VSK Sodba III Kp 15671/2016

I. Pritožbama obtoženega S. Š. in njegove zagovornice se deloma ugodi in izpodbijana sodba, kolikor se nanaša na tega obtoženca, spremeni tako, da se:

- iz opisa kaznivega dejanja pod točko II/B krivdoreka izpusti besedilo „nato pa je do njega pristopil še Š. in ga začel udarjati po raznih delih telesa, ker se je M. skušal ubraniti udarcev, mu je Č.“,

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obtoženemu S. Š. določena kazen za kaznivo dejanje pod točko II/B zniža na 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora, izrečena enotna kazen pa na 2 (dve) leti in 1 (en) mesec zapora, v tako izrečeno enotno kazen pa se mu na podlagi prvega odstavka 56. čl. KZ-1 všteje čas, prebit v priporu od 22.04.2016 dalje.

V ostalem se pritožbi obtoženega S. Š. in njegove zagovornice, pritožbe obtoženega D. Č. in njegove zagovornice ter okrožne državne tožilke pa v celoti zavrnejo in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženi D. Č. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtoženega D. Č. spoznalo za krivega, da je storil pod točko II/A/1 in 2 nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 204. členom in 54. členom KZ-1, za kar mu je določilo kazen dveh let in enega meseca zapora, pod točko II/A/3 kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen štirih mesecev zapora in pod točko II/A/4 kaznivo dejanje odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja po 303. členu KZ-1, za kar mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, pod točko II/B pa še kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, za kar mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Ob upoštevanju določenih kazni sedmih mesecev zapora s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Postojni opr. štev. I K 55833/2011 z dne 22.02.2012 in enega leta zapora, določeno v pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 43256/2011 z dne 30.05.2012, ki ju je sodišče preklicalo, je na podlagi drugega odstavka 59. člena in prvega odstavka 53. člena KZ-1 obtoženemu D. Č. izreklo enotno kazen pet let in treh mesecev zapora, v tako izrečeno enotno kazen pa na podlagi prvega odstavka 56. čl. KZ-1 vštelo čas, prebit v priporu od 21.04.2016 od 16.50 ure dalje. Obtoženega S. Š. pa je sodišče pod točko II/B spoznalo za krivega, da je skupaj s soobtoženim D. Č. storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Sodišče je obtožencu preklicalo pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Postojni opr. štev. I K 53808/2013 z dne 28.11.2013, s katero je bila obtožencu določena kazen štirih mesecev zapora, opr. štev. I K 34822/2014, s katero je bila obtožencu določena kazen treh mesecev zapora, opr. štev. I K 47575/2011 z dne 26.03.2012, s katero je bila določena kazen dveh mesecev in petnajstih dni zapora in I K 10538/2014 z dne 12.01.2015, s katero je bila obtožencu določena kazen treh mesecev zapora, nakar je na podlagi drugega odstavka 59. člena in prvega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni za sedaj obravnavano kaznivo dejanje in določene kazni iz preklicanih pogojnih obsodb obtožencu izreklo enotno kazen dveh let in treh mesecev zapora, v tako izrečeno kazen pa na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo pripor, v katerem se obtoženec nahaja od 22.04.2016 od 14.17 ure dalje. Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da je obtoženi Č. dolžan plačati P. P., J. iz P. 212,28 EUR in D. G. iz K. P. znesek 100,00 EUR. Obtoženemu Č. je sodišče na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zaseženo leseno palico, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP in prvega odstavka 97. člena ZKP pa je oba obtoženca oprostilo dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Sodišče je z isto sodbo pod točko I obtoženega D. Č. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil na škodo K. H. tudi kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 204. členom KZ-1. Iz istega razloga pa je sodišče obtoženega I. P. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1. V stroškovnem delu izreka oprostilnega dela sodbe je sodišče na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP sklenilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev v tem delu in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornic proračun, kolikor se lahko ti stroški izločijo iz skupnih.

2Zoper oprostilni del sodbe, kolikor se nanaša na obtoženega I. P., se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oz. pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. da sodbo spremeni tako, da obtoženega I. P. spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožbi ter mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere naj mu določi kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pol.

3Obtoženi D. Č. v svoji pritožbi uvodoma navaja, da jo vlaga le zoper tisti del sodbe, kjer ga je sodišče spoznalo za krivega, da je storil tudi kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1 in ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Opozarja na to, da sta oškodovanec pri kaznivem dejanju ropa in priča D. S. sprva zanikala, da je med njima prišlo do fizičnega obračuna, iz česar izhaja, da oškodovanca nista poškodovala onadva s Š.. Prav tako opozarja na, po njegovem videnju, čuden potek podaje kazenske ovadbe s strani A. M., kar bi utegnilo kazati na to, da se mu nameravajo policisti maščevati za ukradeno orožje, glede izpovedbe oškodovančeve matere v zvezi s telesnimi poškodbami pri oškodovancu pa meni, da je ta izpovedba nekredibilna, ker se priča ni mogla spomniti niti datuma, kdaj je poškodbe na svojem sinu zaznala. V zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe se obtoženi Č. sprašuje, kako je mogoče, da bi lahko oškodovanca B. K. s palico trikrat udaril na isto mesto, pa tudi to, da mu ni jasno, kdo še drži palico za hladilnikom. To, da ga je palica udarila po glavi je bilo zgolj naključje, kvečjemu silobran. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko mu je preklicalo pogojne obsodbe, v katerih je po njegovem videnju preizkusna doba potekla že v letu 2015.

4Tudi zagovornica obtoženega D. Č. vlaga pritožbo le zoper ista kazniva dejanja, kakor obtoženec sam, uveljavlja pa pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in obtoženca oprosti obtožbe glede kaznivih dejanj, vsebovanih v obtožbi, podrejeno pa, da obtožencu določi nižje kazni.

5Obtoženi S. Š. vlaga pritožbo, kakor je videti vsebinsko, zaradi pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Negoduje predvsem zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na telesne poškodbe, ki naj bi jih pri dogajanju oškodovanec A. M. zadobil in glede izvedenskega mnenja, povezanega s tem. A. M. naj bi bil poškodovan v njegovem vozilu, zato se obtoženec sprašuje, kako to, da policisti v vozilu niso našli nikakršnih sledov, ki bi to potrjevali. Pa tudi sicer pritožnik opozarja na to, da je oškodovanec svoje izpovedbe nenehno spreminjal in mu zaradi tega ne gre verjeti, sicer je pa tudi D. S., zaslišan kot priča na glavni obravnavi izpovedal, da sta se z oškodovancem stepla nekaj dni pred obravnavani dogodkom. Kljub spreminjanju izpovedb oškodovanca je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tezam tožilstva, v posledici česar je njegovo mnenje, da je sodba glede njega pristranska in ne ustreza dejanskim dogodkom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne v novo sojenje, prav tako pa naj se mu omogoči nepristransko in enakopravno sojenje.

6Zagovornica obtoženega S. Š. vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji, prav tako pa v svoji pritožbi navaja, da graja tudi njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo. Poleg tega prvostopenjskemu sodišču očita, da je ravnalo v nasprotju s 14. členom (enakost pred zakonom), 22. členom (enako varstvo pravic), 23. členom (pravica do sodnega varstva) in 27. členom (domneva nedolžnosti) Ustave republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo samo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe oz. da odločbo o kazenski sankciji spremeni.

7Po pregledu spisovnega gradiva in opravljeni javni, pritožbeni seji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo potrebno pritožbama obtoženega S. Š. in njegove zagovornice deloma ugoditi tako, kakor je videti iz izreka, medtem, ko je bilo potrebno pritožbe okrožne državne tožilke in obtoženega dejana Č. ter njegove zagovornice kot neutemeljene zavrniti.

8Obtoženi S. Š. in njegova zagovornica imata prav, ko v svojih pritožbah menita, da sodišče prve stopnje ni s potrebno gotovostjo potrdilo tistega dela obtožbenega očitka, da naj bi pri izvajanju kaznivega dejanja ropa, opisanega pod točko II/B sodbe bil obtoženec tisti, ki naj bi fizično obračunaval z oškodovancem A. M.. Obtoženi Š. v zvezi s tem v svoji pritožbi navaja, da je oškodovanec glede te okoliščine vseskozi spreminjal svoje izjave, pri čemer je proti koncu kazenskega postopka celo decidirano zatrjeval, da med izvrševanjem kaznivega dejanja nikakršnih udarcev ni zadobil. Na nezanesljivost in spreminjanje izpovedb oškodovanca kot kronske priče prepričljivo opozarja tudi obtoženčeva zagovornica, ki v pritožbi podrobneje razloži neujemanja v oškodovančevih navedbah in izpovedbah. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri ocenjevanja kredibilnosti oškodovančevih izpovedb ugotavlja, da imata pritožnika prav. Oškodovanec je udarce, ki naj bi mu jih zadal obtoženi Š. pravzaprav omenjal le v kazenski ovadbi, medtem, ko je že na zaslišanju v preiskavi dne 19.05.2016 dejal, da ne drži, da naj bi se Š. vrnil k njemu in da ni nujno, da so poškodbe, o katerih sicer ni dvoma, da so bile pri njem prisotne, izvirajo iz obravnavanega kaznivega dejanja, saj da se večkrat zaplete v kakšne pretepe ali pa so bile poškodbe posledica njegove nerodnosti. Na glavni obravnavi dne 02.09.2016 pa je oškodovani A. M. nas izrecno vprašanje, ali je dne 15.04.2016 kot žrtev kaznivega dejanja ropa utrpel kakršnekoli poškodbe, to zanikal in celo povedal, da razen držanja za vrat s strani Č. ni bilo nobenega drugega fizičnega kontakta med njimi. Tudi na drugem zaslišanju na glavni obravnavi dne 03.10.2016 je ponovil, da ga je obtoženi Č. sicer držal, da ga pa tepel ni nihče in da poškodbe arkade izvirajo iz pretepa s S.. Sodišče prve stopnje potrditev obtožbenih očitkov tej smeri najde med drugim tudi v izpovedbah staršev, matere R. M. in očeta L. M.. Prva je sicer povedala, da je nekega jutra, zaznala poškodbe pri svojem sinu, pri čemer pa niti datuma niti ure, kdaj je to bilo ni znala opredeliti, oškodovančev oče pa je dejal, da je sicer videl poškodbe na sinu in to tisti dan, ko ga je prišla policistka iskat. Iz spisovnega gradiva in pričanja policistke M. G. (l. št. 544) je razvidno, da je oškodovanec podal kazensko ovadbo šele dne 21.04.2016, to pa je storil po tem, ko so bili policisti pri njem na obisku v zvezi z anonimno prijavo, da je bil M. žrtev kaznivega dejanja ropa, tako, da je lahko oškodovančev oče videl poškodbe na sinu šele tega dne. Policistka G. potrjuje, da je na oškodovancu zaznala poškodbe na obrazu, v spisu pa se nahajajo tudi fotografije, ki bi jih naj oškodovanec posnel s svojim mobilnim telefonom neposredno po dogodku, sam oškodovanec pa je na izrecno vprašanje dejal, da po njegovem ob obisku policistov ni bil poškodovan. Glede vloge obtoženega S. Š. je oškodovanec že v fazi preiskave, pri tem pa vztrajal tudi na glavni obravnavi, povedal, da je obtoženi Č., medtem, ko ga je držal, sedel na zadnjem sedežu, medtem, ko je obtoženi Š. sedel na sovoznikovem, med dogajanjem pa mu z armaturne plošče vzel denarnico, iz nje pa 100 EUR, prav tako pa tudi kontaktne ključe avtomobila, a mu jih je pozneje vrnil. Iz obvestila o telesni poškodbi z dne 22.04.2016 (l. št. 278) je razvidno, da naj bi P. ob pregledu obtoženca šest dni po dogodku pri njem zaznal udarnine leve strani obraza, leve strani hrbta, leve rame in levega komolca ter levega stegna. Ni tedaj jasno, kako bi lahko oškodovanec utrpel takšne poškodbe po levi strani telesa, ko pa je soobtoženi Š., ki je, sledeč izpovedbi oškodovanca samega, sedel na sovoznikovem sedežu, tedaj na oškodovančevi desni, tako, kakor na to prepričljivo opozarja tudi obtoženčeva zagovornica. Oba obtoženca v svojih zagovorih navajata, to možnost pa je dopustil tudi oškodovanec sam, da so bile ugotovljene poškodbe posledica pretepa z D. S., ki ga je sodišče na glavni obravnavi dne 02.09.2016 tudi zaslišalo. Ta je potrdil, da sta imela z M. res fizični konflikt oz. da sta se pretepala, pri čemer je tudi Š. oškodovanca nekajkrat udaril. D. S. je na glavni obravnavi opisal tudi srečanje med njim in M. in ob tej priložnosti naj bi mu M. dejal, da ga Š. ni poškodoval in da so poškodbe verjetno posledica pretepa z njim. Prav tako je potrebno opozoriti na pričevanje E. I. (l. št. 932). Ta je na glavni obravnavi izpovedal, da mu je oškodovanec ob nekem srečanju pripovedoval o dogajanju z D. S. oz. o pretepu z njim. Pritožbeno sodišče tako posledično ugotavlja, da na podlagi vsega zgoraj navedenega ni podane potrebne gotovosti o tem, da je bila vloga soobtoženega S. Š. takšna, kakor je to navedeno v obtožbi, zato je besedilo iz opisa kaznivega dejanja v tej smeri izpustilo. Glede na tako odločitev tedaj odpade tudi razlogovanje o tistih pritožbenih navedbah obtoženega Š., ko negoduje na opravljenim izvedenskim delom in pričevanjem izvedenca M. G.. Enaka ugotovitev pa velja tudi za tisti del pritožbenih navedb obtoženčeve zagovornice, ko graja zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v oškodovančev telefon z namenom ugotoviti čas, kdaj so bile fotografije, ki jih je oškodovanec predočil policiji, posnete.

9Zagovornica obtoženega S. Š. meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je neskladja v izpovedbah oškodovanca A. M. pripisalo nekemu pavšalnemu strahu slednjega pred obtožencema, izničilo učinkovito obrambo, in s tem zagrešilo kršitve 22. in 27. člena Ustave Republike Slovenije, vendar pa ji ne gre pritrditi. Res je, da se je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe večkrat zateklo k takšni argumentaciji, ne da bi to podrobneje razčlenilo, pa vendarle samo to dejstvo na učinkovitost obrambe ne more imeti takšnega učinka, kakor to skuša prikazati pritožnica, kar se je nenazadnje izkazalo tudi v konkretnem primeru, ko je s svojo pritožbo deloma uspela v smislu znižanja kriminalne količine, očitane njenemu varovancu, obtoženemu S. Š..

10Sama ugotovitev, da je ostalo pretepanje oškodovanega M. s strani obtoženega Š. nedokazano, pa še ne pomeni, da obtoženec očitanega mu kaznivega dejanja ni storil. Nobenega dvoma ni o tem, da sta se obtoženca odpravila na srečanje z M. skupaj z namenom nabave mamila, tako, kakor to povesta oba obtoženca in česar tudi M. izrecno ne zanika. Slednji ju je tudi povabil, naj sedeta v vozilo, da jih kdo ne vidi, kar sta obtoženca tudi storila. V notranjosti vozila pa je med obtožencema in oškodovancem prišlo do konflikta, ker naj bi ju skušal oškodovanec pri prodaji ogoljufati. Ker je prišlo v vozilu tudi do prerivanja (ne pa tudi do udarcev, kot je navedeno zgoraj), je obtoženi Č., ki je sedel na zadnjem sedežu, prijel oškodovanca za prsni del ter čez cel trup z namenom, da ga obvlada in mu na vrat prislonil tudi nek oster predmet, medtem pa je soobtoženi Š. z armaturne plošče oškodovančevega vozila vzel M. denarnico in iz nje 100,00 EUR, nakar sta kraj zapustila. Res je sicer, da obtoženi Š. v vozilu sile zoper oškodovanca ni uporabil, je pa izkoristil uporabo sile zoper oškodovanca s strani Č. zato, da je M., ki se ni mogel upirati, vzel denar. Pri kaznivem dejanju v sostorilstvu ni nujno, da vsi sostorilci uresničijo prav vse znake kaznivega dejanja, temveč je bistven subjektivni odnos sostorilcev do dejanja samega oz. to, da štejejo dejanje za svoje. V to, da sta obtoženca štela dejanje za svoje pa ni nikakršnega dvoma, saj sta ravnala usklajeno in po odtujitvi denarja oškodovancu kraj tudi družno zapustila. Glede naštetih okoliščin je oškodovanec izpovedoval ves čas enako, pri čemer je omenil celo to, da naj bi obtoženca iz denarnice vzela tudi zavojček z 0,2 g mamila in si prisvojila tudi to.

11Ne moreta pa biti uspešna obtoženi D. Č. in njegova zagovornica, ko skušati v svojih pritožbah ovreči dejstvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede vloge tega obtoženca pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa, opisanega pod točko II/B sodbe. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva v tej smeri pravilno in celovito dognalo v podkrepitev svojih ugotovitev pa navedlo tudi prepričljive razloge. Sicer pa je zagovorničina pritožba v tem delu dokaj skopa in navaja le, da se oškodovanec poteka dogodkov ni spomnil in ga ni bil sposoben natančno opisati, prav tako pa naj po njegovem videnju nebi bilo dokazano, da je njen varovanec oškodovanca v vozilu ves čas držal in mu na vrat prislonil oster predmet. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožničina ugotovitev o tem, da oškodovanec ni bil sposoben konsistentno opisati poteka dogajanja kritičnega dne sicer večidel pravilna, kar pa za vlogo pritožničinega varovanca ne velja. Vlogo obtoženega D. Č. pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja je namreč oškodovanec kljub različnosti njegovih izpovedb glede ostalih okoliščin, opisoval vseskozi enako, nenazadnje pa tudi soobtoženi S. Š. v zvezi s tem v svojem zagovoru (l. štev. 377) pove, da je med prerivanjem v avtomobilu obtoženi Č. prijel oškodovanca za vrat z eno roko preko sedeža, tako, da se v tem delu izpovedba oškodovanca in zagovor soobtoženega Š. v bistvenem elementu ujemata. Prav tako je oškodovanec v vseh svojih izpovedbah omenjal nek oster predmet, ki mu ga je obtoženi Č. prislonil na vrat, medtem, ko ga je držal, tako, da gre tudi v tem delu oškodovancu verjeti in se zagovorničina pritožba, ko meni drugače, izkaže kot neutemeljena.

12Obtoženi D. Č. in njegova zagovornica izpodbijata tudi dejstvene ugotovitve, ki jih je prvostopenjsko sodišče napravilo glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 na škodo B. K., opisanem pod točko II/A/3 krivdoreka. Tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dejstvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča in pravni zaključki, povezanimi z njimi, prepričljivi. Sicer pa je obdolženec, zaslišan v preiskavi to kaznivo dejanje priznal in povedal, da je oškodovanca dejansko s palico udaril po glavi, kar pa je storil po tem, ko je oškodovanec sam prišel s palico v njegovo stanovanje. Obtoženec v svoji pritožbi navaja, da naj bi v obravnavanem primeru šlo kvečjemu za silobran, vendar pa je po ugotovitvah pritožbenega sodišča ta izključen. Po drugem odstavku 22. člena KZ-1 je namreč silobran tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Tudi če verjamemo sicer neprepričljivemu zagovoru obtoženega D. Č., da naj bi se oškodovanec vrnil v stanovanje s palico in od njega zahteval metadon, pa tudi obtoženec sam ne omenja, da naj bi ga oškodovanec s palico napadel, temveč le to, da mu je v strahu pred napadom palico iz roke vzel in ga z njo udaril po glavi. O tem, da je bil oškodovanec B. K. s palico dejansko poškodovan priča povsem objektiven dokaz in to je sled krvi, ki je bila zavarovana na ogledu kraja kaznivega dejanja in za katero se je pozneje izkazalo, da pripada prav oškodovancu (poročilo o preiskavi z mnenjem na l. štev. 832 spisa). Obtoženec se v svoji pritožbi tudi sprašuje, kako je možno, da bi oškodovanca s palico trikrat zadel v isto mesto in ugotavlja, da bi, v kolikor bi bilo to res, oškodovancu najmanj počila lobanja. Oškodovanec je v zvezi s tem povedal, da ga je obtoženec s palico, ki jo je imel spravljeno za hladilnikom, večkrat udaril po glavi, da pa se vsi udarci niso poznali. Iz obvestila o telesni poškodbi za oškodovanca B. K. na l. štev. 620 spisa je razvidno, da je oškodovanec istega dne, ko je bil pregled tudi opravljen, t.j. 16.04.2016 utrpel rano na glavi in udarnino levega zapestja, kar z drugo besedo pokaže, da je je obtoženi Č. oškodovanca moral udariti najmanj dvakrat, pri čemer ga je enkrat s palico zadel v glavo, ta udarec pa je imel poleg rane na glavi za posledico tudi pretres možganov, drugi udarec pa je oškodovanec očitno prestregel in pri tam zadobil poškodbo zapestja. Sicer pa ni nikakršnega razloga, zakaj oškodovancu, ko navaja, da ga je obtoženec udaril večkrat, nebi verjeli, pri čemer pa sploh ni jasno, zakaj bi obtoženec oškodovanca moral udariti na isto mesto na glavi, tako, kakor to v svoji pritožbi navaja obtoženec sam. V tistem delu obtoženčeve pritožbe, ko navaja, da je palica oškodovanca udarila po glavi naključno, pa je na dlani, da po naključju oškodovanec takih poškodb, kakor jih dejansko je, nebi mogel utrpeti.

13Obtoženčeva zagovornica v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje, sklicevaje se pri tem na določbo tretjega odstavka 122. člena KZ-1, obtožencu kaj lahko izreklo zgolj sodni opomin, ker naj bi bil obtoženi Č. pred izvršitvijo tega kaznivega dejanja izzvan z nedostojnim oz. surovim obnašanjem poškodovanca. To, kar omenja zagovornica v zvezi z možnostjo izreka sodnega opomina pri obravnavanem kaznivem dejanju je sicer res, vendar pa v zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da nedostojno ali surovo obnašanje oškodovanca ni z ničemer izkazano, pa tudi sicer obtožencu ne gre verjeti, ko navaja, da se je oškodovanec pozneje vrnil v njegovo stanovanje s palico. Pa tudi sicer, če bi bilo to res, da bi oškodovanec palico pri vrnitvi v stanovanje imel in da naj bi mu jo obtoženec uspel iztrgati iz rok, pa ostaja nejasno, zakaj se je obtoženec sploh odločil za napad na oškodovanca in mu prizadejal poškodbe, kakor so razvidne iz spisa. Tudi v tem delu se tedaj izkaže zagovorničina pritožba kot neutemeljena.

14Okrožna državna tožilka vlaga pritožbo zoper tisti del sodbe, ko je sodišče obtoženega I. P. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1. V zvezi s tem pritožnica navaja, da ni nikakršnega dvoma o tem, da je obtoženi P. vedel, kaj prevaža in zakaj obtoženega Č. vozi v L.. Te pritožničine navedbe pa so ostale nedokazane. Obtoženi P. je v svojem zagovoru povedal, da ni vedel, kaj Č. nosi s seboj v L. in na kaj takega tudi posumil ni, zlasti zaradi tega, ker to ni bilo prvič, da ga je obtoženi D. Č. prosil za prevoz do prestolnice, za kar mu je običajno plačal 40 EUR. Ta del zagovora obtoženega P. potrdi tudi obtoženi Č.. Izvršitvene oblike kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1 so skrivanje orodja, sledov ali druga pomoč storilcu kaznivega dejanja, pregonljivega po uradni dolžnosti, da storilca ne odkrijejo, skrivanje obsojenca ali če storilce stori kaj drugega, da se kazen ali varnostni ukrep nebi izvršila ali da se nebi uporabil vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom. V spisu ni najti prav nikakršnega dokaza, ki bi ovrgel zagovor obtoženca v tistem delu, kjer sam navaja, da ni vedel za puško, ki jo obtoženi Č. prenaša v L., zato tudi obtožencu ni mogoče očitati krivdne oblike naklepa. Okrožna državna tožilka v zvezi s tem navaja, da se ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča, da je obtoženi Č. šel v L. zgolj z namenom prodaje puške in ne zato, da zakrije sledi. Pa tudi če bi sprejeli pritožničino tezo, da se je obtoženi Č. s P. prevozom odpravil v L. z namenom zakriti sledi, pa samo zaradi tega obtoženemu P. ni moč očitati storitve obravnavanega kaznivega dejanja, če sploh ni vedel, kaj prevaža oz. če je za to izvedel šele v L. in to neposredno preden se je orožja Č. znebil. Sicer pa tudi ni nikakršnega drugega dokaza, ki bi kazal na to, da je obtoženi P. v času vožnje s Č. proti L. za kaznivo dejanje na škodo policije in pri katerem si je obtoženi D. Č. prisvojil tudi puško znamke H. & K. sploh vedel. To kaznivo dejanje, ki ga je sicer obtoženi D. Č. priznal, je bilo storjeno v noči od 18. na 19. april 2016, obtoženi P. pa je obtoženega Č. peljal v L. istega dne, t.j. 19. aprila. Sam P. v zvezi s tem navaja, da je za to kaznivo dejanje izvedel šele naslednjega dne, t.j. 20. aprila, dokazov, ki bi ta del njegovega zagovora ovrgli, pa ni. Sicer pa ima sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi prav, ko navaja, da je državno tožilstvo v opisu kaznivega dejanja samo navedlo, da je obtoženi Č. peljal puško v L. z namenom prodaje. Res je sicer, tako, kakor to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da obtoženi P. soobtoženega Č. po tem, ko je izvedel za puško, ni prijavil policiji, pa vendarle za obstoj obtožencu očitanega mu kaznivega dejanja to samo po sebi ne zadošča, saj ni dokazov, ki bi kazali na to, da je P. vedel, da puška izvira iz kaznivega dejanja, za katerega je izvedel šele naslednji dan. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tako potrebno pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrniti.

15Zagovornica obtoženega D. Č. in obtoženec sam vlagata pritožbo tudi zaradi odločitve o kazenski sankciji in sicer v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje obtožencu preklicalo pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Postojni opr. štev. I K 55833/2011 z dne 22.02.2012 in Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 43256/2011 z dne 30.05.2012. Prva pritožnica v zvezi s tem meni, da ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da preizkusna doba še ni potekla, sploh ni mogoče preizkusiti, ker sodišče v razlogih sodbe ni navedlo, kdaj sta pogojni obsodbi, ki ju je sodišče preklicalo sploh postali pravnomočni, in kdaj je obtoženi Č. zaporno kazen, s prestajanja katere je bil predčasno odpuščen dne 31.03.2015, dokončno pa jo prestal dne 01.06.2015, sploh pričel prestajati. Zagovornica v zvezi s tem meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se po njenem videnju sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Iz izpiska iz kazenske evidence, ki se za obtoženega Č. nahaja na l. štev. od 741 do 742 spisa je razvidno, da je postojnsko okrajno sodišče s sodbo opr. štev. I K 55833/2011 z dne 22.02.2012 obtožencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, sodba pa je postala pravnomočna dne 22.02.2012. K. okrožno sodišče pa je obtožencu s sodbo opr. štev. I K 43256/2011 z dne 30.05.2012 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let, ta sodba pa je postala pravnomočna dne 12.09.2015. Iz izpiska iz kazenske evidence je nadalje razvidno, da je obtoženi D. Č. kazen treh let in šestih mesecev zapora po sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 59021/2011 z dne 14.05.2012 pričel prestajati dne 04.09.2012. Po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni opr. štev. I K 55833/2011 je preizkusna doba tekla od dneva pravnomočnosti sodbe t.j. od 22.02.2012 in je tekla do pričetka prestajanja kazni dne 04.09.2012 v trajanju 6 mesecev in 12 dni, ponovno pa pričela teči dne 01.06.2015 v trajanju 1 leta, 5 mesecev in 18 dni, tako, da je preizkusna doba po tej sodbi potekla dne 19.11.2016 in je tedaj sodišče prve stopnje s sedaj obravnavano sodbo, ki je bila izrečena dne 03.10.2016, to pogojno obsodbo pravilno preklicalo še v času trajanja preizkusne dobe. Pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 43256/2011 z dne 30.05.2012 je postala pravnomočna dne 12.09.2012, torej osem dni po tem, ko je obtoženec pričel s prestajanjem kazni, zato v tem času preizkusna doba ni tekla oz. je pričela triletna preizkusna doba teči šele dne 01.06.2015 in tedaj tudi glede te pogojne obsodbe velja, da jo je sodišče preklicalo v času trajanja preizkusne dobe. O pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je obe sodbi preklicalo v času trajanja preizkusne dobe tako ni nikakršnega dvoma. Kolikor pa zagovornica meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa ji je potrebno povedati, da je izpisek iz kazenske evidence sestavni del spisovnega gradiva in da je moč pravilnost odločitve glede preklica pogojne obsodbe preveriti kadarkoli in ni potrebe, da sodišče prav vse podatke, relevantne za to, ali bo pogojno obsodbo preklicalo ali ne, v razlogih tudi navede. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri obtoženemu D. Č. vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da po uradni dolžnosti v ta del sodbe posegati ni potrebno.

16Zoper odločbo o kazenski sankciji, vsebovano v izpodbijani sodbi vlaga pritožbo tudi zagovornica obtoženega S. Š.. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je prizivno sodišče opravilo v tej smeri je pokazal, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Kolikor zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je bila premoženjska korist, ki sta si jo obtoženca s kaznivim dejanjem roka pridobila zanemarljivo majhna, saj je znašala le 100 EUR in meji že na majhno premoženjsko korist. V zvezi s tem je potrebno pritožnici povedati, da je lahko višina premoženjske koristi pri kaznivem dejanju ropa odmevna le kot okoliščina pri odmeri kazni, seveda v kolikor ne preraste v kvalifikatorni element kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1. Pri obtožencu gre za izrazitega povratnika, pri katerem vsi dosedanji kazenski postopki v smislu odvračanja storilca od ponavljanja kaznivih dejanj zaželenega učinka niso dosegli, pri čemer je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil v času trajanja preizkusne dobe po kar dveh pogojnih obsodbah. Glede na to, da je bil doslej za kazniva dejanja z elementi nasilja obtoženec že večkrat kaznovan, tak element pa vsebuje tudi sedaj obravnavano kaznivo dejanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrečena enotna kazen primerna teži in načinu izvršitve kaznivega dejanja, kriminalni količini, vsebovani v njem in obtoženčevi osebnosti.

17Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zato je bilo na podlagi določb 391. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP razsoditi tako, kakor je videti iz izreka te sodbe.

18Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženemu S. Š., zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade. Obtoženega D. Č. je sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo. Ugotovilo je namreč, da gre za obtoženca brez premoženja in zaposlitve, ki prejema zgolj 280,00 EUR socialne pomoči, v posledici česar bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnilo biti še bolj ogroženo obtoženčevo preživljanje.