VSRS Sklep I Up 211/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Posebnega finančnega urada, št. 46161-99/2016-8 z dne 17. 11. 2016, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. 461-62/2016/2 z dne 15. 2. 2017, s katero je bil izrečen ukrep inšpektorja za igre na srečo. Tožnik, ki ima sedež v tujini, namreč kljub pozivu sodišča v postavljenem roku (niti do dneva sprejema odločitve prvostopenjskega sodišča 6. 7. 2017) ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in ni popravil (dopolnil) tožbe.¹ Sodišče je kot podlago za odločitev navedlo prvi odstavek 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), četrti odstavek 108. člena v povezavi z drugim odstavkom 104. člena ZPP ter drugi odstavek 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče sklep razveljavi in odpravi upravni akt, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da ni prejel sklepa I U 1007/2017-3 z dne 9. 5. 2017 in da zato ni bil seznanjen z možnostjo zavrženja tožbe, če ne bo odpravil njenih pomanjkljivosti. Kritizira izbiro začasne zastopnice za sprejemanje pisanj, saj naj odločitev ne bi bila obrazložena, poleg tega naj bi bila ta zaposlena pri sodišču, ki je pristojno za sojenje v konkretni zadevi – v njegovem primeru naj bi opravila tudi predhodni preizkus tožbe –, zato je podan močan dvom v njeno nepristranskost in močno krni videz nepristranskosti sodišča. Trdi, da zaradi navedenega vročitev tej osebi ni bila opravljena pravilno, da je sodišče neutemeljeno zavrglo tožbo in s tem bistveno kršilo določbe postopka. Uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in diskriminacijo na podlagi državljanstva, ker naj bi imel za pripravo odgovora na poziv sodišča manj časa kot pravne osebe s sedežem v Sloveniji. Opozarja tudi na čas trajanja prevajanja, zaradi česar naj bi bil pravočasen odgovor v praksi neizvedljiv. Poleg tega naj bi mu bila kršena tudi pravica, da v postopku uporablja svoj jezik.

K I. točki izreka:

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo (med drugim tudi) na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP (zaradi neimenovanja pooblaščenca za sprejem pisanj) in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 (zaradi nepopolne tožbe), pravilna in zakonita. Pritožnik namreč v roku (niti kasneje) ni odpravil pomanjkljivosti vložene tožbe, kar mu je bilo naloženo s sklepom I U 1007/2017-3 z dne 9. 5. 2017.

5Prvi odstavek 146. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca ob vložitvi tožbe, imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, sodišče tožbo zavrže.

6Ker pritožnik ob vložitvi tožbe ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj, je sodišče prve stopnje v ta namen s sklepom I U 1007/2017-4 z dne 9. 5. 2017 imenovalo njegovo začasno zastopnico in ji v njem naložilo, naj pritožniku pošlje sklep, s katerim se mu med drugim nalaga imenovanje pooblaščenca za sprejem pisanj (torej sklep I U 1007/2017-3). Pripravljen je bil še spremni dopis I U 1007/2017-5 z dne 12. 5. 2017, v katerem začasna zastopnica za sprejem pisanj pritožnika obvešča o svojem imenovanju in da mu pošilja sklep I U 1007/2017 z dne 12. 5. 2017, ki ji je bil vročen 12. 5. 2017.

7Iz spisa je nadalje razvidno, da je začasna zastopnica prevzela oba sklepa (odredba na listovni številki 8 in k temu listu pripeta vročilnica²), vsa tri navedena pisanja pa so bila 12. 5. 2017 poslana pritožniku. To izhaja iz že omenjene odredbe, ob kateri je žig z datumom v rubriki „odpravljeno“, in povratnice (obvestila o vročitvi) pri navedeni listovni številki. Iz slednje izhaja vsebina pošiljke (dopis, 2x sklep), konkretizirana z navedbo številke omenjenih dokumentov (I U 1007/2017-3,4,5). Ker je na njej pritožnikov podpis in žig, ta listina potrjuje, da je pritožnik prejel pošiljko z navedeno vsebino.

8Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da sodišče ne razpolaga z nobenim dokazom, da je bil pritožniku sklep I U 1007/2017-3 dejansko vročen. Tega ne more omajati dejstvo, da se začasna zastopnica v spremnem dopisu sklicuje le na en sklep sodišča prve stopnje I U 1007/2017 z dne 9. 5. 2017. Tudi če bi bil to le sklep o njenem imenovanju, pa tako odredba za vročanje pritožniku (da naj se dopisu priložita oba sklepa) v povezavi z vsebino povratnice kažeta nasprotno. Pritožnik zato s sklicevanjem na vsebino dopisa ne more vzpostaviti dvoma v vsebino poslane in prejete sodne pošiljke, s tem pa tudi ne v to, da ni bil seznanjen s posledicami zamude, na katere je bil opozorjen v izreku sklepa I U 1007/2017-3. Drugačne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

9Pritožnik navaja, da je imel za pripravo odgovora na poziv sodišča – ob upoštevanju tudi časa prevajanja – manj časa, kot ga imajo pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji, saj so procesni roki začeli teči, še preden je bil seznanjen s sklepi sodišča. To naj bi kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave ter pomenilo diskriminacijo na podlagi državljanstva.

10Navedeni očitek za odločitev v zadevi ni bistven, saj predpostavlja, kot da je pritožnik odpravil pomanjkljivosti, vendar tega ni mogel storiti pravočasno zaradi prekratkega (skrajšanega) roka. Navedeno ni vsebina procesnega dejanskega stanja v tej zadevi, zato tudi navedbe o neizvedljivosti zahtevanega v roku, ki ga je imel pritožnik dejansko na voljo, ne presegajo posplošene domneve, da to pač ni mogoče. Celo če bi držalo, kar trdi, bi pritožnik pred iztekom roka iz opravičenih razlogov lahko predlagal podaljšanje roka, saj je tridesednevni rok za odpravo pomanjkljivosti sodni rok (110. člen ZPP).

11S tem v zvezi je neutemeljeno zatrjevanje diskriminacije na podlagi državljanstva, saj to ni lastnost pravnih, ampak fizičnih oseb. ZPP pa v 146. členu pri zahtevi po postavitvi pooblaščenca za sprejem pisanj ne razlikuje strank na podlagi državljanstva. Tako mora tudi slovenski državljan, ki je v tujini in nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj.

12Zavrniti je treba tudi pritožbene ugovore v zvezi z izbiro, obrazložitvijo izbire in nepristranskostjo imenovane začasne zastopnice za sprejemanje pisanj.

13ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporabi določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta je v času postavitve začasne zastopnice v tej zadevi določala, da začasnega zastopnika postavi sodišče med notarji, odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami.

14Smiselna uporaba določbe ne pomeni njene dobesedne uporabe, ampak uporabo v skladu z njenim namenom, upoštevajoč naravo konkretnega primera. Ker obstaja bistvena razlika med pooblastili, ki jih imajo na podlagi zakona začasni zastopniki (prvi odstavek 83. člena ZPP) in začasni zastopniki, ki so upravičeni zgolj za sprejem pisanj, je standard (strokovne) usposobljenosti pri postavitvi slednjih zagotovo lahko nižji. Ti začasni zastopniki ne opravljajo vsebinskega pravnega dela, kot je npr. priprava vlog, o katerih odloča sodišče, temveč morajo s stranko vzpostaviti komunikacijo in ji v tem okviru posredovati prejeta sodna pisanja, ki se nanašajo nanjo. V tem pogledu gre za organizacijsko-tehnično opravilo, ki v bistvenem ne odstopa od življenjskih situacij povprečnega človeka, v katerih mora sprejemati informacije in jih čim prej posredovati naprej. Zato se tovrstna usposobljenost pri povprečnem človeku pričakuje in domneva.

15V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila za začasno zastopnico za sprejemanje pisanj imenovana oseba, ki je strokovna sodelavka na sodišču prve stopnje. Sodišče v sklepu o njenem imenovanju res ni izrecno izpostavilo, zakaj je za to nalogo izbralo prav njo, in ni presojalo, ali jo je sposobna opraviti. Ker po predhodno obrazloženem za tovrstno opravilo ni zahtevana neka posebna strokovnost (tega, da se imenovana ne bi zavedala, da mora zaradi načina štetja roka poslati pošto pritožniku brez odlašanja, pritožnik ne trdi, niti to ne izhaja iz dejanskega poteka postopka), se sodišču prve stopnje o tej lastnosti strokovne sodelavke, to je usposobljenosti za uporabo poštnih storitev (da bi šlo za kaj več, kot rečeno, iz pritožbe ne izhaja), ni bilo treba posebej opredeljevati. Prav tako ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj ni izbralo kogarkoli drugega, saj je bila izbira zadostno utemeljena s poklicem, ki ga začasna zastopnica za sprejemanje pisanj opravlja. Ta je očitno pravniški (kot npr. pri odvetniku), saj pritožnik sam navaja, da je opravila predhodni preizkus tožbe. Odločitev o izbiri je torej mogoče preizkusiti, zato kršitev iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16Pritožnik tudi navaja, da je zaradi zaposlitve strokovne sodelavke na sodišču in zaradi dejstva, da je v isti zadevi opravila predhodni preizkus tožbe, podan močan dvom v njeno nepristranskost in nepristranskost sodišča.

17Navedeni očitek je neobrazložen in zato neutemeljen. Ni namreč jasno, v čem naj bi se izkazovala zatrjevana pristranskost, ki bi bila pritožniku v škodo pri posredovanju sodnih pisanj, upoštevaje, da je začasni zastopnik za sprejem pisanj le vmesnik med sodiščem in stranko pri vročanju (obveščanju) in ne pri odločanju (sojenju). Tudi sicer okoliščina, da je ista oseba preverila, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo in v ta namen izpolnila opomnik (listovna številka 4 sodnega spisa), ne pomeni, da je v tej zadevi odločala. To je storila pristojna sodnica, ko je izdala sklep I U 1007/2017-3 z dne 9. 5. 2017, kar pomeni, da ukrepa za popravo vloge v smislu 18. točke prvega odstavka 270. člena ZPP ni sprejela strokovna sodelavka. Da bi obstajali razlogi za dvom v nepristranskost odločujoče sodnice, pa iz pritožbe konkretno ne izhaja.

18Neobrazložen in neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice, da stranka v postopku uporablja svoj jezik. Tožba in pritožba sta bili vloženi v slovenskem jeziku, kar je skladno z zakonom (104. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), vabila, odločbe in druga sodna pisanja pa se pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen ZPP). Če pritožnik meri na pravico do tolmača, je ta na voljo samo v primerih iz 102. člena ZPP, torej na ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem. V katerem jeziku in na kakšni podlagi naj bi postopek tekel drugače, kot je, torej ni jasno in Vrhovno sodišče tega pritožbenega ugovora ne more preizkusiti.

19Ker upoštevne pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

20Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Z navedbo kateri akt izpodbija s tožbo, ki naj ga sodišču tudi predloži, ter predlogom, kako in v čem naj se odpravi.
² Na vročilnici sta navedeni opravilni številki sklepov (I U 1007/2017-3,4), kot datum njunega prejema pa je začasna zastopnica zapisala 11. 5. 2017, torej drugače kot v dopisu za pritožnika, kar pa za obravnavano zadevo ni bistveno. Bilo bi, če bi se postavilo vprašanje pravočasnosti odpravljenih pomanjkljivosti, do česar pa v tej zadevi ni prišlo.