznika, konkretno pred varovanjem njegove zasebnosti v takšnem primeru, kot je predvideno tudi v drugem odstavku 8. člena EKČP, drugem odstavku 37. člena in drugem odstavku 38. člena Ustave. Sicer pa je pritožbeno sodišče glede tega vprašanja (v drugi zadevi zoper istega obdolženca - sklep V Kp 93774/2010 z dne 1. 4. 2014) že pojasnilo, da je državni tožilec na podlagi vsebin, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z navedeno odredbo, sicer v drugi zadevi, 18. 7. 2011 vložil zahtevo za preiskavo in da je med obema zadevama podana subjektivna in objektivna koneksiteta ter da ni nujno, da bi bili zadevi vodeni samostojno, oziroma da bi bili lahko skupaj obravnavani, če ne bi šlo za tako obširno preiskovanje kriminalne dejavnosti oziroma za toliko zadev. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bi le v primeru, ko izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov več kot dve leti ne bi bili podlaga in predmet nadaljnje preiskave kriminalne dejavnosti, nastopila domneva, da ne omogočajo začetka ali nadaljevanja kazenskega pregona ter da jih je potrebno, kot določa drugi odstavek 154. člena ZKP, uničiti.

33V obravnavani zadevi je po oceni pritožbe podan utemeljen sum, da je policija po prenehanju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov hranila njihove izsledke, kar predstavlja zlorabo osebnih podatkov, zato so nedovoljeni in jih je potrebno iz spisa izločiti, saj je podana kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP in kršitev 35., 37. in 38. člena Ustave. Postopek, ki ureja obdelavo, ravnanje in shranjevanje takšnih podatkov, mora biti v zakonu natančno določen, kar je ESČP že večkrat poudarilo, med drugim v zadevi Weber in Saravia v. Nemčija. Zato mora policija, da po prenehanju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ne pride do kršitve navedenih ustavnih in konvencijskih pravic, pristojnemu državnemu tožilcu brez vsakega odlašanja predati celotno gradivo, pridobljeno na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, kot tudi gradivo, ki je z izvajanjem teh ukrepov kakorkoli povezano. Pritožba pri tem navaja poročilo št. 2340-9/08/33-78 z dne 23. 7. 2010, ki ga je policija posredovala Okrožnemu državnemu tožilstvu, iz katerega je razvidno, da je policija še v letu 2011 ter kasneje državnemu tožilstvu pošiljala prepise telefonskih pogovorov, kar izhaja na primer iz poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 22. 6. 2011, z njimi pa je razpolagala še v letu 2013, ko je Okrožnemu državnemu tožilstvu posredovala poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe, katerega priloga so bili tudi prepisi prisluhov. Da je takšno ravnanje organov pregona nezakonito, je ugotovila tudi Komisija, ki je sprejela sklep št. 200-15/13-16/15 z dne 5. 12. 2013.

34Na te navedbe je bilo v tej sodbi že odgovorjeno. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, kako ocenjuje dovoljenost dokazov in zakaj izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne predstavljajo nedovoljene dokazne podlage za presojo v tej kazenski zadevi. Glede povzetih pritožbenih navedb povzema pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da so lahko morebitne nepravilnosti glede hrambe oziroma posredovanja izsledkov preiskovalnih ukrepov predmet kakšnega drugega postopka, ni jih pa mogoče zaradi tega oceniti kot nezakonito pridobljene in navedeno ne vpliva na dovoljenost njihove uporabe v tem kazenskem postopku.

35Pritožba graja razloge sodbe v točki 17 obrazložitve glede zahteve za izločitev dokazov, podanih na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2015. Prepisi izsledkov preiskovalnih ukrepov so lahko narejeni le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, nezakonito ravnanje, kar je prepisovanje brez takšne odredbe, pa pomeni kršitev 35., 37. in 38. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbe neutemeljeno zavrnilo predlog za izločitev dokazov - izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih preiskovalni sodnik ni odredil prepisati. Navaja, enako kot v predlogu za izločitev dokazov, podanem prvostopenjskemu sodišču, da v spisu manjka 5 odredb preiskovalnega sodnika in prav toliko njegovih zapisnikov o pregledu prepisov, kot določata 84. in 86. člen ZKP, zapisniku pa bi morali biti priloženi prepisi, ki jih je preiskovalni sodnik pregledal, pri čemer se sodba glede tega vprašanja sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 75/2001. Poudarja zahtevo, da morajo biti pogoji za poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti in vse ostale relevantne okoliščine v zvezi s tem posegom jasno in natančno določeni v zakonu in se sklicuje na drugi odstavek 37. člena Ustave, 8. člen EKČP ter sodbi Valenzuela Contreras v. Španija z dne 30. 7. 1998 in Amann v. Švica z dne 16. 2. 2000. Varstvo komunikacijske zasebnosti pa mora biti zagotovljeno tudi v fazi uporabe izsledkov preiskovalnih ukrepov, ne le v fazi izvajanja. Pri tem se sklicuje na sodbo ESČP Weber in Saravia v. Nemčija ter navaja, da morajo biti v zakonih držav pogodbenic vzpostavljena minimalna jamstva, ki jih v nadaljevanju našteva, da ne pride do zlorab pooblastil. Postopek izdelave izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov mora biti predpisan z zakonom, v njem pa morajo biti pravila, ki ta postopek določajo, skladna z naštetimi jamstvi ter morajo biti jasna in predvidljiva. ZKP v tretjem odstavku 153. člena tem zahtevam v osnovi sledi in ne določa, da bi lahko kdo drug kot preiskovalni sodnik odredil prepis posnetkov telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja, zato je vsako drugo prepisovanje brez izrecne zakonske podlage v neskladju s kriteriji, ki izhajajo iz predstavljene presoje ESČP v zadevi Weber in Saravia v. Nemčija. Ker so bili prepisi v obravnavani zadevi opravljeni ne da bi jih odredil preiskovalni sodnik, so bile obdolžencu kršene pravice iz 8. člena EKČP ter uvodoma navedene ustavne pravice, sodišče prve stopnje pa je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na takšne prepise oprlo sodbo.

36Zatrjevanih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožba torej zatrjuje, da je razlaga, ki jo povzema prvostopenjsko sodišče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 75/2001 z dne 19. 5. 2005, v nasprotju z jamstvi iz citirane sodbe ESČP, ki morajo biti zagotovljeni pri odrejanju in uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov in njihovih prepisov. Ni ji mogoče pritrditi. Postopek ravnanja z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov se v obravnavani zadevi ne razlikuje od takšnih postopkov v drugih zadevah, kjer je bil tak ukrep odrejen in je skladen z zakonom. Ravnanja s prepisi izsledkov preiskovalnih ukrepov tudi ni mogoče oceniti kot takšnega, da bi se z njim posegalo v ustavne pravice tistega, zoper katerega se je ukrep izvajal. Razloge prvostopenjskega sodišča, navedene v točki 17. obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče zato v celoti, da ne bo ponavljanja, povzema kot pravilne in jim pritrjuje, pri tem pa dodaja še, da se napadena sodba ne opira ne na povzetke in ne na prepise telefonskih pogovorov, temveč na telefonske pogovore, ki so bili na glavni obravnavi predvajani. Sodišče prve stopnje glede tega v sodbi utemeljeno navaja, da obdolženec in zagovornik, ko so bili predvajani, nista oporekala skladnosti predvajanih posnetkov z njihovimi prepisi, kar pa je v zadevi bistvenega pomena. Pravilno je pojasnilo tudi, da v primeru prepisa posnetkov po policiji preiskovalni sodnik opravi le kontrolo na podlagi drugega odstavka 153. člena ZKP ter da bi moral v nasprotnem primeru državni tožilec predlagati preiskovalnemu sodniku, katere dele posnetkov telefonskih pogovorov naj se prepiše, to pravico pa imata v fazi preiskave tudi obdolženec in zagovornik, in šele, če se obdolženec z vsebino prepisa, ki ga je opravila policija, ne strinja ali oporeka pravilnosti prepisa, je dolžan preiskovalni sodnik narediti (ponovni) prepis neposredno na podlagi poslušanja gradiva. Navedeno, povzeto iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 75/2001, nikakor ne potrjuje teze pritožbe, da obdolženčeve ustavne pravice niso ustrezno varovane in da je s tem poseženo v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti ter da niso upoštevani kriteriji o skladnosti zakonsko določenega postopka ravnanja z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ter da nanje ni dovoljeno opreti sodbe.

37Pritožbi nadalje ni mogoče pritrditi, ko se ne strinja z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ostale dokazne predloge. Pridobitev poročila policije št. 2340-9/08/33-78 z dne 23. 7. 2010 o tem, da je policija tožilstvu posredovala kopije, ne pa izvirnike izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov in zaslišanje priče B.M. ter pridobitev poročila Komisije z dne 14. 2. 2014 v zvezi s hrambo in ravnanjem z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na že obrazloženo v tej sodbi, ni bilo potrebno. Enako velja za predloge, da se postavi izvedenca, ki bi podal mnenje o tem, ali so na državno tožilstvo poslani DVD-ji izvirniki ali kopije in katera institucija ima izvirnike; pridobitev dokumenta Generalne policijske uprave št. 2340-108/2010/3 z dne 16. 9. 2010; da se zaslišita R.M. in J.K. ter da se pridobijo magnetogrami sej Komisije v letih 1997 do 2006; da se zaslišijo kriminalist A.G. v zvezi z okoliščinami pogovora M.P. z neimenovano osebo in v zvezi z besednim ujemanjem med domnevno anonimnimi dopisi in listinami policije ter F.P., R. B. in J.K. v zvezi z izvedenim nadzorom Komisije z dne 7. 11. 2013 glede izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov; R.M., A.G., direktor PU L. in kriminalist Z. v zvezi s tem, da so imeli v posesti prepise pogovorov in SMS sporočil brez odredbe sodišča; Z.K. o tem, kako so se izsledki brez odredbe preiskovalnega sodnika znašli na Policijski upravi; direktor policije M.F., ki je 15. 3. 2009 na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podal zahtevo za podaljšanje ukrepov in priložil prepise pogovorov brez odredbe preiskovalnega sodnika; J.L. v zvezi s tem, da je poročilu ODT z dne 23. 7. 2010 priložil kopije DVD-jev oziroma CD-jev in A.G. - glede izpiska iz arhivirane baze Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije in njegovih ugotovitev glede objave oglasa za prosto delovno mesto pri X na spletni strani Zavoda v času med 1. 10. 2009 in 19. 10. 2009 ter da se ga zasliši v zvezi z ugotovitvami M.M., stalnega sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko. Pritožba je neutemeljena, ko navaja, da je bila z zavrnitvijo izvedbe teh dokazov prekršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, pri čemer skladno z ustaljeno ustavno sodno presojo, ki jo je Ustavno sodišče odprlo z odločbo št. Up-34/93, kot še navaja, sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora pa ga izvesti, če je pravno relevanten, in če ni očitno, da ne more biti uspešen, stališče prvostopenjskega sodišča, da predlagani dokazi niso pomembni za presojo v zadevi, pa je po njeni oceni zmotno.

38Predloge, da se izvedejo navedeni dokazi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Pritožba trdi, da bi bilo potrebno ugotavljati, ali so bili na Državno tožilstvo poslani DVD-ji izvirniki ali kopije in katera institucija ima izvirnike, ker je to pomembno z vidika testiranja verodostojnosti posnetkov ter z vidika preverjanja zakonitosti oziroma ustavnosti ravnanja z izsledki preiskovalnih ukrepov. Na to trditev je bilo v tej sodbi že odgovorjeno in iz razlogov, zaradi katerih izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov sodišče prve stopnje utemeljeno ni ocenilo kot nezakonite in takšne, na katere se sodba ne more opreti, sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti naštetih predlaganih dokazov. Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov so bili pridobljeni na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika, ki je po pregledu prejete dokumentacije potrdil, da je bil prikriti preiskovalni ukrep izvajan v skladu z odredbami št. Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 in odrejenimi podaljšanji (ki jih iz razloga, ker mora navedeno nalogo - presojo v zadevi opraviti, vselej podaljšuje preiskovalni sodnik, ki je ukrep prvič odredil) ter da se je izvajal zoper osebe, navedene v odredbah in da se je izvajal ukrep, ki je bil odrejen, in to v času, s sredstvi in v obsegu, kot je bil odrejen (uradni zaznamek preiskovalnega sodnika pod opr. št. Pp 1/2009 z dne 17. 8. 2010 - priloga C 10). Pridobljeni izsledki pa so pri tem potrjevali utemeljenost suma izvrševanja korupcijskih kaznivih dejanj in uporabili so se v kazenskem postopku zoper obdolženca tako, da so bili na glavni obravnavi tisti posneti telefonski pogovori, ki so bili v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, poslušani, obdolženčeva zasebnost in hkrati njegova komunikacijska zasebnost pa sta bili zavarovani tako, da je bila zaradi varovanja njegovega zasebnega življenja ter drugih oseb javnost pri poslušanju izključena. Vse navedeno je za postopek bistvenega pomena in bi bila zato izvedba naštetih dokazov, ki jih predlaga pritožba, za presojo odločilnih dejstev brez pomena in bi le predstavljala oddaljevanje od namena kazenskega postopka, to pa je presoje pravilnosti trditve obtožbe, da je obdolženec ravnal tako, kot mu očita.

39Pritožba se nadalje ne strinja s prvostopenjskim sodiščem, ko se v sodbi (točka 20 obrazložitve) ni strinjalo z mnenjem C.R.. V mnenju je zapisal, da zavrnitev predloga za zaslišanja neimenovane osebe, torej tistih, ki jih policija in tožilstvo označujeta kot neimenovane priče, predstavlja hudo kršitev ustavnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku. Stališče prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbe napačno, v nasprotju z zakonom in v neskladju z Ustavo, pri tem pa pritožba povzema odločbo Ustavnega sodišča Up 518/03 z dne 19. 1. 2006 in sodbo ESČP Lüdi v. Švica glede zahteve, da se zasliši tajnega policijskega sodelavca. Navaja, da je mogoče zaščititi tudi anonimnost in varnost tajnih policijskih sodelavcev in bi sodišče lahko izvedlo postopek odveze dolžnosti varovanja tajnosti neimenovanih prič in jih zaslišalo ob zaščitnih ukrepih, predvidenih v prvem odstavku 240.a člena ZKP. Tretji odstavek 6. člena EKČP namreč med drugim določa, da ima vsak, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in ker sodišče obdolžencu tega ni omogočilo, mu je navedeno pravico kršilo, s tem pa mu je kršilo tudi pravico do obrambe in zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Dodaja še, da ni sporno, da so bili anonimni dopisi podlaga za izdajo odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe s podaljšanji, pri čemer pa ni mogoče presoditi, kaj je dejansko odločilen oziroma ključen dokaz, na podlagi katerega je bila odredba izdana, če se je odredba oprla na predmetni dokaz, ki predstavlja kršitev iz 6. člena EKČP, pa že to samo po sebi predstavlja razlog za neveljavnost takšne odredbe.

40Tudi v tem pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje navedbam v točki 20 prvostopenjske sodbe in zaključku o nepotrebnosti zaslišanja priče A. G.. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je policija v skladu s 118. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije dolžna neimenovano osebo zaščititi, ker mora varovati tajnost vira prijave in tako zagotoviti anonimnost osebam, ki na podlagi zaupnega odnosa sodelujejo s policijo, pri čemer je identiteta vira zaupen podatek, ki je opredeljen kot tajen, če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale škodljive posledice. Pritožba torej želi, da naj A.G. pove, kdo je ta neimenovani vir in da se ga zasliši, pri tem pa naj bi bila njegova identiteta še vedno varovana. Navedeno bi bilo smiselno le, če bi bilo zaslišanje potrebno, torej odločilnega pomena ali vsaj pomembno za zadevo. Kot takšno pa zaslišanje neimenovanega vira, glede na številne zbrane podatke, ki so potrjevali utemeljene razloge za sum storitve korupcijskih dejanj, ki so povzeti v obrazložitvi odredbe Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009, ni mogoče oceniti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko navedenemu dokaznemu predlogu ni ugodilo, temveč ga je utemeljeno ocenilo kot nepotrebnega in pravilno zaključilo, da bi bilo takšno zaslišanje v nasprotju z zakonom. Navedene kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo.

41Pritožbi pa ni mogoče pritrditi niti, ko sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do strokovnih naziranj stranke, ki izhajajo iz pravnega mnenja C.R., s tem pa naj bi prekršilo obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave. Pri tem ne pojasni, do česa konkretno se ni opredelilo, temveč navaja le, kdo je avtor mnenja in poudarja njegove strokovne reference. Na splošno trditev, da se sodišče ni opredelilo, ni mogoče odgovoriti, če to, do česar bi se naj opredelilo, ni konkretizirano. Pregled sodbe pa pokaže, da se je opredelilo do vseh vprašanj in dejstev, ki so odločilna za presojo v obravnavani zadevi, in hkrati do vseh tistih, s katerimi se ukvarja pritožba, ter je svoje dejanske in pravne ugotovitve v njej tudi v celoti in pravilno obrazložilo.

Točka III pritožbe:

K pritožbenemu razlogu kršitve kazenskega zakona:

42Dejanje, očitano obdolženemu F.K., ni kaznivo dejanje, zato je bil po oceni pritožbe z obsodbo za to dejanje prekršen kazenski zakon. T.V.F. kot direktorica X pri v obtožbi navedenih dejanjih ni ravnala v svojstvu uradne osebe in dejanja niso uradna dejanja. Slednja je uradna oseba in opravlja uradna dejanja, kadar gre za odločanje o določenih uradnih postopkih iz pristojnosti X, kjer ta organ in znotraj njega direktorica odločata o pravicah, obveznostih in pravnih koristih oseb, ki se obrnejo na X zaradi njihovega uveljavljanja, v obravnavanem primeru pa je šlo za vprašanje delovnega razmerja. Pri dejanjih, navedenih v obtožbi, direktorica X opravlja tipično vodstveno - poslovne in zastopniške naloge, ki jih ni mogoče opredeliti kot uradne dolžnosti ali celo naloge oblastvene narave. Pritožba nadalje navaja, da že samo dejstvo, da direktorico imenuje in razrešuje svet ustanoviteljic na podlagi javnega natečaja na predlog nadzornega sveta in da gre za javni sklad kot pravno osebo javnega prava, ne pomeni, da s tem direktorica X pridobi tudi lastnost uradne osebe. Opozarja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1278/99 z dne 15. 2. 2009, v katerem je sodišče pojasnilo, da direktor javnega zavoda, ki opravlja tipično poslovno vodstvene in zastopniške naloge, nima statusa uradne osebe ter da javni zavod opravlja javno službo in samo opravljanje javne službe ne pomeni izvajanje javnih pooblastil, ampak opravljanje dejavnosti, ki zadovoljuje splošne potrebe, zato za njih velja poseben javno pravni režim. Samo dejstvo, da je javni zavod javna služba in da so ga ustanovile občine, ki dajejo soglasje k imenovanju direktorjev, ne pomeni, da je s tem direktor zavoda pridobil lastnost uradne osebe, glede na podobnost med statusno pravno obliko javnega zavoda (pravna oseba javnega prava) in način imenovanja direktorja pa pritožba meni, da bi bilo potrebno enako stališče zavzeti tudi glede direktorja javnega sklada. Hkrati pa pritožba opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 16905/2011 z dne 11. 6. 2015 in navaja, da je uradno dejanje lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njihovih nalog (objektivni kriterij). Povzema 2. člen Odloka o ustanovitvi X, ki določa, da X upravlja in razpolaga s stanovanji in stanovanjskimi hišami ter drugim premoženjem, ki so ga ustanoviteljice prenesle na X z namenom zagotavljanja javnega interesa na področju stanovanjske oskrbe, zlasti pa zaradi nalog, ki jih v nadaljevanju iz navedenega člena povzema, in opozarja na drugi odstavek tega člena, ki določa, da X na podlagi javnega pooblastila ustanoviteljice Mestne občine vodi tudi upravne postopke in odloča v upravnih zadevah v zvezi s subvencioniranjem najemnin. Očitana dejanja torej niso uradna dejanja, sploh pa ne gre za dejanja, ki se ne bi smela opraviti. Tudi po presoji EKČP spori v zvezi z javnimi uslužbenci načeloma spadajo med civilne pravice in obveznosti, država pa mora dokazati, da se vsebina spora nanaša na izvrševanje državne oblasti ali da spor postavlja pod vprašaj posebno zavezo, sklenjeno med javnim uslužbencem in državo, tako načelno ni mogoče utemeljiti izključitve iz zagotovil, ki jih daje 6. člen EKČP, običajnih delovnih sporov, ki se nanašajo na plače, dodatke ali podobne upravičene zahteve na podlagi posebne narave razmerja med javnim uslužbencem in zadevno državo (pri navedenih poudarkih se sklicuje na sodbe Pellegrin v. Francija, Vilho Eskelinen in drugi v. Finska in Pridatchenko in drugi v. Rusija). Navaja še, da je bil postopek prijave delovnega mesta na Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) izveden skladno z Zakonom o delovnih razmerjih - uporabljenim petdnevnim rokom za prijavo (skladno s prvim odstavkom 23. člena navedenega zakona), prijavili pa sta se le dve kandidatki in le A.B. je izpolnjevala pogoje ter je bila zato na to delovno mesto sprejeta, sicer pa je bila na X stalna praksa, da so zaposlenim povrnili vpisnino ali šolnino za podiplomski študij tako kot A.B.. Če je z vidika presoje nedopustnosti ravnanja ključen naveden način objave, pa pritožba opozarja, da se obdolžencu ne očita, da bi pri tem nedovoljenem načinu objave kot domnevnem uradnem dejanju, ki se ga naj ne bi smelo opraviti, posredoval.

43Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v razlogih napadene sodbe pravilno obrazložilo, da je bila T.V.F. kot direktorica X na podlagi drugega odstavka 21. člena Zakona o javnih skladih in drugega ter četrtega odstavka 19. člena Odloka o ustanovitvi X, sprejetega na podlagi tega zakona, odgovorna za poslovodna opravila, med katera sodi razpolaganje z javnim premoženjem, kamor spada tudi zaposlovanje in plačevanje šolnin ter da je imela status uradne osebe, kot v nadaljevanju pravilno pojasnjuje v točki 43 na strani 39 sodbe, kar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju povzema. T.V.F. se očita ravnanje v nasprotju s 14. členom ZJU, ki določa, da mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, z navedbo, da je sklenila pogodbo o izobraževanju in pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s čemer je kršila tudi 7. člen ZJU in 263. člen ZGD-1 v povezavi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1 in ker je zaradi posredovanja obdolženca ravnala v interesu A.B. in v škodo X, je opravila uradno dejanje, ki ga kot direktorica X ne bi smela opraviti. Pritožba trdi, da je kot direktorica opravljala uradna dejanja v svojstvu uradne osebe le, kadar je odločala o pravicah in v postopkih iz pristojnosti X, torej glede pravic, obveznosti in pravnih koristi oseb, ki se na X obrnejo zaradi stanovanjskih vprašanj, v obravnavanem primeru pa je šlo za njene poslovne naloge, ker je šlo za vprašanje zaposlitve. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 16905/2011 z dne 11. 6. 2015, iz katere povzema, da je uradno dejanje lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe in se nanaša na opravljanje njihovih nalog.

44Citirana sodba pa pravilnost razlage prvostopenjskega sodišča glede navedenega vprašanja potrjuje. Vrhovno sodišče v njej poudarja, da je uradno dejanje kot zakonski znak pojem, ki ga uporablja Kazenski zakonik in ni neposredno prevzet iz drugega (upravnopravnega) področja, zato je treba pomen tega zakonskega znaka iskati znotraj kazenskega zakona in ne v drugih pravnih področjih ter da Kazenski zakonik uradnega dejanja ne definira, v prvem odstavku 99. člena pa opredeli, koga je šteti za uradno osebo in uradno dejanje je torej lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij). Nadalje je obrazloženo, da je v pravni teoriji sprejeto stališče, da državna oziroma javna uprava izvaja oblastvene in neoblastvene oblike delovanja; da o oblastvenih oblikah delovanja države govorimo takrat, ko država oblastno in enostransko odloča o pravicah ali obveznostih oziroma posega v pravice ali svoboščine ter da država praviloma pri izvajanju svoje servisne funkcije opravlja tudi številna dejanja, ki ne vsebujejo oblastvenih mehanizmov, med neoblastvene oblike delovanja države pa sodijo na primer akti poslovanja, interno poslovanje, strokovna dejanja, neoblastna materialna dejanja in podobno. S slednjimi, neoblastvenimi ravnanji, je potrebno razumeti tudi javna naročila, ki so bila v navedeni zadevi predmet vprašanja, ali jih je mogoče razumeti kot uradno dejanje, torej ko ne gre za oblastveno delovanje države. Gre torej za postopek, ki ne prestavlja oblastvenega delovanja države, a je uradno dejanje v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja po 264. členu KZ-1 (kaznivo dejanje dajanja daril za nezakonito posredovanje, kjer je predmet posredovanja prav tako oprava ali neoprava uradnega dejanja). Nadalje je obrazloženo, da v kazensko pravo iz drugih pravnih vej in panog ni mogoče avtomatično vnesti rešitev, ki temeljijo na drugačnih lestvicah vrednot, kot so ustaljene v kazenskem pravu ter da imajo kazenskopravne določbe praviloma res akscesorno naravo, ki se kaže v prevzemanju definicij oziroma sankcioniranju norm iz drugih pravnih področij, ki urejajo in določajo posamezne pravne dobrine, pri določenih kaznivih dejanjih pa je narava kazenskega prava avtonomna in je v kazenskem pravu potrebno pomen definicij iz drugih pravnih področij iskati s pomočjo v kazenskem pravu uveljavljenih razlagalnih metod, pri čemer ima poseben pomen uporaba teleološke razlage in da ima na področju kazenskega materialnega prava besedna zveza uradno dejanje, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, drugačen, širši pomen od oblastvenega delovanja države v smislu ustavnopravne doktrine in upravne sodne prakse, pri razlagi kazenskopravne norme pa da je potrebno izhajati iz drugih pravno zavarovanih vrednot oziroma iz namena inkriminacije. Obrazloženo je še, da je kot uradna dejanja poleg oblastvenih ravnanj uradnih oseb šteti druga njihova ravnanja, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona oziroma podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pooblastil oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku, da pa za uradno dejanje ni mogoče šteti zasebnih ravnanj uradne osebe, ki so opravljena izven kroga njenih uradnih nalog in pri katerih uradna oseba nastopa kot zasebnik, četudi gre za dejanja, ki so izvršena z izkoriščanjem znanja ali vpliva, pridobljenega z opravljanjem njene uradne funkcije. Povzeto potrjuje pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da so tudi v izreku sodbe opisana ravnanja T.V.F., ki jih je opravila kot direktorica X, predstavljala (neoblastvena) uradna dejanja, ki jih je opravila kot uradna oseba.

45Pritožba pa nima prav niti, ko trdi, da je ključen način objave, ko se T.V.F. očita, je zahtevala, da se prosto delovno mesto ne posreduje iskalcem zaposlitve, zaradi česar naj bi se od vsaj 226 diplomiranih ekonomistov, ki so bili v obravnavanem času zabeleženi v evidenci brezposelnih oseb na prosto delovno mesto prijavili le A.B. in K.K. in da bi naj s tem onemogočila izbiro kandidata, ki bi bil najbolj strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu, s čimer naj bi kršila 7. člen ZJU, pri čemer se obdolženemu F.K. ne očita, da bi pri T.V.F. prav to naročil, torej da objavi prosto delovno mesto s takšnim rokom prijave in da naj zahteva, da se prosto delovno mesto ne posreduje iskalcem zaposlitve. Ker se mu to konkretno ne očita, dejanje, ki se očita obdolženemu F.K., ni kaznivo dejanje, zaradi česar je po oceni pritožbe tudi s tem z obsodbo obdolženca za očitano dejanje prekršen kazenski zakon. Tudi temu ni mogoče pritrditi. V opisu kaznivega dejanja, očitanega F.K., so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1, z opisanim načinom posredovanja pri direktorici T.V.F., da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, pa je obdolžencu očitano kaznivo dejanje ustrezno konkretizirano, ko je navedeno, kaj ji je naročil v zvezi z razpisom prostega delovnega mesta in plačilom šolnine za A.B., in ko je (pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe) v nadaljevanju opisano, kako je T.V.F. to izvedla. Pritožbena trditev, da ne gre za dejanja, ki se ne bi smela opraviti, kar zaključuje po povzetih očitkih T.V.F., navedenih v njej očitanih kaznivih dejanjih, prav tako ni utemeljena. Razpis delovnega mesta z namenom zaposlitve uslužbenca je seveda dejanje, ki se sme opraviti, vendar je v opisu ravnanja, ki se je očitalo T.V.F., navedena zloraba tega postopka z namenom, da se zaposlitev uredi za prav določeno osebo, ki sicer tega delovnega mesta ne bi zasedla. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da ravnanje T.V.F. ni bilo v neskladju s predpisi, ki urejajo razpis prostega delovnega mesta in da ni bilo protipravno ter da zato ne gre za kaznivo dejanje. V odgovoru na pritožbo, ki jo je podala državna tožilka, pa slednja utemeljeno opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 234/2010 z dne 16. 12. 2010, kjer je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je v navedeni zadevi obdolženec deloval kot uradna oseba - župan, da je dejanje storil z izrabo položaja, ki se je odrazila v protipravnem podpisu pogodbe o zaposlitvi z osebo, ki v pogodbi navedenega delovnega mesta ne bi smela zasesti, torej da tudi zaposlitev pomeni opravo uradnega dejanja. V pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona tako niso podane.

Točka IV pritožbe:

46K pritožbenemu razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ostalim zatrjevanim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka

47Pritožba navaja, da sta priči B.J. in A.V. pojasnili, da T.V.F. ni vodila postopka prijave prostega delovnega mesta, temveč je le naročila pravni službi pripravo prijave delovnega mesta, ki je bilo prosto in sistematizirano v Aktu o sistematizaciji delovnih mest; da je šlo pri tem za pri X uveljavljen in standardiziran postopek ter da je obstajala le možnost, da se izbere objava v prostorih in na spletnih straneh Zavoda, z rokom objave 5 dni, kar je zakonsko dopusten rok; da je le prijavljena A.B. izpolnjevala pogoje in da od T.V.F. ali koga drugega niso bila dana navodila, kje se naj objavi prosto delovno mesto in kako naj se postopa glede izbire kandidata. T.V.F. tako ni opravila nobenega dejanja, sploh pa ne uradnega dejanja in še manj takšnega uradnega dejanja, ki se ne bi smelo opraviti. Sodba sodišča prve stopnje o očitku T.V.F., da ji je mogoče pripisati določitev roka za objavo prostega delovnega mesta oziroma kraja objave prostega delovnega mesta in odločitev o neposredovanju obvestila o njem aktivnim iskalcem zaposlitve, nima razlogov, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zgolj povzema izpovedbe v postopku zaslišanih prič in trditve obdolženke, iz katerih je razvidno, da T.V.F. ni vodila postopka prijave prostega delovnega mesta in tudi ni odločala, kdo bo delovno mesto pridobil. O tem je odločala komisija, na podlagi odločitve komisije pa je potem le sklenila pogodbo o zaposlitvi. Navaja še, da se sodba glede domnevnega protipravnega ravnanja direktorice opira na 7. člen ZJU, 263. člen ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1 ter 14. členom ZJU in da pravna načela ne morejo predstavljati zakonske konkretizacije pravne norme ter da sklicevanje zgolj na določbo 263. člena ZGD-1 tako ne more služiti za normativno konkretizacijo določbe 257. člena KZ-1. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu posamezniku omogoča, da ve, kaj je na podlagi kazenskopravnega predpisa kaznivo in kaj ne, takšni zahtevi pa določba 263. člena ZGD-1 ne more zadoščati, ker je sama predmet razlage in normativne konkretizacije. Sklicevanje sodbe na zgoraj navedene določbe zakonov, ki naj bi konkretizirale dolžnostno ravnanje T.V.F. in s tem domnevno izrabo njenega uradnega položaja, tako v obravnavanem primeru ne more služiti kot pravno pravilo, ki glede na prvi odstavek 28. člena Ustave ter 1. člen KZ-1 opravičuje kaznovanje. T.V.F. po oceni pritožbe ni mogla vedeti, kakšno je oziroma bi bilo konkretno ravnanje, ki bi bilo skladno s pravom, kakšno pa bi bilo prepovedano.

48S pritožbeno grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ne soglaša, prav tako pa niso podane očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je zagovora obdolženega F.K. in T.V.F. ter dokaze, ki jih je izvedlo, ocenilo pravilno in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana, za kar je v sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče jih kot pravilne povzema in se nanje sklicuje, glede pritožbenih navedb, ki ponujajo drugačno dokazno oceno, pa dodaja:

49Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obrazec za prijavo prostega delovnega mesta „samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve - pripravnik“, z reg. št. prijave CN67730, z datumom sprejemom prijave 2. 10. 2009 in datumom objave v prostorih zavoda 6. 10. 2009, ki je bil na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika I Kpd 55384/2011 z dne 5. 3. 2012 na Skladu zasežen, ne potrjuje izpovedbe priče A.V., ko je povedala, da ni bilo mogoče, da bi se prosto delovno mesto objavilo le v prostorih Zavoda, ne pa tudi na spletu, ker je povsem očitno, da je X predlagal objavo prostega delovnega mesta le v prostorih Zavoda, takšna predlagana objava prostega delovnega mesta s strani X pa je razvidna tudi iz obrazcev prijave delovnega mesta z reg. št. CN82753 in CZ09531. V rubriki: „Zavod naj prosto delovno mesto objavi“ je namreč obkrožena številka 1 - samo v prostorih Zavoda, ne pa številka 2 - v prostorih Zavoda in na spletnih straneh ali številka 3 - v prostorih Zavoda, na spletnih straneh in v drugih medijih; v obrazcu CN67730 (priloga A 2 spisa) pa je prav tako izrecno navedena zahteva, da naj Zavod prosto delovno mesto objavi samo v prostorih Zavoda. Sodišče prve stopnje v nadaljnji obrazložitvi izpovedb prič A.V. in R.P. ter vsebine obrazcev za prijavo prostega delovnega mesta pojasnjuje tudi, kako ocenjuje ugotovitve priče M.M., sicer sodnega izvedenca s področja informatike, ki je pojasnil, da objava spornega prostega delovnega mesta iz arhiva Zavoda ni razvidna, da pa je bila ta spletna stran v mesecu oktobru 2009 arhivirana le trikrat, da dnevni arhiv ne obstaja in da je možno, da če je bil oglas objavljen krajše časovno obdobje, v arhivu spletne strani objava o tem prostem delovnem mestu ni vsebovana, tako da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil razpis objavljen na spletni strani Zavoda ali ne, kar sodišče prve stopnje sprejemljivo zaključi z navedbo, da iz izpovedbe priče R.P. in mnenja M.M. ni mogoče ugotoviti, kako je do tega prišlo, v kolikor prosto mesto ni bilo objavljeno na spletnih straneh Zavoda, in da tudi ugotovitev, ali je bilo navedeno prosto delovno mesto, z reg. št. prijave CN67730, objavljeno na spletu ali ne, ne bi vplivala na odločitev sodišča. S slednjim sodišče prve stopnje pojasnjuje, kako ocenjuje izpovedbe prič, med njimi R.P., da zgolj v prostorih Zavoda ni bilo mogoče objaviti prostega delovnega mesta, če bi tako zahteval delodajalec, ker je bila objava na spletnih straneh Zavoda zagotovljena preko samega računalniškega sistema, ter vsebino obrazcev za prijavo prostega delovnega mesta, v nadaljevanju pa še pojasnjuje, da ni mogoče ugotoviti, kako je prišlo do tega, da je bilo prosto delovno mesto objavljeno le v prostorih Zavoda in zakaj meni, da razpis ni bil objavljen na spletu. Z navedenimi razlogi (točki 37 in 38 obrazložitve sodbe) se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jim ni potrebno ničesar dodati. Pravilen in ustrezno obrazložen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na pogovore med obdolžencem in T.V.F., ki so v obrazložitvi sodbe povzeti, slednja bila tista, ki je po naročilu obdolženega F.K. 15. 10. 2009 v imenu X kot delodajalcem z A.B. kot javno uslužbenko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas 8 mesecev, pred tem pa kot njegova direktorica prijavila navedeno prosto delovno mesto z rokom za prijavo 5 dni kot najkrajšim možnim rokom ter hkrati zahtevala, da se ne posreduje iskalcem zaposlitve. Pritožba tako nima prav, ko navaja, da T.V.F. s postopkom prijave delovnega mesta in določitvijo roka objave, objavo ter izborom A.B. ni imela nič in da ni opravila nobenega dejanja, sploh pa ne uradnega dejanja in to takšnega, ki se ne bi smelo opraviti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in sodba ima tudi o tem vse potrebne razloge. Tako ni podana niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožba uveljavlja s trditvijo, da sodba nima razlogov o tem, da naj bi bilo T.V.F. mogoče pripisati določitev roka za objavo prostega delovnega mesta, kraja objave prostega delovnega mesta in odločitve o neposredovanju obvestila o prostem delovnem mestu aktivnim iskalcem zaposlitve.

50Pritožbena navedba, da T.V.F. ni mogla vedeti, kakšno je oziroma bi bilo konkretno ravnanje, ki bi bilo skladno s pravom, kakšno pa bi bilo prepovedano in da se sodba ne more sklicevati na določbo 263. člena ZGD-1, ker ne more služiti za normativno konkretizacijo določbe 257. člena KZ-1, pa prav tako ni utemeljena. Odlok o ustanovitvi X v 19. členu določa pravice in obveznosti direktorja in mu med drugim nalaga, da mora zagotoviti, da X posluje v skladu z zakonom, tem odlokom in drugimi akti X, zato pritožba ne more uspeti z navedbo, da T.V.F. ni vedela, kakšno bi bilo konkretno ravnanje, da bi bilo skladno s pravom oziroma kakšno bi bilo prepovedano. Sodba tudi ustrezno konkretizira protipravnost ravnanja T.V.F., ko navaja, da je ravnala v nasprotju s 14. členom ZJU, po katerem mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, v nadaljevanju pa pojasnjuje način, iz katerega je razvidno, da tako ni ravnala, ter ustrezno pojasnjuje kršitev 7. člena ZJU ter 263. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1, ker kot direktorica X pri opravljanju svojih nalog ni ravnala v dobro X s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Navedene zakonske določbe nedvomno določno konkretizirajo zakonitost ravnanja, odgovor na napačno trditev pritožbe, da sklicevanje na določbo 263. člena ZGD-1 ne more služiti za normativno konkretizacijo določbe 257. člena KZ-1, pa je smiselno podala že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015. Glede iste trditve, ki se v navedeni zadevi sicer nanaša na kaznivo dejanje zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po 240. členu KZ-1 oziroma 244. členu KZ, je sprejeto stališče, da sklicevanje na določbo 263. člena ZGD-1 vsebinsko dovolj določno opredeljuje protipravnost ravnanja obdolženca ter da je izvršitveno ravnanje izrabe položaja tisto ravnanje, ki ne zasleduje interesov družbe, temveč koristi tretjih oseb, to pa je v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega ravnanja in določbo 263. člena ZGD-1.

51Glede vprašanja, kje je bilo prosto delovno mesto objavljeno in pomena tega za presojo v predmetni kazenski zadevi pritožba zatrjuje še, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta pritožbeni razlog uveljavlja z navedbami, da so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si nasprotujejo, in sicer o tem, kje je bilo prosto delovno mesto dejansko objavljeno - ali le v prostorih Zavoda ali tudi na spletu, o tem pa je podano nasprotje tudi med razlogi sodbe in njenim izrekom ter navaja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da A.G. zasliši o tem, na podlagi česa je prišel do zaključka, da objava prostega delovnega mesta na spletu naj sploh ne bi bila evidentirana. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je bila obdolžencu tudi kršena pravica iz 29. člena Ustave.

52Pritožbi ni mogoče pritrditi. Razlogi sodbe si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo njenemu izreku. Trditev, navedena v opisu kaznivega dejanja, da je T.V.F. prijavila prosto delovno mesto samostojnega svetovalca za stanovanjske zadeve - pripravnika, z rokom za prijavo 5 dni kot najkrajšim možnim rokom, in da je zahtevala, da se prosto delovno mesto ne posreduje iskalcem zaposlitve, zaradi česar sta se od vsaj 226 diplomiranih ekonomistov, ki so bili v obravnavanem času zabeleženi v evidenci brezposelnih oseb, na prosto delovno mesto prijavili le dve kandidatki, je z razlogi sodbe skladna, ko je v točki 26 obrazložitve sodbe to obrazloženo, skladni pa so med seboj tudi razlogi sodbe. V točki 26 obrazložitve, ki jo navaja pritožba, je navedeno, da je bilo prosto delovno mesto objavljeno v prostorih zavoda 6. 10. 2009, potem ko sodišče prve stopnje iz zasežene dokumentacije povzema, da je X 2. 10. 2009 na Zavod posredoval prijavo prostega delovnega mesta z nazivom „samostojni svetovalec za stanovanjske zadeve - pripravnik“, z reg. št. prijave CN67730 in da je zahtevana izobrazba diplomiran ekonomist (VS)/1 bolonjske stopnje, s trajanjem zaposlitve za določen čas 8 mesecev, z rokom za prijavo kandidatov 5 dni ter z zahtevo, da naj Zavod prosto delovno mesto objavi samo v svojih prostorih, kar je povzeto iz listinske dokumentacije, to pa tudi ni v nasprotju z ostalo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. V točki 37, za katero pritožba navaja, da so v njej podana nasprotja s povzetim, je namreč sodišče prve stopnje podalo dokazno oceno, v kateri je ocenilo izpovedbi priče A.V., ki je bila na X zadolžena za prijave prostih delovnih mest na splošno in v obravnavanem primeru, ter priče R.P. z Zavoda, ki je med drugim povedala, da je bilo prosto delovno mesto v konkretnem primeru objavljeno tako v prostorih Zavoda kot na spletnih straneh, kar izkazuje izpis iz računalniškega sistema Zavoda (l. št. 112 in 69 spisa), ki ga je sodišču posredovala navedena priča in ni bilo možno, da bi bilo objavljeno le v prostorih Zavoda, četudi bi tako zahteval delodajalec, ker je bilo to zagotovljeno preko samega računalniškega sistema. V nadaljevanju obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz obrazca za prijavo prostega delovnega mesta z reg. št. prijave CN67730 povsem očitno, da je X predlagal, da naj se prosto delovno mesto objavi le v prostorih Zavoda in je ocenilo, da izpovedba priče V., ki je povedala, da to ni bilo mogoče, ne drži, kar je enako ugotovilo tudi za drugi objavi prostih delovnih mest (stran 31 in 32 sodbe). V nadaljevanju je pojasnjeno, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil ta razpis objavljen na spletni strani Zavoda ali ne, in sicer glede na vsebino navedenih obrazcev za prijavo prostega delovnega mesta in označeno zahtevo, da se objavi prosto delovno mesto le v prostorih Zavoda, glede na izpovedbo priče P., da je bila objava na spletu v tem času avtomatska, glede na izpis iz arhivirane baze Zavoda RS za zaposlovanje na l. št. A 108, v katerem objava prostega delovnega mesta na spletu sploh ni evidentirana, in glede na izvedensko mnenje M.M., ki ga je predložila obramba, njeno vsebino pa v nadaljevanju tudi povzema. Na podlagi vsega sodišče prve stopnje zaključuje, da tudi v primeru, če to prosto delovno mesto ni bilo objavljeno na spletnih straneh Zavoda, glede na izvedene dokaze ni mogoče ugotoviti, kako je do tega prišlo in da tudi ugotovitev, ali je bilo objavljeno na spletu ali ne, ne bi vplivala na odločitev sodišča, slednje pa pomeni, da navedenega dejstva ni ocenilo kot pomembno, saj se je T.V.F. očitalo, da je zahtevala, da Zavod prostega delovnega mesta ne posreduje iskalcem zaposlitve. Obrazložitev navedene okoliščine je torej skladna, v njej ni nasprotij, z njimi pa tudi ni v nasprotju zaključek v sodbi, da objava na spletu ne bi spremenila dejstva, da je bilo prosto delovno mesto, ki je bilo objavljeno 6. 10. 2009, namenjeno A.B., in da bi bila tudi v primeru, če bi se prijavilo več primernih kandidatov, izbrana ona. S povzetim prav tako ni v nasprotju zaključek, da sta se zaradi zahteve T.V.F., da se prosto delovno mesto ne posreduje iskalcem zaposlitve, od vsaj 226 diplomiranih ekonomistov, ki so bili v obravnavanem času zabeleženi v evidenci brezposelnih oseb, na prosto delovno mesto prijavili le dve kandidatki, od katerih je le A.B. izpolnjevala razpisne pogoje. Neskladij tudi ni v zaključkih, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil razpis za delovno mesto objavljen na spletni strani Zavoda ali ne, in da če razpis ni bil objavljen na spletu, ni mogoče ugotoviti, kako je do tega prišlo ter da je bilo v vsakem primeru delovno mesto namenjeno A.B. in da je T.V.F. ob izbiri najkrajšega roka prijave na prosto delovno mesto zahtevala, da Zavod objavo prostega delovnega mesta ne posreduje iskalcem zaposlitve, pri čemer sodba navaja število na zavodu prijavljenih diplomiranih ekonomistov ter univerzitetnih diplomiranih ekonomistov in magistrov ekonomije ter sklepa, da bi se nedvomno prijavilo več kandidatov, če bi bilo objavljeno na spletnih straneh in posredovano primernim iskalcem zaposlitve.

53Ne drži niti pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga, da se zasliši priča A.G., ki bi lahko pojasnil, kako je prišel do podatka, da objava prostega delovnega mesta na spletu ni bila evidentirana. Sodišče prve stopnje je v točki 19 na strani 20 sodbe pojasnilo, da je zavrnilo predlog za zaslišanje A.G. tudi v zvezi z njegovimi ugotovitvami glede objave oglasa za prosto delovno mesto na spletni strani Zavoda v času med 1. 10. 2009 in 19. 10. 2009 (prej navedeni izpis iz arhivirane baze Zavoda pod prilogo A 108) (in ugotovitvami stalnega sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko M.M. - priloga B 25), saj je ugotovilo, da zaslišanje predlagane priče glede na že izvedene dokaze ne bi z ničemer prispevalo k ugotovitvi kakšnega relevantnega dejstva, pri čemer je potrebno upoštevati tudi načelo v dvomu v korist obdolženca. S tem, in ko je v nadaljevanju obrazložitve sodbe izvedene dokaze, na katere se v tem delu sklicuje, ocenilo, je ustrezno obrazložilo zavrnitev izvedbe tega dokaza. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavne pravice do izvajanja dokazov obdolžencu v korist sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo.

54Zaslišanje priče A.G. namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve ni bilo potrebno. Izvedeni dokazi in dejstvo, da sta se od 226 na Zavodu prijavljenih iskalcev zaposlitve z ustrezno izobrazbo prijavili le dve osebi, od katerih ena ni izpolnjevala pogojev za sprejem na to delovno mesto, potrjujejo, da zaslišanje priče G. o tem, kako je prišel do zaključka, da delovno mesto ni bilo evidentirano na spletni strani Zavoda, ni bilo potrebno in k razjasnitvi dejanskega stanja kaznivega dejanja, očitanega obdolžencu, ne bi pripomoglo. Obdolženec je kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1 namreč dokončal že s tem, ko je izrabil svoj položaj in svoj resnični vpliv kot župan in hkrati predsednik nadzornega sveta X in pri direktorici T.V.F. kot uradni osebi posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo razloga, da bi dvomilo v to, da je bilo navedeno delovno mesto zaradi zahteve obdolženega F.K., da X zaposli A.B., namenjeno prav njej, zaradi česar tudi ni bilo posredovano ostalim iskalcem zaposlitve. Pritožba pavšalno navaja, da so na Zavodu prijavljene osebe, ki se ne želijo zaposliti in da je zato razpis dosegel relativno širok krog oseb, ker sta se nanj prijavili dve osebi. Trditev, da je bilo lahko 226 diplomiranih ekonomistov prijavljenih na Zavodu iz drugih razlogov, in sicer zato da koristijo pravice, ki jim gredo iz vrste socialnih zavarovanj, ali ker to zahteva kakšen drug predpis, ne pa zato, ker iščejo zaposlitev, je povsem nesprejemljiva in kaže na nepoznavanje problema nezaposlenosti in razmer na tem območju, medtem ko je trditev pritožbe, da navedeno delovno mesto ni bilo namenjeno A.B. in da za to pri T.V.F. obdolženi F.K. ni posredoval, zmotna. Pritožba neutemeljeno navaja še, da časovna dinamika objave prostega delovnega mesta pri Zavodu in postopka izdaje potrdila o diplomiranju A.B. potrjuje zmotnost stališča, da je bilo delovno mesto namenjeno A.B.. Univerza bi namreč lahko z izdajo potrdila o diplomiranju zamudila, Zavod pa bi lahko prijavo, ki jo je prejel 2. 10. 2009, objavil že pred 6. 10. 2009. Zaključuje, da bi lahko T.V.F., če bi bila seznanjena s časovnim potekom objavljanja prostih delovnih mest na Zavodu in okoliščinami v zvezi s časom diplomiranja A.B. oziroma izdajo potrdila o diplomiranju, če bi želela zagotoviti, da zaposlitev na tem delovnem mestu pridobi prav slednja, ob upoštevanju morebitnih zamud pri izdaji potrdila o diplomiranju ravnala z večjo previdnostjo. Ni ji mogoče pritrditi. Nasprotno, prav skladnost datuma, ko je A.B. diplomirala, z datumom objave prostega delovnega mesta z določitvijo le 5 dnevnega roka za prijavo, kaže na pravilnost zaključka, da je bila objava razpisa delovnega mesta namenjena le zadostitvi formalnega pogoja, da Zavod kot uporabnik proračunskih sredstev razpisano delovno mesto javno objavi, nato pa se zaposli A.B., ki ji je bilo namenjeno.

55Pritožba nadalje navaja, da ni nobenega dokaza, da bi obdolženec T.V.F. naročil razpis delovnega mesta in zaposlitev za A.B. ter plačilo šolnine. V spisu ni prisluhov, v katerih bi obdolženec kaj naročil in tudi ni razvidno, da bi se o tem pogovarjala, čeprav se je obdolženčevim telefonskim pogovorom v tem času, torej od septembra 2009 do 2. 10. 2009, prisluškovalo. Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje na telefonski pogovor med obdolžencem in T.V.F. o zaposlitvi A.B. z dne 6. 11. 2009, zato je razumno sklepati, da bi v tem ali kakšnem drugem medsebojnem pogovoru vsaj posredno omenjala obdolženčevo posredovanje, če bi do tega v resnici prišlo. Sodišče o posredovanju sklepa le na podlagi določenih dejstev, obrazloženih v točkah 29 do vključno 36 ter 41 in 42 obrazložitve sodbe in priznava, da ni bil predložen noben dokaz, ki bi potrjeval direktno naročilo obdolženca T.V.F. in o posredovanju sklepa le na podlagi telefonskih pogovorov med A.B. in obdolžencem, ki naj bi potrjevali njuno domnevno intimno razmerje, ter telefonskimi razgovori med obdolžencem in T.Č., M.G., D.J. in B.T., pri čemer naj bi bilo po presoji sodišča očitno, da naj bi tudi slednje imele zaradi tesnega prijateljstva z obdolžencem razne koristi. V zvezi s časom storitve kaznivega dejanja je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi ni obrazložilo navedbe, da domnevno posredovanje umešča v časovno obdobje od septembra, torej skladno z načelom v dvomu v korist obdolženca od konca septembra 2009, do 2. 10. 2009. Graja še razloge prvostopenjske sodbe, kjer sodišče trdi, da je obdolženec nezakonito posredoval tudi v drugih primerih, in ko se sklicuje na njegove telefonske pogovore s T.Č., M.G., D.J., B.T. ter F. glede zaposlitve S. ter z M.Z., saj dokazni postopek ni pokazal, da bi se te osebe res zaposlile in da bi bilo z njihovimi zaposlitvami kaj narobe, sicer pa bi dokazovanje tega preseglo obseg obtožbe in dejansko stanje v tej smeri ni bilo (vsaj ne popolnoma) nikoli ugotovljeno. Tudi če bi v teh zadevah obdolženec nezakonito posredoval, pa navedeno še ne pomeni, da je nezakonito posredoval tudi v obravnavanem primeru.

56Povzetim pritožbenim navedbam prav tako ni mogoče pritrditi. Sodba ima razloge tudi o tem, zakaj zaključuje, da je obdolženec ravnal v navedenem časovnem obdobju. V točki 43 obrazložitve je glede tega navedeno, da je obdolženec kot župan in predsednik nadzornega sveta X v času od septembra 2009, ko je A.B. zaključila študijske obveznosti (sama je izpovedala, da je vedela, da mora septembra diplomirati, da se lahko vpiše na podiplomski študij), do 2. 10. 2009, ko je X prijavil prosto delovno mesto pripravnika, izrabil svoj položaj in resnični vpliv ter najprej naročil T.V.F., direktorici X, naj razpiše prosto delovno mesto za pripravnika - diplomiranega ekonomista prve bolonjske stopnje in na tem mestu zaposli A.B.. Sodba razloge o tem torej ima in so tudi pravilni. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da vsi pogovori očitno niso potekali le po telefonu in zato pritožba neutemeljeno trdi, da bi v navedenem obdobju med obdolžencema morali biti zaznani telefonski pogovori tudi o tem in da bi le ti dajali zadostno podlago za zaključek, da je obdolženec F. naročil razpis delovnega mesta in zaposlitev A.B.. Sodba sodišča prve stopnje ima podrobne in prepričljive razloge o tem, na podlagi česa sklepa, da je obdolženec navedeno, pa tudi plačilo šolnine za A.B., T.V.F. naročil in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. O načinu delovanja obdolženca pri urejanju zaposlitev tudi za druge pa je utemeljeno sklepalo iz telefonskih razgovorov z osebami, ki jih navaja pritožba, kar je prav tako pravilno obrazložilo in ni imelo prav nobenega razloga za sklepanje, kot ga ponuja pritožba, torej da kljub vsem izvedenim dokazom ni dokazano, da je obdolženec naročil razpis delovnega mesta T.V.F. in da je bil ta namenjen A.B., ki se je nanj prijavila in se pri X nato zaposlila. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, potek dogodkov nedvomno dokazuje, da je bilo delovno mesto, objavljeno 6. 10. 2009, namenjeno A.B., ki si je že pred tem, 23. 9. 2009, pridobila potrdilo Okrožnega sodišča v Mariboru, da zoper njo ni vložena obtožnica in ni izdana obsodilna sodba, 2. 10. 2009 pa je pridobila še potrdilo Ministrstva za pravosodje, da ni bila obsojena za kazniva dejanja, pri čemer je bil njen diplomski seminar z delovnega področja X, kjer je zbirala podatke in je bila z njeno temo direktorica T.V.F. seznanjena ter sta se poznali in sta se, prav tako pa z obdolžencem, že pred zaposlitvijo pogovarjali o plačilu šolnine. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno zaključilo, da bi očitno tudi v primeru, če bi se prijavilo več primernejših kandidatov, bila izbrana prav ona. Brez podlage je tako sklepanje, da bi moralo biti dogovarjanje o tem še prestreženo v telefonskih pogovorih ter da se sodišče prve stopnje ne more sklicevati zgolj na pogovor, ki je potekal med obdolžencem in T.V.F. o zaposlitvi A.B. dne 6. 11. 2009. Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi, ko trdi, da pogovori, ki kažejo na urejanja zaposlitev še drugim osebam, ki jih navaja prvostopenjska sodba, ne potrjujejo, da je obdolženec nedvomno tako ravnal tudi v primeru A.B.. Glede časa storitve kaznivega dejanja pritožbeno sodišče še dodaja, da navedba „od meseca septembra 2009 do 2. 10. 2009“ pomeni obdobje meseca septembra do dne 2. 10. 2009 in je ni mogoče razlagati tako, da obsega le obdobje od konca septembra 2009 do 2. 10. 2009.

57Zmotno je sodišče prve stopnje po oceni pritožbe ugotovilo dejansko stanje, ker je predvsem na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov zaključilo, da je obdolženec pri T.V.F. posredoval v zvezi s plačilom šolnine za podiplomski študij A.B.. O tem je zmotno sklepalo iz telefonskih pogovorov ter elektronskega sporočila, in sicer z dne 11. 10. 2009 in 12. 10. 2009, ki jih pritožba povzema, čeprav so obdolženec, A.B. in M.K. zatrjevali, da se je predmetni pogovor nanašal na T.V.F. kot predsednico občinske Z. in na plačilo šolnine za A.B. iz sredstev stranke Z., s tem pa bi se B. oddolžili za volontersko delo v stranki, do česar pa zaradi finančnih težav stranke ni prišlo. Izpovedbi priče M.K. sodišče neutemeljeno ni sledilo in je zmotno zaključilo tudi, da je tako izpovedoval zaradi lojalnosti, ker naj bi obdolženec s svojim vplivom kot župan dosegel, da je postal direktor družbe ... d.o.o. in zato ne bi pričal v njegovo škodo. To ne drži in dejstva v tej smeri niti niso bila ugotavljana in ugotovljena, različna razlaga obdolženca in M.K. na eni in A.B. na drugi strani, ko so pojasnjevali vzroke za neplačilo, pa ne more biti utemeljena podlaga za ugotovitev domnevne neverodostojnosti priče M.K.. Pritožba še navaja, da tudi če bi obdolženec tik pred vpisom T.V.F. naročil, da naj bo šolnina plačana iz sredstev X, takšno naročilo ni bilo nikoli realizirano. A.B. je za plačilo šolnine za podiplomski študij oktobra 2009 poskrbela sama, v predmetni zadevi pa ni bilo ugotovljeno in tudi ne dokazano, da naj bi od 12. 10. 2009, ko bi naj obdolženec naročil plačilo šolnine, do prvega dejanskega izplačila 24. 5. 2010 prišlo do kakršnekoli komunikacije med obdolžencem in kom drugim v zvezi s plačilom stroškov šolnine in da bi plačilo z dne 24. 5. 2010 imelo kakršnokoli zvezo z domnevnim naročilom obdolženca z dne 12. 10. 2009. Prav tako ni dokazano, da je šlo pri plačilu oziroma sklenitvi pogodbe o izobraževanju za uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, saj so bila izobraževanja omogočena vsem zaposlenim pri X, ki so za to izkazali interes in interveniranje obdolženca zato ni bilo potrebno.

58Pritožbenim navedbam, da ni dokazano, da je obdolženec pri T.V.F. posredoval za plačilo šolnine A.B., prav tako ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tudi to dejstvo pravilno ugotovilo in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter jih v točkah 35 in 36 obrazložitve sodbe podrobno ter tehtno obrazložilo, zato razlogom ni potrebno ničesar dodati. Nobene podlage ni imelo za sklepanje, da se je komunikacija dne 11. 10. 2009 in 12. 10. 2009 nanašala na kaj drugega in utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca in izpovedbama prič A.B. ter M.K., ki so želeli prikazati, da je bilo govora o tem, da bi šolnino plačala Z, a da do plačila ni prišlo zaradi finančnih težav stranke. Tehtni pa so tudi razlogi prvostopenjske sodbe, ko sodišče pojasnjuje, da je šolnino za 1. letnik podiplomskega študija 12. 10. 2009 A.B. najprej plačala sama, saj se je tam zaposlila šele 19. 10. 2009, in ko pojasnjuje razloge za to, da je prišlo do dogovora, da naj s plačilom V. še počaka, nato pa da naj krije šolnino za 1. letnik A.B. in ji bo kasneje povrnjena. A.B. je bila kot pripravnica od 19. 10. 2009 zaposlena le za določen čas 8 mesecev in je bilo po določilih pogodbe o izobraževanju z dne 15. 5. 2010 njeno izobraževanje tudi v interesu delodajalca, v delovnem razmerju pri delodajalcu pa je morala ostati za dvakratno dobo izobraževanja, šteto od zaključka šolanja, saj bi v nasprotnem primeru morala povrniti stroške izobraževanja z zamudnimi obrestmi. Ker je pogodbo o zaposlitvi za določen čas s X sklenila šele 31. 3. 2010, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je logično, da se pogodba o izobraževanju ne bi sklenila z osebo, zaposleno za določen čas pripravništva, saj ne more biti vnaprej znano, če bo pripravništvo sploh uspešno opravila in ali bo sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na dejstvo, da je izobraževanje zaključila 29. 9. 2011, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kar je leto in pol po končanem skrajšanem pripravništvu, je pravilen zaključek, da pogodba o izobraževanju, ki je bila podlaga za plačilo šolnine, ni mogla biti sklenjena že prej, torej v času njene zaposlitve za določen čas pripravništva, navedeno pa je bil tudi razlog, da je šolnino za 1. letnik študija plačala sama, šolnino za 2. letnik pa je plačal X po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 31. 3. 2010, in sicer 15. 5. 2010 ter ji povrnil že plačane stroške izobraževanja za 1. letnik. Povzeto nedvomno potrjuje tudi, da je bilo plačilo šolnine naročeno in dogovorjeno že v oktobru 2009, ne glede na to, kdaj je prišlo do dejanskega izplačila šolnine, zato pritožba neutemeljeno navaja, da zaradi poteka časa od oktobra 2009 do 24. 5. 2010 ni povezave in da ni dokaza, da je plačilo naročil obdolženec in da se je v maju 2010 samo izvršilo to, kar je bilo prej dogovorjeno. Glede pritožbenih navedb, da ni šlo za uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ker so bila izobraževanja omogočena vsem zaposlenim pri X, ki so za to izkazali interes in da intervencija obdolženca ni bila potrebna, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v sodbi, da je A.B. povedala, da se je s T.V.F. o plačilu šolnine pogovarjala že pred zaposlitvijo, sicer iz proračuna Z.. Temu, da so se dogovarjali, da bi bila šolnina plačana iz sredstev politične stranke Z., pa sodišče prve stopnje glede na vse izvedene dokaze utemeljeno ni verjelo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi bilo delovno mesto, če ne bi bilo razpisano za A.B., razpisano tako, da bi bilo posredovano vsem iskalcem zaposlitve in X stroškov s šolnino ne bi imel.

59Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe, in ker tudi niso bile zagrešene kršitve, ki jih uveljavlja, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo.

60Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo, ki nikakor ni prestroga in je zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Tudi če bi bilo kot olajševalna okoliščina upoštevano, da obdolženec skrbi za otroka, za kar se zavzema pritožba, navedeno ne bi utemeljevalo še blažje kazenske sankcije kot je bila obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izrečena.

61Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

K točki IV izreka sodbe

62Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na zahtevnost zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter na podlagi tarifnih številk 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Samo poznanstvo sodnika s tožilcem, obdolžencem in zagovornikom ali drugim procesnim udeležencem še ne pomeni okoliščine, ki bi bila izločitveni razlog po 6. točki. Vendar pa mora sodnik, ki vodi glavno obravnavo, paziti, da tudi s svojim vedenjem do ene stranke in s svojimi odločitvami glede njenih predlogov nasprotni stranki ne vzbuja vtisa, da je pristranski. - tako ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 98, točka 26
² Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. - isto tam, točka 24