30. člen KZ-1

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Storilec je glede na dejstvo, da je bilo do točke izmerjene hitrosti njegovega vozila le nekaj hiš, bil v dejanski zmoti glede okoliščin, ki se jih v mejah potrebne pazljivosti ni moral in mogel zavedati, saj se mimo table za naselje ni peljal, zaradi nekaj hiš in prehoda za pešce pa se ob dejstvu, da mu je cesta nepoznana, ni mogel in moral zavedati, da je v naselju oziroma da je omejitev hitrosti 50 km/h. Vsled navedenemu so utemeljene pritožbene trditve, da je bil storilec v času storitve prekrška v neizogibni dejanski zmoti, razlogi sodišča prve stopnje, da se je storilec moral zavedati, da se nahaja znotraj naselja, saj ni peljal mimo znaka, ki označuje konec naselja, hiše pa so strnjene, pa glede na vse ugotovljene okoliščine (ko se storilec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, pri vključitvi iz stranske na lokalno cesto v naselju D. pa je do točke meritve bilo le nekaj hiš in prehod za pešce) pa glede na zgoraj povzeto definicijo "roba naselja" nepravilni.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog za zaslišanje priče, če je priča kot dokazno sredstvo nedosegljiva, saj je ni mogoče izslediti. Ker je obtoženec sam izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja, je izpolnil objektivni element sostorilstva. Zavedati se mora obstoja hudodelske združbe in bistvenih sestavin kriminalnega načrta, ni pa treba, da ima poglobljen vpogled v delovanje združbe. Obtoženec je izpolnil kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja, saj je 18 tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, brez sedežev, opore in varnostnih pasov, natlačene drug na drugega, brez prezračevanja in svežega zraka.

Z uporabo sile je lahko izsiljeno tudi dokončanje spolnega odnosa, ne le njegov začetek. V skladu doktrino "da pomeni da" gre za posilstvo vselej, kadar ni navzven razvidne nedvoumne in svobodne privolitve. Pojem "seksualno gradivo" je širši kot pojem "pornografsko gradivo" in sega na področje vsake spolnosti.

Pri nadzorstvu gre za vse ukrepe, ki jih je treba izvesti, da se prepreči prekršek, torej tudi za dajanje ustreznih navodil. Da je bila seznanitev z vsemi informacijami, potrebnimi za izvedbo naročenega dela, dolžnost prav vodje obrata, ne more biti dvoma. Uvedba v delo namreč predpostavlja obveščanje o vseh okoliščinah, v katerih se izvaja delo. Prekrškovni organ je zato vodjo obrata pravilno štel za odgovorno osebo. Iz izreka izhaja, v čem je bila opustitev odgovorne osebe. Že s tem, da bi izvajalce opozoril, da niso vsa označena drevesa predmet dogovorjenega dela, bi lahko storilec preprečil nedovoljeno sečnjo. Ker je torej do prekrška prišlo zaradi njegove opustitve (iz izreka odločbe izhaja vzročna zveza med opustitvijo in prekrškom) je bilo v odločbi dovolj argumentirano, zakaj je opustitev dolžnega nadzorstva v konkretnem primeru po moči in učinku enaka neposredni izvršitvi prekrška.

Obstoj dejanske zmote, četudi je ta izogibna, izključuje naklep. V primeru kaznivih dejanj, ki so lahko izvršena le naklepno, je zato v takem primeru izključena krivda obdolženca (prvi odstavek 30. člena KZ-1).

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E

Krivda sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti. Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa. Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.

Za presojo, ali je obdolženec bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, je namreč bistvena izvedenčeva ugotovitev, da kljub temu da je bil obdolženi A. v času storitve kaznivega dejanja zaradi jeze in strahu v stanju zoženega zavedanja, brezglavih dejanj z njegove strani vseeno ni bilo in se je svojega dejanja sigurno zavedal, ker so bili vsi koraki logični in načeloma racionalni, pa čeprav je bil s strani motokrosistov sprovociran (str. 10 zvočnega prepisa izvedenčevega zaslišanja). Zato zagovorniki, ki selektivno in zavajajoče povzamejo izvedenčevo mnenje, nimajo prav, da naj bi obdolženi A. očitana mu dejanja storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, niti ni mogoče na podlagi tega zaključiti, da bi zato ravnal v dejanski zmoti ali v skrajni sili.

Življenjsko in izkustveno je nelogično, da bi obdolženka iz lastnih (osebnih) sredstev poplačevala dolg J. J., če naj bi pečat uporabila in podpisala posojilno pogodbo z dne 14. 7. 2016 kot prokuristka družbe. Tedanje obdolženkino finančno stanje, ko je bila v osebnem stečaju, kar je ob prošnji za sklenitev posamezne posojilne pogodbe zakoniti zastopnici družbe zamolčala in dejstvo, da je obdolženka sama povedala, da računov za stroške, ki bi ji naj nastali, nikoli ni predložila, daje jasen zaključek, da sklenjene posojilne pogodbe niso bile le navidezne. Ključna vloga obdolžene, ki je dejansko poskrbela za izvedbeno fazo dogovora, ko je pripravila potrebno dokumentacijo.

Sodišče je ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.

Z vidika zakonskega opisa je obravnavano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 storjeno s samim spolnim občevanjem ali drugim spolnim dejanjem, ne glede na širše, osebne ali socialne okoliščine, ki so takšna ravnanja spremljale. Povzeta pritožbena obrazložitev nedvomno kaže na pritožnikovo splošno oceno v smeri tako imenovane medvrstniške spolnosti, ki je po sodišču prve stopnje izvedeni dokazi niso potrdili. Že zaradi razlike v kronološki starosti med obdolženim in oškodovanko, ki ni bila majhna in zaradi ugotovitev izvedenke psihiatrinje, ki v pritožbeni obrazložitvi niso celovito ocenjene.

Objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni odvisna le od izpolnitev obveznosti, ki jih imajo drugi do posameznega zavezanca, ampak tudi od sredstev, ki jih je ta v času, ko bi moral sam izpolniti obveznost, prejel. Izključena pa je bila dejanska zmota, saj obdolženi v zagovoru nikoli ni zatrjeval, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačal zato, ker je mislil, da mu jih zaradi, pogojno rečeno "nekrivdno" povzročene insolventnosti, ni treba plačati. Nasprotno, po pravilnem povzetku zagovora v razlogih sodbe se je obveznosti plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub insolventnosti ves čas zavedal ter po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zavestno odločil, da prispevkov, na rovaš drugih obveznosti ne bo plačal. Posredi je torej povsem druga vrsta zavesti od zavesti, zaradi katere je posameznikova krivda po prvem odstavku 30. člena KZ-1 izključena.

Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice kot to posredno izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, temveč sta pogoja, ki vsak zase določata pravilnost posamezne sodne odločbe. Če dejstva niso bila pravilno ugotovljena do pravilne ali napačne uporabe prava, ki šele sledi ugotavljanju dejstev ne more priti, kot po drugi strani pravilno ugotovljena dejstva, pravilne uporabe prave ne morejo zagotoviti. Od tod samostojnost izpodbojnih razlogov v prvem odstavku 370. člena ZKP in od tod razlika v posledicah iz prvega odstavka 392. člena ZKP, ko torej dejstva niso bila pravilno ugotovljena in v posledicah iz prvega odstavka 394. člena ZKP, ko so bila dejstva sicer pravilno ugotovljena, pa je bilo treba ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Ko se pritožnik sklicuje na zmoto o okoliščinah zaradi katerih storilec misli, da je dejanje dopustno iz drugega dela prvega odstavka 30. člena KZ-1, najprej prezre opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, po katerem je bila obdolženčeva preživninska obveznost iz 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih individualizirana z izdatkom sodne poravnave kot sodno odločbo, ki že po sebi ne more biti nadomeščena z nefo

Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.

Odsotnost znaka kaznivega dejanja, da je storilec ravnal zaradi izkoriščanja prostitucije ter njegova nedokazanost, sta dve različni stvari. Pri prvem je posredi zakonska določenost (inkriminiranost) dejanja, ko posamezni znak iz zakonskega opisa, v konkretnem opisu dejanja sploh ni naveden. Dejanska in pravna zmota sta zmoti, ki po prvem odstavku 30. člena in prvem odstavku 31. člena KZ-1 izključujeta krivdo, vendar šele po ugotovljenih okoliščinah iz drugega odstavka 30. člena KZ-1 ali po ugotovljenih upravičenih razlogih oziroma kot ti po drugem odstavku 31. člena KZ-1 niso izključeni. Pri erotični masaži s ciljanimi in doseženimi spolnimi vrhunci, ki jih niti obdolženi ni zanikal, ne gre za nič drugega ali manj kot za spolno dejanje. Če je to nudeno in izvajano proti dogovorjenemu plačilu, ki je v obravnavani zadevi tudi po pritožbeni obrazložitvi nedvomno, je posredi prostitucija, očitno odeta v dejavnost (erotično masažo), ki tedaj, ko ne preide v spolno dejanje, niti po presoji pritožbenega sodišča, ne more biti kazniva. Pomeni, da prostitucije ne določa klasifikacija poklica erotičnega maserja, temveč njegovo konkretno ravnanje, ki je lahko v posame

Protipravna izterjava dolga pomeni tudi izterjavo nezapadlega dolga in je celotni plačani znesek predstavljal neobstoječo obveznost oškodovanca tako, da je uresničen zakonski znak, da je obsojenka ravnala protipravno, torej, da je v izvršbi protipravno izterjala več, kot je bil oškodovanec dolžan plačati in si nato tudi prilastila zmotno preplačilo dolga.

Pritožbi ne problematizirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena pravna oseba kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dala izjavo, ki jo je v njenem imenu in na njen račun lastnoročno podpisal direktor - odgovorna oseba A. A., da pravna oseba ni v postopku pri Agenciji za nadzor nad revidiranjem ali da ni bil s strani Agencije izrečen ukrep, temveč v pritožbenih navedbah uveljavljata, da je bila izjava dana in podpisana v zmoti, češ da je predsednik sveta naročnika v posvetu z revizorko izrazil stališče, da se izjava ne nanaša na pravno osebo, temveč na osebo revizorja, ki je bil namenjen za izvedbo postopka revizije pri naročniku, kar je bil predmet javnega naročila. Sodišče prve stopnje je navedeno zatrjevano dejstvo utemeljeno zavrnilo ter se pri tem prepričljivo oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, zlasti na izjavo o izpolnjevanju pogojev, ki jo je v imenu ponudnika podpisal njen direktor A. A., iz katere že z jezikovno razlago besedila izjave, ko je uporabljena dikcija „nismo v postopku“ jasno izhaja, da se je izjava nanašala na pravno osebo in ne na posameznega revizorja, ki bo sodeloval pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Ob tem pa je sodišče

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije (in ne, kdaj je bila obveščena Policijska uprava A.). Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti delodajalec (generalni direktor) po navedenih ali drugih pravilih obveščen o kršitvah delavca, ampak je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. S tem, ko je tožnik dajal v promet zdravilo večjemu številu oseb (tudi izven Policije), ki je škodljivo za zdravje, zaradi česar ga v Republiki Sloveniji ni mogoče dobiti v prosti prodaji in bi se hkrati glede na delo, ki ga opravlja in osebne lastnosti moral in mogel zavedati, da ima takšno ravnanje znake kaznivega dejanja, je tožnik kršil prepoved iz 37. člena ZDR in prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Policist, ki naj bi bdel nad zakonitostjo ravnanj državljanov, krni ugled policije, če sam izvršuje znake kaznivega dejanja.

Obdolženec (državljan Republike Slovenije), ki po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, le-tega ni ponovno pridobil v Republiki Sloveniji, v času storitve prekrška ni bil v dejanski zmoti, da sme v Republiki Sloveniji voziti s srbskim vozniškim dovoljenjem, saj je bil v Republiki Sloveniji pred tem že dvakrat spoznan za odgovornega zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja.