83. člen ZPP

Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.

Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (83. člen ZPP).

Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organov toženca, ki zavarovancu povzroči nevšečnosti zaradi vloženih pravnih sredstev, ki so na razpolago za odpravo nepravilnosti, ne more imeti posledice pravno priznane škode. Toženčevo vodenje upravnega postopka je skladno z določili relevantnih določb ZZVZZ. Protipravnost ravnanj toženca bi bila izkazana le v primeru, če bi bila dokazana samovoljna, arbitrarna odstopanja od običajnih metod dela. Sistem pravnih sredstev je namenjen prav odpravi napak v upravnih in drugih postopkih. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, pa same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene. Nepravilna in spremenjena odločitev glede začasne nezmožnosti tožnice sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta. Ker sodišče ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženca, ni bilo zavezano ugotavljati obstoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno, posledično, zaradi česar ni potrebno decidirano opredeljevanje sodišča do obširnih to

Pri postavitvi začasnega zastopnika gre za pomembno odločitev in ne le za sklep procesnega vodstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika določa, kdo je upravičen zastopati stranko in opravljati procesna dejanja v njenem imenu, kar neposredno vpliva na njen procesni položaj v postopku. Drugače kot pri sklepu procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, ker ga je mogoče vedno spremeniti in sodišče nanj ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP), se želi s postavitvijo začasnega zastopnika zagotoviti obstoj okoliščin, ki morajo biti podane, da bi bilo sojenje dopustno. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je drugi odstavek 83. člena ZPP razlagalo dobesedno: da je že s tem, ko je prvi toženec v spis vložil vlogo, na podlagi samega zakona prenehala pravna podlaga za njegovo zastopanje s strani začasne zastopnice. Pooblastila začasne zastopnice so prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi. Vsa dejanja, ki jih je opravila do tega datuma - vključno z vložitvijo pritožbe - so imela popoln pravni učinek. Zato je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je pritožba prvega toženca, ki jo je vložila začasna zastopnica, nedovoljena.

S smrtjo zastopane tretje toženke je začasni zastopnik na podlagi samega zakona (ex lege) izgubil vse pravice in dolžnosti, ki jih je pridobil na podlagi sklepa o postavitvi. V trenutku smrti so na mesto tretje toženke vstopili njeni dediči, do njihovega prevzema je bil pravdni postopek prekinjen. V določilih ZPP ni podlage, da bi začasni zastopnik na podlagi sklepa o postavitvi zastopal tudi dediče pokojne. Od smrti tretje toženke dalje začasni zastopnik tako ni bil več upravičen v njenem imenu opravljati nadaljnjih procesnih dejanj. Ta bi lahko opravljal le kot morebitni pooblaščenec dedičev.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 29. 3. 2022 sprejelo sklep, s katerim je začasno zastopnico prvega toženca odvetnico A. A. razrešilo začasnega zastopanja, ker je prvi toženec osebno dne 21. 2. 2022 v spis vložil pripravljalno vlogo in s tem nastopil pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je dne 12. 4. 2022 izdalo še pisni sklep oziroma odpravek sklepa, da se začasna zastopnica A. A., ki je bila določena prvi toženi stranki, razreši začasnega zastopanja. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 12. 4. 2022, je z vložitvijo vloge z dne 21. 2. 2022 prvi toženec nastopil pred sodiščem in je s tem odpadel razlog za zastopanje po začasnem zastopniku, saj lahko prvi toženec sam sodeluje v postopku (drugi odstavek 83. člena ZPP). Četudi sklep, izdan 12. 4. 2022, ko je odvetnica vložila pritožbo, še ni bil pravnomočen, to ne pomeni, da je imela odvetnica pravico vložiti pritožbo, saj je to pravico izgubila že z dnem 21. 2. 2022, ko je odpadel razlog za zastopanje; sklep z dne 12. 4. 2022 pa je zgolj deklaratorne narave. Iz spisa pa tudi ni razvidno, da je prvi toženec, potem ko se je javil sodišču, pooblastil odvetnico A. A. za zastopanje. Tako se izkaže

Iz obrazložitve sklepa o postavitvi začasnega zastopnika z dne 10. 5. 2022 je jasno razvidno, da se začasni zastopnik tožencu postavlja iz razloga neznanega prebivališča in ne iz razloga pravdne nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je v celoti citiralo tudi določbo 83. člena ZPP. Pritožniku je bilo zato znano, da od nastopa toženca pred sodiščem nima več pravice zastopati toženca na podlagi sklepa sodišča o postavitvi začasnega zastopnika. S pravnomočno sodno odločbo je odločeno o vsebini zahtevka ali predloga. Tako se tudi obrazložitev sodne odločbe pridružuje pravnomočnosti izreka, kolikor je to potrebno za identifikacijo vsebine odločbe. Tudi v sodni praksi EU se pravnomočnost ne navezuje le na izrek odločbe, ampak tudi na njeno obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva.

Predlog se zavrže.

Predlog se zavrže.

Pritožnica v tem postopku ni bila postavljena za začasno zastopnico, zato tudi ni imela pravic in dolžnosti začasnega zastopnika. Na to ne vpliva dejstvo, da jo je sodišče prve stopnje pomotoma vabilo na narok, saj se vabilu na narok v zadevi, v kateri odvetnik ne strank ali udeležencev ne zastopa, ni dolžan odzvati.

Pritožba pravilno navaja, da se v skladu s 279. členom DZ izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom za otroke in odrasle osebe v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika krijejo najprej iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in končno iz proračuna Republike Slovenije. Vendar to ne pomeni, da je začasni zastopnik, ki je postavljen na podlagi 82. člena ZPP, zavezan k plačilu izpodbijanih stroškov iz lastnega premoženja. K temu ga tudi določbe 82., 83. in 79. člena ZPP (in tudi ne 267. člen DZ) ne zavezujejo. Stroške mora primarno plačati dedič D. A., sicer pa se bodo krili po vrstnem redu, ki ga določa 279. člen DZ.

Pooblastilo za zastopanje pooblaščenec črpa iz pooblastila osebe, ki ima procesno oziroma opravilno sposobnost, medtem ko je bil začasni zastopnik v konkretnem primeru postavljen prvi toženi stranki, ki ni bila pravdno sposobna in ni imela zakonitega zastopnika (1. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Začasnega zastopnika je v pravdni zadevi postavilo sodišče, da je preko tega instituta lahko izvedlo pravdni postopek, kljub temu, da je bila prva tožena stranka opravilno nesposobna, in s tem zagotovilo pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva v razumnem roku. Pooblastilo začasnega zastopnika je bilo omejeno na zastopanje pred sodiščem v konkretni pravdni zadevi zaradi pomanjkanja opravilne sposobnosti prve tožene stranke, zato je začasni zastopnik z njeno smrtjo izgubil pravice in dolžnosti, ki jih je pridobil na podlagi sklepa in je pravdni postopek pravilno prekinjen po prvem odstavku 205. člena ZPP.

Sodišče ob predpostavkah iz 82. člena ZPP začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti, začasnega zastopnika postavi zgolj na predlog tožnika (oziroma predlagatelja v nepravdnem postopku), kar že samo po sebi pomeni, da v tem primeru ni moč uporabiti določbe petega odstavka 17. člena OT.

V 2. točki Tarifne številke 39 OT je predvidena nagrada 50 točk za preglede spisov, listin in druge dokumentacije ter za sestavo poročila o pregledu in sicer za vsake začete ure 50 točk. OT torej ne določa nagrade zgolj za pregled vsake listine, ampak enotno nagrado za sestavljeno storitev pregleda in sestave poročila. Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da odvetniška tarifa ne določa nagrade za pristop na narok. Takšna storitev v OT res ni posebej ovrednotena, jo je pa mogoče umestiti med storitve določene v 1. točki tarifne številke 46, ki določa, da se storitve, ki so odvisne zlasti od porabljanega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, ovrednotijo za vsake začete pol ure po 50 točk.

Po določilu 5. točke drugega odstavka 82. člena ZPP sodišče tožencu, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, pa živi v tujini in se vročitev ni mogla opraviti, postavi začasnega zastopnika, če se med postopkom pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal in bi zato za stranke lahko nastale škodljive posledice.

Zakon določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z razveljavitvenim sklepom odločbe, izdane na podlagi tožbe ali pa z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Zato odgovor na vprašanje, ali je še vedno podana slovenska jurisdikcija, dajeta določili 2. točke drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP in 89. člena ZMZPP.

Po določilu prvega odstavka 83. člena ZPP ima začasni zastopnik, ki ga sodišče postavi toženi stranki, v postopku vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in do povračila stroškov za zastopanje. Ta pravica ni odvisna od izida pravde.

Sodišče začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti, v obravnavani zadevi pa odvetnica (začasna zastopnica) tudi ne izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, zato ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 17. člena ZOdv.

Sodišče mora stranko opozoriti na pravico do vložitve pravnega sredstva, vendar v primeru, ko stranka to pravno sredstvo izkoristi kljub temu, da odločba sodišča prve stopnje pravnega pouka ne vsebuje, še ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do pritožbe. Začasni zastopnik ima vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, kar pomeni, da ima v postopku enak položaj, kot bi ga imela sama stranka. Zato se začasnemu zastopniku vročajo vsa sodna pisanja, začasni zastopnik pa vsa dejanja opravlja v imenu in za račun stranke. V pravdnem, kakor tudi v izvršilnem postopku velja splošno načelo prepovedi izvajanja informativnih dokazov, vendar pa je sodna praksa zavzela stališče, da obstaja izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov in to v situaciji, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Začasni zastopnik, ki začasno predstavlja zakonitega zastopnika dolžnika, je namreč zaradi nekontaktiranja s stranko oddaljen od informacijskega vira in ima zato manj možnosti, da zadosti zahtevi po substanciranju dejanskih navedb. Zato je v tem primeru izjemoma dopustno, da sodišče poseže po dokazu, s pomočjo katerega bo šele