146. člen ZPP

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postavitev začasnega zastopnika dolžniku, saj je bilo njegovo bivališče znano (4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Ker je imel bivališče v tujini, bi mu lahko sodišče postavilo začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, vendar šele po tem, ko bi ga ob prvi vročitvi pisanj neuspešno pozvalo, naj sam imenuje takega pooblaščenca (drugi odstavek 146. člena ZPP), česar ni storilo. Kljub temu se dolžnik ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, saj je pisanje prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP).

Tožnik je predložil zdravniško potrdilo osebne zdravnice, da zaradi bolezni ni sposoben sodelovati v postopku izredne odpovedi. Ker v zdravniškem potrdilu ni bila opredeljena kakšna dodatna relevantna okoliščina, ki bi kazala na to, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ali njegovega nenadnega poslabšanja tožnik zagovora ne more podati (niti v pisni obliki), ter glede na kratek rok, ki ga je imela toženka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da preloži zagovor. Pri presoji utemeljenosti očitka kršitve, kot je določena v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavec krši navodila pristojnega zdravnika, se izhaja iz predpostavke, da je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, razen tiste, ki je izrecno dovoljena (z navodili pristojnega, v tožnikovemu primeru osebnega zdravnika), kar jasno izhaja iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, in sodne prakse. Sodišče mora ugotoviti, kakšna navodila je dal pristojni zdravnik delavcu, in ali je ta navodila mogoče razumeti kot dovoljenje za odhod iz kraja bivanja. Pri tem ne s

Na podlagi 367. č člena ZPP sodišče vlogo zavrže, če predlogu za dopustitev revizije ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Iz tega izhaja, da Vrhovno sodišče ne poziva stranke na odpravo pomanjkljivosti (predložitev manjkajočega dokaza). Predlagateljica predloga ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Zaradi neizkazovanja zahtevanega pogoja predlog za dopustitev revizije ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367. č člen ZPP). Ker iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predloga za dopustitev revizije, Vrhovno sodišče ni najprej na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP predlagateljici s sklepom naložilo, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji z opozorilom, da bo v drugačnem primeru predlog za dopustitev revizije zavrglo, temveč je že s tem sklepom odločilo o njem. Morebitna postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

Sodišče je tožeči stranki (med drugim) naložilo, da imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznani sodišče, ter da predloži slovenski prevod tožbe. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel v ponedeljek 29. 4. 2024, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Zadošča že, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev, zato zgolj nestrinjanje nasprotnega udeleženca z razvezo in opustitev njegovega zaslišanja na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

Odločba organa druge stopnje ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Tožnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, mora ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji.

Rok za imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji se je iztekel 14. 4. 2023. Tožeča stranka do tega dne pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ni imenovala. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Kljub temu, da je sodišče pojasnilo, da je treba iz razloga, ker tožniki živijo v tujini, imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in koga se lahko imenuje za pooblaščenca za sprejem pisanj, tožniki navedenega niso storili. Sodišču tudi niso predložili slovenskega prevoda tožbe. Prav tako tožniki niso navedli, zakaj tožijo ter kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.

Po prvem odstavku 146. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tega ob vložitvi tožbe ne stori, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka v danem roku tega ne stori, sodišče tožbo zavrže. Sklep o tem se tožeči stranki vroči po imenovanem začasnem zastopniku.

Če je sodišče sledilo določbam Uredbe 1393/2007 in pisanja poskušalo vročati toženi stranki neposredno (pri čemer se je tožena stranka na predhodno vročena sodna pisanja tudi odzivala - z zavrnitvijo pisanj v slovenskem jeziku, z zavrnitvijo prevedenega pisanja), v skladu z neposredno uporabljivim aktom evropskega prava, s tem ni ravnalo v nasprotju s pravnimi pravili, ker toženi stranki ni postavilo pooblaščenca za sprejem pisanj.

V skladu s prvim odstavkom 146. člena ZPP mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanja pisanj v Republiki Sloveniji.

Po sedanji (v skladu s spremenjenim 81. členom ZPP) zakonski ureditvi sodišče stranko tudi v primeru smrti tožeče stranke pozove k popravi tožbe (sprememba je namreč široka, določba se ne omejuje le na smrt tožene stranke). Kot primer na strani tožeče stranke se navaja predvsem okoliščina, ko pooblaščenec tožeče stranke ne bi mogel izvedeti za smrt stranke (ki ga je že pooblastila za vložitev tožbe) in tudi ne za njene dediče in bi zavrženje tožbe zaradi na primer izteka prekluzivnih rokov za vložitev tožbe lahko pomenilo poseg v pravico do sodnega varstva. Torej gre za situacijo, ko je stranka pred smrtjo že pridobila aktivno pravdno legitimacijo, že pred njeno smrtjo so se stekli pogoji za vložitev tožbe in je v ta namen pooblastila odvetnika. Tožnikov (takrat še bodoči) dedič - pritožnik A. A. ne navaja, da s tem dejstvom, da je D. D. umrl, ne bi bil seznanjen, njemu je bila vročena s tožbo izpodbijana odločba in tožbo bi lahko oziroma bi moral vložiti v svojem imenu ter zatrjevati oziroma izkazovati pravno nasledstvo. Ne gre torej za okoliščine, ko bi (tožeča) stranka umrla (šele) pred vložitvijo tožbe, ko bi ji že nastala aktivna legitimacija za vložitev tožbe.

Tožeča stranka pa do izteka roka za odpravo pomanjkljivosti tožbe, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni imenovala pooblaščenca za zastopanje, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, niti ni izjavila, da se bo v tem upravnem sporu zastopala sama in tožbo lastnoročno podpisala in o tem pisno seznanila sodišče, ter tudi ni imenovala svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznanila sodišče. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZPP in prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju, saj je po zakonski domnevi lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Pritožnica bo v pravdi morala dokazati, da je bilo sporno premoženje dejansko pridobljeno na način iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR oziroma sedaj 67. člena DZ, saj zakonske domneve o obstoju skupnega premoženja zgolj na podlagi dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti ni.

Položaj pooblaščenca za sprejemanje pisanj ni enak položaju začasnega zastopnika po 82. členu ZPP. Ni bila torej naloga pritožnika za pregledovanje s strani sodišča posredovane dokumentacije in odločanje, kateri del dokumentacije bo na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj posredoval toženki. Z vsebino teh pisanj se začasnemu zastopniku ni potrebno ukvarjati. Ker pritožnik v stroškovniku ni priglasil dejanskih stroškov za izdatke, mu je sodišče prve stopnje za tovrstno postavko pravilno priznalo pavšalni znesek.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o imenovanju začasnega zastopnika za sprejem pisanj. ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporablja določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta določa, da začasnega zastopnika postavi sodišče med odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Skladno s sodno prakso mora svojo izbiro sodišče ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je sicer svojo izbiro utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji pritožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj tožene stranke iz tega postopka. Vendar pa je pritožnica v pritožbi navedla, da to ne drži več. Glede na to, da je odločilno, ali bo začasni zastopnik sposoben opravljati svojo funkcijo, je odločilno, da pritožnica s toženo stranko glede na odpoved pooblastila ni v stiku, torej je ne bo mogla obveščati o prejetih sodnih pisanjih oziroma ji jih pravočasno dostavljati. Tudi sicer pa se instituta začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in pooblaščenca za sprejemanje pisanj bistveno razlikujeta, saj prvega imenuje sodišče, drugega pa stranka sa

Sodišče prve stopnje je toženi stranki ob priliki vročanja tožbe v odgovor, kot prvem pisanju, ki ji ga je v tem postopku vročalo, vročilo tudi poziv za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V tem pozivu ji je določilo 15-dnevni rok za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Tožena stranka ima sicer prav, da bi moralo sodišče prve stopnje po preteku tega roka toženi stranki, ki sama ni imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj, postaviti na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, vendar njegova (ne)postavitev na samo pravilnost vročitve tožbe v odgovor ter na začetek teka, sam tek in iztek roka za vložitev odgovora na tožbo nima in ni imela prav nobenega vpliva, posledično pa to pomeni, da tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe ni imela in tudi ni mogla imeti nobenega vpliva. Krivdna oziroma objektivna odškodninska odgovornost sta le pravna pojma, pravna standarda, predstavljata torej pravno kvalifikacijo, ki pa za sklepčnost tožbe ni bistvena sestavina, če pa jo stranka navaja, pa nanjo sodišče ni vezano. S tem, ko je, čeprav tožnik ni izrecno trdil, da je podana objektivna odškod

Upoštevaje njegovo vlogo, začasni zastopnik za sprejemanje pisanj v postopku ni upravičen do stroška zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo, čeprav je bil nanj vabljen. Kot zastopnik za sprejemanje pisanj namreč ni upravičen opravljati procesnih dejanj za stranko, ampak le sprejeti sodna pisanja in poskrbeti, da jih bo stranka prejela.