204. člen KZ-1

Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema. V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev. Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.

Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen.

Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja. Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitven

12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

Po večinsko sprejeti aprehenzijski teoriji v sodni praksi je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni treba, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala. Z izločitvijo stvari od drugih stvari in njeno, čeprav kratkotrajno posestjo, je namreč storilčev prilastitveni namen iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 že uresničen in kaznivo dejanje tedaj dokončano. Ostalo so okoliščine po kaznivem dejanju, ki na njegovo pravno opredelitev ne vplivajo.

Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga.

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP. Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.

Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.

V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris). Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.

Tatvina ukradenih stvari, katerih vrednost je majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, vrednost pa je majhna, če ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), glede na novo zakonsko ureditev tako ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek.

Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev, da zatrjevani odvzem kave in suhomesnatih izdelkov brez plačila s strani obdolženega dne 26. 7. 2024 na škodo trgovine B. na C. cesti v D. v obliki dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 izkazuje tudi enoten psihični odnos obdolženca do zaporedoma izvrševane kriminalne dejavnosti z motivom koristoljubja, zato je utemeljeno zaključiti, da okoliščine, vezane na očitek dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1, po kriteriju idem factum sodijo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 po že pravnomočni sodbi. Nadaljevano kaznivo dejanje tvorijo istovrstna kazniva dejanja premoženjske narave ne glede na to, ali predstavljajo temeljno, privilegirano ali kvalificirano obliko, v kolikor so podani še vsi drugi potrebni pogoji, ki izkazujejo enoten psihični odnos storilca do konituirane kriminalne aktivnosti (na primer glede na subjekt oškodovanca, sredstvo oziroma način storitve). Časovni odstop očitanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v

V slovenskem pravnem prostoru je dlje časa uveljavljeno stališče, da se po subjektivni plati zahteva, da storilec dejanje dojema "za svoje lastno" (ravna cum animo auctoris oziroma s "storilsko voljo"). Vendar pa novejša doktrina opozarja, da zakon takšne zahteve ne predvideva, tudi sicer pa zaradi izrazito subjektivnih značilnosti tovrstno razlikovanje ni zanesljivo merilo za razmejitev. O tem, da je razlikovanje med cum animo auctoris in cum animo socii nepomembno, kadar (so)storilec izpolni del zakonskih znakov in torej izvršuje sostorilstvo v ožjem pomenu, sta skladni tako teorija kot sodna praksa.

Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (t. i. mala tatvina) je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: (i) da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in (ii) da si je storilec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti (subjektivni pogoj). Oba pogoja izhajata jasno in določno že iz zakonske določbe, po kateri za storitev privilegirane oblike kaznivega dejanja torej ne zadošča že majhna vrednost odtujene stvari, temveč mora biti hkrati ugotovljeno, da je storilec zasledoval namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Pri presoji, ali si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti, pa so odločilne okoliščine vsakega posameznega primera, ki morajo takšno sklepanje utemeljevati.

Za ugotovitev, da je delavec storil dejanje, ki se mu očita v izredni odpovedi, (le) na podlagi indicev mora biti izpolnjen pogoj, da gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se dopolnjujejo tako, da tvorijo sklenjen krog (indični krog), na podlagi katerega je mogoče z gotovostjo sklepati, da je delavec očitano kršitev storil.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Pritožbeni navedbi, da sta mladoletni B. B. in njegova mati E. B. podpisala Obvestilo na Policijski postaji C. šele po tem, ko so policisti opravili razgovor z mladoletnikom in po tem, ko so prišli z ogleda kraja, kjer jim je mladoletnik pokazal, kje se nahajajo odtujene oziroma poškodovane stvari, ni mogoče pritrditi, saj iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da je dne 16. 4. 2024 mladoletnika poučil o njegovih pravicah in od njega zbral obvestila ter da je mladoletniku še preden ga je karkoli vprašal, dal podpisati obvestilo, vpričo njegove mame E. B. Na ogled kraja je bila povabljena tudi E. B, vendar je odklonila, češ da se ne počuti dobro, bila pa je nato prisotna ob zbiranju obvestil od mladoletnega B. B. na Policijski postaji C. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni izpodbijanega sklepa, da je mladoletnik svoj zagovor v ponovljenem postopku, da mu je policist prinesel obvestilo domov šele nekaj dni kasneje, prilagodil sklepu tukajšnjega sodišča oziroma navedbam svojega zagovornika v pritožbi zoper prvotni sklep, ter da je, upoštevaje, da je mladoletnik v več mladoletniških postopkih, popolnoma možno, da je nekaj dni kasneje obvestilo podpisal za kakšen drug postopek,

Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Kazenskopravni očitek je očitno v odvzemu in prilastitvi drv, ne gabrovih dreves. Posledično posek in razžaganje ne predstavljata ravnanj, ki bi ju bilo mogoče opredeliti kot izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Izvršitveno ravnanje tatvine je odvzem stvari, to je ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu lastniku. Za odvzem se zahtevajo naslednji elementi: (i) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, (ii) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe in (iii) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu lastniku. Po presoji pritožbenega sodišča opis dejanja v obravnavani zadevi ne konkretizira ustrezno zakonskega znaka kaznivega dejanja odvzema stvari, saj v njem niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je obdolženec predmet kaznivega dejanja (ki so, kot pojasnjeno drva, ne drevesa), odvzel na način, da bi pridobil dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočil prejšnjemu lastniku. Zgolj posek in požaganje za konkretizacijo zakonskega znaka

Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na kakovost in jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj zadostuje za prepoznavo obrazov in telesnih značilnosti splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, sodišču prve stopnje pa se tudi ni porodil dvom o tem, da je storilec na posnetkih prav obtoženi A. A. Sodišče prve stopnje je oceno o identiteti obtoženca gradilo na ugotovitvah policistov, ki so ob pregledu posnetkov s kraja kaznivih dejanj in s primerjavo tropoznih fotografij obtoženca iz svojih evidenc zaključili, da je na posnetkih eden od storilcev obeh vlomov prav obtoženi A. A. V nadaljevanju pa je tudi samo z lastno zaznavo obtoženca, ki ga je v postopku imelo priložnost večkrat videti, tudi neposredno in ne zgolj preko videokonferenčne povezave, razumno presodilo, da je na jasnih in kakovostnih posnetkih nadzorne kamere, nameščene v recepciji G., prav obtoženec. Ob tako nedvoumnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je na posnetkih kot storil