206. člen KZ-1

Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.

Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denar

Zgolj nestrinjanje s prvostopenjsko sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki ter prizadevanje za drugačno materialno vrednotenje posameznih dokazov pa izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati, kaj šele ovreči.

Pritožbeno sodišče opozarja, da zgolj taksativno naštevanje določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in določil Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), brez kakršnekoli utemeljitve obstoja konkretnih kršitev v obravnavanem kazensko mladoletniškem postopku, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Ob tem, ko se prvostopenjskemu sodišču ni porajal dvom v sposobnost ml. A. A. razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, ne gre zanemariti dejstva, da na morebitno okrnitev teh sposobnosti procesni udeleženci niso opozorili, torej niti zagovornik, ki ne pojasni, čemu obstoj subjektivnega znaka kaznivih dejanj, ki bremenita ml. A. A, pod vprašaj izpostavlja šele pred pritožbenim sodiščem, pri čemer za izražene trditve o stanju drugačne duševne prisebnosti tako mladoletnika kot oškodovanca pa ne predloži nobenega dokaza.

Višje sodišče ugotavlja, da v situaciji enotno vodenega kazenskega postopka zoper več soobtožencev, obtoženec ne more biti zaslišan kot priča niti glede kaznivega dejanja, ki je očitano le soobtožencu, v drugačni vlogi kot vlogi obtoženca.

V sodbi ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje napačno štelo kot posebne olajševalne okoliščine.

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

Posledično ni bilo prepričljivo ugotovljeno, ali se odgovor italijanskega tožilstva, ki poudarja nujnost odredbe oziroma naknadne odobritve pridobljenih podatkov GPS naprave, nanaša zgolj na namestitev GPS naprav v vozilo s strani policije in pridobivanje lokacijskih podatkov na podlagi takšne namestitve ali pa tudi na primere, kot je obravnavani, in sicer ko je naprava GPS že nameščena s strani najemodajalca vozila in je najemnik o tem pogodbeno obveščen, najemodajalec pa po tem, ko izve, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje in naj bi bilo njegovo vozilo s tem kaznivim dejanjem povezano, posreduje GPS podatke policiji.

Glede obtoženega A. A. je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ravnalo na podlagi določbe 387. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobtožena, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba. Sodišče prve stopnje je sprejelo priznanje krivde od obeh obtožencev in ju spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kljub temu, da je v opisu kaznivega dejanja med drugim navedeno, da je obtoženi B. B. z nožem v rokah stekel za oškodovancem in ko se je le-ta ustavil pri Kavalirju, z nožem v rokah zagrozil rekoč, "vrni denar, vrni 250 EUR, daj mi vse" in mu pri tem nož pritisnil pred obraz. Tako izrečena grožnja nakazuje na drugo kaznivo dejanje kot pa je dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženca spoznalo za kriva kaznive

Kaznivo dejanje ropa, ki je sicer umeščeno v triindvajseto poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, spada med dobrinsko mešane delikte, saj je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari. Kaznivo dejanje ni usmerjeno le zoper premoženje, ampak je tudi osebno kaznivo dejanje. Gre namreč za nedovoljeno poseganje v človekovo dostojanstvo, tako da z vidika spoštovanja osebnostnih pravic, ki so v njegovi enkratnosti lastne vsakemu posamezniku, in so ustavno varovana kategorija, uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, konceptualno ni sprejemljiva. Glede na pomen zagotavljanja varnosti življenja in telesne integritete, kot poudarjeno pravno zavarovane dobrine, konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju ropa ni mogoče uporabiti.

Ni nujno, da uporabljena sila kot zakonski znak kaznivega dejanja ropa sploh vključuje sled oziroma nastanek telesne poškodbe.

Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.

Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je spremenilo opis dejanja v škodo obdolžencu. Pritožba nima prav. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. O tem, kdaj gre za dopustne spremembe opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja ustrezno spremeni, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis ugodnejši za obdolženca.

Prvostopno sodišče ni zagrešilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne iz tretjega odstavka 5. člena ZKP, saj ni kršilo obdolženčevih pravico do molka iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, kar v pritožbi uveljavlja obdolženčev zagovornik, smiselno pa tudi obdolženec. Dokazna ocena obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče namreč ne posega v obdolženčevo pravico do molka in tudi z navedbami, s katerimi je prvostopno sodišče podkrepilo svoje zaključke ni kršilo obdolženčeve pravice do molka.

Prisiljenje kot sestavni del kaznivega dejanja ropa se med drugim lahko odraža tudi kot grožnja z neposrednim napadom na telo žrtve. V opisu kaznivega dejanja je tovrstno ravnanje obtoženega Ž. opredeljeno z očitkom, da je po tem, ko mu je na prvo zahtevo oškodovanka odgovorila, da mu ne bo izročila ničesar, stisnil pivsko pločevinko, ki jo je držal v roki in zagrozil, da jo bo s to pločevinko porezal (kar je v nadaljevanju tudi storil). Obtoženčeva grožnja je bila torej usmerjena zoper oškodovanko z jasno izraženim ciljem, da jo na ta način prisili k izročitvi njej lastnih predmetov in denarja, saj zgolj prvotna zahteva po tem ni zadoščala za dosego cilja.

Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.

Kaznivo dejanje prisiljenja se zaradi svoje subsidiarnosti pojavi kot eden izmed elementov drugih kaznivih dejanj. V ravnanju obtoženih, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je podano mnogo več kot zgolj prisiljenje. Obtoženi so tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojim ravnanjem izvršili zakonske znake ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Z uporabo sile in grožnje proti oškodovancu, so dosegli, da je oškodovanec na bankomatu in v banki dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim. Uporabljena fizična sila in grožnja sta bili torej sredstvi za storitev tatvine. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti je trajajoče kaznivo dejanje in traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti. S tem, ko so obtoženi protipravno zadrževali oškodovanca vsaj eno uro in 15 minut pred prvim dvigom in ga izpustili šele pol ure po tem, ko je dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim, so izvršili zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ-1 in ne gre slediti naziranju pritožnikov, da je v ravnanju obtoženih mogoče prepoznati le zako

Pravno zmotno je stališče zagovornika, da pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb teh prič sodišče prve stopnje ne bi smelo njihovih pričevanj v predmetnem kazenskem postopku soočiti z zagovori, ki so jih podali kot obtoženci glede obravnavanih kaznivih dejanj. Nedovoljeno bi bilo namreč ravno obratno in sicer, če bi sodišče pri oceni zagovora določenega obtoženca njegovo resničnost ocenjevalo na podlagi tega, kar je morebiti v prehodni fazi postopka ali v ločenem postopku o isti zadevi izpovedal kot priča.

Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne st

Povsem razumna in po oceni višjega sodišča tudi pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da je oškodovanec kot priča vsekakor bil sposoben podati izjavo o pravno relevantnih dejstvih obravnavane zadeve in da za razumevanje in oceno njegove izpovedbe ni potrebno posebno strokovno znanje. Zato ni mogoče pritrditi stališču obrambe, da je sodišče z zavrnitvijo postavitve izvedenca psihiatra oziroma psihologa, ki naj bi ugotovil oškodovančevo sposobnost zaznavanja in izpovedovanja, kršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist po 3. alineji 29. člena Ustave in drugem odstavku 371. člena ZKP.