31. člen ZUS-1

V primeru, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost (le) vložitve ugotovitvene tožbe, ki je bila v ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1B ravno iz razloga, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-181/09, Up- 860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 presodilo, da je bil ta zakon neustaven, ker ni zagotavljal učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. Ustaljena in enotna je sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tudi Upravno sodišče, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.

Tožba je tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti - zaradi neopredeljenega upravnega akta, ki se izpodbija v upravnem sporu, in ob odsotnosti konkretnega tožbenega predloga, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe, ostala do take mere nejasna, nerazumljiva in nepopolna, da jo sodišče ne more obravnavati, zato jo je zavrglo.

Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

Posledica ugotovitve, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov nedopustna, ne more biti zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1.

Ustavno sodišče je že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, Upravno sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnik zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavil tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti te odločbe. Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnika pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da Upravno sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo neka

Tudi Ustavno sodišče je že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnica zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavila tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe. Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnico pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, ka

Tožnica tožbe v danem roku niti do dneva izdaje tega sklepa ni dopolnila s predložitvijo izpodbijanega akta. Ker tožnica ni navedla niti ali gre za odločbo ali sklep niti datuma izpodbijanega akta, v obrazložitvi pa celo ugovarja samo sklepu Bpp 54/2023, ni mogoče ugotoviti, na kateri akt se tožba nanaša, zato zadeve ni mogoče obravnavati

Če tožnik vlaga tožbo v sporu polne jurisdikcije, mora tožbeni zahtevek vsebovati zahtevo, kakšna naj bo meritorna odločitev sodišča o upravni zadevi (ali javnopravni stvari), torej jasen in določen predlog sodišču, kako naj se glasi tak izrek sodbe.

Poziv, ki ne določa roka za popravo tožbe, ne more biti podlaga za njeno zavrženje, saj lahko sodišče tožbo zavrže le, če je tožnik ne popravi v določenem roku.

Preslikan podpis, kakršnega vsebuje tožba, ki je bila kot vloga v fizični obliki v dveh izvodih vložena po pošti, ne izpolnjuje zakonske zahteve o izvirnem, lastnoročnem podpisu vloge. Ker formalna pomanjkljivost tožbe tudi po pozivu sodišča ni bila odpravljena, saj tožba ni lastnoročno podpisana, kar je bistvena sestavina vsake vloge, je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče s sklepom zavrglo.

Tožnica v tožbi navaja več dejanj več državnih organov. Pri posameznem dejanju so bili sicer navedeni določeni elementi, pri tem pa niti eno dejanje ni bilo razumljivo določeno tako, da bi sodišču omogočalo presojo, ali je bilo z njim poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in katere. Ker tožnica v postavljenem roku ni odpravila pomanjkljivosti tožbe tako, kot jo je pozvalo sodišče in zato tožba ostaja nepopolna in nerazumljiva ter je zaradi tega ni bilo mogoče obravnavati, jo je sodišče zavrglo.

Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi. V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.

Ker tožnika tudi po pozivu sodišča v smislu 31. člena ZUS-1 v danem roku in vse do dneva izdaje tega sklepa nista popravila tožbe v skladu z napotili sodišča iz poziva sodišča, je bila tožba nepopolna in nerazumljiva, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

Na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi med drugim (jasno) navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.

Upravni spor po 4. členu ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic je subsidiarne narave tudi v tem smislu da ga je na podlagi 4. člena ZUS-1 mogoče sprožiti samo, če ni (bil) možen upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper upravne akte javno-pravnih aktov, ki so v tožbi omenjeni kot tožene stranke, ali če tožnik ni imel pravnega sredstva zoper prvostopenjske upravne akte v upravnem postopku na drugostopenjski upravni organ. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je 30 dni od takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. 30 dnevni rok za vložitev tožbe je treba šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem.

Sodišče ugotavlja, da je obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi izpodbijane odločbe, kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, izkazan. Tožnikova družina bi namreč z rušenjem izgubila svoj dom. Rušitev v tem primeru ne bi pomenila le odstranitve nezakonito zgrajenega dela objekta, saj bi šlo tudi za odstranitev prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Obravnavana tožba je nerazumljiva, saj tožnik v njej navaja, da izpodbija odločbo Inženirske zbornice z dne 31. 3. 2022 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 26. 4. 2022. Vendar navedeni odločbi nista v povezavi, saj je bilo z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 26. 4. 2022 odločeno o pritožbi zoper odločbo Inženirske zbornice z dne 11. 11. 2020, ne pa o pritožbi zoper odločbo Inženirske zbornice z dne 31. 3. 2022, o kateri sploh še ni bilo odločeno. Tožnik navedenega neskladja v tožbi ni odpravil, čeprav ga je sodišče o tem obvestilo in poučilo, kaj in kako naj napravi ter ga je opozorilo na posledice, če tega ne stori. Tožbo je zato sodišče zavrglo.

Tožnik tožbe v danem roku ni ustrezno popravil oziroma dopolnil v skladu s pozivi sodišča, zato je ostala tožba tudi po pozivih sodišča k odpravi pomanjkljivosti nerazumljiva, nejasna in nepopolna. Ker gre za take pomanjkljivosti, zaradi katerih sodišče zadeve ne more obravnavati (tožnik v tožbi ni točno navedel kateri upravni akt s tožbo izpodbija, kateri organ je izpodbijano odločbo izdal, niti ni predlagal kako in v čem naj se odpravi oziroma ugotovi njena nezakonitost), je sodišče tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

Sodišče ugotavlja, da tožnica vse do izdaje tega sklepa ni odpravila vseh pomanjkljivosti, tako kot ji je s pozivom naložilo sodišče, zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo. Ker je bila tožba nepopolna že iz tega razloga, se sodišče do ostalih nepravilnosti ni opredeljavalo.