VSRS Sodba I Ips 62862/2010-258

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Obsojeni B. M. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po tretjem, drugem in prvem odstavku 324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika. Sodišče je obsojencu izreklo kazen 10 let zapora in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja s prepovedjo izdaje novega vozniškega dovoljenja za dobo petih let ter mu naložilo plačilo stroškov postopka. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčevih zagovornikov in višjega državnega tožilca zavrnilo, obsojencu pa je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev kazenskega zakona, ki bodo natančneje predstavljene v nadaljevanju. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da obsojenca obtožbe oprosti, podredno pa predlagajo razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovor, v katerem je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter Vrhovnemu sodišču predlagal njeno zavrnitev. V odgovoru podaja obširne argumente, s katerimi utemeljuje obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico. Nadalje meni, da v postopku izdaje odredbe za strokovni pregled krvi ter odvzema krvi obsojencu ni prišlo do nepravilnosti. Po njegovem stališču sodišče ni kršilo pravil postopka s tem, ko je zaslišalo pričo, ki je bila pred tem prisotna na glavni obravnavi. Zahteva pa neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni izločilo izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka

5Zagovorniki v zahtevi zatrjujejo kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi se sodba opirala na nedovoljene dokaze, tj. dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe za strokovni pregled obsojenčeve krvi. Po stališču zagovornikov v obravnavanem primeru za izdajo odredbe za strokovni pregled ni bila pristojna policija, saj je bil od začetka ogleda kraja dejanja, tj. od 06:20 ure na kraju prisoten preiskovalni sodnik in je bil torej on edini pristojen za izdajo odredbe (164. člen ZKP). Zagovorniki v nadaljevanju povzemajo izpovedbe zaslišanih prič, ki naj bi potrdile tezo obrambe, da je bila na kraju dejanja zmeda ter da je s strani policije prišlo do napake. Navajajo tudi, da ob vložitvi obtožnice v spisu ni bilo originala odredbe, temveč le fotokopija.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pridobilo originalne izvode odredbe za strokovni pregled obsojenčeve krvi ter v zvezi z izdajo navedene odredbe zaslišalo več prič. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je odredbo pred odvzemom krvi napisal in podpisal policist P. B. (str. 14. sodbe). Sodišče je nadalje ugotovilo, da je policija prišla na kraj dejanja pred preiskovalnim sodnikom, po prihodu preiskovalnega sodnika na kraj dejanja pa je le-ta prevzel ogled ter odredil odvzem telesnih tekočin za obsojenca, čeprav je bil strokovni pregled s strani policije odrejen že pred tem (str. 20 sodbe). Upoštevaje navedene ugotovitve je sodišče pravilno presodilo, da je bila odredba za odvzem krvi izdana v skladu z zakonom. Policija je bila namreč pristojna za izdajo odredbe tako po drugem odstavku 164. člena ZKP, ki določa, da sme policija tudi sama odrediti potrebno izvedensko delo, če preiskovalni sodnik ne pride takoj na kraj, kot tudi po sedmem odstavku 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), po katerem sme policist brez dodatnih omejitev odrediti strokovni pregled vsakemu neposrednemu udeležencu prometne nesreče.

7Prav tako ni moč pritrditi navedbam zagovornikom, da naj bi bila kri obsojencu odvzeta tehnično nepravilno in nezakonito, ker mu je kri odvzela medicinska sestra, ki po zakonu teh pristojnosti nima, ker v obrazec ni bil vpisan čas odvzema krvi ter ker obsojencu ni bil odvzet urin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odvzem krvi obsojencu opravila usposobljena medicinska sestra s pripravljenim priborom za strokovni odvzem krvi in urina, ki sta ga v ambulanto nujne kirurške pomoči prinesla policista B. in K., vinila z vzorcem krvi pa je bila izročena policistu P., ki jo je na policijski postaji predal policistu L. Vzorec krvi je nato analiziral Inštitut za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je ugotovil, da je bil vzorec pravilno dostavljen in pravilno opremljen, da pa datum in čas odvzema na vzorcu nista bila označena (str. 37, 38 sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da odvzem krvi po zdravniku ni zakonsko predpisan, nadalje pa je ugotovilo tudi, da je bila kri v obravnavanem primeru odvzeta v skladu s pravili zdravniške znanosti, kot to določa drugi odstavek 266. člena ZKP (str. 19 in 20 sodbe). Dejstvo, da na obrazcu ni bil naveden čas odvzema krvi ter da obsojencu ni bil odvzet urin ne pomeni, da rezultati analize krvi predstavljajo nedovoljen dokaz. S temi trditvami zagovorniki izpodbijajo dokazno vrednost rezultatov analize krvi, kar sodi v sfero dejanskega stanja, ki ni predmet preizkusa v okviru zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da je sodišče čas odvzema krvi ugotavljalo z drugimi dokazi. Na podlagi zaslišanja prič je ugotovilo, da je bila kri odvzeta po 7.00 uri, nato pa je izvedenka sodno medicinske stroke napravila dva izračuna, tako da je kot čas odvzema krvi upoštevala 7.15 in 7.30 uro. Vsi izračuni so pokazali vrednost najmanj 2,2 grama alkohola na kilogram krvi. V sfero dejanskega stanja pa sodijo tudi trditve zagovornikov, da obsojenec ni bil sposoben izvesti preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, zaradi česar ta preizkus naj ne bi bil izveden pravilno.

8Nadaljnja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni zagovornikov podana zaradi nezakonitega zaslišanja priče E. H. Navajajo, da je bila navedena priča zaslišana v nasprotju z drugim odstavkom 331. člena ZKP, saj je bila pred svojim zaslišanjem prisotna na prejšnjem naroku za glavno obravnavo. V zvezi s temi navedbami Vrhovno sodišče poudarja, da kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP ne predstavlja situacije iz drugega odstavka 18. člena ZKP. Sicer pa v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve in druge stopnje, da v obravnavanem primeru ni prišlo niti do relativne bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje priče H. na predhodni narok za glavno obravnavo ni vabilo, takoj ko je ugotovilo, da gre za osebo, ki je bila prisotna pri ogledu kraja dejanja in da jo je potrebno zaslišati, pa jo je napotilo pred razpravno dvorano in jo nato še isti dan zaslišalo, da bi preprečilo dogovarjanje med pričami. Sodišče torej ni ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 331. člena ZKP, po katerem prepoved zaslišanja prič, ki so bile predhodno prisotne na glavni obravnavi, ni absolutna.(1) V kakšni meri je navzočnost te priče pri izvajanju dokazov, preden je bila zaslišana, vplivala na verodostojnost njene kasnejše izpovedbe, pa je vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

9Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, da naj bi sodišče zagrešilo kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj na naroku za glavno obravnavo dne 8. 7. 2011 ni odločilo o predlogu obrambe za izločitev izvedenskega mnenja in tudi ni odločilo, da bo o tem predlogu odločilo v nadaljevanju. V zvezi s temi ugovori je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana, kadar sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo četrtega odstavka 340. člena ZKP, saj je o predlogu obrambe za izločitev izvedenskega mnenja odločilo na glavni obravnavi dne 17. 1. 2012, do tega vprašanja pa se je opredelilo v 9. točki prvostopne sodbe.

10Zagovorniki nadalje trdijo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke iz tujine. Navajajo, da je izvedensko mnenje izvedenca dr. I. C. nestrokovno in nepopolno, saj izvedenec ni preizkusil, ali je prometna dokumentacija v skladu z jasno zakonodajo EU, ni preverjal vidljivosti v okoliščinah, ki so bile na dan storitve kaznivega dejanja, iz izvedenskega mnenja pa tudi ni popolnoma razviden položaj in vloga vseh udeleženih vozil v prometni nesreči. Ob tem poudarjajo, da so sodni izvedenci v Sloveniji vpeti v vsakdanje življenje in so nekateri tudi neposredno sodelovali pri izgradnji prometnih križišč in cest, zato od njih ni moč pričakovati popolnega in neodvisnega menja v tako občutljivi zadevi. V zvezi s tem še navajajo, da obramba tekom preiskave ni mogla dati pripomb na izvedensko mnenje, saj ji preiskovalni sodnik mnenja ni posredoval.

11Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca.(2) Mnenje drugega izvedenca se zahteva le, če so podani razlogi iz 258. člena ZKP, teh pa sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca obrazložilo na str. 11, 29 in 30 sodbe. Med drugim je pojasnilo, da izvedensko mnenje izvedenca dr. I. C., ki je izvedenec za raziskavo prometnih nezgod in tudi izvedenec za cestni promet, ocenjuje kot jasno in popolno, izvedenec pa je bil tudi ponovno zaslišan na glavni obravnavi in je odgovoril na vsa relevantna vprašanja obrambe. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je izvedenec pojasnil položaj in vloge vseh udeleženih vozil v prometni nesreči ter vidljivost prometne signalizacije, tudi v primeru mokre ceste. Katerih določb prava EU izvedenec naj ne bi upošteval, pa zagovorniki ne pojasnijo, medtem ko so navedbe v zvezi z nepristranskostjo izvedenca oziroma vseh slovenskih izvedencev povsem pavšalne in torej neupoštevne. Citirane navedbe zagovornikov tako ne utemeljujejo sklepa, da bi bilo v izvedenskem mnenju podano kakršnokoli nasprotje ali pomanjkljivost oziroma utemeljen dvom v pravilnost danega menja (258. člena ZKP).

12Ker se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži samo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, do katerih je prišlo med pripravo glavne obravnave, med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe (drugi odstavek 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), Vrhovno sodišče nepravilnosti v zvezi z vročanjem izvedenskega mnenja med preiskavo ni preizkušalo. Iz zahteve za varstvo zakonitosti pa tudi ne izhaja, da obramba ne bi imela možnosti seznanitve z izvedenskim mnenjem oziroma soočenja z izvedencem na glavni obravnavi.

K zatrjevanim kršitvam kazenskega zakona

13Iz konkretnega opisa v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojeni znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil s tem, da je v nasprotju z drugim odstavkom 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola, tako da je imel v krvi najmanj 2,2 grama alkohola na kilogram krvi, in je zaradi tako visoke koncentracije alkohola v organizmu imel motnje zavesti, prostorske orientacije in vida, zaradi česar je na izvozu Arja vas zapeljal na avtocesto A1, ki ima dva pasova za vožnjo v eno smer, in vozil po prehitevalnem pasu za vožnjo v nasprotno smer, ter s tem kršil določilo šestega odstavka 26. člena ZVCP-1. Po 1,5 km takšne vožnje je obsojenec trčil v osebno vozilo, ki je nasproti pripeljalo po prehitevalnem pasu. V posledici trčenja so trije potniki tega vozila na kraju dejanja umrli, ena pa je utrpela hude telesne poškodbe. Iz izreka nadalje izhaja, da je bila zaradi hude alkoholiziranosti obsojenčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana.

Vzročna zveza

14Zagovorniki v zahtevi poudarjajo, da je pri presoji obstoja vzročne zveze med očitanim ravnanjem obsojenca in nastalimi posledicami potrebno upoštevati tudi adekvatno teorijo vzročnosti in ne le formulo condicio sine qua non. Po adekvatni teoriji vzročnosti po njihovi oceni vzročnosti ni, saj takšna dejanja redoma ne pripeljejo do ogrozitve udeležencev v prometu oziroma smrti. Pri tem se sklicujejo na podatke DARS in medijev. Navajajo tudi, da je do prometne nesreče prišlo zaradi součinkovanja vseh udeležencev prometne nesreče, na drugem mestu pa navajajo, da so ostali udeleženci prometne nesreče vzročno zvezo med ravnanjem obsojenca in nastalimi posledicami prekinili. Varnostna razdalja med soudeleženimi tovornimi vozili Mercedes in Iveco naj bi bila namreč bistveno krajša od predpisane. Če bi imeli tovorni vozili primerno varnostno razdaljo, bi imel oškodovanec K. tehnično možnost umika na vozni pas. Primerne varnostne razdalje pa naj ne bi imel niti oškodovanec K., ki je po prehitevalnem pasu vozil za tovornim vozilom Mercedes, ko je to tovorno vozilo prehitevalo drugo tovorno vozilo, neposredno pred trkom pa oškodovanec tudi ni zaviral. Zaradi navedenih kršitev ostalih udeležencev naj bi po mnenju zagovornikov rahlo trčenje med obsojenčevim vozilom in vozilom oškodovanca K. privedlo do tega, da je slednje vrglo v tovorno vozilo Mercedes in ga zavrtelo ter odneslo v tovorno vozilo Iveco, nato pa v zaščitno ograjo.

15Stališču zagovornikov ni moč pritrditi. Drži sicer, da pri presoji, ali je očitano dejanje v pravnem pogledu vzrok za nastalo prepovedano posledico ekvivalenčna teorija vzročnosti oziroma formula condicio sine qua non ne zadostuje in jo je potrebno dopolniti z drugimi, normativnimi metodami (teorija adekvatnosti, teorija objektivne pripisljivosti). Vendar tudi te teorije v obravnavanem primeru ne dajo drugačnega rezultata. Kriterij teorije adekvatnosti, ki ga navajajo zagovorniki in ki se v zvezi s to teorijo večkrat pojavlja, in sicer da je za vzrok mogoče vzeti samo tisti dejavnik, ki redoma in praviloma povzroči določeno posledico, je nenatančen in lahko vodi do napačnega zaključka, da je vzročna zveza podana zgolj v tistih primerih, ko je verjetnost nastanka posledice večja, kakor verjetnost, da posledica ne bo nastala. Po pravilni izpeljavi teorije adekvatnosti pa je potrebno vzročno zvezo zanikati zgolj v primeru skrajno izjemnih, nenavadnih oziroma komaj verjetnih posledic.(3) Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre; smrt treh oškodovancev in huda telesna poškodba ene oškodovanke je bila objektivno predvidljiva, ne pa skrajno nepričakovana oziroma neverjetna posledica ravnanje obsojenca, ki je z visoko stopnjo alkohola v krvi in s hitrostjo najmanj 130 km/h vozil po prehitevalnem pasu avtoceste v napačni smeri in nato čelno trčil v vozilo oškodovancev. V obravnavanem primeru tudi ni moč govoriti o pretrganju vzročne zveze zaradi protipravnega ravnanja drugih udeležencev prometne nesreče. Četudi bi namreč drugi udeležencu na zatrjevani način kršili cestnoprometne predpise, bi to pomenilo zgolj, da so tudi njihova ravnanja vodila do prepovedane posledice in ne, da so vzročno verigo, ki je stekla zaradi protipravnega ravnanja obsojenca, preusmerila in jo s tem izničila.(4) Sicer pa je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da so navedbe zagovornikov glede protipravne vožnje oškodovanega K. protispisne, medtem ko je do zmanjšanja varnostne razdalje med tovornimi vozili prišlo zaradi zaviranja voznika tovornega vozila Mercedes, ko je zaznal obsojenčevo protipravno vožnjo. Vzročne zveze med očitanim ravnanjem obsojenca in poškodbeno posledico pa ne zanika niti teorija objektivne pripisljivosti, po kateri je vzročna zveza podana, kadar storilčevo ravnanje ustvari protipravno nevarnost za objekt ravnanja in se nato prav ta nevarnost udejanji v nastali posledici.(5) Jasno je, da je smrt treh oškodovancev in huda telesna poškodba ene oškodovanke s protipravno vožnjo obsojenca niso povezane zgolj naključno, pač pa so realizacija prav tiste nevarnosti, ki jo je obsojenec s protipravno vožnjo povzročil. Isti rezultat pa pokaže tudi test alternativnega ravnanja v skladu s predpisi; če namreč obsojenec predpisov o varnosti cestnega prometa ne bi kršil, do navedenih posledic nedvomno ne bi prišlo.

Silobran

Zagovorniki v uvodu in zaključku zahteve navajajo, da naj bi sodišče zmotno uporabilo institut silobrana. Te trditve v zahtevi niso nadalje konkretizirane, zato Vrhovno sodišče, ki na kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.(6)

Eventualni naklep

16Zagovorniki v zahtevi trdijo, da obtožba ne vsebuje subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja, tj. očitka, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko naklepa. Poudarjajo, da sodišče ne more ugotavljati naklepa, če slednji v obtožbi ni konkretiziran. Ob tem se sklicujejo na 344. člen ZKP, iz katerega izhaja, da mora obtožnica ob vložitvi imeti vse potrebne objektivne in subjektivne znake očitanega dejanja in je naknadno ni dopustno spreminjati ali popravljati izven obsega predmetnega kaznivega dejanja. To po stališču zagovornikov pomeni, da je tudi sodišče na obtožnico strogo vezano. Navedene očitke zagovornikov je moč razumeti kot uveljavljanje kršitve po 1. točki 372. člena ZKP (dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje), ker subjektivni znak kaznivega dejanja v obtožbi in posledično v izreku sodbe naj ne bi bil konkretiziran.

17Te očitke je pravilno zavrnilo pritožbeno sodišče z argumentacijo, da je dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1 kaznivo samo, če je izvršeno naklepno, medtem ko je edina mogoča oblika krivde glede hujših posledic iz drugega in tretjega odstavka 324. člena KZ-1 malomarnost, zato očitana oblika krivde izhaja že iz pravne kvalifikacije dejanja in je ni potrebno izrecno navesti v izreku. V opis dejanja v izreku pa ne sodijo niti indici, na podlagi katerih se dokazuje obstoj subjektivnih dejstev, ki so podlaga za sklepanje o vsebini storilčeve zavesti in volje.

18V zvezi z obsojenčevim odnosom do dejanja obramba nadalje zatrjuje, da obsojenec v trenutku vožnje, glede na svoje psihofizične sposobnosti, ni mogel oblikovati naklepa. Kolikor bi obsojenec ravnal z eventualnim naklepom, bi v takšno vožnjo moral zavestno privoliti, vendar pa so bile ob ugotovljeni koncentraciji alkohola v krvi njegove sposobnosti zaznavanja in razumevanja ter obvladovanja do te mere zmanjšane, da ni moč šteti, da je obsojeni zavestno razmišljal o tem, da bo na avtocesto zapeljal v nasprotni smeri. Po oceni zagovornikov vse okoliščine obravnavanega primera nikakor ne omogočajo sklepanja o zavestnem in privolitvenem ravnanju obsojenca in s tem naklepnem kaznivem dejanju. Obsojenec je dejanje izvršil nezavestno in zunaj oblasti lastnega ravnanja, kar pomeni, da je ravnal največ malomarno. Po oceni zagovornikov je nerazumna in strokovno neutemeljena obrazložitev sodišča, da na eventualni naklep kaže okoliščina, da se je obsojenec tega dne vozil z avtom naokoli od kraja do kraja in popival. Privolitev bi obsojencu bilo moč očitati, če bi že ob začetku popivanja oziroma vožnje imel namen, da bo vozil po avtocesti v nasprotno smer. To, da je obsojenec pred dogodkom s svojim prijateljem popival pa je klasična oblika malomarnostnega kaznivega dejanja, saj bi se obsojenec moral in mogel zavedati, da lahko v opitem stanju stori določeno kaznivo dejanje. Poudarjajo, da zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama po sebi ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico. Vsakršna špekulacija o tem, da je obsojenec v dejanje privolil je nedopustna. Ob tem povzemajo prispevek dr. Matjaža Ambroža Dileme eventualnega naklepa. Za naklepno storitev kaznivega dejanja bi lahko šlo le v primeru stave ali podobnih okoliščin, ki v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Po navedbah zagovornikov sodišče vseh navedenih okoliščin ni upoštevalo in presojalo. Naklep ni niti obrazložen niti dokazan.

19Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 53731/2010 z dne 15. 9. 2011 navedlo, da gre pri inkriminaciji iz prvega odstavka 324. člena za ogrozitveno kaznivo dejanje, ki ga je mogoče izvršiti samo s krivdno obliko (eventualnega ali direktnega) naklepa, saj zakon ne določa, da se storilec za to kaznivo dejanje kaznuje tudi v primeru, če je storjeno iz malomarnosti (prvi odstavek 27. člena KZ-1).(7) Pri presoji, ali je bilo kaznivo dejanje izvršeno naklepno, je potrebno upoštevati, da mora storilčev naklep v času izvršitve kaznivega dejanja zajeti vse znake kaznivega dejanja. Če se storilec ni zavedal kakšne okoliščine, ki ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, naklepa ni. V primeru inkriminacije po prvem odstavku 324. člena KZ-1 to pomeni, da mora storilec naklepno kršiti enega izmed taksativno določenih cestnoprometnih predpisov (prekoračitev hitrosti za enkrat več od dovoljene ali vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi ali pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi), storilčev naklep pa mora biti podan tudi do dodatne kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa (ki so v zakonu navedene primeroma) ter do konkretne ogrozitvene posledice, ki jo s takšno vožnjo povzroči. Pri navedeni inkriminaciji gre namreč za kumulacijo vsaj dveh kršitev cestnoprometnih predpisov, ki sta v vzročni zvezi s konkretno ogrozitveno posledico,(8) zato mora biti glede obeh izvršitvenih ravnanj in prepovedane posledice podan storilčev naklep. Drugače pa velja glede hujših poškodbenih) posledic iz drugega in tretjega odstavka 324. člena KZ-1 (prometna nesreča s hudo telesno poškodbo oziroma smrtjo ene ali več oseb). Po splošni določbi 28. člena KZ-1 mora storilec v odnosu do teh posledic ravnati malomarno.

20V obravnavani zadevi to pomeni, da je za obstoj subjektivnih znakov kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 324. člena KZ-1 potrebno ugotoviti, da se je obsojenec zavedal (možnosti): 1) da vozi pod vplivom alkohola, 2.) da je na avtocesto zapeljal na izvoz oziroma, da vozi po avtocesti po vozišču, ki je namenjeno vožnji v nasprotno smer, 3.) da s takšno vožnjo konkretno ogroža življenje ali telo udeležencev cestnega prometa. Po ugotovljeni zavestni sestavini pa je potrebno presoditi, ali je storilec takšno vožnjo in neposredno ogrozitev hotel (direktni naklep) ali nanju vsaj pristal (eventualni naklep). V odnosu do prometne nesreče s smrtjo treh oškodovancev in hude telesne poškodbe ene oškodovanke pa je potrebno ugotoviti, ali se je storilec zavedal možnosti, da bo do takšne posledice prišlo, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala oziroma, da jo bo lahko preprečil (zavestna malomarnost) oziroma, da se možnosti take posledice ni zavedal, pa bi se tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

21Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o obsojenčevem naklepu v odnosu do kršitve cestnoprometnih predpisov in ogrozitvene posledice podalo v 26. točki sodbe. V zvezi z vožnjo pod vplivom alkohola je sodišče ugotovilo, da se je obsojenec, ko je sedel za volan, kljub bistveno zmanjšani prištevnosti, zavedal, da vozi pod vplivom alkohola (str. 44 in 45 sodbe). Sodišče se na tem mestu ni opredelilo do voljne sestavine naklepa, vendar tega elementa v obravnavanem primeru tudi ni bilo potrebno posebej ugotavljati; iz dejstva, da je obsojenec z vožnjo začel oziroma nadaljeval, čeprav je zagotovo vedel da je pod vplivom alkohola, namreč izhaja da je takšno vožnjo tudi hotel oziroma da je v alkoholiziranem stanju vozil z direktnim naklepom.(9)

22V zvezi z obsojenčevim odnosom do vožnje v nasprotno smer pa je sodišče navedlo, da se je obsojenec, ko je začel s popivanjem in ko je sedel za volan zavedal, da bo v takšnem stanju lahko ravnal tudi tako, da bo vozil po avtocesti, ki ima več označenih pasov za vožnjo v eno smer, po vozišču namenjenem vožnji v nasprotno smer in je na to tudi pristal. Ob tem je sodišče poudarilo, da je obsojenec avtocestni režim na tej relaciji dobro poznal ter da je dostop na avtocesto v Arji vasi uporabljal. Do obsojenčevega odnosa do vožnje v nasprotno smer se sodišče opredeli tudi v 25. točki izpodbijane sodbe, v okviru presoje obsojenčeve prištevnosti. Na tem mestu sodišče navede, da se je obsojenec relativno dobro spominjal svoje odločitve, da gre domov po avtocesti; dejstvo, da je potem spregledal pravi uvoz na avtocesto in da med vožnjo po avtocesti v nasprotno smer tega kar nekaj časa ni registriral, pa po stališču sodišča govori za to, da je takrat najbrž že imel motnje zavesti, ki jih ob takšni koncentraciji alkohola v organizmu, tudi pri človeku vajenem alkohola, pričakujemo. Višje sodišče je pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, da se je obsojenec zavedal, da z vožnjo v močno alkoholiziranem stanju, kateri je sledila še konkretno ogrožujoča vožnja po vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, ogroža življenje in telo drugih udeležencev prometa ter da je v takšno posledico privolil. Po oceni pritožbenega sodišča se obsojenec glede na ugotovljeno absolutno nesposobnost za varno vožnjo, od trenutka, ko je močno alkoholiziran sedel v avtomobil in se odločil, da se odpelje domov, nikakor ni več mogel zanašati na lastne sposobnosti in na ugoden izid vožnje, pač pa se je lahko zanašal le še na srečo, da zaradi njegove predrzne vožnje do ogrožanja življenja in zdravja drugih udeležencev prometa ne bo prišlo.

23Iz povzete obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je sodišče obsojenčev naklep do kaznivega dejanja ugotovilo v času, ko je obsojenec sedel za volan, torej ko je sicer že kršil prepoved vožnje pod vplivom alkohola, ni pa tedaj že prišlo do druge kršitve cestnoprometnih predpisov, ki se obsojencu očita in ki mora biti za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja podana kumulativno, tj. vožnje po avtocesti v nasprotno smer in konkretne ogrozitvene posledice.

24Takšen pristop k ugotavljanju storilčevega odnosa do dejanja je materialnopravno napačen. Skladno z načelom krivdne odgovornosti mora biti očitka vreden odnos storilca podan do konkretnega dejanja ter v trenutku izvršitve kaznivega dejanja.(10) Z vidika obsojenčevega odnosa do očitane vožnje po avtocesti v nasprotno smer je torej irelevantno, kakšne možne situacije je obsojenec preigraval v mislih tedaj, ko je sedel v avto in pričel z vožnjo, niti ni s tega vidika relevanten njegov odnos do varnosti cestnega prometa nasploh. Ključno je, česa se je obdolženec zavedal in kaj je hotel v trenutku, ko je na izvozu zapeljal na avtocesto. Odnos storilca do dejanja pred izvršitvijo kaznivega dejanj je za presojo storilčeve krivde relevanten zgolj v primeru, ki ga KZ-1 predvideva v četrtem odstavku 29. člena. Gre za situacijo, ko si storilec z uporabo alkohola, drog ali kako drugače sam povzroči neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje ugotovljena njegova krivda, ki jo zakon določa za to kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo storilčeve neprištevnosti (ne v času, ko je sedel v avto niti v trenutku povzročitve konkretne ogrozitve), temveč (zgolj) bistveno zmanjšano prištevnost. To pomeni, da obsojenčeva sposobnost zaznavanja, razumevanja in obvladovanja v času izvršitve kaznivega dejanja ni bila izključena. Storilec, ki je bistveno zmanjšano prišteven dejanja ne izpusti izpod svojega nadzora oziroma lahko pravno upošteven odnos do dejanja oblikuje v trenutku njegove izvršitve, zato je v teh primerih zmeraj potrebno presojati njegov odnos do konkretnega dejanja tempore criminis.

25V obravnavanem primeru iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje tudi ni moč izpeljati, da je obsojenčev odnos do dejanja od trenutka, ko je sedel v avto, pa do trenutka, ko je na izvozu napačno zapeljal na avtocestno, ostal nespremenjen, in tako šteti, da je obsojenec (tudi) v času izvršitve kaznivega dejanja ravnal z eventualnim naklepom. Razlogi sodb takšnega sklepa ne omogočajo, saj a) sodišče prve stopnje tudi v času pred izvršitvijo kaznivega dejanja ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj eventualnega naklepa, po drugi strani pa je b) v času izvršitve kaznivega dejanja ugotovilo okoliščine, ki eventualni naklep izključujejo.

26Sodišče je glede obsojenčeve zavesti v času pred izvršitvijo kaznivega dejanja prepričljivo ugotovilo zgolj to, da se je obsojenec zavedal, da je hudo alkoholiziran in da se je zato zavedal možnosti, da ne bo vozil po predpisih. Vsi nadaljnji zaključki sodišča, s katerimi utemeljuje obsojenčev eventualni naklep do vožnje po avtocesti v nasprotno smer, so popolnoma spekulativni. Ni namreč najti nobene opore za ugotovitev sodišča, da se je obsojenec zavedal tudi možnosti, da bo med vožnjo napačno zapeljal na avtocesto in s tem konkretno ogrozil življenje in telo drugih udeležencev v prometu;(11) navedba sodišča, da je obsojenec avtocestni režim na tej relaciji dobro poznal govori prej v prid nasprotnemu stališču. Ta sklep pa je sodišče nadgradilo še z dodatnim avtomatičnim zaključkom, da je obsojenec v takšno vožnjo tudi privolil, tj. da je bil do vožnje v nasprotno smer in ogrozitvene posledice indiferenten oziroma ju je vzel v račun. Na tak način je obsojenčev naklep utemeljevalo tudi pritožbeno sodišče, ki je navedlo, da se obsojenec ob tako močni alkoholiziranosti nikakor ni več mogel zanašati na lastne sposobnosti in na ugoden izid vožnje, pač pa se je lahko zanašal le še na srečo. S tem sta sodišči predpostavili, da se oseba, ki zavestno vozi v alkoholiziranem stanju, zmeraj zaveda vseh možnih kršitev cestnoprometnih predpisov, tudi najhujših, kot je obravnavana, in nanje tudi pristane. Po tem stališču je že na izkustveni ravni izključena možnost malomarne kršitve cestnoprometnih predpisov, kadar gre za alkoholiziranega voznika, saj je njegov naklep vsebovan že v zavesti, da vozi alkoholiziran. Takšno sklepanje je po oceni Vrhovnega sodišča zmotno, saj lahko tudi voznik, ki ve, da je pod vplivom alkohola, lahkomiselno misli, da se bo na avtocesto pravilno vključil oziroma se možnosti nepravilne vključitve sploh ne zaveda.

27Zaključkom sodišč je torej moč pritrditi le glede obsojenčeve abstraktne (nekonkretizirane) predstave o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola, ki za naklep do ogrozitvene posledice ne zadostuje.(12) Sklepanje sodišča, da se je obsojenec zavedal tudi konkretnih okoliščin, v katerih se je ta nevarnost nato izrazila, pa ni podkrepljeno s prepričljivimi argumenti. Takšno sklepanje je nenazadnje v popolnem nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče navedlo na 43. strani sodbe. Iz tega dela obrazložitve namreč izhaja, da je obsojenec na avtocesto zapeljal na izvozu zato, ker je uvoz spregledal in tega kar nekaj časa ni registriral. Te ugotovitve sodišča kažejo, da se obsojenec v trenutku, ko je zapeljal na avtocesto na izvozu tega ni zavedal ter da se tega tudi ni zavedel med vožnjo po avtocesti. Obsojenec torej po navedenih ugotovitvah sodišča v trenutku nepravilnega zavijanja na izvoz avtoceste ter vožnje po avtocesti v napačno smer ni imel prave predstave o tej okoliščini lastnega dejanja, ki predstavlja znak kaznivega dejanja. Takšna ugotovitev pa bi narekovala zaključek, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti v ožjem pomenu, ki je negacija naklepa. Po določbi drugega odstavka 30. člena KZ-1 je namreč dejanska zmota med drugim podana, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja. Prvi odstavek 30. člena KZ-1 pa določa, da ni kriv storilec, ki v dejanski zmoti (izogibni ali neizogibni) stori dejanje, ki ga zakon določa kot naklepno kaznivo dejanje.

28Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišč glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do očitanega kaznivega dejanja popolnoma nerazumljivi in v nasprotju sami s seboj. Ugotovitev sodišča, da se je obsojenec zavedal vožnje po avtocesti v nasprotno smer in vanjo privolil namreč ni le izrazito neprepričljiva, temveč je tudi v popolnem nasprotju z ugotovitvijo, da je pravi izvoz spregledal in tega tudi med vožnjo v nasprotno smer ni registriral.

Neizogibna dejanska zmota

29Nadaljnja kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavljajo zagovorniki, se nanaša na nepravilno prometno signalizacijo, zaradi katere naj bi pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja prišlo do opravičljive dejanske zmote. V zvezi s tem navajajo, da predkrižiščna tabla ni bila v skladu s stroko, kar naj bi potrdil tudi izvedenec. Ta tabla je voznike usmerjala, da na avtocesto zavijejo takoj levo in ne naprej preko križišča in šele nato levo. Navajajo tudi, da zaradi brežine ni moč videti pravega izvoza v smeri Ljubljane. Rdeča roka stop z živorumeno barvo je nameščena globoko na voznem pasu, ko posameznik že vozi v nasprotni smeri. To pomeni, da se lahko zmoti vsak povprečen voznik, sploh v primeru slabe vidljivosti, megle, teme in vinjenosti.

30Glede ustreznosti prometnega režima je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge v 20. točki sodbe. Ugotovilo je, da sta bila na izvozu iz avtoceste na obeh straneh ceste nameščena po dva prometna znaka prepovedan promet v eno smer, na desni strani pa je bil nameščen tudi obvestilni prometni znak roka z napisom STOP na rumeni podlagi. Po ugotovitvah sodišča so bili navedeni znaki v skladu s projektno dokumentacijo in relevantnimi predpisi. To velja tudi za predkrižiščno tablo, iz katere izhaja, da možnost zavijanja levo sledi šele za nivojem, ki omogoča zavijanje v desno, in na katerem se z leve cesti priključi izvoz iz avtoceste. Po oceni sodišča so bile smeri vožnje na predkrižiščni tabli nakazane tako jasno in nedvoumno, da so vsakemu povprečnemu vozniku dajale natančno informacijo, kje je uvoz na avtocesto v smeri Ljubljane. Prav tako je bila na tleh dobro vidna zaporna ploskev, ki prepoveduje gibanje vozil po označenem delu vozišča, ter dobro vidna talna označba na vozišču, ki je kazala dovoljeno smer vožnje naravnost in v desno. Po ugotovitvah izvedenca, ki jih povzema sodišče, je lahko bila talna signalizacija zaradi dežja sicer slabše vidna, vendar je bila preostala signalizacija takšna, da bi praviloma morala prekiniti tudi rutinsko vožnjo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri obsojencu dejanska zmota ni bila podana. Tem zaključkom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Slednje je v zvezi s pritožbenimi trditvami, da bi do napačnega zavijanja lahko prišlo pri vsakem povprečnem vozniku navedlo, da obsojenca, glede na stopnjo njegove alkoholiziranosti ni moč šteti za povprečnega voznika ter da je do napačnega zavijanja prišlo zaradi motenj koordinacije, časovne in prostorske dezorientacije ter ostalih škodnih vplivov alkohola na njegove sposobnosti za varno vožnjo (sodba sodišča druge stopnje, str. 13; tako tudi sodba sodišča prve stopnje, str. 43).

31Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je potrebno pritrditi stališču sodišč, da je bila prometna signalizacija ustrezna. Vendar iz nadaljnjih razlogov sodišč ni moč razbrati, ali sodišči s to ugotovitvijo utemeljujeta obstoj obsojenčevega naklepa ali pa izogibne dejanske zmote, ki je negacija naklepa. Iz zaključka sodišč, da obsojenec glede na ustreznost prometne signalizacije ni ravnal v dejanski zmoti je namreč moč sklepati, da je bila po stališču sodišč prometna signalizacija tako jasna, da se obsojenec (kljub svoji alkoholiziranosti) nikakor ni mogel zmotiti, pač pa je vedoma (in torej z direktnim naklepom) zapeljal na avtocesto na izvozu. Po drugi strani pa iz ugotovitve sodišč, da je bilo napačno zavijanje na izvoz avtoceste posledica motenj obsojenčevih sposobnosti pravilnega zaznavanja zaradi vpliva alkohola prej izhaja, da je bila obsojenčeva zmota sicer podana, vendar bi se ji obsojenec lahko izognil (tretji odstavek 30. člena KZ-1). Tudi v tem delu obrazložitve se torej kaže nejasno stališče sodišč prve in druge stopnje do vsebine obsojenčeve zavesti in volje v času storitve kaznivega dejanja.

C.

32Po presoji vseh v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zagovorniki utemeljeno izpodbijajo razloge sodb sodišča prve in druge stopnje glede obsojenčeve krivde. Razlogi sodišč glede odnosa obsojenca do vožnje po avtocesti v nasprotno smer in ogrozitvene posledice so namreč do te mere nejasni in nasprotujoči, da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

33V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno presoditi, kakšna je bila vsebina zavesti in volje obsojenca v trenutku izvršitve kaznivega dejanja in o tem navesti jasne razloge. Pri tem bo moralo upoštevati, da zgolj abstraktna predstava storilca o možnih kršitvah cestnoprometnih predpisov zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ob hkratni odsotnosti zavedanja konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do ogrozitvene posledice, ne zadostuje za izpolnitev subjektivnih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1. Takšna predstava bi lahko bila podlaga zgolj za očitek storilcu, da je ravnal s krivdo obliko malomarnosti.

34Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da obsojenec ni ravnal naklepno, je pa ravnal malomarno, bo to narekovalo obsodbo po prvem in drugem odstavku 323. člena KZ-1. Zagovorniki v zvezi s tem nepravilno trdijo, da bi sodišče v primeru odsotnosti naklepa obsojenca moralo oprostiti. Sodišče na pravno kvalifikacijo državnega tožilca ni vezano, temveč je vezano le na konkretni opis dejanja v obtožbi (354. člen ZKP). Opis dejanje pa v obravnavanem primeru izpolnjuje tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem in drugem odstavkom 323. člena KZ-1, ki ga izvrši udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, ki ima za posledico smrt ene ali več oseb.

----

Op. št. (1) : Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 288/2003 z dne 24. 3. 2005 in I Ips 222/2005 z dne 20. 4. 2006.

Op. št. (2) : Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12114/2010-56 z dne 24. 8. 2011, I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009.

Op. št. (3) : Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2013, str. 182; Glej tudi Roxin, C., Strafrecht, Allgemeiner Teil, Band I, 4. izdaja, C. H. Beck, München, 2006, str. 368-370. Teorija adekvatnosti izključuje vzročno zvezo, kadar pride do nenavadnih, neobičajnih kavzalnih potekov.

Op. št. (4) : Gre za t. i. Y-vzročnost. Glej Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2013, str. 183-184.

Op. št. (5) : Glej Ambrož, M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 66 in naprej.

Op. št. (6) : Glej odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.

Op. št. (7) : Z novelo KZ-1B je bila inkriminacija 324. člena KZ-1 spremenjena tako, da je storitev tega kaznivega dejanja mogoča tudi iz malomarnosti (drugi odstavek 324. člena KZ-1). Ker je ta sprememba začela veljati s 15. 5. 2012, torej po storitvi kaznivega dejanja (2. 10. 2009), v obravnavani zadevi ne more predstavljati pravne podlage (2. člen KZ-1).

Op. št. (8) : Novelo KZ-1B je tudi v tem delu inkriminacijo 324. člena KZ-1 spremenila, tako da se za storitev tega kaznivega dejanja ne zahteva več sočasna storitev vsaj dveh prekrškov, pač pa so kršitve cestnoprometnih predpisov določene alternativno.

Op. št. (9) : Če storilec nima popolno nobenega dvoma o tem, da izvršuje določeno dejanje, njegova zavest vključuje tudi hotenje tega dejanja. Smiselno enako Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2013, str. 280.

Op. št. (10) : Krivda storilca pomeni, da je storilec v trenutku izvršitve kaznivega dejanja ravnal s psihičnim odnosom do dejanja, zaradi katerega mu je dejanje mogoče očitati. Bavcon, L., et al., Kazensko pravo splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2013, str. 135. Bistvo krivdnega načela, kot ga razumemo danes, je, da krivda vselej temelji na konkretnem dejanju, ne pa na storilčevem načinu življenja kar povprek, njegovem slabem značaju in podobno. Ibid, str. 263.

Op. št. (11) : Smiselno enako, vendar za primer kaznivega dejanja iz 323. člena KZ-1 Dežman Z. v: Korošec D., Dežman Z. (ur.), Cestnoprometno kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2013, str: 181, 182. Posplošitev, da se je nekdo na podlagi tega, ker se zaveda, da je popil več, kot bi smel, zaveda tudi možnosti prometne nesreče, je nedopustna poenostavitev. O okoliščinah, ki so odločilne za nastanek konkretne nevarnosti voznik v času, ko popiva, ne ve ničesar ali se kvečjemu zaveda, da povečuje abstraktno nevarnost nezgode. Temelj kazenske odgovornosti je možnost predvidevanja nastanka prepovedane posledice na podlagi konkretnih okoliščin, ne le na splošno.

Op. št. (12) : Takšno stališče je sprejeto tudi v nemški teoriji in sodni praksi. V zvezi s tem glej Roxin, C., Strafrecht, Allgemeiner Teil, Band I, 4. izdaja, C. H. Beck, München, 2006, str. 497. Gola vednost, ki v trenutku izvršitve dejanja ni v zavesti storilca, ali zgolj potencialna zavest za naklep ne zadostuje. Prav tako zavestnega elementa naklepa ni mogoče utemeljevati s predhodnim vedenjem storilca, ki ga v trenutku izvršitve dejanja v njegovi zavesti ni.