102. člen ZPP

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala

Tožencu je bila tožba skupaj s pozivom na odgovor, ki je vseboval vsa zakonsko predvidena opozorila (277. in 278. člen ZPP), pravilno poslana le v slovenskem jeziku. Na tožencu pa je bilo potem v okviru dolžne skrbnosti breme, da si zagotovi ustrezen prevod in pomoč, če prejetega ni razumel, in da na pisanje v predpisanem roku odreagira. Ni relevantno, kako je toženec dejansko razumel prejeta pisanja, temveč kako bi jih ob ustrezni skrbnosti in resnosti moral razumeti.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škodnega dogodka, torej nastanka poškodbe pri delu. Neutemeljena je pritožbena graja, da je objektivni dokaz, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, njegova poškodba ramenskega sklepa. Slednja dokazuje le objektivno dejstvo tožnikove poškodbe kot take, nikakor pa tudi, da se je ta pripetila na delovnem mestu, v okviru tožnikovega opravljanja dela pri tožencu.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka delo organizirala skladno z določbama 45. člena ZDR-1 in 7. člena ZVZD-1, da se je tožnica sicer poškodovala pri delu, ki ga je opravljala za toženko, vendar pa za nastalo ji škodo toženka ni ne objektivno in tudi ne subjektivno odgovorna, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Protispisna je ugotovitev, da toženka ni pravilno predlagala priče, saj določba 236. člena ZPP dopušča, da stranka navede ime priče ter prebivališče oziroma zaposlitev. Če je toženka navedla zaposlitev priče in to, kaj bo priča povedala, je dokazni predlog popoln.

Z napačnim pravnim poukom sodišče tožencu ni moglo podeliti več pravic, kot mu jih gre po zakonu, a jih tudi ni smelo odvzeti. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da gre pri tožencu za dalj časa trajajoče zdravstveno stanje (star je 83 let in čaka na operacijo srca). Trditev da bi se stanje nenadno poslabšalo tako, da bi pritožniku onemogočalo prihod na narok ali/in pravočasno posredovanje prošnje za preložitev naroka ali/in poskrbeti, da bo opravo procesnega dejanja zagotovil preko pooblaščenca, toženec ni podal. Roke za vložitev pritožbe in zakonsko ureditev, ki terja zavrženje prepozne pritožbe, ne da bi jo sodišče obravnavalo vsebinsko, je mogoče razumeti kot omejitev pravice do pritožbe. A vsaka omejitev ustavnih pravic ni nedopustna. Pravice v sodnem postopku so že po svoji naravi takšne, da je nujno, da zakon določi način njihovega izvrševanja (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Uveljavitvi načel ekonomičnosti in pospešitve postopka je namenjenih vrsta institutov, med njimi so tudi krajši

Na podlagi 102. člena ZPP sme stranka v postopkih pred sodiščem na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih uporabljati svoj jezik. Kadar postopek ne teče v jeziku stranke, se ji na njen predlog ali če sodišče ugotovi, da ne razume slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tega, kar se navaja na naroku. Pravica do uporabe svojega jezika je torej stranki zagotovljena ne glede na to, ali je sposobna komunicirati v slovenskem jeziku. Zakon tudi določa, da mora biti stranka poučena o pravici do spremljanja postopka v svojem jeziku po tolmaču, in da se prevajanju lahko odpove, če izjavi, da zna jezik, v katerem teče postopek. V zapisniku mora biti zapisano, da je bila poučena in kaj je glede tega izjavila.

Pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna, omejena je z zakonom. Velja za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge in za pisno komuniciranje sodišča s strankami in drugimi udeleženci. Preživnina ni določena že s tem, da nad mladoletnim otrokom oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo. Obveznost plačila preživnine za mladoletnega otroka ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in lastnimi potrebami. Porazdelitev preživninskega bremena v višini 45 % na tožnico in 55 % na toženca je glede na okoliščine primera ustrezna. Vsakodnevno delo v zvezi z mladoletno hčerko, skrb, opravila, nega in vzgoja so na tožnici. Takšne obremenitve toženec nima, saj so stiki glede na sodno poravnavo določeni v trajanju en teden na mesec. Tožnica ima zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost bistveno boljša.

Toženki svoboda gibanja in možnost prehajanja preko državne meje ni bila odvzeta. Omejena je toliko, da do dokončne odločitve o zadevi s seboj ne more odpeljati (tudi) mladoletne hčerke, kar je enkrat storila samovoljno in zaradi česar tožnik (oče) ni videl hčerke šest mesecev. Ker toženka nima celotnega uvida v korist mladoletne hčerke, bo morala sedaj počakati, da sodišče v tej pravdni zadevi pravnomočno odloči. Toženkine zahteve po tem, da mora tožnik s testom izkazati, da ni okužen z virusom Covid-19, so pretirane. Tako kot se toženka ne testira, se tudi tožniku ni treba testirati, da bi lahko imel stike s hčerko.

Sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca ni poučilo o njegovi pravici uporabljati svoj jezik v postopku, to iz zapisnika iz naroka ne izhaja, pa bi glede na določilo drugega odstavka 102. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 moralo biti zapisano.

Pravica do uporabe svojega jezika velja le za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge, ki morajo biti sestavljene v slovenskem jeziku, tudi če stranka ne razume ali ne govori slovensko.

Ker drugi tožnik, ki ga je sodišče moralo zaslišati v dokaznem postopku, sicer razume slovenski jezik, a ga ne govori, je bilo tolmačenje vsekakor potrebno. Sodnik vodi glavno obravnavo, ni pa dolžan in niti ne sme sam prevajati, četudi morda obvlada tuj jezik, ki ga v postopku uporablja stranka ali drug udeleženec. Tožniki se ne morejo uspešno upirati odmeri izvedenine s sklicevanjem na izvedenčevo pristranskost, saj bi lahko zahtevali izločitev izvedenca.

V primeru, kadar sodišče odredi zvočno snemanje celotnega ali dela naroka za glavno obravnavno skladno s 125.a členom ZPP, kakor je to storilo tudi v obravnavani zadevi, se namreč pri izdelavi prepisa zvočnega posnetka dobesedno prepiše vse, kar je bilo na naroku povedano, tudi če to ni pomembno oziroma relevantno za odločitev. Tega sodišče prve stopnje ni zagotovilo, s čemer je tožnika prikrajšajo za možnost, da zoper prepis zvočnega posnetka učinkovito ugovarja po četrtem odstavku 125.a člena ZPP. Ugovor v smislu citiranega člena je namreč omejen na pravilnost prepisa oziroma skladnost prepisa s posnetkom, o kateri pa se tožnik zaradi pomanjkljivega prepisa njegovih navedb ni mogel vsebinsko polno izreči. Vprašanje, ki je bilo prepovedano, in vprašanje, na katero je bil prepovedan odgovor, pa se na zahtevo stranke zapiše v zapisnik (četrti odstavek 289. člena ZPP). Tožnik je v predmetnem postopku na narokih nedvomno podajal pripombe oziroma izražal stališča in zastavljal vprašanja skladno z že zgoraj navedenimi procesnimi določbami. Glede na že predhodno izpostavljeno potrebo po dobesednem prepisu vsega na naroku izrečenega v zapisnik pa tožnik pravilno izpostavlja,

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj

Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Da bi bile zmožnosti staršev tako šibke, da življenjskega standarda A., kakršnega je imel pred letom 2016, ne bi zmogla, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da mu je treba za obiskovanje dveh inštrumentov zagotoviti toliko kot prej.

ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporabi določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta je v času postavitve začasne zastopnice v tej zadevi določal, da začasnega zastopnika postavi sodišče med notarji, odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Smiselna uporaba določbe pa ne pomeni njene dobesedne uporabe, ampak uporabo v skladu z njenim namenom, upoštevajoč naravo konkretnega primera. Ker obstaja bistvena razlika med pooblastili, ki jih imajo na podlagi zakona začasni zastopniki (prvi odstavek 83. člena ZPP) in začasni zastopniki, ki so upravičeni zgolj za sprejem pisanj, je standard (strokovne) usposobljenosti pri postavitvi slednjih zagotovo lahko nižji. Ti začasni zastopniki ne opravljajo vsebinskega pravnega dela, kot je npr. priprava vlog, o katerih odloča sodišče, temveč morajo s stranko vzpostaviti komunikacijo in ji v tem okviru posredovati prejeta sodna pisanja, ki se nanašajo nanjo. V tem pogledu gre za organizacijsko-tehnično opravilo, ki v bistvenem ne odstopa od življenjskih situacij povprečnega človeka, v katerih mora sprejemati informacije in jih čim prej posredovati napr

V primeru, če sodišče v nasprotju z določbo 102. člena ZPP zavrne izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa se zaradi tega pritoži in to uveljavlja kot pritožbeni razlog, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Ob dejstvu, da iz obeh znakov izstopa beseda BOSS, ki predstavlja priimek, katerega si povprečni potrošnik bolj zapomni kot ime, to pomeni, da to predstavlja najbolj razlikovalen element obeh znakov. Neuporaba prejšnje znamke na trgu za blago iz razreda 34 ne predstavlja razloga za zavrnitev ugovora po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, lahko pa tožnik neuporabo te znamke izpodbija pred sodiščem splošne pristojnosti po 120. členu ZIL-1. Presoja podobnosti med znaki ni neodvisna od presoje podobnosti med blagom/storitvami, ki jih konkurenčni znaki pokrivajo, in ker je v obravnavanem primeru podana tudi enakost blaga, je organ sprejel odločitev, skladno v tem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju. Okoliščine, ki morajo biti podane za to, da lahko govorimo o ''družini'' znamk, so večje število znamk, ki naj bi tvorile družino ali serijo, ob dodatnem pogoju, da morajo biti prisotne na trgu. Upravni organ je v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti, razžalitve dobrega imena in časti ter nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo le razlogi o odločilnih dejstvih za odločitev o odškodninskem zahtevku iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnik odškodnino uveljavljal tudi iz drugih pravnih naslovov (zaradi trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti in razžalitve dobrega imena in časti), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi podane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ampak je možna le v primeru hujših zlorab instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje,