2. člen KZ-1

V konkretnem delu obtožnice so navedena vsa tista ravnanja obeh obtoženih, ki so oškodovance preslepila, da so za obtožence opravljali dela in ves čas verjeli, da jima bosta obtožena tudi plačala, ob dejstvu, da sta se obtoženca izgovarjala, da bo "plačano naslednji torek, čim prej, ko bo kaj denarja od storitev". V konkretnem delu je opisano tudi, da je družba, katere odgovorni osebi sta bila obtoženca, v času zapadlosti računov imela prilive v zneskih 139.061,47 EUR in 80.955,15 EUR, ki jih obtoženca nista namenila za poplačilo obveznosti družbe temveč sta denar dvigovala v gotovini, v skupnem znesku 158.988,35 EUR in na bančnih avtomatih v višini 25.420,00 EUR, kar pomeni, da nakazanega denarja družbi X. d. o. o. nista porabila za poplačilo njenih obveznosti temveč za osebne dvige.

Da bi bilo dopustno storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeniti v milejšega kot je predlagano v predmetnem primeru, morata biti torej sočasno izpolnjena oba pogoja, torej da je sicer psihiatrično zdravljenje storilca še potrebno, a ker ni več nevarnosti, da bi storilec ob izvajanju tega zdravljenja ponovil hujše kaznivo dejanje, zadostuje, da se ga zdravi na prostosti. Iz zakonske dikcije izhaja torej predpostavka in intencija predstavljene zakonske določbe in sicer, da bo v primeru spremembe varnostnega ukrepa v milejšega, izvajanje storilčevega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo.

Glede na zgodovinsko in namensko razlago določbe 243. člena KZ ter naravo kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije je zloraba notranje informacije podana takrat, ko je storilcu mogoče očitati, da je notranjo informacijo naklepno uporabil tako, da je sebi ali tretji osebi zagotovil privilegiran položaj nasproti drugim vlagateljem na trgu, z namenom, da bi sebi ali tretji osebi zagotovil korist. Če bi imel obdolženec namen vzpostaviti svoj privilegiran položaj na trgu nasproti drugim udeležencem, da bi si zagotovil korist, bi informacije o odličnem poslovanju zadržal zase, dokler ne bi sam kupil delnic, oziroma bi delnice kupil takoj ali čim prej po izjavi za medije, saj bi tako pridobil korist v kar se da najvišji vrednosti.

Pritožbi ni moč pritrditi, da je sklep z dne 7. 10. 2020, ki ga je izdalo sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku zoper obsojenega za izterjavo denarne kazni nezakonit, ker bi ga naj izdala strokovna sodelavka, ki takih pooblastil nima in ker bi naj bilo napačno sklenjeno, da se izvršilni postopek zoper pritožnika, ne uvede (list. št. 402). 54. člen Zakona o spremembah Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS-M) določa v prvem odstavku, da imajo sodišča strokovne sodelavce, ki opravljalo delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali pravosodni svetniki. Strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave, ter opravljajo druga dela po odredbi sodnika (drugi odstavek 54. člena ZS-M). 53. a člen tega zakona pa v drugem odstavku določa, da samostojni pomočniki in višji sodni pomočniki med drugim vodijo izvršilne postopke in izdajajo sklepe o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarnih terjatev. Strokovna sodelavka Z,. G. je za to smela samostojno izdati o

Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih dobrot določi kot kaznivo dejanje in hkrati določi njegove znake ter kazen za krivega storilca. Znaki kaznivega dejanja pa so objektivni in subjektivni in kolikor le ti v obtožnem aktu niso zatrjevani ali podani, dejanje ni kaznivo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje je pri obeh kaznivih dejanjih starost oškodovanca (objektivni) zakonski znak kaznivega dejanja, ki pa ni zatrjevan niti podan. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je do odkritja obravnavanega dejanja prišlo, ko je ekipa televizijske hiše pripravljala prispevek na temo zlorabe otrok preko interneta in je v spletni klepetalnici sicer že polnoletno osebo, predstavljala kot štirinajstletno dekle, s katero je nato obdolženec vzpostavil kontakt. Čeprav naj bi resno mislil, da nagovarja štirinajstletno dekle, pa ta objektivni pogoj, kot že rečeno, ni bil podan. Zato bi v ravnanju obdolženca lahko bili podani znaki neprimernega poskusa po 35. členu KZ-1, vendar pa je poskus po prvem odstavku 34. člena KZ-1 kazniv le, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora treh let ali hujša kazen oziroma, če je

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka. Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Obdolženka je tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki. Obsodba obdolž

Motiv oziroma nizkoten nagib je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja požiga po drugem odstavku 222. člena KZ-1. Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec dejanje storil z namenom pridobitve zavarovalnine in s tem premoženjske koristi gospodarski družbi, katere edini lastnik je on sam, kar je tako zavržno oziroma nizkotno, da je s tem izpolnjen tudi zakonski znak nizkotnih nagibov.

V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je obsojenka oškodovanko šikanirala tako, da je nad njo izvajala psihično nasilje. Med izrazi, katerih pomen je določen v 99. členu KZ-1, psihično nasilje ni navedeno. Psihično nasilje je opredeljeno v četrtem odstavku 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki določa, da gre za ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Navedeni zakon sicer obravnava nasilje v družini, ne pa na delovnem mestu, vendar pa je pomen pojma psihično nasilje v obeh primerih enak ali vsaj bistveno podoben, zaradi česar je mogoče navedeno definicijo uporabiti tudi pri razlagi kaznivega dejanja po 97. členu KZ-1. Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje, je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. To pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje), s katerim se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba zlasti strogo presojati, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in

Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je namreč po svoji naravi blanketna norma, ki za storitev dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, pri čemer pa slednje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Prekršek tako predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzen izkazuje s prikrajšanjem delavcev. Predmet kazenskega postopka so bila torej dalj časa trajajoča ravnanja obsojenke, ki so se nanašala na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju obeh delavcev. Glede na navedeno, je mogoče zaključiti, da obsojenka v kazenskem postopku ni bila obravnavana za historični dogodek, ki bi imel podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot jih je imelo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njo voden postopek o prekršku.

Sodišče je s tem, ko je iz očitka obtožbe izpustilo navedbo v obtožbi "pri dogovarjanju o izdelavi" in to nadomestilo z "izdelavo", dejansko poseglo v čas dogovarjanja o poslu (pogodbi), ki še ne pomeni sklenitve pogodbe (posla), ko naj bi obdolženi pri izvajanju posla oškodovanca preslepil. Namreč očitek v obtožbi pomeni, da se obtoženemu očita dejanje, ki po opisu ni kaznivo dejanje, saj dogovarjanje o izdelavi posameznih projektov še ne pomeni sklenitev posla ali pogodbe. Posel je namreč sklenjen, ko se stranki dogovorita o predmetu in ceni posla. Dogovarjanje o izdelavi posameznih projektov pa je šele pogajanje o sklenitvi pogodbe ali posla. Zato je sodišče s tem, ko je spremenilo opis očitanega kaznivega dejanja, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 371. člena ZKP in to v škodo obtoženega, saj je spremenilo očitek nekaznivega pripravljalnega dejanja, in sicer šele dogovarjanje o sklenitvi posla, v izvajanje posla. Nekonkretiziran pa je tudi očitek preslepitve, saj ni navedeno, s katerimi konkretnimi ravnanji je oškodovanca preslepil in ju s tem zavedel, da sta posel opravila. Sama obljuba plačila je namreč sestavni del sklenitve pogodbe in ne mo

Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011). Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi. Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh poja

Zaenkrat tudi po uveljavitvi Zakona o duševnem zdravju še ni bil sprejet zakon, ki bi urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj.