103. člen ZPP

Revidentovo zemljišče zato statusa stavbnega zemljišča ni imelo izvorno, ampak ga je pridobilo izključno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve. Namen, zaradi katerega je prišlo do prestavitve ceste, ni odločilen. Načeloma morajo biti v enakem položaju le tisti razlaščeni lastniki, katerih zemljišča so imela enak izvorni status, ki so bila razlaščena za enak namen in ki so bila tudi sicer v vseh lastnostih primerljiva. Na odločitev o višini odškodnine ne morejo vplivati cene, ki jo za zemljišča (četudi v neposredni bližini), ki niso bila razlaščena in so na prostem trgu, lastnikom ponujajo privatni investitorji.

Z napačnim pravnim poukom sodišče tožencu ni moglo podeliti več pravic, kot mu jih gre po zakonu, a jih tudi ni smelo odvzeti. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da gre pri tožencu za dalj časa trajajoče zdravstveno stanje (star je 83 let in čaka na operacijo srca). Trditev da bi se stanje nenadno poslabšalo tako, da bi pritožniku onemogočalo prihod na narok ali/in pravočasno posredovanje prošnje za preložitev naroka ali/in poskrbeti, da bo opravo procesnega dejanja zagotovil preko pooblaščenca, toženec ni podal. Roke za vložitev pritožbe in zakonsko ureditev, ki terja zavrženje prepozne pritožbe, ne da bi jo sodišče obravnavalo vsebinsko, je mogoče razumeti kot omejitev pravice do pritožbe. A vsaka omejitev ustavnih pravic ni nedopustna. Pravice v sodnem postopku so že po svoji naravi takšne, da je nujno, da zakon določi način njihovega izvrševanja (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Uveljavitvi načel ekonomičnosti in pospešitve postopka je namenjenih vrsta institutov, med njimi so tudi krajši

Toženka je dne 8. 9. 2021 vložila vlogo z istega dne. Vloga ni v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je toženko pravilno s sklepom z dne 10. 9. 2021 pozvalo, da jo popravi tako, da bo v slovenskem jeziku, in jo sodišču predloži v dveh izvodih. Toženka se na sklep ni odzvala. Tako je sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep in vlogo z dne 8. 9. 2021 zavrglo.

Pravdna stranka mora izročiti sodišču vloge v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko. Pritožbeno sodišče zato sprejema tudi stališče pritožbe, da druga toženka ni nasprotna stranka v razmerju do prve toženke, temveč je nasprotna stranka v razmerju do prve toženke le tožnik.

Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.

Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Da bi bile zmožnosti staršev tako šibke, da življenjskega standarda A., kakršnega je imel pred letom 2016, ne bi zmogla, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da mu je treba za obiskovanje dveh inštrumentov zagotoviti toliko kot prej.

Vročanje sodnih pisanj med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, se je v obdobju, ko so bile sporne vročitve opravljene (v letih 2010 in 2011) izvajalo skladno s Haaško konvencijo. Ta v 10. členu določa, da je v državah, ki temu ne nasprotujejo, vročanje mogoče (tudi) neposredno preko pošte. Pravilnosti izdanega potrdila o pravnomočnosti v postopku priznavanja tuje sodne odločbe ni mogoče preverjati. To se presoja po pravu države, v kateri je bilo izdano.

Zakonski pojem "namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev" je treba razumeti tako, da ni upošteven le tisti prostorski izvedbeni akt, ki je neposredna podlaga za razlastitev in s katerim se izkazuje javna korist za razlastitev, ampak so pomembni tudi morebitni drugi, prej sprejeti akti, na podlagi katerih so zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, vendar, in to je bistveno, ravno zaradi nameravane gradnje infrastrukture. Drugače povedano: statusa stavbnega zemljišča pred aktom, ki je bil neposredna podlaga za razlastitev, niso imela izvorno, ampak so ga pridobila ravno zaradi nameravane gradnje in razlastitve. Okoliščina, da so lastniki sosednjih nepremičnin na podlagi sporazuma prejeli višjo odškodnino, sama po sebi ne pomeni, da sta revidentki upravičeni do prav take odškodnine. Upravičeni sta, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, do odškodnine, ki temelji na cenitvi zemljišča, kot jo v nepravdnem postopku v skladu z zakonsko določenimi kriteriji in strokovnimi standardi opravil izvedenec ustrezne stroke (glej tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).

ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporabi določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta je v času postavitve začasne zastopnice v tej zadevi določal, da začasnega zastopnika postavi sodišče med notarji, odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Smiselna uporaba določbe pa ne pomeni njene dobesedne uporabe, ampak uporabo v skladu z njenim namenom, upoštevajoč naravo konkretnega primera. Ker obstaja bistvena razlika med pooblastili, ki jih imajo na podlagi zakona začasni zastopniki (prvi odstavek 83. člena ZPP) in začasni zastopniki, ki so upravičeni zgolj za sprejem pisanj, je standard (strokovne) usposobljenosti pri postavitvi slednjih zagotovo lahko nižji. Ti začasni zastopniki ne opravljajo vsebinskega pravnega dela, kot je npr. priprava vlog, o katerih odloča sodišče, temveč morajo s stranko vzpostaviti komunikacijo in ji v tem okviru posredovati prejeta sodna pisanja, ki se nanašajo nanjo. V tem pogledu gre za organizacijsko-tehnično opravilo, ki v bistvenem ne odstopa od življenjskih situacij povprečnega človeka, v katerih mora sprejemati informacije in jih čim prej posredovati napr

Vlogo (pritožbo) toženca, ki je napisana v angleškem jeziku, je treba obravnavati kot vlogo, ki ni popolna in jo je na podlagi 343. člena ZPP potrebno zavreči.

ZPP strankam, ki ne razumejo uradnega jezika sodišča, ne daje pravice do prevajanja vabil, odločb in drugih sodnih pisanj v postopku v njihov jezik. Takšno prevajanje so si stranke dolžne zagotoviti same. Rok za pritožbo zoper sodbo je zato začel teči že z vročitvijo sodbe v slovenskem jeziku, ne pa z vročitvijo njenega prevoda.

V vmesni sodbi mora biti določeno, ali gre za solidarno ali za razdelno odgovornost. V primeru razdelne odgovornosti morajo biti že v vmesni sodbi določeni deleži posameznih tožencev. Razdelna odgovornost je v razmerju do zahtevka za solidarno plačilo nekaj manj (minus) in ne nekaj drugega (aliud). Pravilo, da morajo biti odločbe izdane v slovenskem jeziku, ne pomeni le tega, da morajo biti uporabljene slovenske besede, marveč da mora besedilo ustrezati celotnemu sklopu slovničnih pravil. Njihov sestavni del je tudi skladnja slovenskega jezika. Izhodišče reševanja spora v odškodninski pravdi za okoljsko škodo, ki nastaja z obratovanjem dovoljene dejavnosti, mora biti v škodi, ki je zatrjevana in ne v ugotavljanju emisij. Ključno je, ali tako zatrjevana škoda (poslabšanje okolja in zmanjšanje premoženjske koristi zaradi poslabšanja okolja) presega normalne meje. K škodljivemu dejstvu se ozremo šele v naslednjem koraku, ko že vidimo, da je okolje razvrednoteno. Šele tu imamo opraviti s težkim strokovnim vprašanjem, ali obstaja (naravna) vzročna zveza med dejavnostjo posamezne tožene stranke in premoženjsko škodo, ki je posledica poslabšanega ali celo uničenega ok

Sodna pisanja so bila v tujini prvotoženi stranki vročena neposredno, zato začasnega zastopnika za sprejem pošiljk ni bilo treba postaviti. Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se strankam pošiljajo v slovenskem jeziku in sodišče ni dolžno zagotavljati prevoda. Zahteva, da se pred sodiščem vsakomur omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume, se nanaša le na ustni postopek, ne pa na pisno komunikacijo; za prevod mora stranka poskrbeti sama.

Terjatev za plačilo nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, je izvzeta iz pravnega prometa in je nedopustno njeno cediranje. Izhajajoč iz namena nepremoženjske škode (satisfakcija oškodovanca), je omejitev cediranja take terjatve ustavnopravno upravičena. Ker je zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ni dvoma glede ustavnosti določb, ki tudi za terjatve, ki se nanašajo na izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj, predvideva zastaranje.

Iz 62. člena URS ne izhaja, da bi morala sodišča v postopku stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume. Ker je od stranke mogoče zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče, je od nje mogoče zahtevati, da sama poskrbi tudi za prevod sodnih pisanj, ki jih prejme od sodišča.

Zakon izdaje zamudne sodbe ne pogojuje s predložitvijo dokaznih listin.

V skladu z določbo 10. člena Konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah se lahko sodne listine pošljejo po pošti neposredno osebi v tujino, če namembna država temu ne nasprotuje. V takšnem primeru se listine pošljejo v jeziku, ki ga določa 103. člen ZPP.

Po 146. členu ZPP (enako ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ postavi sodišče stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki sta v tujini, pa nimata pooblaščenca, začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj. Skladno s 103. členom ZPP (enako ZPP/77) se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Tudi tožbe, pritožbe in druge vloge se sodišču podajajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (1. odst. 104. člena ZPP).

Pritožba, ki ni napisana v povsem slovnično pravilni slovenščini, vendar pa je napisana v razumljivi slovenščini, je sposobna za obravnavanje.

Ker je sodišče upoštevalo kot datum akontacije marec 1991 in ne pomladi 1992, je uporabilo različne tečajne vrednosti in ni primerjalo prave vrednosti akontacije in dolžnega plačila. Zato ni moglo pravilno uporabiti določila 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem je tožena stranka dolžna plačati opravljeno delo. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, kako je preračunani znesek primerjalo s cenami, ki jih je navedel izvedenec glede na januar 1992, in tudi ne, zakaj se je odločilo za uporabo drugega odstavka 623. člena, in ne prvega odstavka tega člena.