86. člen ZKP

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Določba četrtega odstavka 86. člena ZKP glede izpolnjevanja pogojev za izvršitev zaporne kazni z vikend zaporom, napotuje na ZIKS-1. Ta v prvem odstavku 12. člena kot enega od pogojev navaja, da je obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost. Glede na to je torej pomemben čas odločanja o predlogu in ne zaposlitev v času izreka pravnomočne sodbe.

Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se obtoženemu očita, da je kršil določila drugega odstavka 105. člena ZprCP, iz razlogov izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da pritožnik ni prekoračil zakonsko dopustne mere alkohola v krvi, saj je izvedenka ugotovila, da je imel v času, ko je prišlo do nesreče, v krvi najmanj 0,49 g/kg alkohola v krvi, je neutemeljen in je odraz nepoznavanja določbe drugega odstavka 105. člena ZprCP, po kateri imajo vozniki lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumno pojasnilo, da obtoženi sicer ni prekoračil dovoljene stopnje alkohola, vendar pa je tudi pri nižji koncentraciji alkohola od dovoljene, kazal znake motenj v vedenju, katerih posledica je bilo njegovo nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, zato pritožnik s posplošeno pritožbeno navedbo, da ni z gotovostjo dokazano, da je kršil določilo drugega odstavka 105. člena Zpr

Kot izhaja iz izreka, s strani državnega tožilstva pritožbeno neproblematiziranega izpodbijanega sklepa, je prvo sodišče pripor zoper obdolženca podaljšalo le iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker pa je v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljevalo tudi obstoj drugega pripornega razloga - begosumnost, kar je kazalo na namen podaljšati pripor zoper obdolženca tudi iz tega pripornega razloga, se je sodišču druge stopnje postavilo vprašanje o morebitni neskladnosti pisno izdelanega sklepa z izvirnikom, kar bi bilo mogoče, v skladu s prvim odstavkom 365. člena ZKP, popraviti s posebnim sklepom. V ta namen je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 86. člena ZKP, pregledalo v posebnem ovitku zaprti zapisnik o posvetovanju z dne 14. 8. 2020 (list. št. 1577), katerega je po pregledu spet zaprlo v ta poseben ovitek in na njem označilo, da je zapisnik pregledalo. Pri tem pa je ugotovilo popolno skladnost med izvirnikom in izrekom izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca pripor podaljšan le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz tega razloga

Sodišče prve stopnje bo zato, ker uvod drugopisa sodbe ni skladen z zapisnikom o tajnem posvetovanju o glasovanju, torej ker se glede sestave senata ne ujema z izvirnikom sodbe, njen drugopis po uradni dolžnosti popravilo tako, da bo skladno z določilom prvega odstavka 365. člena ZKP izdalo sklep o popravi, kjer bo to pomanjkljivost v uvodu drugopisa sodbe odpravilo z navedbo vseh članic senata. Uvod pa bo popravilo tudi v napačni navedbi, da je bila glavna obravnava v obravnavani zadevi javna, kot je pomotoma zapisano, saj ne odraža sicer pravilne odločitve sodišča, da javnost z glavne obravnave izključi.

Zgolj vest o kaznivem dejanju ne pomeni pridobitve dokazov o tem dejanju oziroma z ničimer ne izkazuje vzročne zveze med pridobitvijo izvornega, domnevno nedovoljenega, in na njegovi podlagi pridobljenega dokaza (t.i. sadež zastrupljenega drevesa). Vsi elementi kaznivega dejanja zastarajo takrat, ko zastara pregon kaznivega dejanja kot celote, ne glede na to, ali katero od izvršitvenih ravnanj sicer pomeni samostojno kaznivo dejanje.

Sklep sodišča o sojenju v nenavzočnosti na glavni obravnavi velja vse do konca glavne obravnave, oziroma do trenutka, ko sodišče bodisi samo, bodisi na predlog strank presodi, da se je procesna situacija tako spremenila, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso več podani. Zahteva, da mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije, ne velja za hišne preiskave zunaj prostorov odvetniške pisarne, tudi če gre za prostore strank odvetniške pisarne ali za prostore, kjer odvetnik ali njegovi zaposleni občasno rešujejo kakšen spis in ga s tem namenom odnesejo iz odvetniške pisarne. Veljavnost procesnih ravnanj se vrednoti po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno.