28. člen KZ-1

Pojem "dejanska škoda" je treba razumeti v smislu, da za izvršitev kaznivega dejanja Obremenjevanje in uničevanje okolja v obliki s hujšo posledico po drugem odstavku 332. člena KZ-1 ne zadošča nastanek vsake škode. Škoda mora biti znatna, občutna. Njen okoljski vpliv se lahko presoja z merili njenega trajanja, nepovrnljivosti (ireverzibilnost) ali učinka.

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja očitek obt. A. A. o neupoštevanju določb členov 24 in 37 ZVPoz, ker ni upošteval ukrepa varstva pred požarom za zmanjšanje možnosti nastanka požara, prav tako pa tudi ni poskrbel za odstranitev gorljivih snovi, ki niso bile potrebne za nemoten potek dela (kartonske škatle, poliestrska kritina, kar vse se je nahajalo v neposredni bližini opravljanja teh del), prav tako pa tudi ni organiziral požarne straže v primeru izvajanja vročih del.

Obtoženca sta delovala v sklopu skupnega dogovora o tekmovanju in tako soprispevala k konkretni nevarnosti za življenje in telo prisotnih oseb, v posledici katere je prišlo tudi do hujše posledice, vendar je potrebno trk enega od soobtožencev v oškodovanca šteti za odločilen odstop od dogovora obtožencev, v smislu nenaklepnega ekscesa, za katerega "sostorilec" ne odgovarja.

Ker je z izjemo iz 28. člena KZ-1 posamezno kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj z določeno obliko krivde, in ker je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le z malomarnostjo, imajo pritožniki prav, ko smiselno opozarjajo, da obdolžena dveh, po obliki različnih subjektivnih odnosov do prepovedane posledice ni mogla razviti.

Pojem mladoletnik se uporablja v enakem pomenu kot mladoletna oseba, to je oseba, ki še ni stara osemnajst let in je v tem pomenu nadrejeni pojem za izvirno uporabljena izraza otrok in mladoletnik. V času obtožencema očitanih kaznivih dejanj je veljal spremenjeni 15.a člen KZ-1 (Ur. l. RS, št. 54/2015), ki je določal, da v primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje iz tega zakonika z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletnika, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja je razviden očitek naklepnega delovanja obeh obtoženih v sostorilstvu glede temeljnega kaznivega dejanja, to je do kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Do smrti mladoletne oškodovanke zaradi akutnega hematoma desne strani velikih možganov, torej glede hujše posledice pa opis, upoštevajoč določbo 28. člena KZ-1, kaže na malomaren odnos obtožencev do takšne posledice. Pojem očim ni pravni pojem,

Nastanek prometne nesreče in huda telesna poškodba oškodovanca sta hujši posledici temeljnega kaznivega dejanja, do katerih mora biti storilec v krivdnem odnosu malomarnosti, ne pa objektivna pogoja kaznivosti, ki ne zahtevata obrazložitve obtoženčeve krivde.

Glede na kvalifikacijo kazenske odgovornosti tožencev kot nezavestne malomarnosti in zakonsko določilo 271. člena ZPIZ, da mora biti dejanje storjeno iz hude malomarnosti, pravdno sodišče ne more biti vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da sta toženca storila dejanje z nezavestno malomarnostjo, saj vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini niti zavestne niti nezavestne malomarnosti.

Kaznivo dejanje po 324. členu KZ-1 je mogoče izvršiti tudi s kršitvijo drugega odstavka 30. člena ZVCP (vožnja z neprilagojeno hitrostjo), seveda, če je ob tem podana tudi ena izmed taksativno določenih kršitev, ki so navedene v prvem sklopu inkriminacije, ter sta obe kršitvi v vzročni zvezi s konkretno ogrozitvijo (prvi odstavek 324. člena KZ-1) oziroma hujšo poškodbeno posledico (drugi in tretji odstavek 324. člena KZ-1). Ogrozitveno kaznivo dejanje po prvem odstavku 324. člena je mogoče izvršiti samo s krivdno obliko naklepa, ne pa tudi iz malomarnosti, medtem ko mora storilec v odnosu do hujših posledic iz drugega in tretjega odstavka 324. člena KZ-1 ravnati malomarno.