263. člen KZ-1

Ko je namreč sodišče prve stopnje spoznalo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo ugotoviti obdolženčevega namena izkoristiti svoj domnevni vpliv na uradne osebe Finančnega urada Maribor in posredovati, da se zoper davčnega zavezanca davčna izvršba ne opravi, ko je od B. B. zahteval in sprejel denarno nagrado, kot mu je očitala obtožba, je ponudilo obrazložitev v smislu kaznivega dejanja goljufije, ki pa obdolženca po pravnomočni obtožnici ni obremenjevalo. V prvostopenjski ponujeni obrazložitvi pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje dejansko utemeljevalo (ne)obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki sploh ni bilo predmet pravnomočne obtožbe, prepoznati nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pritožbeno sodišče ne more sanirati. Ker je sodišče prve stopnje vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo, mora biti obrazložitev pisne sodbe skladna z izrekom razglašene sodbe in se ne more osredotočati na kaznivo dejanje, ki v (pravnomočne) inkriminirane očitke sploh ni zajeto.

Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik. Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.

Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je podano le, če storilec pri uradni osebi posreduje za dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Takšno zakonsko dikcijo sta teorija in sodna praksa napolnili tako, da je posredovanje kaznivo, kadar storilec skuša pri uradni osebi doseči neko nezakonito ravnanje ali odločitev, torej jo napeljati, da bi izvršila kaznivo dejanje. Nasprotno znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena. Zakonodaja ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti, temveč je odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista. Gre primarno za preventivni ukrep, ki zavoljo učinkovitosti ne zahteva t. i. sprožilne situacije. Vendar smejo policisti relevantne delovne naloge izvajati le z namenom zagotovitve varnosti udeležencev v prometu in jih pri tem ne smejo voditi kakšni drugi, zasebni, nedovoljeni interesi. Uradno dejanje, do katerega je sicer uradna oseba na podlagi predpisov upravičen

Ob pravilni razlagi drugega odstavka 263. člena KZ-1 ni pomembno, ali uradna oseba, pri kateri se posreduje, uradno dejanje tudi opusti. Pomembno je, ali je posredovanje usmerjeno v uradno dejanje, ki sodi v polje nalog, ki jih je (bila) uradna oseba pristojna opraviti. Zato je za izpolnjenost biti inkriminacije po drugem odstavku 263. člena KZ-1 in torej kaznivost posredovanja še manj pomembno, ali je uradno dejanje, ki ga uradna oseba (v nasprotju s prizadevanji storilca) tudi dejansko opravi, prosto pravnih in dejanskih napak.

Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 ne zahteva, da storilec uradno osebo napelje k nezakonitemu ravnanju. Izvršitvena oblika ravnanja obsojenca, ki je posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti, nezakonitosti ne zahteva.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor policije. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih notranje varnosti moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak kdaj je o tem dejansko bil obveščen. Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je pomembno, kakšnega pomena je obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, pa je ni, oziroma jo je opravil z zamudo. Tožnik je bil pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa in vodja policijske postaje, zato je bilo od njega pričakovati še posebn

Pravilna je presoja, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, saj je dokazano, da je tožnik v spornem obdobju v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca FURS in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka davčne izvršbe na nepremičnini, spornega dne pa je kot nagrado za prikazano posredovanje od A.A. zahteval 20.000 EUR, nato pa je od njega prejel 10.000 EUR v posledici teh ravnanj.

V zvezi z obrazloženim zato ne drži nadaljnja pritožbena navedba češ, da policist D. ne bi storil nobenega nezakonitega ravnanja, če bi odstopil od preizkusa alkoholiziranosti. Res je, da 107. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPRCP) določa, da sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus z napravami za ugotavljanje prisotnosti alkohola, vendar to pomeni le, da ima policist diskrecijsko pravico o tem, ali bo takšno dejanje opravil. V konkretnem primeru pa se je D. za preizkus alkoholiziranosti odločil zato, ker mu je voznik K. povedal, da je pil alkoholne pijače, in je torej obstajal sum, da vozi pod vplivom alkohola. V taki situaciji je zato policist tudi bil dolžan opraviti preizkus, saj bi s tem preprečil nevarnost tako za voznika K., kolikor bi se izkazalo, da vozi pod vplivom alkohola nad dovoljeno količino kot tudi ostale udeležence v cestnem prometu.

Ko prvostopno sodišče torej pod točko II svojega sklepa zatrjuje, da je v obravnavani zadevi V.V. storil nekaj, kar je lahko storil, saj je dejanje, h kateremu ga je nagovarjal oziroma za katero je posredoval obdolženi K. in je opisano pod točko I izreka, bil R. upravičen opraviti, istočasno pa se pod točko I izpodbijanega sklepa zatrjuje, da je K.K. nagovarjal k izvršitvi uradnega dejanja, ki se ne bi smelo opraviti, je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega R.R., ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede te kršitve je torej treba ugotoviti, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. Če niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih očitana kršitev imela, ni podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa lahko gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem za odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je le na splošno zaključilo, da je tožnik z ravnanjem, opisanim v izredni odpovedi, izpolnil elemente kaznivega dejanja sprejema koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Pri tem pa ni upoštevalo, da konkretni člen inkriminira dve različni ravnanji, vsako z drugačnimi zakonskimi znaki, zato je v tem delu posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V podobnem primeru je Vrhovno sod

V izreku izpodbijanega sklepa opisani dejanji pa imata po presoji pritožbenega sodišča vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1, prav tako pa so le-ti tudi konkretno navedeni.

Za presojo pravočasne odpovedi ob očitku kršitve s (skoraj) enakim opisom dejanja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je treba najprej ugotoviti, ali je kršitev iz 1. alineje sploh podana. Če sodišče ne ugotovi vseh znakov kaznivega dejanja kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), temveč ugotovi le, da je delavec z naklepom ali hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), podaljšan objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju obstoja kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja (za nekatera dejanja pa tudi obarvan naklep, če je takšna krivdna oblika seveda predvidena).

Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej zbrano kandidatko. Za uradna dejanja se štejejo tudi druga ravnanja uradnih oseb, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pristojnosti oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku. Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je prekluziven. Začetka kazenskega pregona ne moremo enačiti s posameznimi procesnimi dejanji državnega tožilstva ali policije, ki so usmerjena v pregon storilca. Za kazenski postopek je mogoče šteti samo sodni postopek. Brez zahteve upravičenega tožilca po kazenskem pregonu se kazenski postopek ne more začeti. Sodišče je z opravo vnaprejšnje dokazne ocene in zaključkom, da narava konflikta med obsojencem in preiskovalnim sodnikom ni takšna, da bi lahko vplivala na (vsaj) videz nepristranskosti sodišča pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, kršilo pravico do obrambe.

V času storitve kaznivega dejanja (1. 6. 2013) je za obdolženca veljal KZ-1B, ki je za obravnavano kaznivo dejanje predpisoval kazen zapora do treh let. Z novelo KZ-1C, ki je stopila v veljavo dne 20. 10. 2015, je bila za obravnavano kaznivo dejanje predpisana višja kazen, in sicer zapor do štirih let in denarna kazen, kar pomeni, da kasnejši zakon za obdolženca ni milejši. Ob obvezni uporabi milejšega kazenskega zakona je tako najvišja zagrožena kazen še vedno do treh let zapora, s čemer je podana pristojnost okrajnega sodišča.

Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je v času od 1. 7. 2010 do 20. 8. 2010 nezakonito posredovala pri podjetju E. d. o. o., ki je bilo pooblaščeno za izvajanje programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo tako, da je odgovorna oseba G.G. zlorabil svoj položaj uradne osebe in B.B. dal potrdilo o opravljenem programu izobraževanju usposabljanja za varno vožnjo, čeprav se ta izobraževanja ni udeležil, na podlagi tega potrdila pa so bile B.B. iz evidence izbrisane štiri kazenske točke. Za nezakonito posredovanje je tožeča stranka zase prejela nagrado v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR za inštruktorja C.C., 250,00 EUR pa je tožeča stranka poslala družbi E. d. o. o. Ob predaji denarja je B.B. tudi izročila potrdilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazano, da bi tožeča stranka nezakonito posredovala, temveč je dokazano le, da je prejela denar, ki ga je zatem posredovala C.C. oziroma G.G., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da kršitev, ki se očita tožeči stranki, ni dokazana, posledično pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvo kršitvijo pravilno presodilo, da je tožnik spornega dne izpolnil znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. členu KZ-1, ker je kot komandir policijske postaje izrabil svoj položaj ali svoj resnični oz. domnevni vpliv in posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, s tem, ko je od policista želel, da kršitelja ne kaznuje za prekoračitev hitrosti. Znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v četrti očitani kršitvi, ko je tožnik zlorabil svoj položaj in vpliv komandirja policijske postaje in z obvestilom na oglasni deski (ki ga tožnik ni zanikal) svojim podrejenim naročil, naj v primeru sprožitve alarma v njegovi stanovanjski hiši in klicu družbe za varovanje na njegov naslov pošljejo patruljo. Tožnik je s tem obvestilom oziroma sporočilom podrejenim policistom v svoje zasebne namene naročil storitve, ki jih sicer proti plačilu izvaja družba za varovanje, ki preverja razlog sprožitve alarma in šele v primeru zaznave prekrška ali kaznivega dejanja pokliče policijo, zato je prav

Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da zatrjevanja o teh sporih med njima ne kažejo na osebne spore, temveč strokovna razhajanja, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenega razloga za to, da Ž., sedaj v funkciji preiskovalnega sodnika, ne bi smel voditi preiskovalnega postopka ali odrediti ukrepa, kot ga je odredil in da bi moral biti v zadevi izločen. Obdolžencu tako ni bila prekršena pravica do nepristranskega sojenja in nepristranskega sodnika in niso bili podani razlogi, da se dokazi, ki so bili zbrani na podlagi opravljenega nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter dokazi, ki so bili pridobljeni na tej podlagi, iz spisa izločijo. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali je obdolženec upravičeno dvomil v nepristranskost preiskovalnega sodnika Ž. in je pravilno odgovorilo, da ta dvom ni bil upravičen in objektiven, saj ni ugotovilo, da je prišlo med njima do nesoglasij, ki bi presegla strokovno in politično nestrinjanje. Za zaslišanje Ž. glede na navedeno ni imelo razlogov, o vsebini izjave R.M. in J.J. ter predlogu, da se ju zasliši in da se pridobijo magnetogrami sej Ko

Pri presoji, ali gre za kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP (kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu) se ne upošteva zgolj nomotehnična umestitev kaznivega dejanja v zakon temveč (tudi) njegovi objektivni elementi.

O nezakonitem posredovanju ni mogoče govoriti v primeru, ko posameznik zakonito uradni osebi nekaj predlaga ali na podoben način zakonito deluje v okviru svojih pristojnosti in pooblastil. Za posredovanje v smislu določbe drugega odstavka 263. člena KZ-1 gre samo v tistih primerih, ko skušajo posamezniki izven okvira svojih formalnih pristojnosti in pooblastil pri uradnih osebah doseči neko nezakonito odločitev.

Tožnik je za svojega znanca – taksista pri direktorju komercialnega sektorja letališča posredoval kot javni uslužbenec oz. uradna oseba („oseba z avtoriteto“) in mu izročil izjavo, da lahko znanec nemoteno opravlja taksi prevoze na letališču, z namenom, da mu pomaga pri opravljanju dejavnosti – prevozu strank z letališča, ker je taksist imel probleme v zvezi z opravljanjem taxi službe na letališču. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je 35. člen ZDR, 93. in 94. člen ZJU ter 8. in 21. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev vsaj iz hude malomarnosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.